Mesec: maj 2025

. . . a joj, gorje, ne bo se vrnil več!

. . .

Kako napišem stavek z miselno vsebino?

Tako, da zapišem propozicijo stavka?

Kako zapišem stavek s propozicijo?

Tako, da napišem miselno vsebino stavka?

Kaj, če stavek napišem, ne pa zapišem?

Zapišem propozicijo, miselne vsebine pa ne napišem?

Če pa miselno vsebino napišem, propozicije ne zapišem, ker napišem, ne pa zapišem stavek?

Kdaj stavek napišem in napišem?

Ko ga zapišem ter zapišem?

Takrat propozicije ne napišem, temveč zapišem, saj zapišem in zapišem miselno vsebino?

Kdaj torej stavek zapišem, ker ga zapišem?

Ko napišem ter napišem propozicijo, miselna vsebina pa »ni« propozicijo, saj jo napišem, marveč zapišem?

Kaj sem napisal?

Stavek, ker ga nisem napisal, zapisal pa sem miselno vsebino, saj sem napisal propozicijo?

Sem stavek napisal takrat, ne pa tedaj, ali sem tedaj, ne pa takrat zapisal stavek?

Kaj sem zapisal?

Miselno vsebino, ki je nisem napisal in napisal, pač pa napisal?

Tako sem se zmotil, da tedaj ter takrat stavka nisem zapisal, ne napisal, ker nisem takrat, ne pa tedaj zapisal ničesar, razen propozicijo stavka?

Se nisem zmotil tako, da sem tedaj, pa takrat stavek napisal in »napisal«, saj nisem tedaj, ampak takrat zapisal njegovo miselno vsebino, ki je nisem »napisal« ?

Kje sem se zmotil, če nisem takrat, ampak tedaj napisal propozicijo stavka, ki sem jo »napisal«, ker sem tedaj stavek zapisal ter zapisal, takrat pa sem napisal in napisal stavek?

Kaj sem torej zapisal, če nisem napisal ničesar, mimo tega, kar sem zapisal ter zapisal, in kaj sem napisal, če sem napisal ter napisal, saj nisem ničesar zapisal?

Kaj sem napisal na robu meje, ki nima drugega brega, kaj pa na meji, ki nima zunanjega roba?

Kaj sem zapisal na bregu meje, ki nima notranjega brega, in kaj na meji, ki nima zunanjega brega?

Meja je prestopna, ker ni prehodna, ima pa samo rob, ki je le »eden«, saj premore en sam breg, ki je rob, ker je meja prehodna ter neprestopna?

Kaj sem napisal na bregu meje, ki nima nobenega brega, kaj pa na njenem robu, saj meja nima ne brega ne roba?

»…Ničesar…«, ker sem prestopil ’mejo’ ?

Meja je zunaj, temveč je ni, saj eksistira in biva, ’meja’ pa je, ker znotraj ni eksistence, saj bivanje ne eksistira?

Če ne preidem meje, ki je ni znotraj, ’meja’ »ni« ’meja’, ter meja ni ’meja’ , če jo prestopim, ker meje »ni« zunaj?

Kaj je na koncu neskončne ’meje’ , ki nima začetka, če meja ne zmore ne brega ne roba, kako pa začnem na meji brez konca, saj ’meja’ ne premore nobenega brega in nobenega roba?

Z drugo besedo, kaj je na koncu neskončnosti, če regressus ad infinitum preidem z limito, ter kaj je na začetku regresa, ki se nikjer ne začne, če brez limite prestopim mejo in ’mejo’ ?

Meja je zunaj, ’meja’ pa znotraj, saj nima strani ter vendarle je, ker ne eksistira ne biva?

Tudi meja »je« ’meja’ in biva ter eksistira, saj je med bivanjem in eksistenco ni?

Kaj je na koncu večnega časa, če izstopim iz bivanja, ker sem prestopil prehodno mejo, ki ni prestopna?

Če izstopim iz večnega trenutka, saj dosežem ’mejo’, ki nima strani (kjer sta ’Predmet’ ter Temelj), prispem na začetek neskončnosti, ki se nikjer ne začne?

Za to sem se tudi odločil, ker imam možgane v kadi in sem veren; torej sem avtonomen, saj verjamem v regres brez konca, ne pa v Boga (boga)?

Se nisem odločil bolje, ker nisem religiozen, saj ne verjamem v boga ne v Boga, sem pa avtonomen, ker verjamem v regres, ki nima začetka?

V primeru brez limite sem se zmotil tako, da imam prav?

V primeru z limito pa imam vedno prav, saj imam možgane v kadi?

Kot zmerni optimist torej verjamem Gaussu ter v njegovo krivuljo, zato pa v Prihodnost (ne v bodočnost), ker je vsakdo svoje sreče kovač, saj »smo«, ker verjamemo in vemo, ne pa vemo (subjekt ter situacija)?

Srečno, Damjan Ograjenšek, filozof.

Toliko časa zapravimo za nujne stvari, da ga zmanjka za pomembne.

Henry Ward Beecher

. . .

Predmet pogledam brez daljnogleda, ne vem pa, kaj vidim.

Nato vem, kaj vidim, pogledam pa z daljnogledom.

Znova pogledam brez daljnogleda in sedaj vem, kaj vidim.

. . .

Drugič pogledam brez daljnogleda in se ne spomnim, kaj vidim

prvič brez daljnogleda drugič pa z daljnogledom, vem pa, kaj

vidim?

Ne vem, kako se spomnim, niti, kako ustvarim, ne, kako najdem?

. . .

Spomnim se in ustvarim, ustvarim pa ter ne najdem?

Ne spomnim se in najdem, najdem pa ter ustvarim?

Ko ne ustvarim, se spomnim, se pa spomnim, ker najdem?

Ustvarim in ne najdem, saj najdem ter se spomnim?

Če najdem, se ne spomnim, se pa spomnim in ustvarim?

Najdem, ne pa ustvarim, ustvarim pa, pa se spomnim?

. . .

Prvič brez daljnogleda vidim, kar vidim, drugič pa brez daljnogleda

vidim, kar vem?

. . .

Najprej vidim, ker vidim, saj vem₁ (ne vem)?

Z daljnogledom vem₂ (vem) in vidim ter vidim?

Nato vidim prvič, kar vidim in vem₂, vem₁ pa, kaj prvič vidim?

Zavest je strukturirana kot govorica:

vidim, ker vidim, kar vem, vem pa, saj vem, kar vidim?

Lahko tretjič vidim ter vidim₁ in vem₂, ne pa vidim, ker vidim₂, saj vem₂, niti vem₁, ker vidim₁ ter vidim?

Tretjič vidim₁ in vem₂ ter tega ne vidim?

(Vidim, ker vidim₁ in vidim₁, saj vidim₁, ker vem₂?)

Drugič tega ne vidim, to pa vidim₂ in vem₂?

(Vidim in vidim₂ ter vidim₂ in vidim₁, ker vem₂?)

Prvič vidim₁, ne pa vidim, ampak tega ne vidim₂ ter vidim?

(»Vidim«, ker vidim₁ in vidim₂?)

Vidim prvič in prvič vem₁, pa ne vem₂, saj vidim₁, pa ne vidim₂?

(Vidim in »vem«, vidim ter »vidim« ?)

Drugič vem₂, ker ne vidim₁, ne vidim₂ pa, saj vem₁?

Tretjič vem₂ ter vem₁, ker vidim₁, ne pa vidim₂?

Prvič vidim₁, saj vem₁, ne vidim₁ pa, kar vidim₁; tretjič vidim₁, kar vem₂, vem₂ pa, ne pa vidim₂?

. . .

Prvič vidim, česar ne vem, to pa vidim?

Tretjič: vem, kaj vidim, in to vidim?

Prvič vidim, kar vidim, ker ne vidim, saj vem?

Tretjič vidim, kar vem, ne vidim pa, ker vidim?

. . .

Prvič vidim intencionalni predmet, ne pa objekta onstran zavesti?

Tretjič intencionalnega objekta ne vidim, vidim pa predmet zunaj zavesti?

Vidim in vidim ter vidim in vem, vidim ter vem in vidim ter vidim?

Sem isti in objektiven, ker sem enak, saj nisem subjektiven, sem pa objektivno realen?

Nisem objektivno realen, ampak objektivno resničen, sem pa enak, ker sem subjektiven, saj nisem objektiven, ampak isti?

Sem subjektiven, ker sem samo objektiven, nisem pa objektiven, saj nisem le subjektiven?

Sem realen, ker nisem resničen, sem pa resničen, saj nisem realen?

Isti sem, ker sem enak, nisem pa isti; enak sem, sem pa isti ter isti?

. . .

Pri Descartesu ideja ni le idea, hkrati je ideatum?

Ta je kratko in malo na drugi strani zavesti, ker ni realen, resnična pa je ideja, saj idea ni objektivna?

Ideja je dvožariščna, je pa objektivna, idea pa je subjektivna: premore dve žarišči, ker je stvar onstran zavesti realna ter ni resnična, saj je resnična, ker ni realna (je in ni resnična ter ni in je realna)?

Od kod torej Reneju ideja, če ni Renatus, od kod pa Renatus, če nima idee?

Kdo je resničen?

Rene, ki ima stvar zunaj zavesti, saj je realen Renatus, ne pa Rene, ker je Renatus resničen, ni pa realen?

Kdo je realen?

Rene, Renatus pa je resničen, Renatus, saj Rene ni realen?

Od kod ideja Renatusu, od kod pa Rene, ki je isti, ker je enak, če Renatus ni Rene, Rene pa ni enak ter isti?

Renatusa je ustvaril Bog, Rene pa ima idejo pod pogojem Renatusa, ker je Boga ustvaril bog, Renatus pa zmore ideo pod pogojem Reneja?

Kdo je Renatus, če ni Boga, kdo pa je bog, če ni Reneja?

Bog, saj je bog, ker Rene ni Renatus?

Saj Renatus ni Rene, bog pa ni Bog?

Cogito, ergo sum, ni pa Reneja, ne Boga?

Mislim, torej sem, ker ni boga, niti Renatusa?

Ni Reneja ustvaril Bog pod pogojem Renatusa, tega pa bog pod pogojem Reneja?

Kdo je Renatus, če ni Reneja, saj ni Boga, če ni boga?

Kdo je Bog, če ni Renatusa, kdo pa Rene, če ni boga?

( Bog ustvari Descartesa, ki je svoboden.

‘Mislim, torej sem.’

Ker imam ideje, med njimi tudi idejo Boga.

Se je Bog spomnil na Descartesa, to pa tako, da je drugi svoboden?

Descartes pa je svoboden tako, da ima idejo Boga: sicer bi se ga Bog ne mogel spomniti, saj je svoboden?

Svobodni Bog ustvari Descartesa, Descartes pa se spomni Boga, ker sta oba svobodna?

Bog pod pogojem Reneja, Descartes pod pogojem Boga?

Ta je popoln, Descartes pa ne?

Bog je vzrok samega sebe, ne pa Descartes?

Ni Bog svoboden tako, da ustvari samega sebe in Descartesa, ta pa tako, da se ga Bog spomni, Descartes pa se ne spomni Boga?

Svobodni Bog ustvari Descartesa, ki je svoboden tako, da nima ideje Boga?

Tega ni, če je Descartes?

Oba sta torej svobodna, saj je Bog vsemogočen (česar pa se ne more spomniti), Descartes pa je svoboden, ker ni vsemogočen?

Bog je vzrok samega sebe, saj se spomni Reneja, ker je vsega mogočen, ampak ne ustvari Descartesa?

Ni svoboden, saj je svoj vzrok, pod tem pogojem pa ustvari Descartesa?

Pod katerim svobodnim pogojem?

Pod tem, da je svoboden Rene, sicer se Descartes nase ne spomni?

Kaj ostane ne koncu Reneju?

Dvom?

‘Cogito, ergo sum?’

Pod pogojem zlega duha ali Boga?

Kaj mu torej ostane, če Boga ne dokaže?

Če ga dokaže, premore idejo Boga, ta pa ima njegovo idejo?

Ni Bog popoln, ker se spomni Descartesa, ta pa je vsega mogočen, saj misli, pod pogojem Boga?

Bog je svoj stvarnik, ker je svoboden, dokaže pa to le tako, da se mora nekoga spomniti?

Samega sebe, če se ga spomni Descartes?

Descartesa, ki je svoboden, saj dokaže, da je Kartezij?

Tudi ta je svoboden, ni pa popolni Descartes, marveč je Bog svoboden, mora pa biti popoln?

Rene je Renatus, Renatus pa Rene, ker Rene ni vsega mogočen?

Se nepopolni Renatus (ta je svobodni Kartezij), spomni popolnega Boga, ki je popoln, saj mora biti svoboden?

Ker ustvaril Descartesa (ki se Boga ne spomni), ali pa se spomni Kartezija, ki ni Descartes?

Bog je popoln, saj je bog, bog pa vse zmore, ker je Bog?

Kdo je svoboden?

Tudi Renatus, saj ni popoln?

Ker je Rene pod pogojem Boga, Descartes pa se spomni Kartezija, ni pa stvarnik samega sebe?

Sicer se Bog ne spomni boga?

bog pa je stvarnik samega sebe, saj se Bog spomni Reneja ali Renatusa?

Bog je Bog, če se spomni Reneja, ker ni boga, saj tudi Bog ustvari samega sebe, ker je bog?

Koga se spomni Renatus?

Popolnega boga ali nepopolnega Reneja?

Se Rene spomni boga ali popolnega boga?

Če zadnjega, se ne spomni boga, temveč Renatusa?

Ta ni popoln, saj je svoboden?

bog je popoln, ker je Bog, ta pa je vsemogočen?

Sicer svobodni Rene ni svoboden?

Je bog popoln?

Da, Bog?

Renatus pa ni popoln, saj se drugače ničesar ne spomni?

Kdo se spomni boga?

Descartes, ki se je spomni Boga, ali Bog, ki ustvari Renatusa?

Rene, ki je Renatus, ali Renatus, ki ni Rene?

bog ni Bog, Bog pa je bog?

Bog ustvari Kartezija, ki se spomni boga, ta pa se spomni Descartesa, ki se boga ne spomni?

Je Bog popoln pod pogojem boga, ki se spomni Renatusa, ne pa Reneja?

bog ni popoln pod pogojem Boga, ta pa se spominja Reneja, ne pa Renatusa?

Ker je Kartezij svoboden, popolni Bog pa je svoboden kot bog, popolni bog pa kot Bog, saj je nepopolni Descartes Renatus, ki se spomni, bog pa se spomni ter ne spomni Boga?

Rene je svoboden, ker ustvari samega sebe, saj je popolni Renatus?

Tudi bog je popoln, ker je Bog, ki je svoboden?

Je Rene vsemogočen?

Da, pod pogojem boga?

Tudi Bog, toda le pod pogojem Renatusa?

Koga ustvari Descartes, če se spomni Kartezija?

Koga se spominja Bog, če ustvari boga?

Mogoče ni vsega sposoben, saj je svoboden?

Ta je svoboden, ker ni popoln?

Je svoboden vsega sposoben, je pa možen?

Ta je popoln, ni pa svoboden?

bog ni Bog, ampak Rene?

Če je Renatus Rene, ki ni Renatus?

Rene ni Renatus, ampak Rene?

Bog pa ni bog, če ni Bog?

Bog ali Bog, Renatus Rene?

Rene ali Renatus, bog bog?

Bogova sta dva; eden je bog?

Tudi Reneja sta dva; noben ni Renatus?)

Kanta aficira stvar, ’Kant’ pa ima obe regulativni ideji, ker pozna Kanta?

Se Stvar ne dotakne ’Kanta’, filozofa svobode pa konstituira popolnoma prazna ideja, saj spozna ’Kanta’ ?

Kant je ’Kant’, je pa napol objektiven, ’Kant’ pa ni Kant, ker filozof svobode nikoli ne pride do konca svobode?

Kant torej pozna ’Kanta’, ’Kant’ pa z mejnim pojmom spozna Kanta?

Tudi Kant se v osemnajstem stoletju spozna, s praznim pojmom pa pozna nedostopnega Kanta?

. . .

Hume prižene skeptične argumente do vrhunca?

Konsekvencam lastne misli se izogne z umikom v filozofijo zdravega razuma?

Razumno predpostavi nekatere splošne domneve o človeškem spoznanju in o svetu, ker ni na voljo boljših alternativ?

Če recimo zaupam v splošni zakon vzročnosti, zaupam tudi v čutila?

Se torej Hume umakne v filozofijo zdravega razuma, s tem pa v vsakdanji empirični svet, kjer zakon vzročnosti splošno velja?

Vsakdo tam tudi vidi belo miš, razen nekoga z delirijem?

Ta belo miš tam sicer vidi, le da je tam ne vidi nihče drug?

Je imel David delirij?

Razumno predpostavi nekatere domneve (na primer vzročnost), ki obče velja v običajnem empiričnem svetu?

Tam se krogli, na osnovi nedokončane indukcije, vselej odbijeta?

Lahko v svetu, ki se konča z limito (do katere nikoli ne pridem), sklepam deduktivno?

Hitri tekač nikoli ne dohiti želve, če ima šepavka pred Ahilom nekaj naskoka?

Saj se tekma nikjer ne konča, ker zmore Pitagora svoj problem rešiti le s »podolžnimi«, ne pa s »kvadratnimi« števili?

Škandal matematike je torej tale:

slavni filozof ne more rešiti matematike s »podolžnimi« števili, saj svojega izreka ne zmore rešiti s »kvadratnimi« števili?

Odkrije svoj izrek kot matematik ali kot filozof?

Če ga odkrije kot matematik, najde škandal filozofije?

Če ga najde kot filozof, odkrije škandal matematike?

Je Pitagora matematik?

Matematik Pitagora ni filozof?

Je filozof matematike matematik filozofije?

Je matematik filozofije filozof matematike?

(Piragora je filozof, ker je Pitagora matematik?

Pitagora je matematik, saj je filozof Pitagora?)

Matematik odkrije »podolžna« ter »kvadratna« števila, ker je Pitagora filozof?

Ni filozof, saj izrek filozofa odkrije matematik?

Najde filozof matematika, ta pa filozofa?

Matematik ne more rešiti problem filozofa drugače kot matematik, ker filozof ne zmore rešiti problem matematika, če ni filozof?

Matematik reši problem filozofa s »kvadratnimi« števili, filozof pa matematika s »podolžnimi« števili, saj odkrije števila matematik?

Matematik reši problem filozofa s »podolžnimi« števili, filozof pa matematika s »kvadratnimi« števili, ker najde števila filozof?

Pitagora?

Da, matematik?

Matematik?

Ne, Pitagora?

Ima Hume delirij, saj ni skeptičen?

Vrhunski skeptik ni skeptičen, ker nima delirija?

Od kod se torej »razočarani« pisatelj umakne v filozofijo zdravega razuma, kjer velja vzročnost?

Iz situacije, kjer vzročnosti ni?

Subjekta spričo situacije ni, ta pa je zaradi subjekta?

Subjekt se navadi vzročnosti v empiriji vsled situacije, saj predpostavi situacijo, kjer velja vzročnost, ker ima David vzrok in posledico?

V empiriji?

To vzročno predpostavi?

Zunaj empirije?

Umakne se v zdravi razum?

Nikjer nima vzročnosti, razen v empiriji, saj se zateče v zdravi razum?

Tam predpostavi vzročnost, ker se umakne v empirijo?

Ni ta v zdravem razumu, ta pa v empiriji?

Kje se Humovi krogli ne odbijeta?

V prihodnosti, onstran zdravega razuma, od koder se pisec umakne v empirijo?

V prihodnosti, zunaj empirije, od koder se subjekt umakne v situacijo?

Ki je takšna, kakršen je subjekt, ta pa je takšen kot situacija?

Zateče se v situacijo iz zdravega razuma, saj nima nobene empirije?

Vzročnosti se navadi v empiriji, ker se umakne v zdravi razum, kjer se navadi vzročnosti?

Od kod torej zaide v zdravi razum, ki je empiričen?

Iz prihodnosti?

Nanjo sklepa empirično z zdravim razumom, saj sklepa deduktivno iz nepopolne indukcije?

Subjekt v situaciji sklepa na prihodnost iz empirije, ker ga ni v situaciji?

Je subjekt v prihodnosti, saj je zdravi razum empirija, ker nima subjekt nobene prihodnosti?

Na to sklepa iz zdravega razuma, saj se umakne v empirijo?

Po vzročnosti?

To dobi v prihodnosti, kjer ga ni, ker se iz nje nikoli ne umakne?

Vzročnost v prihodnosti za skeptika ne velja, saj se ta kavzalno umakne v zdravi razumi iz empirije iz prihodnosti?

Tja se vzročno tudi umakne iz zdrave empirije ter empiričnega razuma, ker ga tam ni, saj se nikoli ne umakne v prihodnost?

Hume vidi belo miš v prihodnosti iz empirije, ne pa iz zdravega razuma, ker so vse bele miši v zdravem razumu?

Na to sklepa po vzročnosti iz zdravega razuma v prihodnosti, saj nima delirija?

Delirij ima v prihodnosti, ki je nikoli ne zapusti, ker ga ni v situaciji?

Kje je?

V deliriju, kjer ga ni, saj vidi belo miš v zdravem razumu, ker nikoli ne zapusti empirije, saj je v prihodnosti?

Delirija nima v prihodnosti?

Tam ga ni?

Nikoli ne zapusti zdravega razuma, kjer vidi belo miš, ker ga ni v empiriji?

Vidi jo v empiriji, saj ima delirij v zdravem razumu, ker je skeptičen v prihodnosti?

Ni skeptik vrhunski skeptik v zdravem razumu in v empiriji, kjer vidi bele miši, nikoli pa jih ne vidi v prihodnosti, kjer ga ni, saj je nikoli ne zapusti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz zdravega razuma, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na empirijo, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, ki je v prihodnosti?

Ta je v zdravem razumu, kjer je vzročnost?

Ni je v empiriji, ki jo vzročno predpostavi v zdravem razumu?

Ta je empirija v prihodnosti, ki nima nobene prihodnosti, ker je v prihodnosti zdravi razum?

Vzročnosti ni nikjer, razen v prihodnosti, kjer je ni, saj prihodnost vzročno predpostavi v zdravem razumu, ker sklepa tako v empiriji?

Se Hume, ki prižene skepticizem do vrhunca, navadi vzročnosti v situaciji, kjer je vrhunski skeptik skeptičen, saj nima delirija?

Iz situacije, kjer ima delirij, sklepa kavzalno nase, ker predpostavi, da ni skeptičen?

Kje se je navadil delirija?

V situaciji, kjer ga ni, saj se tam navadi na skeptičnost, ker situacije nikoli ne zapusti?

Iz samega sebe, saj ga ni brez situacije, te pa ni brez slavnega skeptika?

Hume je torej skeptik v situaciji, kjer ima delirij, ker ni skeptičen?

David torej ni skeptik v situaciji, kjer nima delirija, saj je skeptičen?

Delirija nima, ker je skeptik, saj ni skeptik, ker ima delirij?

Delirij ima, saj ni skeptik, ker je skeptik, saj nima delirija?

Iz prihodnosti, kjer kavzalnosti ni, sklepa na empirijo z zdravim razumom vzročno, ker se je vzročnosti navadil v empiriji?

Iz prihodnosti, kjer ni vzročnosti, sklepa na zdravi razum vzročno po empiriji, saj se je vzročnosti navadil v zdravem razumu.

Iz prihodnosti, kjer kavzalnosti ni, sklepa na zdravi razum empirično, ker je empirija zdravi razum?

Iz prihodnosti, kjer ni vzročnosti, sklepa na empirijo z zdravim razumom, saj je zdravi razum empirija?

Če sklepa na empirijo po zdravem razumu, ker je zdravi razum empiričen, kje se je navadil prihodnosti?

Kje se je navadil prihodnosti, če sklepa na zdravi razum empirično, saj je zdravi razum empiričen?

Vzročnosti se je navadil v empiriji; od tod vzročno sklepa, da ni empirije: torej ni res, da se je navadil empirije.

Vzročnosti se je navadil v zdravem razumu; od tod vzročno sklepa, da ni zdravega razuma: torej ni res, da se je navadil zdravega razuma.

Empirija je ista, ker je zdravi razum, ta pa je enak, saj je empirija.

Zdravi razum je isti, ker je empirija, ta pa je enaka, saj je zdravi razum.

Se je navadil prihodnosti na koncu regresa brez konca, kjer ni empirije?

Se ni navadil prihodnosti na koncu neskončnosti, kjer zdravega razuma ni?

Če je empirija ista, ker je enaka, saj je zdravi razum, je prestopil mejo z notranjim robom, ne pa z zunanjim bregom?

Če je zdravi razum enak, ker je isti, saj je empirija, ni prešel meje z zunanji robom, ne pa z notranjim bregom?

Meja je zunaj, ker eksistira ter biva?

Ni je, premore pa le notranji rob, saj je prestopna, ker ni prehodna?

Meje ni, saj zmore samo notranji rob?

Biva in eksistira, ker je prehodna, ni pa prestopna, saj je zunanja?

Če sem prispel na konec regressusa ad infinitum z limito, je ’empirija’ na bregu, ki je zunaj: meja je zunanja, ker premore le rob, nima pa zunanjega brega?

Če sem z limito dosegel konec, ki se nikjer ne začne, je na notranjem bregu ‘zdravi razum’: meja je zunaj, saj nima notranjega brega, ker meji samo z robom?

Kam torej potujem, če le potujem?

Stojim na mestu, napredujem pa v neskončnost, saj ne potuje nikamor?

Kam torej napredujem, če ne napredujem?

Potujem do limite, ker stojim na mestu, saj nikamor ne napredujem?

Ni meja, ki ni znotraj, ‘meja’, ki ni zunaj?

‘Meja’ »je« meja?

Prva je znotraj, druga pa zunaj?

Meja »ni« ‘meja’, ker ‘meja’ »ni« meja?

Če sem prestopil mejo (ta je prehodna, saj ni prestopna) z limito, sem brez limite dosegel ‘mejo’ ?

Ta je med Temeljem ter ‘Predmetom’, ker nima strani, je pa prestopna, saj ne eksistira in biva?

Na eni strani je ‘Predmet’, na drugi pa Temelj, ‘meje’ med njima pa ni?

Kdaj ‘meja’ je?

Ko pridem na konec regresa, ki nima začetka, z limito?

Kdaj ni, ker nima strani?

Ko prispem do limite na koncu neskončnosti?

‘Meja’ je, dokler ima strani, če pa pridem do nje, je ni?

V drugem primeru sta Temelj ‘Predmet’, ‘Predmet’ pa Temelj, saj sem prestopil mejo?

Zunanja meja je pot do same resnice ter nima ne konca ne kraja, ker je resnica sama?

Sestoji iz neštetih trenutkov in je brez kraja ter začetka?

Notranja ‘meja’ »je« zunaj, saj je ‘Predmet’ na koncu meje (ta »je« znotraj) v večnem trenutku, na začetku ‘notranje’ meje pa je v trenutku večni Temelj?

Zunanje meje »ni« znotraj, saj je Temelj na začetku ’meje’ (te »ni« zunaj) v večnem trenutku, na koncu ’zunanje’ ’meje’ pa je v trenutku večni ’Predmet’ ?

Nisem dosegel konca absurda, če sem dosegel ‘mejo’ ?

Takrat ‘meje’ med Temeljem in ‘Predmetom’ ni, ker paradoks ni absurden, saj absurd ni paradoksalen?

V prvem primeru preidem ‘mejo’ (‘meja’ »ni« meja), v drugem primeru prestopim mejo (meja »je« ‘meja’)?

. . .

Kako naj ugotovim, da so moji možgani v kadi?

Če so, kako naj predpostavim, da nekdo »vanje« pošilja dražljaje . . . ?

Kako naj torej predvidim, da zlega duha ni, ker niso?

V kadi jih ni, saj so?

So, ker »so«, »so«, saj so?

Možgani so »možgani«, »možgani« pa so?

Kako naj predvidim, da vanje »nekdo« pošilja, dražljaje . . . , če niso?

Kako naj predpostavim, da so, da zli duh torej je?

So tam, ne pa tam?

Zli duh pa je, ker ga ni?

Ni svet mojih možganov zgolj iluzija, saj moji možgani niso v kadi, ker svet mojih možganov ni samo iluzija, saj so v kadi?

Če vem, da moji možgani niso v kadi, tega ne vem?

Svet mojih možganov ni samo iluzija, ker so v kadi, saj je svet mojih možganov zgolj iluzija, ker moji možgani niso v kadi?

Če ne vem, da so moji možgani v kadi, to vem?

Vem, da moji možgani niso iluzija, saj tega ne verjamem?

Drugega nimam, kot doživljaje?

Verjamem, da moji možgani niso iluzija, ker tega ne vem?

Nimam drugega, kot možgane?

Kako doživim možgane, če možgani niso doživljaj, in kako jih imam, če jih ne doživim?

Kateri so isti, kateri enaki?

Da je vse, kar doživljam, mislim … le iluzija realnega (resničnega) sveta ter resnične (realne) osebe, kar torej ugotovim zgolj spričo doživljajev, misli, predstav, občutkov … ?

Lahko ugotovim samo zaradi svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov … , da sem »le predmet manipulacije« ?

Če sem enak, ne pa isti?

Če sem isti in enak?

Hilary Putnam to zmore?

‘Možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti ter spoznati, da so možgani v kadi, lahko pa »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, saj se »njihove« misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj »njih« ?

Če je Hilary Putnam dejanski Putnam ter Hilary Putnam dejanski Hilary?

Kdo je dejanski Hilary Putnam?

Isti Hilary Putnam, ki je dejanski Putnam Hilary, ali enak Hilary Putnam, ki je isti Hilary Putnam?

Enak Hilary Putnam, ki je dejanski Putnam Hilary, ali isti Hilary Putnam, ki je enak Hilary Putnam?

Če je Putnam Hilary dejanski Hilary in Putnam Hilary dejanski Putnam?

Enak Putnam Hilary, ki je dejanski Hilary Putnam, ali isti Putnam Hilary, ki je dejanski Hilary Putnam?

Isti Putnam Hilary, ki je dejanski, ter dejanski Putnam Hilary, ki ni isti?

Je isti dejanski, če je enak?

Ta ni enak, če ni isti?

Putnam Hilary, ki je Putnam Hilary, in Hilary Putnam, ki je Putnam Hilary?

Ni Hilary Putnam Putnam Hilary, če ni Hilary Putnam?

Ta pa je Putnam, če ni Hilary, ter Hilary, če ni Putnam?

Ker je Hilary Putnam natanko takrat, ko je »Hilary«, saj je Hilary dejanski, ker je Putnam?

Zadnji je dejanski, saj je »Putnam« ?

Ker je Putnam Hilary natančno tedaj, ko je Hilary isti, saj je Putnam?

Ta pa ni isti, marveč enak, ker je Hilary?

Ni Hilary Putnam isti, saj je dejanski, Putnam Hilary pa je enak, ker je Hilary Putnam?

Eden je dejanski, drugi pa ne?

Kdo?

Putnam Hilary?

Ne, ta je Hilary Putnam?

Hilary Putnam?

Ta je »Hilary Putnam« ?

Isti je dejanski, saj je enak, enak pa je isti, ker je dejanski?

Putnam Hilary eksistira, saj Hilary Putnam biva, ker je prvi dejanski, drugi pa prvi?

Drugi je dejanski, prvi pa je Hilary Putnam?

Spremenljivka ni prazna, v njej ni ničesar?

. . .

Stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ ni resničen?

Stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ je resničen?

Eden je realen, drugi je resničen; eden je resničen, eden je »resničen« ?

Eden je drugi, drugi »je« eden?

Eden ni »drugi«, drugi pa »eden« ?

. . .

Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?

Ker tudi sem možgani v kadi, in je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?

. . .

Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, ker nisem objektiven?

Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, saj nisem subjekt?

Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, ker sem subjekt?

Ni absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?

Paradoks je tale: nisem absurden, saj sem objekt?

V prvem primeru sem subjekt, ker se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?

V drugem primeru se zavedam obojega, saj sem subjekt?

Subjekt sem, ker sem absurden?

Paradoksalen pa, saj sem subjekt?

Ker sem v obeh primerih objektiven?

. . . Realen sem, saj sem subjektivno resničen, resničen pa, ker sem objektivno realen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem subjektiven?

Absurdno tako, da se zavedam subjektivne resničnosti, ker nisem objekt?

Paradoksalno pa se zavedam subjektivne realnosti, saj sem subjekt?

Paradoks je ta, da sem subjekt, ne pa objekt?

Absurd je tale: nisem paradoksalen, ker sem subjekt?

Sem najprej objekt in se zavedam objektivne resničnosti, ne pa objektivne realnosti (et vice versa)?

Nato nisem objekt, saj se zavedam enega ter drugega?

Objekt sem, ker sem paradoksalen?

Absurden pa, saj sem objekt?

Kdaj nisem subjektiven?

. . .

Živim torej kot možgani v kadi, ker ne vem, ali je stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ resničen?

Nisem isti, ampak enak, in nisem enak, saj sem isti?

Mogoče je, da sem isti kot isti, ker sem isti, spremenljivka pa je prazna, saj ni prazna?

Možno pa ni, da sem enak ter enak, ker sem enak, saj spremenljivka ni spremenljivka?

To je mogoče, ni pa možno, ker ni mogoče, saj ni nemogoče?

Kdaj ni nemogoče?

Če je možno?

Kdaj je možno?

Ko je mogoče?

Je možno mogoče, če ni mogoče?

Mogoče je možno, ker ni možno?

Je možno mogoče, saj je možno, mogoče pa je možno, ker je mogoče?

Tudi enako je isto, saj je enako, isto pa ni isto, če ni enako?

Sicer se spremenljivka spreminja, ker ni spremenljivka?

Ni spremenljivka ista, saj je enaka, ker se spreminja, saj ni spremenljivka?

Enaka je, ker je ista, saj je ista, ker je enaka?

Ista je, saj je enaka, ker je enaka, saj je ista?

Je spremenljivka, se pa ne spreminja, ker je enaka, saj je ista?

Če je ista, sem enak?

Mogoč sem, nisem pa nemogoč?

Če sem enak, ker sem možen, saj sem mogoč, ker sem isti?

V enaki spremenljivki nisem enak, v isti spremenljivki, pa sem isti, saj nisem enak?

V isti spremenljivki sem v enaki, spremenljivka pa je enaka, ker ni spremenljivka?

V enaki spremenljivki nisem enak, tam pa sem isti?

Nisem tam isti, marveč sem isti, saj sem v spremenljivki, nisem pa tam?

Tam sem isti, ker nisem ‘tam’, tam pa sem isti, saj sem enak, sem pa ‘tam’, nisem pa tam?

Če sem enak, ker sem isti?

Če sem tam, nisem pa tam?

Tam sem enak, ‘tam’ pa isti?

Če sem tam, nisem pa ‘tam’ ?

Kjer sem enak, ampak tam?

Kjer sem ‘tam’, saj sem isti?

V spremenljivki?

Če nisem tam?

Če sem tam, sem pa v ‘spremenljivki’ ?

Sem tam ‘tam’, ker sem v spremenljivki: in ‘tam’ ter ‘tam’, saj sem tam?

Enak sem v spremenljivki, ker nisem v spremenljivki?

Isti sem v spremenljivki, nisem pa v ‘spremenljivki’ ?

Spremenljivka je prazna, saj ni spremenljivka?

‘Spremenljivka’ je spremenljivka, ker ni prazna?

Sem v eni enak, v drugi pa tam, tam pa sem isti, ‘tam’ pa enak?

V isti, saj sem v enaki?

V enaki, nisem pa v isti?

. . .

Nekaj je v spremenljivki, ker je prazna, če to spoznam?

Hilary Putnam?

Putnam Hilary?

Isti, saj je enak, ker eksistira in biva?

Enak ter isti, saj biva in eksistira?

Argumenti Hilarija Putnama so resnični?

Zgolj ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi?

Argumenti Putnam Hilarija so realni, ker so resnični?

Da torej zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete?

Če to predpostavko razkrijem, se s svojimi besedami ter pojmi zares nanašam na zunanje »predmete«, živim pa samo od kruha?

Ta je na koncu obzorja, saj je tam, ker je ‘tam’, potujem pa brez konca ?

V žepu nimam »…ničesar…« , razen vrabca, na koncu regresa, ki nima začetka, pa ni ‘Predmeta’ ?

Če se v prihodnjem izkustvu Humovi krogli po trku ne odbijeta, izkušnja ni objektivno realna?

Ob nedokončani indukciji lahko deduciram le za nazaj, saj nimam gotove prihodnosti?

Nimam garanta za novo induktivno predpostavko, kot so tiste v preteklosti (kjer vzročnost velja)?

Prihaja prihodnost iz Prihodnost, vzročnost pa tam ne velja?

To lahko predpostavim, ne morem pa tega spoznati, če sem možgani v kadi?

Ne morem spoznati, da sem možgani v kadi, lahko pa predvidim obe prihodnosti?

Tisto, kjer objektivna resničnost velja, in ono, kjer nimam identitete?

Ono, kjer identiteto imam, ter tisto, kjer objektivna resničnost ne velja?

Kdo ima takšno prihodnost, če nisem objektivno realen, kdo pa, če sem objektivno resničen?

Kdo, če nisem objektivno resničen, in kdo, če sem objektivno realen?

Imam lahko nerealno identiteto, če nisem objektivno resničen?

Če sem objektivno realen?

Morem imeti neresnično identiteto, če nisem objektivno realen, če sem objektivno resničen?

Ni torej mogoče, če sem objektivno realen, da nimam neresnične identitete?

To pa samo, če nisem objektivno resničen?

Možno pa je, če sem objektivno resničen, da nimam neresnične identitete, če nisem objektivno realen?

Kdaj je moja identiteta nerealna?

Ko sem ter nisem objektivno resničen?

Kdaj ni resnična?

Če nisem in sem objektivno realen?

Kdaj je realna?

Ko sem resničen, ne pa realen?

Resničen pa sem, ko sem realen ter ne resničen?

Moram to predpostaviti, ker sem možgani v kadi?

Če predvidim le eno, ne morem biti v kadi?

Kako vem, da sem možgani v kadi, če predpostavim, da sem objektivno realen?

Če predvidim, da sem objektivno resničen, kako vem, da nisem možgani v kadi?

Tako, da sem objektivno realen, saj nisem objektivno resničen?

Tako, da sem objektivno resničen, ker nisem objektivno realen?

. . .

Hume torej ne zavrača logičnih in matematičnih resnic, marveč je do njih skeptičen (do možnosti, da jih lahko spoznamo adekvatno)?

Same so resnične, naše spoznanje pa jim ni enako, ker je empirično ter zato kontingentno?

Pisatelj torej sklepa, da so matematične in logične resnice resnične same na sebi, neodvisno od našega spoznanja, naše spoznanje pa je empirično ter jim ni enako?

Kako naj torej sodi, da so omenjene resnice resnične, če o njih ne more sklepati?

Kako naj namreč sklepa o njih, če so resnične neodvisno od njegovega sklepanja?

Lahko sklepamo o tem, kar od nas ni odvisno?

Če ni odvisno od nas, se nas ne tiče?

Kako naj torej o tem sklepamo?

S sklepom se tega ne dotaknemo, če pa se s sklepom ničesar ne dotaknemo, ne sklepamo?

So torej resnice resnične neodvisno od nas?

Ne vemo, saj o njih ne moremo sklepati; lahko sicer rečemo, da so resnične, nimamo pa drugih argumentov kot samo trditev: enake argumente pa ima tudi nasprotna gola trditev?

Naše spoznanje je empirično, zato je kontingentno: po mnenju Huma zaradi vzročnosti?

Pisatelj ne sklepa vzročno?

Logične in matematične resnice so resnične, saj jim naše spoznanje ni enako?

Kako pisec ve, da jim ni enako?

Ker je vzročno?

Tako torej sklepa, pri tem pa so zgornje resnice neodvisne od njegove zavesti?

Hume sklepa vzročno ter sam ugotavlja, da vzročno sklepanje ni brezpogojno, bi pa bilo, če bi zadevne resnice ne bile neodvisne od njegovega sklepanja?

Takšne tudi so in se ga ne tičejo, saj o njih sklepa vzročno ter se jih ne tiče?

O čem torej sklepa?

Ne o omenjenih resnicah, o teh le trdi?

Sklepa o samem sklepanju, torej o svoji zavesti?

Ta je empirična, zato je v načelu kontingentna. Logično sklepanje je vzročno in je podvrženo logični zmoti: ni adekvatno …

Pisatelj torej logično sklepa o propozicijah, ki niso odvisne od njegove zavesti ter se ga ne tičejo, ker se jih sam ne tiče (sam se jih ne dotika, ker se same ne tičejo njega).

Njegovo logično sklepanje je odnos med stavki, ‘ki preprosto velja, brez ozira na to, ali kdo opravi ustrezen logični sklep’.

Ta je le naša miselna operacija, ki je empirična in je kot takšna oprta na logično sledenje: ali pa lahko a priori vemo, da se sleherni logični sklep povsem ujame z logično sledjo?

Po mnenju avtorja ne.

Je torej skeptik ter se ne vpraša, zakaj se ne ujame brezpogojno.

(Če rečem subjekt, pravim objekt: subjekt je odvisen od objekta, ki je od subjekta neodvisen.

Če pravim subjekt, subjekta ne rečem: objekt je odvisen od subjekta, ki ni odvisen od objekta.)

Pogoj je njegovo mnenje.

Ne ujame se, saj je pisec skeptik: ne ujame se adekvatno, ampak sploh ne, ker je pisatelj skeptik in logično sklepa. Za takšen sklep Hume nima nobenih argumentov, marveč samo trditev. Ta je njegovo logično sklepanje, ki se ne dotika ničesar zunaj njegove zavesti.

Je to mogoče?

Ne vem, verjamem pa, da ne. To verjame, to pa vem, saj sem do pisatelja skeptičen. Le, da imam za to argumente. Ne verjamem, da so zunaj moje zavesti resnice, ki niso odvisne od moje zavesti. So v zavesti, ki je odvisna od moje zavesti, ker je moja zavest odvisna od zavesti. Med njima je ‘meja, brez zunanjega roba’. To pa tako, da je na zunanjem robu moje zavesti zavest, na notranjem robu zavesti pa moja zavest (ter vice versa: na notranjem robu moje zavesti je zavest, na zunanjem robu zavesti pa je moja zavest) – robova sta enaka, saj sta ista (zunanji je notranji), ker sta ista, saj sta enaka (notranji je zunanji).

(Z drugo besedo: zavest je razcepljena na mojo in svojo. Moja zavest je svoja, svoja pa moja. Zavest ima zunanji rob, kjer je svoja, ter notranji breg, kjer je moja. Med njima je meja prestopna, ker ni prehodna: rob je breg, breg pa rob (na zunanjem bregu zavesti je rob, saj zavest nima notranjega brega; na zunanjem robu zavesti je breg, ker zavest nima notranjega roba). Zavest ima samo en rob, zunaj je ’rob’: zavest ima en sam breg, onstran je rob. Zavest eksistira, saj nima meje: breg je en sam, ker zavest biva. Zavest nima meje, saj nima roba: ta »je« samo eden, ker biva, zavest pa eksistira. Zavest je omejena le navznoter: zunaj je breg; zavest je omejena samo navzven: znotraj je rob.

Meja torej omejuje le z enim ‘robom’, ki je »notranji«, saj »je« zunanji (je torej zunanji, ker je notranji).

Meja omejuje z enim samim ’bregom’, ki je »zunanji«, saj je »notranji« (je znotraj in zunaj).

Zavest ni razcepljena, ker je moja zavest. Svoja zavest »ni« moja zavest, saj zavest ni razcepljena.

Zavest nima meje, ker je meja prehodna. Meja ni prestopna, saj zavest nima meje.)

Meje namreč ni, ker omejuje samo z enim robom.

Tega »ni« (rob »je« breg), ‘meja’ pa je (nima strani).

Kaj je na drugi strani?

Ničesar?

Tam je danes ‘Predmet’ (‘tam’ pa Temelj)?

Morda Hume?

Da, le da nima ‘meje’: je namreč skeptik ter logično sklepa, da njegovo sklepanje ni povsem adekvatno.

Tudi sam »…nimam…« ‘meje’, saj tudi moje sklepanje ni brezpogojno. Pogoj je sam slavni skeptik, do katerega sem skeptičen, ker se ga ne morem znebiti. Je na mojem zunanjem robu, ki »je« moj notranji. Sam sem na Humovem notranjem robu, ki »ni« njegov zunanji. Pisatelj tega ne ve; tako je v svojem eseju tudi zapisal (Raziskovanje človeškega razuma (An Enquiry Concerning Human Understanding (1748))).

Ima za to argumente?

Da, pesniško svobodo, saj je pisatelj – tako je obsojen?

Prestopil je mejo in je skeptik: tudi sam sem prestopil ‘mejo’ ter sem ‘skeptik’ ?

Tako sem ‘obsojen’, ker sem svoboden?

. . .

Sedanjosti se ne spomnim, ker nisem fantast. Kot realist sem zmerni optimist: verjamem, saj tega ne vem (če tega ne vem, ne morem vedeti), da sedanji meander nima prihodnosti (ima bodočnost). Zato grem v času naprej, ne nazaj.

Gre za predmetno razliko: fanatika lahko ustavim samo s silo, ker nisem fanatik.

Umrem predmetno (s ščitom ali na njem, nikoli brez njega), saj sem svoboden, ker se pred smrtjo ne smem umakniti.

Fanatik, se mora umakniti pred smrtjo, saj je na svobodo obsojen.

Razlika je torej moralna: današnji človek ni avtonomen in premore hipotetični imperativ (kot »revolucionar« ima vedno prav (odvisno od tega, kako piha politični veter)). Ni filozof ter se ravna po eksistenčnih vrednotah, ne verjame pa skeptiku.

Kaj torej odgovorim skeptiku, ker nimam bodočnosti?

Da verjamem v Prihodnost, saj sem pošten, moralen in odgovoren.

Kdaj se znebim razcepa med življenjem ter smrtjo?

Ko moj nešteti zamanec kot zadnji prestopi začetek in konec regresa brez konca ter kraja.

Ker v absurd ne verjamem, morem torej verjeti, da sem večen, saj bom umrl.

Razen, če sesedeč na konju z njim vred ne potegnem za lase iz močvirja, to pa »strokovno«.

Kaj je smrt?

Kot filozof s Prihodnostjo si na to odgovarjam na drugi strani meje, ki nima zunanjega roba (onstran meje brez notranjega brega).

Torej ni res, da vem, ne pa verjamem, ampak verjamem, saj tega ne vem.

Damjan Ograjenšek, filozof