Predmet.si

. . . a joj, gorje, ne bo se vrnil več!

. . .

Kako napišem stavek z miselno vsebino?

Tako, da zapišem propozicijo stavka?

Kako zapišem stavek s propozicijo?

Tako, da napišem miselno vsebino stavka?

Kaj, če stavek napišem, ne pa zapišem?

Zapišem propozicijo, miselne vsebine pa ne napišem?

Če pa miselno vsebino napišem, propozicije ne zapišem, ker napišem, ne pa zapišem stavek?

Kdaj stavek napišem in napišem?

Ko ga zapišem ter zapišem?

Takrat propozicije ne napišem, temveč zapišem, saj zapišem in zapišem miselno vsebino?

Kdaj torej stavek zapišem, ker ga zapišem?

Ko napišem ter napišem propozicijo, miselna vsebina pa »ni« propozicijo, saj jo napišem, marveč zapišem?

Kaj sem napisal?

Stavek, ker ga nisem napisal, zapisal pa sem miselno vsebino, saj sem napisal propozicijo?

Sem stavek napisal takrat, ne pa tedaj, ali sem tedaj, ne pa takrat zapisal stavek?

Kaj sem zapisal?

Miselno vsebino, ki je nisem napisal in napisal, pač pa napisal?

Tako sem se zmotil, da tedaj ter takrat stavka nisem zapisal, ne napisal, ker nisem takrat, ne pa tedaj zapisal ničesar, razen propozicijo stavka?

Se nisem zmotil tako, da sem tedaj, pa takrat stavek napisal in »napisal«, saj nisem tedaj, ampak takrat zapisal njegovo miselno vsebino, ki je nisem »napisal« ?

Kje sem se zmotil, če nisem takrat, ampak tedaj napisal propozicijo stavka, ki sem jo »napisal«, ker sem tedaj stavek zapisal ter zapisal, takrat pa sem napisal in napisal stavek?

Kaj sem torej zapisal, če nisem napisal ničesar, mimo tega, kar sem zapisal ter zapisal, in kaj sem napisal, če sem napisal ter napisal, saj nisem ničesar zapisal?

Kaj sem napisal na robu meje, ki nima drugega brega, kaj pa na meji, ki nima zunanjega roba?

Kaj sem zapisal na bregu meje, ki nima notranjega brega, in kaj na meji, ki nima zunanjega brega?

Meja je prestopna, ker ni prehodna, ima pa samo rob, ki je le »eden«, saj premore en sam breg, ki je rob, ker je meja prehodna ter neprestopna?

Kaj sem napisal na bregu meje, ki nima nobenega brega, kaj pa na njenem robu, saj meja nima ne brega ne roba?

»…Ničesar…«, ker sem prestopil ’mejo’ ?

Meja je zunaj, temveč je ni, saj eksistira in biva, ’meja’ pa je, ker znotraj ni eksistence, saj bivanje ne eksistira?

Če ne preidem meje, ki je ni znotraj, ’meja’ »ni« ’meja’, ter meja ni ’meja’ , če jo prestopim, ker meje »ni« zunaj?

Kaj je na koncu neskončne ’meje’ , ki nima začetka, če meja ne zmore ne brega ne roba, kako pa začnem na meji brez konca, saj ’meja’ ne premore nobenega brega in nobenega roba?

Z drugo besedo, kaj je na koncu neskončnosti, če regressus ad infinitum preidem z limito, ter kaj je na začetku regresa, ki se nikjer ne začne, če brez limite prestopim mejo in ’mejo’ ?

Meja je zunaj, ’meja’ pa znotraj, saj nima strani ter vendarle je, ker ne eksistira ne biva?

Tudi meja »je« ’meja’ in biva ter eksistira, saj je med bivanjem in eksistenco ni?

Kaj je na koncu večnega časa, če izstopim iz bivanja, ker sem prestopil prehodno mejo, ki ni prestopna?

Če izstopim iz večnega trenutka, saj dosežem ’mejo’, ki nima strani (kjer sta ’Predmet’ ter Temelj), prispem na začetek neskončnosti, ki se nikjer ne začne?

Za to sem se tudi odločil, ker imam možgane v kadi in sem veren; torej sem avtonomen, saj verjamem v regres brez konca, ne pa v Boga (boga)?

Se nisem odločil bolje, ker nisem religiozen, saj ne verjamem v boga ne v Boga, sem pa avtonomen, ker verjamem v regres, ki nima začetka?

V primeru brez limite sem se zmotil tako, da imam prav?

V primeru z limito pa imam vedno prav, saj imam možgane v kadi?

Kot zmerni optimist torej verjamem Gaussu ter v njegovo krivuljo, zato pa v Prihodnost (ne v bodočnost), ker je vsakdo svoje sreče kovač, saj »smo«, ker verjamemo in vemo, ne pa vemo (subjekt ter situacija)?

Srečno, Damjan Ograjenšek, filozof.

Toliko časa zapravimo za nujne stvari, da ga zmanjka za pomembne.

Henry Ward Beecher

. . .

Predmet pogledam brez daljnogleda, ne vem pa, kaj vidim.

Nato vem, kaj vidim, pogledam pa z daljnogledom.

Znova pogledam brez daljnogleda in sedaj vem, kaj vidim.

. . .

Drugič pogledam brez daljnogleda in se ne spomnim, kaj vidim

prvič brez daljnogleda drugič pa z daljnogledom, vem pa, kaj

vidim?

Ne vem, kako se spomnim, niti, kako ustvarim, ne, kako najdem?

. . .

Spomnim se in ustvarim, ustvarim pa ter ne najdem?

Ne spomnim se in najdem, najdem pa ter ustvarim?

Ko ne ustvarim, se spomnim, se pa spomnim, ker najdem?

Ustvarim in ne najdem, saj najdem ter se spomnim?

Če najdem, se ne spomnim, se pa spomnim in ustvarim?

Najdem, ne pa ustvarim, ustvarim pa, pa se spomnim?

. . .

Prvič brez daljnogleda vidim, kar vidim, drugič pa brez daljnogleda

vidim, kar vem?

. . .

Najprej vidim, ker vidim, saj vem₁ (ne vem)?

Z daljnogledom vem₂ (vem) in vidim ter vidim?

Nato vidim prvič, kar vidim in vem₂, vem₁ pa, kaj prvič vidim?

Zavest je strukturirana kot govorica:

vidim, ker vidim, kar vem, vem pa, saj vem, kar vidim?

Lahko tretjič vidim ter vidim₁ in vem₂, ne pa vidim, ker vidim₂, saj vem₂, niti vem₁, ker vidim₁ ter vidim?

Tretjič vidim₁ in vem₂ ter tega ne vidim?

(Vidim, ker vidim₁ in vidim₁, saj vidim₁, ker vem₂?)

Drugič tega ne vidim, to pa vidim₂ in vem₂?

(Vidim in vidim₂ ter vidim₂ in vidim₁, ker vem₂?)

Prvič vidim₁, ne pa vidim, ampak tega ne vidim₂ ter vidim?

(»Vidim«, ker vidim₁ in vidim₂?)

Vidim prvič in prvič vem₁, pa ne vem₂, saj vidim₁, pa ne vidim₂?

(Vidim in »vem«, vidim ter »vidim« ?)

Drugič vem₂, ker ne vidim₁, ne vidim₂ pa, saj vem₁?

Tretjič vem₂ ter vem₁, ker vidim₁, ne pa vidim₂?

Prvič vidim₁, saj vem₁, ne vidim₁ pa, kar vidim₁; tretjič vidim₁, kar vem₂, vem₂ pa, ne pa vidim₂?

. . .

Prvič vidim, česar ne vem, to pa vidim?

Tretjič: vem, kaj vidim, in to vidim?

Prvič vidim, kar vidim, ker ne vidim, saj vem?

Tretjič vidim, kar vem, ne vidim pa, ker vidim?

. . .

Prvič vidim intencionalni predmet, ne pa objekta onstran zavesti?

Tretjič intencionalnega objekta ne vidim, vidim pa predmet zunaj zavesti?

Vidim in vidim ter vidim in vem, vidim ter vem in vidim ter vidim?

Sem isti in objektiven, ker sem enak, saj nisem subjektiven, sem pa objektivno realen?

Nisem objektivno realen, ampak objektivno resničen, sem pa enak, ker sem subjektiven, saj nisem objektiven, ampak isti?

Sem subjektiven, ker sem samo objektiven, nisem pa objektiven, saj nisem le subjektiven?

Sem realen, ker nisem resničen, sem pa resničen, saj nisem realen?

Isti sem, ker sem enak, nisem pa isti; enak sem, sem pa isti ter isti?

. . .

Pri Descartesu ideja ni le idea, hkrati je ideatum?

Ta je kratko in malo na drugi strani zavesti, ker ni realen, resnična pa je ideja, saj idea ni objektivna?

Ideja je dvožariščna, je pa objektivna, idea pa je subjektivna: premore dve žarišči, ker je stvar onstran zavesti realna ter ni resnična, saj je resnična, ker ni realna (je in ni resnična ter ni in je realna)?

Od kod torej Reneju ideja, če ni Renatus, od kod pa Renatus, če nima idee?

Kdo je resničen?

Rene, ki ima stvar zunaj zavesti, saj je realen Renatus, ne pa Rene, ker je Renatus resničen, ni pa realen?

Kdo je realen?

Rene, Renatus pa je resničen, Renatus, saj Rene ni realen?

Od kod ideja Renatusu, od kod pa Rene, ki je isti, ker je enak, če Renatus ni Rene, Rene pa ni enak ter isti?

Renatusa je ustvaril Bog, Rene pa ima idejo pod pogojem Renatusa, ker je Boga ustvaril bog, Renatus pa zmore ideo pod pogojem Reneja?

Kdo je Renatus, če ni Boga, kdo pa je bog, če ni Reneja?

Bog, saj je bog, ker Rene ni Renatus?

Saj Renatus ni Rene, bog pa ni Bog?

Cogito, ergo sum, ni pa Reneja, ne Boga?

Mislim, torej sem, ker ni boga, niti Renatusa?

Ni Reneja ustvaril Bog pod pogojem Renatusa, tega pa bog pod pogojem Reneja?

Kdo je Renatus, če ni Reneja, saj ni Boga, če ni boga?

Kdo je Bog, če ni Renatusa, kdo pa Rene, če ni boga?

( Bog ustvari Descartesa, ki je svoboden.

‘Mislim, torej sem.’

Ker imam ideje, med njimi tudi idejo Boga.

Se je Bog spomnil na Descartesa, to pa tako, da je drugi svoboden?

Descartes pa je svoboden tako, da ima idejo Boga: sicer bi se ga Bog ne mogel spomniti, saj je svoboden?

Svobodni Bog ustvari Descartesa, Descartes pa se spomni Boga, ker sta oba svobodna?

Bog pod pogojem Reneja, Descartes pod pogojem Boga?

Ta je popoln, Descartes pa ne?

Bog je vzrok samega sebe, ne pa Descartes?

Ni Bog svoboden tako, da ustvari samega sebe in Descartesa, ta pa tako, da se ga Bog spomni, Descartes pa se ne spomni Boga?

Svobodni Bog ustvari Descartesa, ki je svoboden tako, da nima ideje Boga?

Tega ni, če je Descartes?

Oba sta torej svobodna, saj je Bog vsemogočen (česar pa se ne more spomniti), Descartes pa je svoboden, ker ni vsemogočen?

Bog je vzrok samega sebe, saj se spomni Reneja, ker je vsega mogočen, ampak ne ustvari Descartesa?

Ni svoboden, saj je svoj vzrok, pod tem pogojem pa ustvari Descartesa?

Pod katerim svobodnim pogojem?

Pod tem, da je svoboden Rene, sicer se Descartes nase ne spomni?

Kaj ostane ne koncu Reneju?

Dvom?

‘Cogito, ergo sum?’

Pod pogojem zlega duha ali Boga?

Kaj mu torej ostane, če Boga ne dokaže?

Če ga dokaže, premore idejo Boga, ta pa ima njegovo idejo?

Ni Bog popoln, ker se spomni Descartesa, ta pa je vsega mogočen, saj misli, pod pogojem Boga?

Bog je svoj stvarnik, ker je svoboden, dokaže pa to le tako, da se mora nekoga spomniti?

Samega sebe, če se ga spomni Descartes?

Descartesa, ki je svoboden, saj dokaže, da je Kartezij?

Tudi ta je svoboden, ni pa popolni Descartes, marveč je Bog svoboden, mora pa biti popoln?

Rene je Renatus, Renatus pa Rene, ker Rene ni vsega mogočen?

Se nepopolni Renatus (ta je svobodni Kartezij), spomni popolnega Boga, ki je popoln, saj mora biti svoboden?

Ker ustvaril Descartesa (ki se Boga ne spomni), ali pa se spomni Kartezija, ki ni Descartes?

Bog je popoln, saj je bog, bog pa vse zmore, ker je Bog?

Kdo je svoboden?

Tudi Renatus, saj ni popoln?

Ker je Rene pod pogojem Boga, Descartes pa se spomni Kartezija, ni pa stvarnik samega sebe?

Sicer se Bog ne spomni boga?

bog pa je stvarnik samega sebe, saj se Bog spomni Reneja ali Renatusa?

Bog je Bog, če se spomni Reneja, ker ni boga, saj tudi Bog ustvari samega sebe, ker je bog?

Koga se spomni Renatus?

Popolnega boga ali nepopolnega Reneja?

Se Rene spomni boga ali popolnega boga?

Če zadnjega, se ne spomni boga, temveč Renatusa?

Ta ni popoln, saj je svoboden?

bog je popoln, ker je Bog, ta pa je vsemogočen?

Sicer svobodni Rene ni svoboden?

Je bog popoln?

Da, Bog?

Renatus pa ni popoln, saj se drugače ničesar ne spomni?

Kdo se spomni boga?

Descartes, ki se je spomni Boga, ali Bog, ki ustvari Renatusa?

Rene, ki je Renatus, ali Renatus, ki ni Rene?

bog ni Bog, Bog pa je bog?

Bog ustvari Kartezija, ki se spomni boga, ta pa se spomni Descartesa, ki se boga ne spomni?

Je Bog popoln pod pogojem boga, ki se spomni Renatusa, ne pa Reneja?

bog ni popoln pod pogojem Boga, ta pa se spominja Reneja, ne pa Renatusa?

Ker je Kartezij svoboden, popolni Bog pa je svoboden kot bog, popolni bog pa kot Bog, saj je nepopolni Descartes Renatus, ki se spomni, bog pa se spomni ter ne spomni Boga?

Rene je svoboden, ker ustvari samega sebe, saj je popolni Renatus?

Tudi bog je popoln, ker je Bog, ki je svoboden?

Je Rene vsemogočen?

Da, pod pogojem boga?

Tudi Bog, toda le pod pogojem Renatusa?

Koga ustvari Descartes, če se spomni Kartezija?

Koga se spominja Bog, če ustvari boga?

Mogoče ni vsega sposoben, saj je svoboden?

Ta je svoboden, ker ni popoln?

Je svoboden vsega sposoben, je pa možen?

Ta je popoln, ni pa svoboden?

bog ni Bog, ampak Rene?

Če je Renatus Rene, ki ni Renatus?

Rene ni Renatus, ampak Rene?

Bog pa ni bog, če ni Bog?

Bog ali Bog, Renatus Rene?

Rene ali Renatus, bog bog?

Bogova sta dva; eden je bog?

Tudi Reneja sta dva; noben ni Renatus?)

Kanta aficira stvar, ’Kant’ pa ima obe regulativni ideji, ker pozna Kanta?

Se Stvar ne dotakne ’Kanta’, filozofa svobode pa konstituira popolnoma prazna ideja, saj spozna ’Kanta’ ?

Kant je ’Kant’, je pa napol objektiven, ’Kant’ pa ni Kant, ker filozof svobode nikoli ne pride do konca svobode?

Kant torej pozna ’Kanta’, ’Kant’ pa z mejnim pojmom spozna Kanta?

Tudi Kant se v osemnajstem stoletju spozna, s praznim pojmom pa pozna nedostopnega Kanta?

. . .

Hume prižene skeptične argumente do vrhunca?

Konsekvencam lastne misli se izogne z umikom v filozofijo zdravega razuma?

Razumno predpostavi nekatere splošne domneve o človeškem spoznanju in o svetu, ker ni na voljo boljših alternativ?

Če recimo zaupam v splošni zakon vzročnosti, zaupam tudi v čutila?

Se torej Hume umakne v filozofijo zdravega razuma, s tem pa v vsakdanji empirični svet, kjer zakon vzročnosti splošno velja?

Vsakdo tam tudi vidi belo miš, razen nekoga z delirijem?

Ta belo miš tam sicer vidi, le da je tam ne vidi nihče drug?

Je imel David delirij?

Razumno predpostavi nekatere domneve (na primer vzročnost), ki obče velja v običajnem empiričnem svetu?

Tam se krogli, na osnovi nedokončane indukcije, vselej odbijeta?

Lahko v svetu, ki se konča z limito (do katere nikoli ne pridem), sklepam deduktivno?

Hitri tekač nikoli ne dohiti želve, če ima šepavka pred Ahilom nekaj naskoka?

Saj se tekma nikjer ne konča, ker zmore Pitagora svoj problem rešiti le s »podolžnimi«, ne pa s »kvadratnimi« števili?

Škandal matematike je torej tale:

slavni filozof ne more rešiti matematike s »podolžnimi« števili, saj svojega izreka ne zmore rešiti s »kvadratnimi« števili?

Odkrije svoj izrek kot matematik ali kot filozof?

Če ga odkrije kot matematik, najde škandal filozofije?

Če ga najde kot filozof, odkrije škandal matematike?

Je Pitagora matematik?

Matematik Pitagora ni filozof?

Je filozof matematike matematik filozofije?

Je matematik filozofije filozof matematike?

(Piragora je filozof, ker je Pitagora matematik?

Pitagora je matematik, saj je filozof Pitagora?)

Matematik odkrije »podolžna« ter »kvadratna« števila, ker je Pitagora filozof?

Ni filozof, saj izrek filozofa odkrije matematik?

Najde filozof matematika, ta pa filozofa?

Matematik ne more rešiti problem filozofa drugače kot matematik, ker filozof ne zmore rešiti problem matematika, če ni filozof?

Matematik reši problem filozofa s »kvadratnimi« števili, filozof pa matematika s »podolžnimi« števili, saj odkrije števila matematik?

Matematik reši problem filozofa s »podolžnimi« števili, filozof pa matematika s »kvadratnimi« števili, ker najde števila filozof?

Pitagora?

Da, matematik?

Matematik?

Ne, Pitagora?

Ima Hume delirij, saj ni skeptičen?

Vrhunski skeptik ni skeptičen, ker nima delirija?

Od kod se torej »razočarani« pisatelj umakne v filozofijo zdravega razuma, kjer velja vzročnost?

Iz situacije, kjer vzročnosti ni?

Subjekta spričo situacije ni, ta pa je zaradi subjekta?

Subjekt se navadi vzročnosti v empiriji vsled situacije, saj predpostavi situacijo, kjer velja vzročnost, ker ima David vzrok in posledico?

V empiriji?

To vzročno predpostavi?

Zunaj empirije?

Umakne se v zdravi razum?

Nikjer nima vzročnosti, razen v empiriji, saj se zateče v zdravi razum?

Tam predpostavi vzročnost, ker se umakne v empirijo?

Ni ta v zdravem razumu, ta pa v empiriji?

Kje se Humovi krogli ne odbijeta?

V prihodnosti, onstran zdravega razuma, od koder se pisec umakne v empirijo?

V prihodnosti, zunaj empirije, od koder se subjekt umakne v situacijo?

Ki je takšna, kakršen je subjekt, ta pa je takšen kot situacija?

Zateče se v situacijo iz zdravega razuma, saj nima nobene empirije?

Vzročnosti se navadi v empiriji, ker se umakne v zdravi razum, kjer se navadi vzročnosti?

Od kod torej zaide v zdravi razum, ki je empiričen?

Iz prihodnosti?

Nanjo sklepa empirično z zdravim razumom, saj sklepa deduktivno iz nepopolne indukcije?

Subjekt v situaciji sklepa na prihodnost iz empirije, ker ga ni v situaciji?

Je subjekt v prihodnosti, saj je zdravi razum empirija, ker nima subjekt nobene prihodnosti?

Na to sklepa iz zdravega razuma, saj se umakne v empirijo?

Po vzročnosti?

To dobi v prihodnosti, kjer ga ni, ker se iz nje nikoli ne umakne?

Vzročnost v prihodnosti za skeptika ne velja, saj se ta kavzalno umakne v zdravi razumi iz empirije iz prihodnosti?

Tja se vzročno tudi umakne iz zdrave empirije ter empiričnega razuma, ker ga tam ni, saj se nikoli ne umakne v prihodnost?

Hume vidi belo miš v prihodnosti iz empirije, ne pa iz zdravega razuma, ker so vse bele miši v zdravem razumu?

Na to sklepa po vzročnosti iz zdravega razuma v prihodnosti, saj nima delirija?

Delirij ima v prihodnosti, ki je nikoli ne zapusti, ker ga ni v situaciji?

Kje je?

V deliriju, kjer ga ni, saj vidi belo miš v zdravem razumu, ker nikoli ne zapusti empirije, saj je v prihodnosti?

Delirija nima v prihodnosti?

Tam ga ni?

Nikoli ne zapusti zdravega razuma, kjer vidi belo miš, ker ga ni v empiriji?

Vidi jo v empiriji, saj ima delirij v zdravem razumu, ker je skeptičen v prihodnosti?

Ni skeptik vrhunski skeptik v zdravem razumu in v empiriji, kjer vidi bele miši, nikoli pa jih ne vidi v prihodnosti, kjer ga ni, saj je nikoli ne zapusti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz zdravega razuma, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na empirijo, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, ki je v prihodnosti?

Ta je v zdravem razumu, kjer je vzročnost?

Ni je v empiriji, ki jo vzročno predpostavi v zdravem razumu?

Ta je empirija v prihodnosti, ki nima nobene prihodnosti, ker je v prihodnosti zdravi razum?

Vzročnosti ni nikjer, razen v prihodnosti, kjer je ni, saj prihodnost vzročno predpostavi v zdravem razumu, ker sklepa tako v empiriji?

Se Hume, ki prižene skepticizem do vrhunca, navadi vzročnosti v situaciji, kjer je vrhunski skeptik skeptičen, saj nima delirija?

Iz situacije, kjer ima delirij, sklepa kavzalno nase, ker predpostavi, da ni skeptičen?

Kje se je navadil delirija?

V situaciji, kjer ga ni, saj se tam navadi na skeptičnost, ker situacije nikoli ne zapusti?

Iz samega sebe, saj ga ni brez situacije, te pa ni brez slavnega skeptika?

Hume je torej skeptik v situaciji, kjer ima delirij, ker ni skeptičen?

David torej ni skeptik v situaciji, kjer nima delirija, saj je skeptičen?

Delirija nima, ker je skeptik, saj ni skeptik, ker ima delirij?

Delirij ima, saj ni skeptik, ker je skeptik, saj nima delirija?

Iz prihodnosti, kjer kavzalnosti ni, sklepa na empirijo z zdravim razumom vzročno, ker se je vzročnosti navadil v empiriji?

Iz prihodnosti, kjer ni vzročnosti, sklepa na zdravi razum vzročno po empiriji, saj se je vzročnosti navadil v zdravem razumu.

Iz prihodnosti, kjer kavzalnosti ni, sklepa na zdravi razum empirično, ker je empirija zdravi razum?

Iz prihodnosti, kjer ni vzročnosti, sklepa na empirijo z zdravim razumom, saj je zdravi razum empirija?

Če sklepa na empirijo po zdravem razumu, ker je zdravi razum empiričen, kje se je navadil prihodnosti?

Kje se je navadil prihodnosti, če sklepa na zdravi razum empirično, saj je zdravi razum empiričen?

Vzročnosti se je navadil v empiriji; od tod vzročno sklepa, da ni empirije: torej ni res, da se je navadil empirije.

Vzročnosti se je navadil v zdravem razumu; od tod vzročno sklepa, da ni zdravega razuma: torej ni res, da se je navadil zdravega razuma.

Empirija je ista, ker je zdravi razum, ta pa je enak, saj je empirija.

Zdravi razum je isti, ker je empirija, ta pa je enaka, saj je zdravi razum.

Se je navadil prihodnosti na koncu regresa brez konca, kjer ni empirije?

Se ni navadil prihodnosti na koncu neskončnosti, kjer zdravega razuma ni?

Če je empirija ista, ker je enaka, saj je zdravi razum, je prestopil mejo z notranjim robom, ne pa z zunanjim bregom?

Če je zdravi razum enak, ker je isti, saj je empirija, ni prešel meje z zunanji robom, ne pa z notranjim bregom?

Meja je zunaj, ker eksistira ter biva?

Ni je, premore pa le notranji rob, saj je prestopna, ker ni prehodna?

Meje ni, saj zmore samo notranji rob?

Biva in eksistira, ker je prehodna, ni pa prestopna, saj je zunanja?

Če sem prispel na konec regressusa ad infinitum z limito, je ’empirija’ na bregu, ki je zunaj: meja je zunanja, ker premore le rob, nima pa zunanjega brega?

Če sem z limito dosegel konec, ki se nikjer ne začne, je na notranjem bregu ‘zdravi razum’: meja je zunaj, saj nima notranjega brega, ker meji samo z robom?

Kam torej potujem, če le potujem?

Stojim na mestu, napredujem pa v neskončnost, saj ne potuje nikamor?

Kam torej napredujem, če ne napredujem?

Potujem do limite, ker stojim na mestu, saj nikamor ne napredujem?

Ni meja, ki ni znotraj, ‘meja’, ki ni zunaj?

‘Meja’ »je« meja?

Prva je znotraj, druga pa zunaj?

Meja »ni« ‘meja’, ker ‘meja’ »ni« meja?

Če sem prestopil mejo (ta je prehodna, saj ni prestopna) z limito, sem brez limite dosegel ‘mejo’ ?

Ta je med Temeljem ter ‘Predmetom’, ker nima strani, je pa prestopna, saj ne eksistira in biva?

Na eni strani je ‘Predmet’, na drugi pa Temelj, ‘meje’ med njima pa ni?

Kdaj ‘meja’ je?

Ko pridem na konec regresa, ki nima začetka, z limito?

Kdaj ni, ker nima strani?

Ko prispem do limite na koncu neskončnosti?

‘Meja’ je, dokler ima strani, če pa pridem do nje, je ni?

V drugem primeru sta Temelj ‘Predmet’, ‘Predmet’ pa Temelj, saj sem prestopil mejo?

Zunanja meja je pot do same resnice ter nima ne konca ne kraja, ker je resnica sama?

Sestoji iz neštetih trenutkov in je brez kraja ter začetka?

Notranja ‘meja’ »je« zunaj, saj je ‘Predmet’ na koncu meje (ta »je« znotraj) v večnem trenutku, na začetku ‘notranje’ meje pa je v trenutku večni Temelj?

Zunanje meje »ni« znotraj, saj je Temelj na začetku ’meje’ (te »ni« zunaj) v večnem trenutku, na koncu ’zunanje’ ’meje’ pa je v trenutku večni ’Predmet’ ?

Nisem dosegel konca absurda, če sem dosegel ‘mejo’ ?

Takrat ‘meje’ med Temeljem in ‘Predmetom’ ni, ker paradoks ni absurden, saj absurd ni paradoksalen?

V prvem primeru preidem ‘mejo’ (‘meja’ »ni« meja), v drugem primeru prestopim mejo (meja »je« ‘meja’)?

. . .

Kako naj ugotovim, da so moji možgani v kadi?

Če so, kako naj predpostavim, da nekdo »vanje« pošilja dražljaje . . . ?

Kako naj torej predvidim, da zlega duha ni, ker niso?

V kadi jih ni, saj so?

So, ker »so«, »so«, saj so?

Možgani so »možgani«, »možgani« pa so?

Kako naj predvidim, da vanje »nekdo« pošilja, dražljaje . . . , če niso?

Kako naj predpostavim, da so, da zli duh torej je?

So tam, ne pa tam?

Zli duh pa je, ker ga ni?

Ni svet mojih možganov zgolj iluzija, saj moji možgani niso v kadi, ker svet mojih možganov ni samo iluzija, saj so v kadi?

Če vem, da moji možgani niso v kadi, tega ne vem?

Svet mojih možganov ni samo iluzija, ker so v kadi, saj je svet mojih možganov zgolj iluzija, ker moji možgani niso v kadi?

Če ne vem, da so moji možgani v kadi, to vem?

Vem, da moji možgani niso iluzija, saj tega ne verjamem?

Drugega nimam, kot doživljaje?

Verjamem, da moji možgani niso iluzija, ker tega ne vem?

Nimam drugega, kot možgane?

Kako doživim možgane, če možgani niso doživljaj, in kako jih imam, če jih ne doživim?

Kateri so isti, kateri enaki?

Da je vse, kar doživljam, mislim … le iluzija realnega (resničnega) sveta ter resnične (realne) osebe, kar torej ugotovim zgolj spričo doživljajev, misli, predstav, občutkov … ?

Lahko ugotovim samo zaradi svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov … , da sem »le predmet manipulacije« ?

Če sem enak, ne pa isti?

Če sem isti in enak?

Hilary Putnam to zmore?

‘Možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti ter spoznati, da so možgani v kadi, lahko pa »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, saj se »njihove« misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj »njih« ?

Če je Hilary Putnam dejanski Putnam ter Hilary Putnam dejanski Hilary?

Kdo je dejanski Hilary Putnam?

Isti Hilary Putnam, ki je dejanski Putnam Hilary, ali enak Hilary Putnam, ki je isti Hilary Putnam?

Enak Hilary Putnam, ki je dejanski Putnam Hilary, ali isti Hilary Putnam, ki je enak Hilary Putnam?

Če je Putnam Hilary dejanski Hilary in Putnam Hilary dejanski Putnam?

Enak Putnam Hilary, ki je dejanski Hilary Putnam, ali isti Putnam Hilary, ki je dejanski Hilary Putnam?

Isti Putnam Hilary, ki je dejanski, ter dejanski Putnam Hilary, ki ni isti?

Je isti dejanski, če je enak?

Ta ni enak, če ni isti?

Putnam Hilary, ki je Putnam Hilary, in Hilary Putnam, ki je Putnam Hilary?

Ni Hilary Putnam Putnam Hilary, če ni Hilary Putnam?

Ta pa je Putnam, če ni Hilary, ter Hilary, če ni Putnam?

Ker je Hilary Putnam natanko takrat, ko je »Hilary«, saj je Hilary dejanski, ker je Putnam?

Zadnji je dejanski, saj je »Putnam« ?

Ker je Putnam Hilary natančno tedaj, ko je Hilary isti, saj je Putnam?

Ta pa ni isti, marveč enak, ker je Hilary?

Ni Hilary Putnam isti, saj je dejanski, Putnam Hilary pa je enak, ker je Hilary Putnam?

Eden je dejanski, drugi pa ne?

Kdo?

Putnam Hilary?

Ne, ta je Hilary Putnam?

Hilary Putnam?

Ta je »Hilary Putnam« ?

Isti je dejanski, saj je enak, enak pa je isti, ker je dejanski?

Putnam Hilary eksistira, saj Hilary Putnam biva, ker je prvi dejanski, drugi pa prvi?

Drugi je dejanski, prvi pa je Hilary Putnam?

Spremenljivka ni prazna, v njej ni ničesar?

. . .

Stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ ni resničen?

Stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ je resničen?

Eden je realen, drugi je resničen; eden je resničen, eden je »resničen« ?

Eden je drugi, drugi »je« eden?

Eden ni »drugi«, drugi pa »eden« ?

. . .

Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?

Ker tudi sem možgani v kadi, in je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?

. . .

Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, ker nisem objektiven?

Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, saj nisem subjekt?

Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, ker sem subjekt?

Ni absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?

Paradoks je tale: nisem absurden, saj sem objekt?

V prvem primeru sem subjekt, ker se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?

V drugem primeru se zavedam obojega, saj sem subjekt?

Subjekt sem, ker sem absurden?

Paradoksalen pa, saj sem subjekt?

Ker sem v obeh primerih objektiven?

. . . Realen sem, saj sem subjektivno resničen, resničen pa, ker sem objektivno realen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem subjektiven?

Absurdno tako, da se zavedam subjektivne resničnosti, ker nisem objekt?

Paradoksalno pa se zavedam subjektivne realnosti, saj sem subjekt?

Paradoks je ta, da sem subjekt, ne pa objekt?

Absurd je tale: nisem paradoksalen, ker sem subjekt?

Sem najprej objekt in se zavedam objektivne resničnosti, ne pa objektivne realnosti (et vice versa)?

Nato nisem objekt, saj se zavedam enega ter drugega?

Objekt sem, ker sem paradoksalen?

Absurden pa, saj sem objekt?

Kdaj nisem subjektiven?

. . .

Živim torej kot možgani v kadi, ker ne vem, ali je stavek ‘Živim kot možgani v kadi’ resničen?

Nisem isti, ampak enak, in nisem enak, saj sem isti?

Mogoče je, da sem isti kot isti, ker sem isti, spremenljivka pa je prazna, saj ni prazna?

Možno pa ni, da sem enak ter enak, ker sem enak, saj spremenljivka ni spremenljivka?

To je mogoče, ni pa možno, ker ni mogoče, saj ni nemogoče?

Kdaj ni nemogoče?

Če je možno?

Kdaj je možno?

Ko je mogoče?

Je možno mogoče, če ni mogoče?

Mogoče je možno, ker ni možno?

Je možno mogoče, saj je možno, mogoče pa je možno, ker je mogoče?

Tudi enako je isto, saj je enako, isto pa ni isto, če ni enako?

Sicer se spremenljivka spreminja, ker ni spremenljivka?

Ni spremenljivka ista, saj je enaka, ker se spreminja, saj ni spremenljivka?

Enaka je, ker je ista, saj je ista, ker je enaka?

Ista je, saj je enaka, ker je enaka, saj je ista?

Je spremenljivka, se pa ne spreminja, ker je enaka, saj je ista?

Če je ista, sem enak?

Mogoč sem, nisem pa nemogoč?

Če sem enak, ker sem možen, saj sem mogoč, ker sem isti?

V enaki spremenljivki nisem enak, v isti spremenljivki, pa sem isti, saj nisem enak?

V isti spremenljivki sem v enaki, spremenljivka pa je enaka, ker ni spremenljivka?

V enaki spremenljivki nisem enak, tam pa sem isti?

Nisem tam isti, marveč sem isti, saj sem v spremenljivki, nisem pa tam?

Tam sem isti, ker nisem ‘tam’, tam pa sem isti, saj sem enak, sem pa ‘tam’, nisem pa tam?

Če sem enak, ker sem isti?

Če sem tam, nisem pa tam?

Tam sem enak, ‘tam’ pa isti?

Če sem tam, nisem pa ‘tam’ ?

Kjer sem enak, ampak tam?

Kjer sem ‘tam’, saj sem isti?

V spremenljivki?

Če nisem tam?

Če sem tam, sem pa v ‘spremenljivki’ ?

Sem tam ‘tam’, ker sem v spremenljivki: in ‘tam’ ter ‘tam’, saj sem tam?

Enak sem v spremenljivki, ker nisem v spremenljivki?

Isti sem v spremenljivki, nisem pa v ‘spremenljivki’ ?

Spremenljivka je prazna, saj ni spremenljivka?

‘Spremenljivka’ je spremenljivka, ker ni prazna?

Sem v eni enak, v drugi pa tam, tam pa sem isti, ‘tam’ pa enak?

V isti, saj sem v enaki?

V enaki, nisem pa v isti?

. . .

Nekaj je v spremenljivki, ker je prazna, če to spoznam?

Hilary Putnam?

Putnam Hilary?

Isti, saj je enak, ker eksistira in biva?

Enak ter isti, saj biva in eksistira?

Argumenti Hilarija Putnama so resnični?

Zgolj ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi?

Argumenti Putnam Hilarija so realni, ker so resnični?

Da torej zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete?

Če to predpostavko razkrijem, se s svojimi besedami ter pojmi zares nanašam na zunanje »predmete«, živim pa samo od kruha?

Ta je na koncu obzorja, saj je tam, ker je ‘tam’, potujem pa brez konca ?

V žepu nimam »…ničesar…« , razen vrabca, na koncu regresa, ki nima začetka, pa ni ‘Predmeta’ ?

Če se v prihodnjem izkustvu Humovi krogli po trku ne odbijeta, izkušnja ni objektivno realna?

Ob nedokončani indukciji lahko deduciram le za nazaj, saj nimam gotove prihodnosti?

Nimam garanta za novo induktivno predpostavko, kot so tiste v preteklosti (kjer vzročnost velja)?

Prihaja prihodnost iz Prihodnost, vzročnost pa tam ne velja?

To lahko predpostavim, ne morem pa tega spoznati, če sem možgani v kadi?

Ne morem spoznati, da sem možgani v kadi, lahko pa predvidim obe prihodnosti?

Tisto, kjer objektivna resničnost velja, in ono, kjer nimam identitete?

Ono, kjer identiteto imam, ter tisto, kjer objektivna resničnost ne velja?

Kdo ima takšno prihodnost, če nisem objektivno realen, kdo pa, če sem objektivno resničen?

Kdo, če nisem objektivno resničen, in kdo, če sem objektivno realen?

Imam lahko nerealno identiteto, če nisem objektivno resničen?

Če sem objektivno realen?

Morem imeti neresnično identiteto, če nisem objektivno realen, če sem objektivno resničen?

Ni torej mogoče, če sem objektivno realen, da nimam neresnične identitete?

To pa samo, če nisem objektivno resničen?

Možno pa je, če sem objektivno resničen, da nimam neresnične identitete, če nisem objektivno realen?

Kdaj je moja identiteta nerealna?

Ko sem ter nisem objektivno resničen?

Kdaj ni resnična?

Če nisem in sem objektivno realen?

Kdaj je realna?

Ko sem resničen, ne pa realen?

Resničen pa sem, ko sem realen ter ne resničen?

Moram to predpostaviti, ker sem možgani v kadi?

Če predvidim le eno, ne morem biti v kadi?

Kako vem, da sem možgani v kadi, če predpostavim, da sem objektivno realen?

Če predvidim, da sem objektivno resničen, kako vem, da nisem možgani v kadi?

Tako, da sem objektivno realen, saj nisem objektivno resničen?

Tako, da sem objektivno resničen, ker nisem objektivno realen?

. . .

Hume torej ne zavrača logičnih in matematičnih resnic, marveč je do njih skeptičen (do možnosti, da jih lahko spoznamo adekvatno)?

Same so resnične, naše spoznanje pa jim ni enako, ker je empirično ter zato kontingentno?

Pisatelj torej sklepa, da so matematične in logične resnice resnične same na sebi, neodvisno od našega spoznanja, naše spoznanje pa je empirično ter jim ni enako?

Kako naj torej sodi, da so omenjene resnice resnične, če o njih ne more sklepati?

Kako naj namreč sklepa o njih, če so resnične neodvisno od njegovega sklepanja?

Lahko sklepamo o tem, kar od nas ni odvisno?

Če ni odvisno od nas, se nas ne tiče?

Kako naj torej o tem sklepamo?

S sklepom se tega ne dotaknemo, če pa se s sklepom ničesar ne dotaknemo, ne sklepamo?

So torej resnice resnične neodvisno od nas?

Ne vemo, saj o njih ne moremo sklepati; lahko sicer rečemo, da so resnične, nimamo pa drugih argumentov kot samo trditev: enake argumente pa ima tudi nasprotna gola trditev?

Naše spoznanje je empirično, zato je kontingentno: po mnenju Huma zaradi vzročnosti?

Pisatelj ne sklepa vzročno?

Logične in matematične resnice so resnične, saj jim naše spoznanje ni enako?

Kako pisec ve, da jim ni enako?

Ker je vzročno?

Tako torej sklepa, pri tem pa so zgornje resnice neodvisne od njegove zavesti?

Hume sklepa vzročno ter sam ugotavlja, da vzročno sklepanje ni brezpogojno, bi pa bilo, če bi zadevne resnice ne bile neodvisne od njegovega sklepanja?

Takšne tudi so in se ga ne tičejo, saj o njih sklepa vzročno ter se jih ne tiče?

O čem torej sklepa?

Ne o omenjenih resnicah, o teh le trdi?

Sklepa o samem sklepanju, torej o svoji zavesti?

Ta je empirična, zato je v načelu kontingentna. Logično sklepanje je vzročno in je podvrženo logični zmoti: ni adekvatno …

Pisatelj torej logično sklepa o propozicijah, ki niso odvisne od njegove zavesti ter se ga ne tičejo, ker se jih sam ne tiče (sam se jih ne dotika, ker se same ne tičejo njega).

Njegovo logično sklepanje je odnos med stavki, ‘ki preprosto velja, brez ozira na to, ali kdo opravi ustrezen logični sklep’.

Ta je le naša miselna operacija, ki je empirična in je kot takšna oprta na logično sledenje: ali pa lahko a priori vemo, da se sleherni logični sklep povsem ujame z logično sledjo?

Po mnenju avtorja ne.

Je torej skeptik ter se ne vpraša, zakaj se ne ujame brezpogojno.

(Če rečem subjekt, pravim objekt: subjekt je odvisen od objekta, ki je od subjekta neodvisen.

Če pravim subjekt, subjekta ne rečem: objekt je odvisen od subjekta, ki ni odvisen od objekta.)

Pogoj je njegovo mnenje.

Ne ujame se, saj je pisec skeptik: ne ujame se adekvatno, ampak sploh ne, ker je pisatelj skeptik in logično sklepa. Za takšen sklep Hume nima nobenih argumentov, marveč samo trditev. Ta je njegovo logično sklepanje, ki se ne dotika ničesar zunaj njegove zavesti.

Je to mogoče?

Ne vem, verjamem pa, da ne. To verjame, to pa vem, saj sem do pisatelja skeptičen. Le, da imam za to argumente. Ne verjamem, da so zunaj moje zavesti resnice, ki niso odvisne od moje zavesti. So v zavesti, ki je odvisna od moje zavesti, ker je moja zavest odvisna od zavesti. Med njima je ‘meja, brez zunanjega roba’. To pa tako, da je na zunanjem robu moje zavesti zavest, na notranjem robu zavesti pa moja zavest (ter vice versa: na notranjem robu moje zavesti je zavest, na zunanjem robu zavesti pa je moja zavest) – robova sta enaka, saj sta ista (zunanji je notranji), ker sta ista, saj sta enaka (notranji je zunanji).

(Z drugo besedo: zavest je razcepljena na mojo in svojo. Moja zavest je svoja, svoja pa moja. Zavest ima zunanji rob, kjer je svoja, ter notranji breg, kjer je moja. Med njima je meja prestopna, ker ni prehodna: rob je breg, breg pa rob (na zunanjem bregu zavesti je rob, saj zavest nima notranjega brega; na zunanjem robu zavesti je breg, ker zavest nima notranjega roba). Zavest ima samo en rob, zunaj je ’rob’: zavest ima en sam breg, onstran je rob. Zavest eksistira, saj nima meje: breg je en sam, ker zavest biva. Zavest nima meje, saj nima roba: ta »je« samo eden, ker biva, zavest pa eksistira. Zavest je omejena le navznoter: zunaj je breg; zavest je omejena samo navzven: znotraj je rob.

Meja torej omejuje le z enim ‘robom’, ki je »notranji«, saj »je« zunanji (je torej zunanji, ker je notranji).

Meja omejuje z enim samim ’bregom’, ki je »zunanji«, saj je »notranji« (je znotraj in zunaj).

Zavest ni razcepljena, ker je moja zavest. Svoja zavest »ni« moja zavest, saj zavest ni razcepljena.

Zavest nima meje, ker je meja prehodna. Meja ni prestopna, saj zavest nima meje.)

Meje namreč ni, ker omejuje samo z enim robom.

Tega »ni« (rob »je« breg), ‘meja’ pa je (nima strani).

Kaj je na drugi strani?

Ničesar?

Tam je danes ‘Predmet’ (‘tam’ pa Temelj)?

Morda Hume?

Da, le da nima ‘meje’: je namreč skeptik ter logično sklepa, da njegovo sklepanje ni povsem adekvatno.

Tudi sam »…nimam…« ‘meje’, saj tudi moje sklepanje ni brezpogojno. Pogoj je sam slavni skeptik, do katerega sem skeptičen, ker se ga ne morem znebiti. Je na mojem zunanjem robu, ki »je« moj notranji. Sam sem na Humovem notranjem robu, ki »ni« njegov zunanji. Pisatelj tega ne ve; tako je v svojem eseju tudi zapisal (Raziskovanje človeškega razuma (An Enquiry Concerning Human Understanding (1748))).

Ima za to argumente?

Da, pesniško svobodo, saj je pisatelj – tako je obsojen?

Prestopil je mejo in je skeptik: tudi sam sem prestopil ‘mejo’ ter sem ‘skeptik’ ?

Tako sem ‘obsojen’, ker sem svoboden?

. . .

Sedanjosti se ne spomnim, ker nisem fantast. Kot realist sem zmerni optimist: verjamem, saj tega ne vem (če tega ne vem, ne morem vedeti), da sedanji meander nima prihodnosti (ima bodočnost). Zato grem v času naprej, ne nazaj.

Gre za predmetno razliko: fanatika lahko ustavim samo s silo, ker nisem fanatik.

Umrem predmetno (s ščitom ali na njem, nikoli brez njega), saj sem svoboden, ker se pred smrtjo ne smem umakniti.

Fanatik, se mora umakniti pred smrtjo, saj je na svobodo obsojen.

Razlika je torej moralna: današnji človek ni avtonomen in premore hipotetični imperativ (kot »revolucionar« ima vedno prav (odvisno od tega, kako piha politični veter)). Ni filozof ter se ravna po eksistenčnih vrednotah, ne verjame pa skeptiku.

Kaj torej odgovorim skeptiku, ker nimam bodočnosti?

Da verjamem v Prihodnost, saj sem pošten, moralen in odgovoren.

Kdaj se znebim razcepa med življenjem ter smrtjo?

Ko moj nešteti zamanec kot zadnji prestopi začetek in konec regresa brez konca ter kraja.

Ker v absurd ne verjamem, morem torej verjeti, da sem večen, saj bom umrl.

Razen, če sesedeč na konju z njim vred ne potegnem za lase iz močvirja, to pa »strokovno«.

Kaj je smrt?

Kot filozof s Prihodnostjo si na to odgovarjam na drugi strani meje, ki nima zunanjega roba (onstran meje brez notranjega brega).

Torej ni res, da vem, ne pa verjamem, ampak verjamem, saj tega ne vem.

Damjan Ograjenšek, filozof

Kakor se roji čebel uspo iz votle pečine, v gostih vršelih brneč, za njimi pa nove in nove, zbrane kot jagode v grozd, obletavajo cvetje pomladno, ene na to stran iščejo pot, spet druge na ono …

Homer: Iliada

Naravna števila uvedemo matematiki s Peanovimi aksiomi, ki so nastali kot plod sodelovanja med italijanskim matematikom Giuseppom Peanom in nemškim matematikom Richardom Dedekindom.

(Matematiki so dolgo iskali odgovor na vprašanje:

‘Kaj so naravna števila?’

Preprostega odgovora ni. Najbolj znana je izjava matematika L. Kroneckerja o celih številih:

‘Cela števila je ustvaril Bog, vse drugo je naredil človek.’)

Peanovi aksiomi:

A₁. 1 je naravno število.

A₂. Vsakemu naravnemu številu n pripada natančno določeno naravno

število – neposredni naslednik n’.

A₃. Različni naravni števili imata različna naslednika. Če je n’ = x’, je tudi n

= x.

A₄. 1 ni naslednik nobenega naravnega števila.

A₅. Vsaka množica naravnih števil, ki vsebuje število 1 ter je v njej obenem

s številom n tudi njegov naslednik n’ = n + 1, vsebuje vsa naravna

števila.

Vseh naravnih števil je neskončno, zadnji člen pa je n + 1, ker štejem brez konca in kraja, saj prispem do lažne limite?

(Tu mi prihaja na misel analogija z Russellovim paradoksom v zvezi z definicijo števila (Principia mathematica).

Gre za pojem »razred vseh razredov«.

Sam na sebi je tudi ta razred in sodi v razred vseh razredov ter vsebuje samega sebe kot enega členov.

Paradoks se pojavi z »razredom vseh razredov, ki niso člani samega sebe«.

Ta razred je član samega sebe?

Če je, ni član samega sebe, če ni član samega sebe, je.

Množica naravnih števil je razred vseh naravnih števil. Tudi ta sodi v razred vseh naravnih števil (vseh naravnih števil je toliko kot lihih, teh pa toliko kot lihih in sodih).

Njen zadnji člen ni njen zadnji član?

Če je, ni, če ni, je.

Razred vseh razredov, ki niso člani samega sebe, je član samega sebe natanko takrat, ko je isti?

Razred vseh razredov, ki niso člani samega sebe, ni član samega sebe natančno tedaj, ko je enak?

Če ni član samega sebe, je isti ter enak?

Če je član samega sebe, je enak in isti?

Če je, ni član samega sebe, je pa, če ni?

Če ni član samega sebe, je svoj zadnji člen, če je svoj zadnji član, ni zadnji člen samega sebe?

Svoj zadnji člen je natančno takrat, ko ni član samega sebe, ker je svoj zadnji član, saj je svoj zadnji član natanko tedaj, ko ni član samega sebe, ker ni svoj zadnji člen?

Člen ni član, član ni člen?

Član je člen, saj ni član, člen je član, ker ni člen?

Član je član, saj ni član, člen je člen, ker ni člen?

Član je član, saj je člen, člen je člen, ker je član?

Člen ni člen, saj ni član, niti člen?

Član je član, ni pa člen, ni pa član?

Ima le eno stran, zunaj pa ni člena?

Ta je član, ni pa člen, marveč član, ne pa člen, niti član?

Tedaj je člen: onstran svoje strani ter druge strani nima?

Tudi člen ima le eno stran, zunaj pa ni člana?

Ta je člen, ni pa član, temveč člen, ne pa član, niti člen?

Takrat je član – na drugi strani svoje strani, ki je nima?

Prvi ne eksistira ne ne eksistira?

Drugi ne ne biva ne biva?

Kaj je onstran razreda vseh članov, ki niso člani samega sebe?

Na drugi strani razreda vseh členov, ki niso členi samega sebe?

Član, ki je zadnji član?

Člen, ki ni zadnji član, ampak zadnji člen?

Na drugi strani meje, ki nima druge strani?

Na robu, ki ni breg, na bregu, ker ni rob?

Onstran meje, ki »je« ‘meja’ ?

Zunaj ’meje’, ki »ni« meja?)

Od tod matematikova idealna točka brez dimenzije, ki jo narišem na tablo z dimenzijo realno tako, da se zmotim?

Torej verjamem, da je zavest strukturirana kot govorica, ki jo lahko zapišem?

(Lahko vem, tega pa ne verjamem?

Če verjamem v regressus ad infinitum, sem isti, ker sem enak, saj verjamem, ker vem, ni pa res, da vem, saj vem, ker sem enak, nisem pa isti?

V drugem primeru imam univerzalno sodbo, saj imam vedno prav, na konec regresa, ki se nikjer ne začne, pa pridem z limito, ker se zmotim premalo?

V prvem primeru se zmotim tako, da na začetek regresa, ki se nikjer ne konča, prispem brez limite?

Razen če mi drugi objektivno realno pove, kako se iz morske pene rodi Afrodita?)

Misel, ki je ne napišem, pa izrazim s stavkom, ker zapišem stavek, ne pa njegove propozicije, miselne vsebine stavka?

Ne izrazim misel s stavkom, te pa ne zapišem, saj napišem stavek ter ne njegove miselne vsebine, ne njegove propozicije?

Kaj torej zapišem, če na tablo napišem stavek?

Kar preberem, propozicije pa ne napišem?

Če pa na tablo zapišem stavek, ne zapišem njegove miselne vsebine, marveč preberem, kar napišem?

Propozicija stavka je ista kot njej enaka miselna vsebina, ker je njegova miselna vsebina ista kot njej enaka propozicija?

Ker pa je njegova propozicija enaka kot ista miselna vsebina, je njegova miselna vsebina enaka, propozicija stavka pa ista?

Kam torej zapišem misel, če je ne napišem na tablo, in kam napišem njegovo propozicijo, če stavek zapišem na tablo, saj je zavest (tudi nezavedna) strukturirana kot govorica?

Nikjer se ne zmotim tedaj, če stavek napišem takrat, če stavek zapišem tedaj, se nikjer ne zmotim takrat?

Ker nisem napisal njegove misli, marveč vsebino, nisem pa zapisal njegove vsebine, temveč misel?

Ta ima dimenzijo, ne pa propozicija stavka; tudi ta ima dimenzijo, ne pa njegova misel?

Spremenljivka ni prazna, v njej ni ničesar?

Kako tedaj mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli, napišem pa vsebino stavka, saj nimam njegove propozicije ?

Kako takrat mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli, napišem pa propozicijo stavka, nimam pa njegove vsebine?

Kakšno vsebino ima torej stavek, če ga ne morem misliti?

Če stavka ne morem misliti, kakšna je njegova propozicija?

Tudi v matematiki se eksaktno zmotim v dimenziji točke, ker jo mislim brez dimenzije?

Kam torej napišem točko brez dimenzije, če se zmotim natanko toliko, da zapišem stavek, ter koliko je ura na steni, če si tega ne rečem?

Vem, koliko je ura, dokler se tega ne vprašam, tega pa se ne morem vprašati, pa vendarle vem?

Sem subjektivno realen, saj sem objektivno resničen, nisem pa objektiven?

Sem objektivno realen, sem pa subjektivno resničen, ker nisem subjektiven?

Znanje je notranji smoter spoznanja, spoznanje pa je akt zavesti, ki privede do znanja?

Spoznanje meri na predmet, za subjekt pa je nekaj prezentnega?

Posredovanje je dvojno:

– posredovanje objekta za subjekt skozi dojemanje predmeta,

– posredovanje subjekta z objektom skozi objektivnost,

pravilnost dojemanja.

Kaj torej pravim, če zapišem propozicijo, saj tega ne rečem?

Kaj rečem, če napišem vsebino stavka, pa tega ne pravim?

Zapišem metaforo, ker nisem napisal ničesar: napišem metaforo, saj nisem ničesar zapisal?

Ne zmotim se in ne napišem napišem, temveč zapišem napišem: napišem zapišem, ne pa zapišem zapišem, ker se ne zmotim?

Kaj torej napišem, če vem, saj verjamem?

Kaj pa zapišem, vem pa, ker vem?

Kaj zapišem, če verjamem, saj vem?

Če verjamem, ker verjamem, kaj torej napišem?

Obstaja nekaj takšnega, da je okrogel kvadrat (in je en sam okrogel kvadrat) ter je okrogel.

Torej: Okrogel kvadrat je okrogel.

V zgornjem primeru dobimo neresnični stavek, ker sploh ne gre za spoznanje: ničesar takšnega ni, kot je okrogel kvadrat?

Stavek ne govori o okroglem kvadratu kot možnem predmetu spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu okrogel kvadrat (natančneje o lastnosti biti okrogel kvadrat), namreč o tem, da pojmu okrogel kvadrat ustreza vsaj en predmet?

Okrogel kvadrat je torej okrogel, kvadratni krog pa kvadraten?

Stavek je resničen, kolikor govori o svoji formi (tavtologija), ne pa o vsebini?

Od tod je zgornji stavek po obliki vselej resničen, po vsebini pa ne, če govori o njej neposredno, saj sploh ne gre za spoznanje, ker ni ničesar takšnega, kot je okrogel kvadrat oziroma kvadratni krog?

Tu stavek torej ne govori o okroglem kvadratu in o kvadratnem krogu kot možnih predmetih spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu okrogel kvadrat (natančneje o lastnosti biti okrogel kvadrat) ter o pojmu kvadratni krog (o lastnosti biti kvadratni krog ), namreč o tem, da pojmu okrogel kvadrat ustreza vsaj en predmet, prav tako pa pojmu kvadratni krog?

Subjekt torej ni odvisen od objekta, predmet pa ne od subjekta?

Subjekt poseduje objektivno spoznanje, če spozna neodvisni objekt?

Tudi kot predmet premore objektivno spoznanje, če se spozna kot neodvisni objekt?

Kako se lahko subjekt objektivno spozna, če ni neodvisen?

Kako pa se more subjektivno spoznati kot predmet, če ne spozna neodvisnega subjekta?

Če subjekt ne govori o sebi kot o predmetu možnega spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu objektivnega subjekta (natančneje o lastnosti biti objektiven), namreč o tem, da pojmu subjektivnega objekta ustreza vsaj en objekt?

Če kot objekt ne govori o sebi kot o objektu možnega spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu subjektivnega objekta (natančneje o lastnosti biti subjektiven), namreč o tem, da pojmu objektivnega subjekta ustreza vsaj en predmet?

Stavek subjekt je objektiven je resničen, če mu ne ustreza noben objekt?

Tudi stavek objekt je subjektiven je tavtologija, če je resničen zgornji stavek?

Če stavek subjekt je objektiven posredno govori o stavku objekt je subjektiven, ni tavtologija, ker mu ustreza predmet objektivnega subjekta?

Če stavek objekt je subjektiven posredno ne govori o tavtologiji, da je subjekt objektiven, mu ustreza predmet subjektivnega objekta?

Subjekt in objekt nista odvisna, saj ne gre za tavtologijo, ker ima subjekt objektivno resnično spoznanje, saj je objekt, kot objekt pa resnično subjektivno spozna, da je neodvisen?

Toda le, če velja tavtologija, da objektivno resnično spoznanje subjekta nima predmeta, kot objekt pa resnično subjektivno spoznam, da sem subjekt?

Spoznanje je torej določeno dojemanje predmeta spoznanja v subjektu, subjekt pa spoznavno dojame vsebino na objektu?

Subjekt spoznavno dojame vsebino na predmetu, spoznanje pa je določeno dojemanje objekta spoznanja v subjektu?

Določeno dojemam lastnosti objekta, ki so vsebina na predmetu, ali določeno dojemam predmet, ki je objekt?

Določeno dojemam vsebino na objektu, ki so lastnosti predmeta, ali določeno dojemam objekt, ki je predmet?

Kako tedaj subjekt dojame predmet spoznanja?

Tako, da takrat spozna njegovo vsebino?

Kako takrat subjekt dojame spoznavni objekt?

Tako, da tedaj spozna njegove lastnosti?

Določeno dojemanje objekta spoznanja je subjektovo spoznanje vsebine predmeta?

Določeno dojemanje predmeta spoznanja je subjektovo spoznanje lastnosti objekta?

Torej lahko subjekt dojame objekt, ki ni odvisen od njega tako, da dojame neodvisni predmet, tega pa tako, da dojame neodvisni objekt?

Nista subjekta dva, ker predmet ni »predmet« ?

Eden je isti, drugi enak, objekt pa je predmet, saj je predmet objekt?

Če imam alkoholni delirij, vidim torej belo miš, ker sem bolan?

Kaj vidim, če vidim belo miš, saj nisem bolan?

Vidim belo miš, ki ni odvisna od bolnika, ker vidim delirantovo belo miš?

Morem videti belo miš, če delirantove bele miši ne vidim?

(Vidim, ker vidim, ali vidim, saj vem?

Če vidim, ne vem, če vem, ne vidim?

Zavest ni strukturirana kot govorica?

Če vidim, verjamem, ker tega ne vem, če vem, ne vem, saj tega ne vidim?

Vidim, ker vem, tega pa ne verjamem, vem pa, saj vem, ker tega ne vidim?

Vidim in ne verjamem ter verjamem in vem?

V prvem primeru vem, v drugem primeru vidim?

Če vem, verjamem, če vidim, ne vidim?

Če vidim, ne vidim, saj vem, vem pa ter ne vidim in vidim?

Kaj takrat vem, če tega tedaj ne verjamem, kaj pa tedaj verjamem, če takrat tega ne vem?

Torej vidim, ker vem, ali vem, saj vidim?

Če je pred menoj predmet kot objekt teze, ga vidim, se ga zavedam ter zanj vem?

Tedaj vem za predmet teze, se ga zavedam in ga vidim kot subjekt, nisem pa objekt predmetne teze, ker se vidim, se zavedam ter vem zase kot za objekt brez teze?

Predmet torej vidim, se ga zavedam in zanj vem objektivno, vidim pa se, se zavedam ter vem zase subjektivno?

Vidim predmet kot objekt (se ga zavedam in zanj vem), ne vidim pa ga kot subjekta (se ga ne zavedam ter ne vem zanj), saj vidim (se zavedam in vem zase) objektivno?

Predmet vidim kot objekt, ker objekta ne vidim kot predmeta?

Saj vidim predmet objektivno, ker ne vidim predmeta, objekta pa ne vidim predmetno, saj vidim predmet, ne pa objekta?

Predmet vidim objektivno, ker ga vidim subjektivno, ne vidim pa predmeta?

Objekt pa vidim subjektivno, saj ga ne vidim, ker ga vidim predmetno?

Če predmet vidim objektivno, vem zanj subjektivno, saj vidim predmet objektivno ter se ga zavedam objektivno?

Vidim predmet objektivno, ker zanj vem in se ga zavedam?

Subjektivno?

Objektivno?

Če vidim objekt subjektivno, vidim tudi predmet subjektivno?

Predmeta se ne zavedam, zanj pa ne vem?

Toda vem za objekt, pa se ga ne zavedam?

Če vidim predmet torej objektivno (ter zanj vem, se ga pa zavedam), ne vidim objekta?

Če vidim objektivno objekt (zanj pa vem in se ga zavedam), predmeta ne vidim?

Če vidim objekt subjektivno, se zavedam predmeta, ne pa objekta, vidim pa predmet, saj objekta ne vidim, ker vidim objektivni predmet?

Če pa vidim predmet subjektivno, vidim objekt objektivno, za objekt pa ne vem, saj ga vidim, ker vem za predmet, ga pa ne vidim?

Konec nezavednega se začne na koncu zavesti, ki se nikjer ne konča, razen na začetku, začetek zavesti pa se konča na koncu nezavednega, ki se nikjer ne začne, ampak na koncu?

Na konec regressusa ad infinitum prispem z limito, saj dosežem njegov začetek brez limite (et vice vera)?

Kdaj imam boljšo moralo?)

Vprašanje:

sem bolan ali zdrav, če nimam delirija, saj bele miši ne vidim, temveč belo miš vidim?

Kaj, če sem zdrav, ker nimam delirija?

Vidim deliranta, saj vidim, da je moja bela miš objektivno realna, ker ni odvisna od mene?

Imam delirij?

Vidim belo miš, ki je ne vidim, nisem pa bolan, saj nimam delirija?

Če imam delirij vidim belo miš, če pa sem zdrav, imam delirij, ker vidim belo miš zunaj sebe?

Če imam delirij, vidim belo miš znotraj sebe, če pa imam delirij, vidim belo miš onstran sebe?

Kdaj sem zdrav?

Ko vidim belo miš na drugi strani zavesti, toda ne zunaj ne znotraj?

Kaj torej vidim, če nisem razcepljen tako, da vidim deliranta, saj nisem bolan, ker vidim belo miš, nisem pa zdrav?

Če nisem bolan, saj nimam delirija, vidim, da delirantova miš ni objektivno realna?

Torej sem zdrav, ker vidim, da je miš, ki ni odvisna od mene, bela?

Rečeno drugače: vidim belo, ne pa miši, marveč belo miš?

Z drugo besedo: vidim miš, ne pa belega, temveč miš, ki je bela?

Kako, da imam kot subjekt objektivno realno spoznanje o objektu, ki ni subjekt?

Kako, da imam kot objekt subjektivno resnično spoznanje o subjektu, ki ni objekt?

Subjekt ni objekt, temveč subjekt, objekt ni subjekt, marveč objekt, imam pa objektivno resnično spoznanje o predmetu ter subjektivno realno spoznanje o subjektu?

Kot subjekt imam objektivno realno spoznanje, da sem bel, saj ne morem izstopiti iz sebe, lahko pa izstopim iz sebe in imam objektivno resnično spoznanje, da je objekt bel?

Kot objekt imam objektivno resnično spoznanje, da sem bel, ne morem pa izstopiti iz sebe, ker lahko izidem iz sebe ter imam objektivno realno spoznanje, da je bel subjekt?

Subjekt in objekt nista odvisna eden od drugega, saj kot subjekt ne morem iziti iz sebe k belemu predmetu, imam pa objektivno resnično spoznanje, da sem bel, lahko pa izstopim iz sebe k belemu objektu, ker imam objektivno realno spoznanje, da sem predmet?

Subjektivno spoznanje je objektivno, saj je resnično, ker je realno: resnično sem bel, saj sem realno objekt?

Objektivno spoznanje je subjektivno, ker je realno, saj je resnično: realno sem bel, ker sem resnično predmet?

Objekt ter subjekt drug od drugega nista odvisna, saj kot predmet nisem subjekt in kot subjekt nisem objekt, ker sta subjekt ter predmet med seboj neodvisna?

Tudi predmet in subjekt sta med seboj neodvisna, saj nisem subjekt kot objekt ter nisem kot subjekt predmet, ker subjekt in objekt nista odvisna eden od drugega?

Paradoks spoznavne teorije, ki ni znanost, ampak filozofija, je tale:

subjektiven sem, saj sem objektiven, objektiven pa, ker sem subjektiven?

Kdaj sem torej realen?

Ko sem isti?

Kdaj sem enak?

Ko sem torej resničen?

Če sem isti, saj nisem realen, marveč resničen, sem pa enak, ne pa isti?

Če sem enak, nisem »isti«, ne pa enak, ker nisem resničen, temveč realen?

Sem bolan, saj sem znanstvenik?

Je filozof zdrav, ni pa znanstvenik?

Da, če je matematik?

Matematik, ki je znanstvenik (ta ni filozof), je objektiven ter hodi brez konca

in kraja?

Filozof, ki je matematik (ta ni znanstvenik), je objektiven, saj ne verjame v

absurd, ker ni religiozen?

Ni njegov paradoks tale:

lažne limite ne doseže z limito?

Kam torej prispe matematik, ki ni filozof?

Do konca regressusa ad infinitum, je pa znanstvenik?

Kaj pa doseže filozof (ta ni znanstvenik), ki je matematik?

Kaj je na koncu regresa, ki nima začetka, če potujem v neskončnost, ker ne stojim na mestu?

Kaj je na začetku regresa brez konca, če se širim, saj nikamor ne grem?

‘Nič, ki nima biti’ ter je konec na začetku?

Tudi na koncu ni »…ničesar…« , ker je začetek na koncu?

Če le potujem, ne pa napredujem (če napredujem, saj samo napredujem), prispem do konca obzorja, nikoli pa na začetek?

Če sem filozof, ker nisem znanstvenik, dosežem ‘bit, ki nima niča’, do »…ničesar…« pa pridem brez limite?

Na koncu regresa, ki se nikjer ne začne, je ‘nič, ki nima biti’, na začetku regresa, ki se nikjer ne konča pa ‘bit, ki nima niča’ (in vice versa)?

Znanstvenik je isti, saj ni filozof, ta pa ni znanstvenik, je pa isti, ker je enak?

Kdo ima možgane v kadi?

Oba?

Znanstvenik pride na konec z limito, nikoli pa ne doseže začetka?

Filozof pa ni znanstvenik, je pa matematik, saj je isti, ker je enak:

na začetek, ki je na koncu, prispe brez limite, saj je konec enak, začetek pa isti?

Kaj imam v roki, ko brez limite dosežem ‘limito’ (ko pridem z limito ter prispem brez limite (ko torej pridem, ne pa prispem, ne pa pridem in ne prispem?))

Lahko verjamem, ker vem, saj tega ne vem, da sem večen, ker živim samo enkrat?

Če prostor in čas nista deljiva v neskončnost, hitri Ahil vedno ujame počasno želvo?

Tudi v resničnem svetu, kjer sta čas ter prostor razdeljena na enote, vselej prispem na drugo stran sobe?

Svet, kjer bistri tekač vedno prehiti neumnega plazilca, ni realen?

Resničen je, ker v njem prostor in čas nista razdeljena na enote?

Tudi svet, kjer prečkam sobo, je resničen, saj v njem čas ter prostor nista deljiva v neskončnost?

Če sta oba svetova resnična, kateri je realen?

Oba sta realna, kateri pa je resničen?

Če je realen, je resničen?

Če je resničen, ni realen?

Kateri je resničen, ker ni realen?

Kateri je realen, saj ni resničen?

Isti, ki ni enak?

Tisti, ki biva, ne pa eksistira?

Realni svet je en sam, ker je isti, saj je enak, ker ni resničen?

Tudi resnični svet je samo eden, saj biva, ker eksistira, saj ni realen?

Realni svet ni realen, ker je resničen?

Tudi realni svet je samo eden: resnični svet, ki ni resničen?

Svet je en sam?

Če je realen, ni resničen, saj je realen?

Svet je resničen: eden je realen, drugi pa ni?

Svet ni samo eden?

Če je resničen, ni realen, ker je resničen?

Realen je, saj je samo resničen?

Drugi svet ni resničen?

Meja v realnem svetu je med resničnim in realnim?

V resničnem svetu je med realnim ter nerealnim?

V resničnem svetu meje ni med realnim in resničnim, v realnem pa je med resničnim ter neresničnim?

Isti realni svet, ki je resničen (ker je realen), je enak resničnemu svetu, ki je realen (saj ni realen)?

Isti resnični svet (je realen, saj ni realen) je enak kot realni svet, le da je ta resničen (ker je realen)?

Isti realni svet je enak kot resnični svet, ki je realen, saj je resničen?

Ta je enak, ker je isti?

Ni isti, saj je enak kot realni svet?

Le da je realni svet (ki je resničen, ker je resnični svet) isti kot enaki realni svet (ki je resničen, saj ni resničen)?

Ker je zadnji (realni svet, ki je enak) isti kot prvi (resnični svet, ki je realen, saj je resničen), ker je enak?

Realni svet ni resničen, resnični svet pa je realen?

Isti svet je enak, saj ni enak, marveč je isti?

Enak je enak, ker ni isti?

Isti ni isti, saj ni enak?

Je isti enak, enak pa je »isti« ?

Ni enak tudi isti, je pa »tisti« ?

Enak?

»Da«, isti?

Isti ni enak, ker ni isti?

Realni svet je isti kot resnični svet, ki je enak?

Zadnji je realen, saj ni realen, prvi pa je resničen, ker ni resničen?

Resnični svet ni enak, temveč je isti, realni svet pa je isti, saj ni isti?

Je realni in nerealni svet realni svet, ki je resničen, ker je resnični svet realen ter resničen?

Saj je realni svet (ki je resničen) realen in nerealen?

Kateri je isti?

Enak, ki je isti, saj ni enak?

Enak, ki »ni« enak, ker je isti?

Je enak isti, isti pa tisti?

Ni isti enak, ta pa ni tisti?

Tisti je isti, ni pa enak?

Ta pa je tisti, ta pa ni »tisti« ?

Saj ta ni tisti, ker ta »ni« tisti?

Svet je en sam, saj je resničen?

Tudi realni svet je samo eden, ker ni resničen?

Svet ni en sam, saj je realen, resnični svet pa je samo eden, ker ni realen?

Svet je resničen, saj je realen?

Svet je realen, ker je resničen?

Matematični svet ni realen?

Resnični svet ni matematičen?

Matematični svet je resničen, ni pa realen?

Tudi realni svet je matematičen, ni pa resničen?

Škandal matematike?

Njen svet deli meja, saj je en sam?

Na eni strani matematika ni realna, na drugi pa je resnična?

Kateri svet je realen?

Samo eden, ker je resničen?

Tudi ta je en sam: matematika je realna?

V katerem svetu znani Grk ujame neznano želvo, neznani pa znano?

V matematičnem, če je ta svet resničen?

Ne prečkam sobe v resničnem svetu, le da tam matematika ni realna?

Prečkam sobo v realnem svetu, kjer matematika ni resnična?

To je svet matematike, saj je ta svet realen?

Je meja v matematiki v resničnem ali v realnem svetu, v realnem ali v resničnem svetu?

Matematika je resnična v obeh, ker je svet samo eden?

Tam je matematika realna?

V resničnem svetu, ki je en sam, saj je v njem matematika ista, ker je enaka?

Realna je na tej strani meje, kjer eksistira, biva pa na drugi strani, kjer je resnična?

Meje ni, ker biva ter eksistira, saj je prestopna, ker ni prehodna?

Svet je samo eden, saj nima druge strani, ker ga deli meja?

Je škandal matematike tale:

do realnega sveta matematike pridem z resnično matematiko, do resničnega pa z realno?

Matematični svet je resničen, saj je en sam, ker je realen?

Tudi ta je resničen, saj ni realen, ker je realen?

Na drugi strani meje, ki nima druge strani?

V svetu ni meje?

Biva in eksistira v resničnem svetu, ki je samo eden, saj je realen?

V realnem svetu, ki je resničen, ker je en sam, meja eksistira, saj biva? . . .

Kjer je smrt, ni življenja?

Kjer je življenje, ni smrti?

Se smrt determinira tako, da negira življenje?

Življenje smrt ne negira tako, da se determinira?

Ne vem za sanje po smrti, vem pa, da pred smrtjo ne sanjam?

(Metulj je ’metulj’, ker je enak in isti, sam pa sem isti, saj nisem, kar sem, sem pa, kar nisem, ker sem enak?)

Morda ni po smrti ničesar?

Kaj je pred njo?

Življenje ni smrt, ker se tako determinira?

Kaj je smrt, ki se determinira tako, da ni življenje?

Kaj je življenje, saj se determinira s smrtjo, ker ne vem, kaj je smrt?

Kaj je torej smrt, če se negiram tako, da ne vem, kaj je življenje?

Kaj vem, če se determiniram, saj se negiram, to pa negiram, ker se determiniram?

Raje izvolim smrt, ne pa tegob življenja; raje izvolim življenje, ne pa tegob smrti?

Kaj je drugi obraz človeške nevednosti?

Kaj vem o življenju, če vem, da smrt ni življenje, in kaj vem o smrti, če vem, da življenje ni smrt?

Nevednost o življenju je drugi obraz nevednosti o smrti; nevednost o smrti je drugi obraz nevednosti o življenju?

Smrt ni življenje, saj se determinira z življenjem tako, da življenje ni smrt, ter življenje ni smrt, ker se determinira s smrtjo tako, da smrt ni življenje?

Življenje se negira, saj je življenje, ni pa smrt, ker smrt ni smrt, saj ni življenje?

Kjer je smrt, ni življenja, ker ni življenja brez smrti, kjer pa je življenje, ni smrti, saj smrti ni brez življenja?

Če rečem življenje, pravim smrt, če rečem smrt, pravim življenje?

Če rečem, pravim: življenje je smrt, smrt pa življenje, ker se determiniram tako, da se negiram jutri, saj se nikoli ne negiram?

Če nikoli ne umrem danes, ampak jutri, nikoli ne umrem?

Lahko umrem danes tako, da se nikoli ne determiniram, in kako naj umrem, če nikoli ne negiram smrti?

Življenje ni smrt, ker ni življenje, saj negacija ni determinacija, ker sem smrt postavil na stran?

Kam postavim življenje?

Na konec regresa brez konca, saj smrt dosežem z limito, ker umrem danes, nikoli pa jutri, saj živim večno?

Da umrem, vem, tega pa ne verjamem?

Če ne verjamem, vem, če pa verjamem, ne vem?

Lahko vem, ker vem, če to vem, saj tega ne verjamem?

Verjamem, ker verjamem, saj to verjamem, ker tega ne verjamem?

Morem ne vedeti, če tega ne vem?

Vem, saj vem, ker negacija ni determinacija?

Da smrt postavim na stran, verjamem, saj verjamem, ker nikoli ne umrem?

Ne danes ne jutri, saj v absurd ne verjamem?

Tudi ne v paradoks, ker je absurd?

Vem pa, saj vem, če ne verjamem v absurd ter ne v paradoks?

Kaj?

Kar verjamem, ker verjamem?

Česa ne vem?

Na koncu je smrt, saj sem večen, tam je življenje, ker bom umrl?

To verjamem, saj tega ne vem, to pa vem, ker to verjamem?

Za to imam argumente in zanje vem, saj verjamem, ker verjamem, saj vem?

Kam prispem brez limite v regresu brez konca ter kraja mi v začaranem krogu pove le-oni, ki mu takrat rečem, kako tedaj z limito doseže začetek in konec regresa brez kraja ter konca?

Če torej verjamem Kantu in sem moralen, pošten ter odgovoren, le da sem v času srečen, ker ’Predmet’ filozofije v enaindvajsetem stoletju ni lahek?

Kaj je smrt?

Damjan Ograjenšek, filozof

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

Namesto . . . ad infijitum . . . ad infinitum.

Tako sem se zmotil, da verjamem v regres brez konca in kraja, ne pa dr. Uletu, ki se je zmotil premalo.

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . ko stopila v razdvoj sta po burji prepira vojvoda mož, Atrid,

in po rodu odlični Ahiles.

Homer: Iliada

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

To ve, ker tako verjame?

Paradoks je tale:

ve, da prispe na konec zaporedja, ki se nikjer ne začne, z limito, saj to verjame, verjame pa, da z limito doseže začetek sosledja brez konca, ker to ve (et vice versa)?

Logika je ista, vera pa enaka, in vera je ista ter logika enaka?

Ima isto in enako vedenje, saj enako ter isto verjame, in isto ter enako verjame, ker enako in isto ve?

So izvori njegovega spoznanja univerzalni ali partikularni?

Kaj torej zna, če je kot subjekt objektivno realen, saj ni objektiven, to pa ve, ker tega ne verjame?

Kaj ve, če je objektiven, kot subjekt pa ni objektivno realen, to pa verjame, ampak tega ne ve?

Paradoks je absurden:

jutri umre, danes pa se nikoli ne rodi, saj se rodi včeraj, nikoli pa ne umre danes?

Kdaj torej umre, če se nikoli ne rodi?

Kdaj se rodi, če nikoli ne umre?

Večen je:

nikoli se ne rodi (razen včeraj danes), niti umre (vselej jutri danes), stoji pa na mestu ter potuje brez konca in kraja?

Se pred smrtjo umakne, ker nanjo pozabi?

Je ne pozabi, saj se pred njo umakne?

Kam se umakne, če nanjo pozabi, kaj pa pozabi, če se pred njo umakne?

Se smrti boji do mere, da jo umakne v zapik ter nanjo pozabi, ker je večen?

Potuje v času nazaj: preteklost mu ne prihaja iz prihodnosti, marveč iz bodočnosti, saj nima sedanjosti?

Kar je, je že bil, ker nikoli ne bo; vselej prispe na konec, obzorje pa se nikoli ne konča?

To verjame:

njegova intuicija ni takšna, saj se tako boji smrti, da jo pozabi?

Se ni vprašal napol, ker je večen?

V paradoksalni absurd ne verjamem, pred smrtjo pa se ne smem umakniti?

Moj absurd je paradoksalen; večen sem, saj se nisem vprašal napol?

Umrem danes jutri, nikoli pa jutri danes?

Odmaknem se v prihodnost, ne pa umaknem, ker se nikoli ne rodim včeraj danes, ampak vselej jutri, pa ne včeraj?

Sedanjost mi prihaja iz prihodnosti, saj nimam preteklosti?

Ne grem v času naprej, ker nimam bodočnosti?

Na konec, ki se nikjer ne začne, dospem brez limite, ne pa z limito v bodočnost, saj nimam sedanjosti?

Kar sem, šele bom in nisem že bil:

je začetek na koncu, konec pa na začetku?

Živim večno, ampak le enkrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . misel je dala le-to beloroka boginja mu Hera . . .

Homer, Iliada

Kakšna je situacija brez subjekta?

Takšna, da sem objektiven?

Kakšen je subjekt brez situacije?

Subjektiven, ker ni odvisen od situacije?

Kot tak sem objektiven, situacija pa ni subjektivna?

Drug od drugega sva neodvisna?

Tudi Marko je objektiven, je pa v drugi situaciji kot jaz, ki sem ‘tam’ objektiven?

Oba sva tam objektivno, saj sem isti kot Marko, ki je enak?

Če je tam, nisem tam; tam ga ni, ker ni enak, če sem tam, saj nisem isti?

Enak je objektivno tam, ker je v isti situaciji kot isti jaz, saj sem objektivno tam v enaki situaciji?

Ni Marko objektivno tam, ker sem ‘tam’, saj je ‘tam’, ker sem objektivno tam?

Če je isti, ga ni tam, in ni ga ‘tam’, saj je enak?

Enak je tam, ker je isti, saj je ‘tam’, ‘tam’ pa tam, ker ni isti ter enak?

Nisem objektiven: nisem Marko, saj sem ‘tam’ ?

Tudi ta je objektiven: ‘tam’ ga ni, ker je tam?

Kdo je tam, če je eden tam, drugi ‘tam’, in kdo je objektiven, če enega ni tam?

Če sem objektiven, nisem tam, temveč ‘tam’ (»nisem« ‘tam’, marveč tam)?

Če sem objektiven, nisem ‘tam’, temveč tam (tam »sem«, saj sem ‘tam’)?

Sem enak ter isti kot je objektivni Marko, ker sem tam?

Če sem objektivno tam kot Marko, ki je isti in enak?

Oba sva objektivno tam?

Isti sem, Marko pa enak?

Sem pa enak, saj je Marko isti?

V enaki ter isti objektivni situaciji nisem objektivno tam, ker sem tam, saj sem objektivno ‘tam’, ne pa ‘tam’ ?

Enak nisem objektivno tam v isti situaciji, ker sem objektivno isti v enaki situaciji, saj nisem tam?

Ker nisem subjektiven?

Nisem isti objektivno ‘tam’ v enaki situaciji, saj sem objektivno tam enak v isti situaciji?

Kdaj sem objektiven, ker sem tam, kdaj pa subjektiven, saj sem tam?

Kdaj sem subjektiven, marveč ‘tam’, kdaj sem objektiven, temveč tam?

Če sem tam, ker sem ‘tam’ in tam, ne pa ‘tam’ ?

Če sem ‘tam’, saj sem tam ter ‘tam’, ne pa tam?

Popoln in cel ter cel in popoln?

Takrat sem sam, ker nisem tam, tedaj sem ‘tam’, ne pa takrat?

Tedaj sem »sam« ter ne takrat, takrat sem tam, saj nisem ‘tam’ ?

Tedaj, pa ne takrat, sem objektiven, takrat sem subjektiven, pa ne tedaj?

Takrat sem objektiven, tedaj pa ne, tedaj sem subjektiven in ne takrat?

Kdaj sem torej isti, nisem pa enak, kdaj pa sem enak, če nisem tak?

V isti situaciji nisem isti, marveč sem enak, v enaki sem pa isti, nisem pa enak?

V isti situaciji sem objektiven – ne tedaj, temveč takrat?

V enaki situaciji nisem takrat – sem pa subjektiven, ampak sem tedaj?

Kdaj sem v isti situaciji, nisem pa takrat?

Kdaj sem subjektiven, nisem pa tedaj?

Situacija je objektivna: nisem ne enak ter isti ne isti in enak?

Situacija je subjektivna: nisem ne isti ter enak ne enak in isti?

Situacija ni enaka ter ista, ker sem objektiven, in ista ter enaka, saj sem subjektiven?

Objektiven sem v isti in enaki situaciji, ker v enaki ter isti nisem subjektiven?

Nikoli nisem objektiven v isti situaciji, saj v enaki nikoli nisem subjektiven?

Nikoli nisem subjektiven v isti situaciji, v enaki pa nikoli nisem objektiven?

Sem v isti situaciji kot Marko, ker nisem Marko?

Ta ni tak kot jaz, saj nisem tak?

Kdo je objektiven, če sem subjektiven?

Kdo je subjektiven, če sem objektiven?

Marko?

Ta ni tak, je pa isti in enak, ker sem tak: enak ter isti v isti situaciji?

Objektiven sem, saj nisem Marko?

Kratko malo objektiven, ker kratko malo nisem Marko?

Oba sva objektivna, ne pa eden?

Oba sva subjektivna: kdo je objektiven?

Oba sva subjektivna razen eden?

Oba sva objektivna: kdo je subjektiven?

Saj meja nima zunanjega roba, je pa ‘meja’ ?

Ker ‘meja’ nima notranjega roba, saj je meja?

Rob je breg, breg pa rob?

Kdo je metulj, če nisem jaz, ker sem objektiven?

Kdo sem jaz, saj sem metulj, če nisem subjektiven?

Metulj je jaz in isti, ker nisem ’tisti’ : enak »sem«, saj nisem tisti, nisem pa metulj?

Sem v času srečen, ker sem kreposten (Kant je kreposten, saj ni v času srečen)?

Nimam boljše morale kot Immanuel Kant: možgane imam v kadi ter Humu ne verjamem?

V svojem času sem v svojem trenutku (kot prejšnja v svojem) kratko malo objektiven, ker nisem ateist, ne religiozen, ampak veren?

Damjan Ograjenšek, filozof

… ino zraven Ostrovrhar, ki so boji mu igrače!

Človek zaspi in sanja o metulju.

Da je zaspal metulj, ki sanja o človeku.

Metulj zaspi ter sanja o človeku.

Da je zaspal človek, ki sanja o metulju.

Se zbudi človek, ki je sanjal o metulju, ali se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku?

Zbudi se človek, ki je sanjal o metulju, da je metulj sanjal o človeku: kot da se je človek zbudil kot človek?

To le zato, ker se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku, da je človek sanjal o metulju: kot da se je metulj zbudil kot metulj?

Torej zaspim in sanjam o metulju, da ta zaspi ter da se zbudi kot jaz, saj sem isti, nisem pa enak?

Tudi metulj zaspi.

Sanja o meni, da zaspim in da se zbudim kot on: enak je, ker je isti?

Je resničen ter realen?

Zbudi se v mojih sanjah, sam pa ne v Pravljici, ki je resnična?

Sam?

Realen sem, nisem pa resničen?

Toda samo, če se zbudi metulj v Pravljici, ki ni resnična?

Sam?

Realen je, saj je resničen?

Takrat se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, ker sem resničen in realen?

Nisem tedaj realen ter resničen?

Zbudim se v metuljevih sanjaj; ta se tedaj ne zbudi v Pravljici, ki je realna, ampak sam?

Takrat je resničen, ni pa realen?

To pa le, če se takrat zbudim v Pravljici, ki ni realna?

Resničen sem, saj sem tedaj realen, metulj pa se takrat zbudi v mojih sanjah, ni pa jaz?

Realen je, marveč resničen?

Tedaj, ne pa takrat?

Takrat, pa ne tedaj?

Metulj je isti, ker je enak: enak sem, saj sem isti?

Se metulj zbudi v mojih sanjah, ker sem enak, marveč isti, saj se zbudim v isti pravljici?

Če se zbudi sam metulj, ker je enak in isti, saj se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, temveč sem isti, ampak enak?

Nisem takrat enak, nisem pa takrat, ker sem isti?

Zbudim se v sanjah metulja, ki se zbudi v pravljici?

To pa sam: pravljica je enaka, metulj pa je tedaj?

Takrat je isti, saj je enak?

Toda le, če se zbudim v Pravljici, ki ni enaka?

Tedaj sem isti, ker sem takrat, saj sem enak?

Tudi metulj je takrat enak, je pa isti, ni pa tedaj jaz?

Zbudi se v mojih sanjah?

Metulj ni isti ter enak, ampak takrat, ker ni tedaj?

Zbudi se v mojih sanjah, saj se zbudim v isti Pravljici, ker sem tedaj, ne pa takrat, ampak enak, saj sem isti?

Če se enak in isti metulj zbudi sam, ker sam nisem metulj, se zbudim v njegovih sanjah, saj sem isti, ker sem enak?

Metulj se takrat zbudi sam v enaki Pravljici, je pa isti, saj je tedaj enak, ker se enak ter isti zbudim v njegovih sanjah, ne pa v Pravljici, ki je enaka, ne pa takrat tedaj, temveč tedaj takrat?

Se metulj takrat tedaj zbudi v mojih sanjah, saj ni jaz, ker je enak in isti, saj sem tedaj isti, ker sem enak?

Zbudim se na koncu neskončnosti svojih sanj kot metulj, sem pa enak, ne pa isti, metulj pa se na koncu svojih neskončnih sanj zbudi kot isti, saj ni metulj, ampak ni jaz?

Se na koncu svojih sanj, ki se nikoli ne končajo, metulj zbudi kot jaz, ker je isti, saj ni enak, na koncu svojih sanj brez konca pa se zbudim kot enak, nisem pa jaz, ampak metulj?

Metulj se na koncu mojih sanj brez začetka zbudi kot metulj, ker je enak, ni pa jaz, saj se zbudim kot isti, ker nisem metulj, temveč sem jaz, to pa na koncu metuljevih sanj, ki so večne?

Kje se torej zbudim takrat kot enak, sem pa jaz, saj sem metulj, nisem pa tedaj isti?

Kjer se zbudi metulj, ki je tedaj isti, ni pa takrat enak, je pa metulj, ker je jaz?

Zbudim se ‘tam’ kot metulj, saj sem jaz, ker se metulj zbudi tam kot jaz, saj je ‘metulj’ ?

Zbudim se na koncu metuljevih sanj, ki se ne začnejo na začetku, ampak sem večen?

Metulj se zbudi na začetku mojih sanj, ki nimajo konca: izstopi iz eksistence, ker je isti?

Kot jaz, saj ni enak, ker ni tedaj, niti takrat?

Tudi sam sem v metuljevih sanjah z neštetim metuljem prestopil ‘mejo’, ki ni prestopna, saj ni prehodna?

‘Meja’ »ni« meja, ker je?

Meje ni, saj »je« ‘meja’ ?

Meje ni, ker ‘meja’ je ter ni meja?

‘Meja’ je, saj meja ni in je ‘meja’ ?

Če napredujem tako, da ne stojim na mestu, ker potujem v neskončnost?

Če se tako zmotim, da imam prav, saj ne verjamem v absurd, da vem vse, ker se zmotim premalo, tega pa ne verjamem?

V prvem primeru vse verjamem, saj ničesar ne vem, v drugem pa vse vem, ker to verjamem?

Verjamem, pa ne vem, ne pa vem, pa ne verjamem?

Verjamem v paradoks, da umrem, saj sem večen, ne verjamem pa v smrt, ker zanjo ne vem: umrem vselej danes, nikoli pa jutri?

Ne verjamem v absurd, da vem, da umrem, tega pa ne verjamem, saj umrem vedno jutri, nikoli pa danes?

Šale so smešne, ker so resnične, so pa resnične, saj niso smešne?

Takrat vem, kaj je smrt, pa tega takrat ne verjamem?

Tedaj to verjamem, ker tedaj tega ne vem?

Vem tedaj, ne pa takrat, takrat pa verjamem, pa ne tedaj?

Tedaj verjamem, ne pa takrat, vem pa takrat, ne pa tedaj?

Takrat vem, pa ne tedaj, saj vem, ker verjamem, ter verjamem, saj vem?

Takrat pa verjamem, ne pa tedaj, ker verjamem in vem, saj vem ter verjamem?

Ne tedaj, niti takrat, nisem pa isti, ker nisem tedaj, saj nisem enak, ker nisem takrat?

Ne takrat, niti tedaj, saj nisem enak in nisem takrat, nisem pa isti ter nisem tedaj?

Sem, kar nisem: niti takrat, ne pa tedaj?

Nisem, kar sem: ne tedaj, ne pa takrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

Tistim filozofom v prihodnosti, ki se jih od tam tudi spominjam.

Potrebno se je vrniti na sam začetek, torej k dr. Uletu.

Ko Ule omenja ‘možgane v kadi’, misli na sodobno varianto Descartesovega demona, ki jo formulira Hilary Putnam.

Po zadnjem lahko predpostavim, da v resnici obstajajo zgolj moji možgani, ki so v zavarovani kadi, zlobni znanstvenik pa »vanje« pošilja dražljaje, ki v njih izzivajo misli, čustvene in druge odzive, kot jih ima normalen človek v realnem svetu.

Lahko torej ugotovim (izključno spričo svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov …), da sem le predmet manipulacije ter da je vse, kar doživljam, mislim … zgolj iluzija realnega (resničnega) sveta in resnične (realne) osebe?

Putnam zgornjo domnevo nato posploši v možnost, da je to res za sisteme vseh živih bitij na zemlji, ki so sposobna zavestnega zaznavanja okolice svojega telesa.

Morda je omenjeni »zli duh« kar narava sama, ki v vseh živih bitjih, sposobnih elementarnega zavestnega doživljanja realnosti, izziva sinhronizirane občutke, zaznave, predstave, tudi misli … , to pa tako, da razvijejo/ustvarijo občutke ter predstave o skupnem svetu s skupnimi potezami, pa je vendar to le iluzija, ki v nekih pomembnih točkah odstopa od realnosti?

Če gre za kolektivne halucinacije in če so nastale »naravno«, ne izgubijo statusa halucinacij: opravka imamo s čistimi možnostmi, ki pa niso absurdne, ker ne nasprotujejo logičnim ali vzročnim zakonom.

Putnam začuda misli, da takšne situacije vendarle niso mogoče ter da ‘možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti in spoznati, da so možgani v kadi. Kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ter se njihove misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih.

Od tod sklepa, da stavek:

‘Živim kot možgani v kadi.’,

ni resničen (ni mogoče, da bi bil kdo le možgani v kadi – hkrati pa bi o tem še v resnici razmišljal).

Dr. Ule ugotavlja, da je zgornji sklep sicer morda pravilen, vprašanje pa je, kako naj vemo, da nismo možgani v kadi: vse navedeno (tudi celoten Putnamov argument) lahko izrečejo tudi sami možgani v kadi, vseeno pa tega nikakor ne spoznajo (da niso možgani v kadi).

Po Uletu so Putnamovi argumenti resnični le ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi, marveč da zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete.

Če torej vem, saj verjamem, da sem možgani v kadi, imam regressus ad infinitum?

Toda če verjamem, ne vem?

Vem torej, ker to verjamem, da nisem možgani v kadi?

V prvem primeru prispem na konec z limito, v drugem brez?

Kaj pa če nisem, kar sem, ter sem, kar nisem, in verjamem, saj vem, da sem možgani v kadi?

Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?

Ker tudi sem možgani v kadi, ter je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?

Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem objektiven?

Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, ker nisem subjekt?

Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, saj sem subjekt?

Ni torej absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?

Paradoks pa je tale: nisem absurden, ker sem objekt?

V prvem primeru sem subjekt, saj se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?

V drugem primeru se zavedam obojega, ker sem subjekt?

Subjekt sem, saj sem absurden?

Paradoksalen pa, ker sem subjekt?

V obeh primerih sem torej objektiven?

Razlika je tale:

• v prvem primeru dosežem konec regresa, ki se nikjer ne začne, z limito in umrem jutri, nikoli pa danes;

• v drugem primeru pa prispem na konec neskončnosti brez limite, saj ne verjamem v absurd ter imam boljšo moralo?

Kot filozof, sem se odločil za drugo možnost: ukvarjam se namreč s ‘Predmetom’, ne pa z dr. Uletom.

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Popravljam tiskarskega škrata!

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjame v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ker ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjamem v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof