. . . ko stopila v razdvoj sta po burji prepira vojvoda mož, Atrid,
in po rodu odlični Ahiles.
Homer: Iliada
Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?
To ve, ker tako verjame?
Paradoks je tale:
ve, da prispe na konec zaporedja, ki se nikjer ne začne, z limito, saj to verjame, verjame pa, da z limito doseže začetek sosledja brez konca, ker to ve (et vice versa)?
Logika je ista, vera pa enaka, in vera je ista ter logika enaka?
Ima isto in enako vedenje, saj enako ter isto verjame, in isto ter enako verjame, ker enako in isto ve?
So izvori njegovega spoznanja univerzalni ali partikularni?
Kaj torej zna, če je kot subjekt objektivno realen, saj ni objektiven, to pa ve, ker tega ne verjame?
Kaj ve, če je objektiven, kot subjekt pa ni objektivno realen, to pa verjame, ampak tega ne ve?
Paradoks je absurden:
jutri umre, danes pa se nikoli ne rodi, saj se rodi včeraj, nikoli pa ne umre danes?
Kdaj torej umre, če se nikoli ne rodi?
Kdaj se rodi, če nikoli ne umre?
Večen je:
nikoli se ne rodi (razen včeraj danes), niti umre (vselej jutri danes), stoji pa na mestu ter potuje brez konca in kraja?
Se pred smrtjo umakne, ker nanjo pozabi?
Je ne pozabi, saj se pred njo umakne?
Kam se umakne, če nanjo pozabi, kaj pa pozabi, če se pred njo umakne?
Se smrti boji do mere, da jo umakne v zapik ter nanjo pozabi, ker je večen?
Potuje v času nazaj: preteklost mu ne prihaja iz prihodnosti, marveč iz bodočnosti, saj nima sedanjosti?
Kar je, je že bil, ker nikoli ne bo; vselej prispe na konec, obzorje pa se nikoli ne konča?
To verjame:
njegova intuicija ni takšna, saj se tako boji smrti, da jo pozabi?
Se ni vprašal napol, ker je večen?
V paradoksalni absurd ne verjamem, pred smrtjo pa se ne smem umakniti?
Moj absurd je paradoksalen; večen sem, saj se nisem vprašal napol?
Umrem danes jutri, nikoli pa jutri danes?
Odmaknem se v prihodnost, ne pa umaknem, ker se nikoli ne rodim včeraj danes, ampak vselej jutri, pa ne včeraj?
Sedanjost mi prihaja iz prihodnosti, saj nimam preteklosti?
Ne grem v času naprej, ker nimam bodočnosti?
Na konec, ki se nikjer ne začne, dospem brez limite, ne pa z limito v bodočnost, saj nimam sedanjosti?
Kar sem, šele bom in nisem že bil:
je začetek na koncu, konec pa na začetku?
Živim večno, ampak le enkrat?
Damjan Ograjenšek, filozof