Tistim filozofom v prihodnosti, ki se jih od tam tudi spominjam.
Potrebno se je vrniti na sam začetek, torej k dr. Uletu.
Ko Ule omenja ‘možgane v kadi’, misli na sodobno varianto Descartesovega demona, ki jo formulira Hilary Putnam.
Po zadnjem lahko predpostavim, da v resnici obstajajo zgolj moji možgani, ki so v zavarovani kadi, zlobni znanstvenik pa »vanje« pošilja dražljaje, ki v njih izzivajo misli, čustvene in druge odzive, kot jih ima normalen človek v realnem svetu.
Lahko torej ugotovim (izključno spričo svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov …), da sem le predmet manipulacije ter da je vse, kar doživljam, mislim … zgolj iluzija realnega (resničnega) sveta in resnične (realne) osebe?
Putnam zgornjo domnevo nato posploši v možnost, da je to res za sisteme vseh živih bitij na zemlji, ki so sposobna zavestnega zaznavanja okolice svojega telesa.
Morda je omenjeni »zli duh« kar narava sama, ki v vseh živih bitjih, sposobnih elementarnega zavestnega doživljanja realnosti, izziva sinhronizirane občutke, zaznave, predstave, tudi misli … , to pa tako, da razvijejo/ustvarijo občutke ter predstave o skupnem svetu s skupnimi potezami, pa je vendar to le iluzija, ki v nekih pomembnih točkah odstopa od realnosti?
Če gre za kolektivne halucinacije in če so nastale »naravno«, ne izgubijo statusa halucinacij: opravka imamo s čistimi možnostmi, ki pa niso absurdne, ker ne nasprotujejo logičnim ali vzročnim zakonom.
Putnam začuda misli, da takšne situacije vendarle niso mogoče ter da ‘možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti in spoznati, da so možgani v kadi. Kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ter se njihove misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih.
Od tod sklepa, da stavek:
‘Živim kot možgani v kadi.’,
ni resničen (ni mogoče, da bi bil kdo le možgani v kadi – hkrati pa bi o tem še v resnici razmišljal).
Dr. Ule ugotavlja, da je zgornji sklep sicer morda pravilen, vprašanje pa je, kako naj vemo, da nismo možgani v kadi: vse navedeno (tudi celoten Putnamov argument) lahko izrečejo tudi sami možgani v kadi, vseeno pa tega nikakor ne spoznajo (da niso možgani v kadi).
Po Uletu so Putnamovi argumenti resnični le ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi, marveč da zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete.
Če torej vem, saj verjamem, da sem možgani v kadi, imam regressus ad infinitum?
Toda če verjamem, ne vem?
Vem torej, ker to verjamem, da nisem možgani v kadi?
V prvem primeru prispem na konec z limito, v drugem brez?
Kaj pa če nisem, kar sem, ter sem, kar nisem, in verjamem, saj vem, da sem možgani v kadi?
Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?
Ker tudi sem možgani v kadi, ter je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?
Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?
Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem objektiven?
Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, ker nisem subjekt?
Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, saj sem subjekt?
Ni torej absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?
Paradoks pa je tale: nisem absurden, ker sem objekt?
V prvem primeru sem subjekt, saj se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?
V drugem primeru se zavedam obojega, ker sem subjekt?
Subjekt sem, saj sem absurden?
Paradoksalen pa, ker sem subjekt?
V obeh primerih sem torej objektiven?
Razlika je tale:
- v prvem primeru dosežem konec regresa, ki se nikjer ne začne, z limito in umrem jutri, nikoli pa danes;
- v drugem primeru pa prispem na konec neskončnosti brez limite, saj ne verjamem v absurd ter imam boljšo moralo?
Kot filozof, sem se odločil za drugo možnost: ukvarjam se namreč s ‘Predmetom’, ne pa z dr. Uletom.
Damjan Ograjenšek, filozof