Bila sem navzoča pri njegovem smrtnem boju, tem mučnem življenjskem delu, v katerem se odpravlja življenje. Zaman sem poskušala ujeti skrivnost tega odhoda v nikamor. Dolgo po zadnjem trzljaju sem ostala z njim. Najprej je bil mrtev, ampak navzoč. To je bil še vedno on. Pozneje pa sem videla, kako se vrtoglavo oddaljuje od mene, naenkrat sem se sklanjala nad truplo.
Simone de Beauvoir, Najlepša leta
Bivam in eksistiram?
Nisem isti, ker sem enak?
Sem, kar nisem, ter nisem, kar sem?
Eksistiram, saj bivam?
Enak sem in isti?
Nisem, kar sem, sem pa, kar nisem?
Zavest je strukturirana kot govorica, ker nimam jezika?
Nimam pa govorice, saj je zavest strukturirana kot jezik?
Imam zavest takrat ali tedaj?
Ko ne govorim, ker je jezik sestavljen iz besed, ki so znaki?
Ko nimam jezika, saj brez govorice govorim brez jezika?
Takrat imam zavest, tedaj pa takrat?
Takrat tedaj, ko je nimam takrat: imam jo tedaj, ko jo imam takrat, ne pa tedaj?
Tedaj imam zavest, takrat pa tedaj?
Tedaj takrat, ko je nimam tedaj, marveč takrat: ko je nimam takrat, temveč tedaj?
Natančno »takrat«, ko je nimam takrat, pač pa tedaj?
Ker je nimam natanko »tedaj«, ampak takrat, ne pa tedaj?
Tedaj jo imam »takrat«, takrat pa »tedaj« (nisem tedaj takrat, marveč »takrat« pa »tedaj«)?
»Tedaj« sem »takrat«, takrat pa tedaj (imam jo takrat »tedaj«, temveč tedaj pa »takrat«)?
Znak je sestavljen iz označevalca ter označenca in označuje označeno onstran zavesti, saj ni beseda?
Tudi beseda ni znak; sestoji iz označenega ter označevalca, ker označuje označeno na drugi strani zavesti?
Takrat jezik z besedo ne pove isto kot ne reče tedaj govorica brez znaka, tega pa ne pove?
Reče tedaj govorica z jezikom enako kot ne pove jezik takrat z govorico, ampak tega ne reče?
Takrat reče jezik z znakom, ki je tedaj beseda, da sem objektivno realen, nisem pa objektiven?
Tedaj pa govorica, ki tedaj ni govorica, »ni« pa takrat, pravi in reče, da sem subjektiven, nisem pa objektiven?
(Posredovanje neposrednega je torej mogoče v jeziku, ki je strukturiran kot govorica?
Sestavljen je iz besed, ki so pojmi ali ideje (bolj ali manj konkretne)?
Beseda kot takšna je »znak«, ki kaže na samega sebe?
Sestoji iz označevalca in označenca?
Kot znak beseda ni »znak«, kaže pa onstran sebe?
Kaj je skupnega znaku, ki je takrat »znak«, ter »znaku«, ki je tedaj znak?
»Znak«, znak pa ni znak, in znak, »znak« pa ni »znak« ?
Ne posreduje beseda kot znak ono zunaj zavesti, ker kaže na »znak«, ki ni znak, saj kot »znak« beseda ni znak, je pa beseda?
Ta je ter ni znak, ker je »znak«, »znak« pa je beseda, če ni »znak«, če pa je »beseda«, ni znak?
Beseda je »znak« natanko takrat, ko ni beseda, točno tedaj pa je znak, saj znak ni »beseda« ?
Od kod »beseda« neposrednemu zunaj zavesti, ki nima besede?
Beseda ni »znak«, ker ni beseda, je pa »beseda«, ki je »znak«, saj ni beseda?
Paradoks je tale: kot znak kaže beseda na neposredno na drugi strani besede, kjer je »beseda«, ta pa kot »znak« kaže na znak?
Beseda je kratko in malo beseda, ker je »beseda«, »beseda« pa je kratko ter malo objektivno realna, saj je beseda?
Znak je objektivno realen, označuje pa »znak« ?
Tudi »znak« ni »znak«, ker je objektivno realen?
Oba sta objektivno realna, saj eden ni znak?
Kateri ni objektivno realen, če eden ni »znak« ?
Znak?
Ta je objektivno realen, ker ni znak?
»Znak« pa je objektivno realen, saj je znak?
Beseda torej označi neposredno zunaj besede, ki nima besede, z »besedo«, ker je kot znak kratko in malo beseda, ki z označevalcem označi označeno znotraj besede?
Kot takšna je objektivno realna, je pa »znak« ?
Nima nobene besede, ker kot beseda poda neposrednemu onstran besede »besedo« ?
Kot »beseda« je kratko ter malo objektivno realna, saj kot beseda kaže z označevalcem na označenca na drugi strani »besede« ?
Tudi »beseda« je kratko in malo beseda, ker je objektivno realna, ni pa »beseda« ?
Je pa znak, ki je »znak« ?
Kateri je objektivno realen, saj je znak, kateri pa, ker je »znak« ?
Oba, saj je znak kratko ter malo »znak«, ta pa kratko in malo ni znak?
Subjekt namreč ni odvisen od objekta, ker je objektivno realen, objekt pa ni objekt, saj je objektivno realen, ni pa subjekt?
Rečeno drugače: subjekt je objektivno realen, ker ni objektiven, objekt pa je objektivno realen, ni pa realno objektiven?
Bolj torej verjame drugemu Koperniku (ki ni dogmatik) kot pa »skeptiku« Humu (ki je skepticizem pripeljal do bridkega konca), saj sem veren, ker v Boga ne verjamem?)
Jezik z znakom, ki je beseda, simbolizira besedo tako, da ta pokaže na ontološki predmet, saj nima besede?
Tudi govorica z besedo, ki je simbol, ker je znak, kaže z znakom brez znaka na ontični predmet?
Med obema je ontološka razlika?
Je nisem prestopil z jezikom, ki je govorica, saj govorim brez besede?
Prešel sem jo z besedo, ki je znak jezika, povem pa, temveč ne rečem?
Kaj torej pravim, če rečem, pa ne povem?
Kaj pravim, če povem, ne pa rečem?
Kaj rečem, če pravim ter ne povem?
Kaj rečem, če povem, pa ne pravim?
Toda kaj povem, če pravim, ne pa rečem?
In kaj povem, če rečem, ampak ne pravim?
Da je meja prestopna, ker ni prehodna?
Da je prehodna, ni pa prestopna?
Kaj je tedaj na zunanjem robu, če takrat meja nima notranjega brega?
Kaj je takrat na notranjem robu, saj meja tedaj nima zunanjega brega?
Tedaj meja takrat premore dva roba ter breg?
Takrat zmore meja dva brega, tedaj pa en rob?
Če stopim na breg, stopim na rob?
Če stopim na rob, stopim na breg?
Je rob breg in breg rob?
Meja ima samo en breg; zunaj je rob?
Meja ima en sam rob; onstran ni brega?
Meja ima dva roba: na drugi strani je breg?
Meja ima dva brega: na drugi strani ni roba?
Med eksistenco ter bivanjem ni meje?
Bivanje je eksistenca, eksistenca pa bivanje?
Če eksistiram, bivam, ker »eksistiram« ?
Če bivam, eksistiram, saj »bivam« ?
Meje med eksistenco in bivanjem ni, je pa med eksistenco ter »eksistenco«, ker ima dva brega in rob?
Tudi meje med bivanjem ter eksistenco ni, je pa med bivanjem in »bivanjem«, saj nima bregov, ima pa »rob« (nima robov, ima pa »breg«)?
Iz eksistence stopim v bivanje, ker eksistiram, meja pa nima druge strani, kjer »eksistiram«?
Tudi bivanje je isto, saj je enako: bivam, ker eksistiram, saj »bivam« (rob je breg, breg pa »rob« (breg je rob, rob pa »breg«))?
Jezik/govorica ni moja zavest, ker je moja zavest moj svet?
Meja zavesti je meja moje govorice/jezika, meja sveta pa je meja mojega jezika/govorice?
Meja ni enaka ter ista, je pa ista in ni enaka?
Tedaj govorim z jezikom brez govorice: z znakom, ki je beseda?
Ni takrat jezik govorica, ki nima besede: govorim z govorico, saj nimam jezika?
Tedaj je meja, ki je »meja«, ‘meja’, je pa ista, ker je enaka, ampak enaka, ni pa ista?
Takrat pa je ‘meja’, ki »ni« ‘meja’, saj je enaka ter ista, ista, ni pa »ista«, temveč ni »meja« ?
Meja je zunaj med eksistenco in bivanjem, ki nimata meje (bivanje eksistira, eksistenca je bivanje)?
‘Meja’ pa je, ker je znotraj, saj nima strani?
Na zunanjem robu meje, ki nima zunanjega roba, je ‘meja’, na notranjem bregu ‘meje’, ki nima notranjega brega, pa meja (et vice versa)?
Na koncu meje, ki se nikjer ne začne, je ‘meja’, na začetku ‘meje’, kamor hodim brez konca ter kraja, je meja (et vice versa)?
Meja »je« ‘meja’, meja ni »meja«, ‘meja’ »ni« meja, ‘meja’ »ni« ‘meja’ (et vice versa)?
»Rob« je en sam, tam pa ni meje?
Tudi ‘meje’ ni ‘tam’, breg pa je rob?
Kaj je na drugi strani meje (te ni, ker eksistira tako, da biva v neskončnost, saj biva, ker »ne« eksistira) tedaj, če prestopim takrat ‘mejo’ ?
Kaj pa je onstran ‘meje’ tedaj (ta je: na eni strani je Temelj, ki nima ne kraja ne konca, na drugi pa ‘Predmet’, ki je na koncu neskončnosti), če preidem takrat mejo (brez limite, z zadnjim neštetim zamancem)?
Če prestopim mejo (ki ni prehodna), prispem na konec neskončnosti in stopim na ‘mejo’ (na eni strani je Temelj, na drugi pa ‘Predmet’, saj ‘meja’ nima strani); ‘meje’ tedaj ni takrat, ‘Predmet’ pa je singularen, ampak je Temelj?
Če preidem ‘mejo’ (ki je prestopna), pridem na začetek neskončnosti, ker prestopim mejo (te ni, na eni strani je eksistenca, na drugi pa bivanje); meje takrat ni tedaj, Temelj pa ni ‘Predmet’, je pa singularen?
Ni pot do resnice resnica sama, ki nima ne kraja ne konca: na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?
Če rešim Kantovo zadnje vprašanje, ki ga drugi Kopernik nikoli ni rešil?
Damjan Ograjenšek, filozof (Academia operosorum Labacensium (iz prihodnosti))