Za tiste v prihodnosti, ki nimajo bodočnosti, in za one v bodočnoti, ki nimajo prihodnosti.
Subjekt je subjektivno realen, ker ni objekt?
Objekt ni subjekt, saj ni subjektivno realen?
Je subjekt objektivno resničen, ker je subjektivno realen?
Tudi objekt je objektivno resničen, saj je objektivno realen?
Oba sta resnična, ker sta realna, le da subjekt ni objekt in objekt ni subjekt?
Subjekt, ki je subjektivno realen, je objektivno resničen, saj je objekt objektivno realen, ni pa objektivno resničen?
Tudi objekt, ki je objektivno resničen, ni subjektivno realen, ker je objektivno resničen?
Oba sta realna, saj sta resnična: subjekt je subjektivno realen, objekt pa je objektivno resničen?
Objekt ni objektivno resničen, če ni objektivno realen, subjekt pa je objektivno resničen, ker ni objektivno realen?
Objekt je objektivno realen, saj ni subjekt, ker je objektivno resničen, subjekt pa je objektivno resničen, saj je subjektivno realen, ni pa objekt?
Oba sta resnična, ker sta realna, saj sta oba realna, ker sta resnična?
Ni subjekt objektivno resničen, saj ni realen, objekt pa je objektivno realen, ker ni resničen?
Subjekt ni objektivno resničen, če ni objekt, saj ni objektivno realen, objekt pa ni subjektivno realen, ker je objektivno resničen, saj ni objekt?
Če objekt ni objektivno realen, ker je subjektivno realen, ni objektivno resničen, saj je objekt, ker ni subjekt?
Tudi subjekt je objekt, saj je objektivno resničen, ker je subjektivno realen, ni pa objektivno realen, saj ni objektivno resničen?
Objekt je objektivno resničen, ker je subjekt, ta pa je subjektivno realen, saj je objekt?
Subjekt je objektivno resničen, ker je objekt, ta pa je objektivno realen, saj je subjekt?
Paradoks objekta je tale: subjekt je objekt, ker objekt ni objekt?
Absurd objekta pa je prav ta, da je moralen?
Tudi subjekt je morale, saj je absurden, ker ni objekt, je pa subjekt, saj je objekt?
Možgane imam v kadi, ker nisem objektivno resničen, sem pa subjektivno realen, saj me na koncu »regresa«, čaka Godo?
Toda, kje je moj ontološki korelat, če sem objektivno resničen, ker nisem subjektivno realen, na začetku regressusa ad infinitum pa čakam na Godoja, saj nimam možganov v kadi?
Do ontičnega korelata pridem z limito: ne pa Godo na konec začetka, ki se začne na koncu?
Ontološki korelat dosežem brez limite, Godoja pa ni na začetku konca, ki se konča na začetku?
Kje me čaka Godo, če prispem na konec regresa brez začetka, ker živim le od kruha?
Na koncu regresa, ki se nikjer ne konča, ali na koncu regresa, ki se nikjer ne začne?
Toda, kje je Godo, če ne živim le od kruha, dosežem pa ontični korelat brez limite?
Na začetku konca, ki je na koncu »regresa«, ali na koncu začetka, ki se začne z regresom brez konca?
Sem objektiven, če se vprašam na pol, ker je na hrbtu življenja smrt (nikoli ne pridem do konca), saj sem relativen?
Sem relativen, nisem pa objektiven, ker je na hrbtu smrti življenje (prispem na konec, nikoli pa na začetek), saj se ne vprašam na pol?
V prvem primeru prestopam mejo, ki ni prehodna, ker potujem v neskončnost?
Kam pa potujem v drugem primeru, saj prehajam mejo, ki ni prestopna?
Se ne vprašam na pol, če je na hrbtu življenja smrt, ker smrt nima hrbta?
Vprašam se na obe strani?
Po smrti, ki je na hrbtu življenje brez smrti, po življenju, kjer je smrt, življenje pa ni del smrti?
(Smrt je na hrbtu življenja, ker je življenje hrbtna stran smrti?
Kaj je na licu življenja, če smrt nima hrbta?
Na hrbtu življenja ni smrti, saj ni življenja brez smrti?
Toda, kaj je na licu smrti, če je življenje, smrti pa ni?
Primem za bit, bivajoče pa je, ker ni biti?
Tudi smrt je, toda ne pod drevesom, kjer leži truplo?
Če je bit bivajočost bivajočega, kaj eksistira?
Za kaj tedaj primem, če primem za truplo, ne pa za smrt?
Če bit ni eksistirajočost eksistentnega, kaj torej biva?
Primem za mrtveca, ne pa za truplo, če ni smrti?
Bit ne biva ne eksistira, biva pa truplo, saj ni smrti?
Bit ne eksistira ne biva, ker je smrt, ni pa mrtvega?
Če bivajoče je, saj bit ne eksistira, kaj je v prazni spremenljivki, ki ni prazna?
Kaj je torej v polni spremenljivki, kjer ni ničesar, če je tam truplo, ni pa smrti?
Kaj je takrat v prazni spremenljivki, če eksistirajoče biva, bivajoče pa eksistira?
Kaj pa je v prazni spremenljivki, če je tam smrt, truplo pa ne eksistira, ampak tedaj biva?
Na hrbtu življenja je tedaj smrt, na hrbtu smrti pa je takrat življenje: meja med življenjem in smrtjo je prestopna, ni pa prehodna, ker smrt biva, mrtvec pa eksistira?
Kaj če spremenljivka ni prazna, saj ni na hrbtu smrti takrat ničesar?
Kaj je v prazni spremenljivki, ki ni prazna, tedaj pa življenje ni del smrti?
Življenje, ker je ‘meja’ med smrtjo ter življenjem prestopna, zunanje meje med eksistenco in bivanjem pa ni ter bit ne eksistira, ker eksistenca ne biva?
Če na hrbtu smrti življenja ni, na hrbtu življenja pa ni smrti, kaj je v polni spremenljivki, ki je prazna?
Smrt, saj je meja med bivanjem in eksistenco prehodna, ni pa prestopna, ter ni eksistence in bit ne biva, notranja ‘meja’ med življenjem ter smrtjo pa ni zunanja meja med smrtjo in življenjem?
Če je življenje na hrbtu smrti, pridem do konca življenja z limito, ker vem, da umrem, tega pa ne verjamem?
Če smrt nima hrbta, prispem do konca smrti brez limite, saj verjamem v življenje, za smrt pa ne vem?
V prvem primeru sem večen, nikoli pa ne umrem, razen jutri?
V drugem primeru umrem danes, nikoli pa jutri, ker sem večen?
V prvem primeru prehajam zunanjo mejo, saj nimam ‘meje’, meja pa je prehodna ter ni prestopna?
V drugem primeru notranjo ‘mejo’ imam, prestopil pa sem zunanjo mejo?
Je dr. Ule utemeljen z limito, ker nima ontološkega predmeta, saj se ni rešil odnosa med relativnostjo in objektivnim?
Se nisem rešil prejšnjega odnosa, ker nimam zunanje meje, prestopil pa sem dr. Uleta, saj sem utemeljen brez limite?
Kam prodira dr. Ule, ki ga na koncu regresa čaka Godo, ker ta doktorja sreča na začetku brez konca?
Kam torej prodiram sam, če na Poti do resnice, ki je Resnica sama brez kraja ter konca, nikoli ne srečam Godoja?
Ko mi dr. Ule pove, kako je z limito prišel do ontičnega korelata, vem, kako sem brez limite dosegel korelat ontologije?
Toda samo takrat, ko mu povem, kam sem prišel brez limite, lahko Godoju povem, kje sem srečal dr. Uleta?
Zakaj sem se odločil, da nikoli ne srečam Godoja?
Zakaj se je dr. Ule odločil, da bo prišel do konca z limito?
Ker sem, saj ni treba?
Ker dr. Ule je, saj je srečal Godoja?
Tedaj?
Da, takrat?)
1. Vidim svoji roki, ki nista moji, toda vidim moji roki, ki nista svoji, vidim pa svoji roki ?
2. Vidim moji roki, ki nista svoji, vidim pa svoji roki, ki nista moji, ne vidim pa svojih rok?
3. Vidim moji roki, ne pa sebe, vidim pa svoji roki, toda ne sebe?
4. Ne vidim sebe, temveč svoji roki, vidim pa sebe, svojih rok pa ne vidim?
5. Vidim sebe, moji roki pa nista svoji, in vidim sebe, svoji roki pa nista moji?
6. Zavedam se mojih rok, ne pa svojih, ne zavedam se svojih rok, ne pa mojih?
7. Vidim sebe, ne pa mojih rok, teh se zavedam, ne vidim pa svojih?
8. Vidim sebe, ne vidim pa svojih rok, teh se zavedam, toda mojih ne vidim?
9. Kaj vidim, ker tega ne vidim, koga pa se zavedam, tega pa ne, saj tega ne vidim, temveč se ne zavedam?
10. Koga se marveč zavedam, ker tega ne vidim, ter kaj temveč vidim, saj vidim, zavedam pa se torej ne tega?
11. Vidim sebe in se tega ne zavedam, to pa vidim, ker sebe ne vidim?
12. Vidim sebe, tega pa ne vidim, to pa vidim, saj se ne zavedam sebe?
13. Ne vidim, temveč vidim, zavedam se, marveč se ne vidim?
14. Ker vidim, saj ne vidim, ne zavedam se, ker se vidim?
15. Zavedam se, ne pa zavedam, vidim se, saj se ne vidim?
16. Ne vidim, marveč vidim, zavedam se, temveč se ne zavedam?
17. Vidim, ne pa vem, ker vem, saj ne vidim?
18. Vem, ker ne vidim, vidim pa, ne pa vem?
19. Kaj torej vidim ter tega ne vidim, temveč vem, ampak vem, saj tega ne vem, marveč vidim?
Zakaj sem se glede narave duha odločil iracionalno kot dr. Ule, le da sem se odločil drugače?
Ker nimam možganov v kadi, dr. Ule pa jih ima?
Teoretično sem se, kot dr. Ule, odločil paradoksalno, saj nihče ne verjame v absurd?
Tudi praktično se je dr. Ule, kot sam, odločil iracionalno, ker se je vsakdo odločil absurdno?
Se nisva oba odločila pravilno, saj nihče drug drugemu ne verjame?
Damjan Ograjenšek, filozof