Za tiste v prihodnosti, ki se jih tiče; teh se spominjam.
Dr. Ule prispe na konec regresa brez začetka z limito, ker ne premore ontološkega korelata?
Zmore ontični korelat, ki je na koncu obzorja, nikoli pa ne doseže začetka, ki se nikjer ne konča?
Stoji na mestu in potuje v neskončnost tako, da pripotuje vselej na prve planke?
Temelj njegove objektivnosti?
Je na koncu regressusa ad infinitum, dr. Ule pa nima ontološkega predmeta filozofije ter konec obzorja doseže z limito?
Objektiven je: ve, da umre, pa tega ne verjame?
Ne ve, da so šale resnične, saj se vpraša napol, smrt pa je na hrbtu življenja?
Napredek dr. Uleta (»revolucionarja«) je tale: potuje v neskončnost, marveč samo napreduje?
Njegovo potovanje je tole: napreduje brez konca, ampak samo potuje?
Kaj je na koncu obzorja, ki se nikjer ne začne, ker je dr. Ule objektiven?
Predmet njegove filozofije, saj je dr. Ule subjektiven?
Toda kdo je na začetku obzorja, ki nima začetka?
Subjektivni dr. Ule, ki je utemeljen tako, da je objektiven?
Kdo je na koncu regresa brez konca?
Dr. Ule, ki je objektiven, ker je opredmeten tako, da je subjektiven?
Predmet njegove filozofije ni njegov temelj, temelj njegove filozofije pa ni njegov predmet?
Subjekt je objektivno resničen, ni pa objektiven, objekt pa je subjektivno realen, saj dr. Ule »ne premore« ‘Predmeta’ (s tem pa zmore moralo Feldwebla)?
Ta je na koncu neskončnosti, objektivni dr. Ule pa je subjektiven, ker je subjektivni objektivno resničen?
Tudi Rene ni Renatus, marveč »Rene«, Descartes pa ni Rene, niti »Renatus« ?
(Če je Descartes Rene, Renatus pa Cartesius, je Descartes Cartesius, ki ni Descartes, ker je Cartesius »Descartes«, Descartes pa »ni« Cartesius, saj je Cartesius Descartes, ni pa Cartesius?)
Kdo torej ne pozna Kanta, če ne dr. Ule, saj Kant doktorja ne spozna, pozna pa ‘Kanta’ ?
Ni Kant razcepljen tako, da ni Kant, ‘Kant’ pa tako, da ni ‘Kant’ ?
Če oba vesta, ker ne verjameta, Kant torej ni Kant, ampak pozna ‘Kanta’ ?
Tudi ‘Kant’ spozna Kanta, ki pa je razcepljen tako, da verjame, marveč ne ve?
(Kant je razcepljen tako, da ni Kant, ker ve, ne pa verjame, Kant pa verjame, ampak ne ve, razcepljen pa je tako, da ni Kant?
Ni Kant Kant, saj ni Kant?
‘Kant’ »ni« Kant, temveč ‘Kant’, Kant pa »je« Kant, ker ni Kant?)
Kaj torej ve dr. Ule, tega pa ne verjame?
Da umre danes, nikoli pa jutri?
Da umre jutri, nikoli pa danes?
Živim samo enkrat, vendar večno?
Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem, ne verjamem pa v absurd dr. Uleta?
Ta je večen, ker nikoli ne umre?
Kontradikcija pove, ker ne pokaže, tavtologija pa pokaže, saj tega ne reče (in vice versa)?
Kaj pokaže kontradikcija, če tavtologija ne pove smrti?
Kaj pokaže tavtologija, če kontradikcija ne pravi življenja?
Življenje, tavtologija pa ne reče ničesar?
Smrt, kontradikcija pa ničesar ne pravi?
Ni na hrbtni strani življenja ničesar, ker smrt nima hrbta?
Ni tudi življenje brez hrbta, saj je na hrbtu smrti (ki hrbta nima)?
Na koncu življenja je smrt, življenje pa se nikjer ne konča?
Kaj je na koncu smrti, če je na hrbtu življenja smrt (do konca življenja pridem z limito)?
Kaj pa je na koncu neskončnosti, če smrt nima hrbta?
Hrbtna stran življenja je smrt, ker je življenje na začetku regresa brez konca?
Ko bom verjel dr. Uletu, da doseže začetek neskončnosti z limito (prek neštetih zanjemcev), bom vedel, kam sem prišel brez limite (z zadnjim neštetim zamancem) na koncu regressusa ad infinitum ?
Takrat tudi vem, kako se Afrodita rodi iz morske pene, saj možganov nimam v kadi (Putnam)?
Verjamem torej v paradoks, da bom umrl, ker sem večen (nisem se vprašal napol), ne pa v absurd dr. Uleta, da je večen, saj se lahko pred smrtjo umakne?
Na hrbet življenja?
Ta nima hrbta?
Na hrbet smrti, ker je na hrbtu življenja smrt?
Na svobodo nisem obsojen, saj ne verjamem v absurde, do konca neskončnosti pa ne pridem z limito?
Tudi dr. Ule ne verjame v absurde, doseže pa konec začetka z limito, ker je smrt postavil na stran?
Kam torej potuje dr. Ule (z možgani v kadi), saj nikamor ne gre, če je na hrbtu življenja smrt, na koncu regresa brez konca pa ne »vidi« ničesar?
Zmotil se je premalo, ker prestopa mejo, ki ni prehodna?
Kam pa potujem sam, saj me na začetku konca, ki se nikjer ne začne, čaka Godo?
Tako sem se zmotil, da sem prestopil neskončno zunanjo mejo (te ni) med eksistenco ter bivanjem dr. Uleta?
S tem sem prešel tudi svojo notranjo mejo med življenjem in smrtjo?
Ta je, ker nima strani?
Damjan Ograjenšek, filozof