Predmet.si

Kakor se roji čebel uspo iz votle pečine, v gostih vršelih brneč, za njimi pa nove in nove, zbrane kot jagode v grozd, obletavajo cvetje pomladno, ene na to stran iščejo pot, spet druge na ono …

Homer: Iliada

Naravna števila uvedemo matematiki s Peanovimi aksiomi, ki so nastali kot plod sodelovanja med italijanskim matematikom Giuseppom Peanom in nemškim matematikom Richardom Dedekindom.

(Matematiki so dolgo iskali odgovor na vprašanje:

‘Kaj so naravna števila?’

Preprostega odgovora ni. Najbolj znana je izjava matematika L. Kroneckerja o celih številih:

‘Cela števila je ustvaril Bog, vse drugo je naredil človek.’)

Peanovi aksiomi:

A₁. 1 je naravno število.

A₂. Vsakemu naravnemu številu n pripada natančno določeno naravno

število – neposredni naslednik n’.

A₃. Različni naravni števili imata različna naslednika. Če je n’ = x’, je tudi n

= x.

A₄. 1 ni naslednik nobenega naravnega števila.

A₅. Vsaka množica naravnih števil, ki vsebuje število 1 ter je v njej obenem

s številom n tudi njegov naslednik n’ = n + 1, vsebuje vsa naravna

števila.

Vseh naravnih števil je neskončno, zadnji člen pa je n + 1, ker štejem brez konca in kraja, saj prispem do lažne limite?

(Tu mi prihaja na misel analogija z Russellovim paradoksom v zvezi z definicijo števila (Principia mathematica).

Gre za pojem »razred vseh razredov«.

Sam na sebi je tudi ta razred in sodi v razred vseh razredov ter vsebuje samega sebe kot enega členov.

Paradoks se pojavi z »razredom vseh razredov, ki niso člani samega sebe«.

Ta razred je član samega sebe?

Če je, ni član samega sebe, če ni član samega sebe, je.

Množica naravnih števil je razred vseh naravnih števil. Tudi ta sodi v razred vseh naravnih števil (vseh naravnih števil je toliko kot lihih, teh pa toliko kot lihih in sodih).

Njen zadnji člen ni njen zadnji član?

Če je, ni, če ni, je.

Razred vseh razredov, ki niso člani samega sebe, je član samega sebe natanko takrat, ko je isti?

Razred vseh razredov, ki niso člani samega sebe, ni član samega sebe natančno tedaj, ko je enak?

Če ni član samega sebe, je isti ter enak?

Če je član samega sebe, je enak in isti?

Če je, ni član samega sebe, je pa, če ni?

Če ni član samega sebe, je svoj zadnji člen, če je svoj zadnji član, ni zadnji člen samega sebe?

Svoj zadnji člen je natančno takrat, ko ni član samega sebe, ker je svoj zadnji član, saj je svoj zadnji član natanko tedaj, ko ni član samega sebe, ker ni svoj zadnji člen?

Člen ni član, član ni člen?

Član je člen, saj ni član, člen je član, ker ni člen?

Član je član, saj ni član, člen je člen, ker ni člen?

Član je član, saj je člen, člen je člen, ker je član?

Člen ni člen, saj ni član, niti člen?

Član je član, ni pa člen, ni pa član?

Ima le eno stran, zunaj pa ni člena?

Ta je član, ni pa člen, marveč član, ne pa člen, niti član?

Tedaj je člen: onstran svoje strani ter druge strani nima?

Tudi člen ima le eno stran, zunaj pa ni člana?

Ta je člen, ni pa član, temveč člen, ne pa član, niti člen?

Takrat je član – na drugi strani svoje strani, ki je nima?

Prvi ne eksistira ne ne eksistira?

Drugi ne ne biva ne biva?

Kaj je onstran razreda vseh članov, ki niso člani samega sebe?

Na drugi strani razreda vseh členov, ki niso členi samega sebe?

Član, ki je zadnji član?

Člen, ki ni zadnji član, ampak zadnji člen?

Na drugi strani meje, ki nima druge strani?

Na robu, ki ni breg, na bregu, ker ni rob?

Onstran meje, ki »je« ‘meja’ ?

Zunaj ’meje’, ki »ni« meja?)

Od tod matematikova idealna točka brez dimenzije, ki jo narišem na tablo z dimenzijo realno tako, da se zmotim?

Torej verjamem, da je zavest strukturirana kot govorica, ki jo lahko zapišem?

(Lahko vem, tega pa ne verjamem?

Če verjamem v regressus ad infinitum, sem isti, ker sem enak, saj verjamem, ker vem, ni pa res, da vem, saj vem, ker sem enak, nisem pa isti?

V drugem primeru imam univerzalno sodbo, saj imam vedno prav, na konec regresa, ki se nikjer ne začne, pa pridem z limito, ker se zmotim premalo?

V prvem primeru se zmotim tako, da na začetek regresa, ki se nikjer ne konča, prispem brez limite?

Razen če mi drugi objektivno realno pove, kako se iz morske pene rodi Afrodita?)

Misel, ki je ne napišem, pa izrazim s stavkom, ker zapišem stavek, ne pa njegove propozicije, miselne vsebine stavka?

Ne izrazim misel s stavkom, te pa ne zapišem, saj napišem stavek ter ne njegove miselne vsebine, ne njegove propozicije?

Kaj torej zapišem, če na tablo napišem stavek?

Kar preberem, propozicije pa ne napišem?

Če pa na tablo zapišem stavek, ne zapišem njegove miselne vsebine, marveč preberem, kar napišem?

Propozicija stavka je ista kot njej enaka miselna vsebina, ker je njegova miselna vsebina ista kot njej enaka propozicija?

Ker pa je njegova propozicija enaka kot ista miselna vsebina, je njegova miselna vsebina enaka, propozicija stavka pa ista?

Kam torej zapišem misel, če je ne napišem na tablo, in kam napišem njegovo propozicijo, če stavek zapišem na tablo, saj je zavest (tudi nezavedna) strukturirana kot govorica?

Nikjer se ne zmotim tedaj, če stavek napišem takrat, če stavek zapišem tedaj, se nikjer ne zmotim takrat?

Ker nisem napisal njegove misli, marveč vsebino, nisem pa zapisal njegove vsebine, temveč misel?

Ta ima dimenzijo, ne pa propozicija stavka; tudi ta ima dimenzijo, ne pa njegova misel?

Spremenljivka ni prazna, v njej ni ničesar?

Kako tedaj mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli, napišem pa vsebino stavka, saj nimam njegove propozicije ?

Kako takrat mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli, napišem pa propozicijo stavka, nimam pa njegove vsebine?

Kakšno vsebino ima torej stavek, če ga ne morem misliti?

Če stavka ne morem misliti, kakšna je njegova propozicija?

Tudi v matematiki se eksaktno zmotim v dimenziji točke, ker jo mislim brez dimenzije?

Kam torej napišem točko brez dimenzije, če se zmotim natanko toliko, da zapišem stavek, ter koliko je ura na steni, če si tega ne rečem?

Vem, koliko je ura, dokler se tega ne vprašam, tega pa se ne morem vprašati, pa vendarle vem?

Sem subjektivno realen, saj sem objektivno resničen, nisem pa objektiven?

Sem objektivno realen, sem pa subjektivno resničen, ker nisem subjektiven?

Znanje je notranji smoter spoznanja, spoznanje pa je akt zavesti, ki privede do znanja?

Spoznanje meri na predmet, za subjekt pa je nekaj prezentnega?

Posredovanje je dvojno:

– posredovanje objekta za subjekt skozi dojemanje predmeta,

– posredovanje subjekta z objektom skozi objektivnost,

pravilnost dojemanja.

Kaj torej pravim, če zapišem propozicijo, saj tega ne rečem?

Kaj rečem, če napišem vsebino stavka, pa tega ne pravim?

Zapišem metaforo, ker nisem napisal ničesar: napišem metaforo, saj nisem ničesar zapisal?

Ne zmotim se in ne napišem napišem, temveč zapišem napišem: napišem zapišem, ne pa zapišem zapišem, ker se ne zmotim?

Kaj torej napišem, če vem, saj verjamem?

Kaj pa zapišem, vem pa, ker vem?

Kaj zapišem, če verjamem, saj vem?

Če verjamem, ker verjamem, kaj torej napišem?

Obstaja nekaj takšnega, da je okrogel kvadrat (in je en sam okrogel kvadrat) ter je okrogel.

Torej: Okrogel kvadrat je okrogel.

V zgornjem primeru dobimo neresnični stavek, ker sploh ne gre za spoznanje: ničesar takšnega ni, kot je okrogel kvadrat?

Stavek ne govori o okroglem kvadratu kot možnem predmetu spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu okrogel kvadrat (natančneje o lastnosti biti okrogel kvadrat), namreč o tem, da pojmu okrogel kvadrat ustreza vsaj en predmet?

Okrogel kvadrat je torej okrogel, kvadratni krog pa kvadraten?

Stavek je resničen, kolikor govori o svoji formi (tavtologija), ne pa o vsebini?

Od tod je zgornji stavek po obliki vselej resničen, po vsebini pa ne, če govori o njej neposredno, saj sploh ne gre za spoznanje, ker ni ničesar takšnega, kot je okrogel kvadrat oziroma kvadratni krog?

Tu stavek torej ne govori o okroglem kvadratu in o kvadratnem krogu kot možnih predmetih spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu okrogel kvadrat (natančneje o lastnosti biti okrogel kvadrat) ter o pojmu kvadratni krog (o lastnosti biti kvadratni krog ), namreč o tem, da pojmu okrogel kvadrat ustreza vsaj en predmet, prav tako pa pojmu kvadratni krog?

Subjekt torej ni odvisen od objekta, predmet pa ne od subjekta?

Subjekt poseduje objektivno spoznanje, če spozna neodvisni objekt?

Tudi kot predmet premore objektivno spoznanje, če se spozna kot neodvisni objekt?

Kako se lahko subjekt objektivno spozna, če ni neodvisen?

Kako pa se more subjektivno spoznati kot predmet, če ne spozna neodvisnega subjekta?

Če subjekt ne govori o sebi kot o predmetu možnega spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu objektivnega subjekta (natančneje o lastnosti biti objektiven), namreč o tem, da pojmu subjektivnega objekta ustreza vsaj en objekt?

Če kot objekt ne govori o sebi kot o objektu možnega spoznanja, pač pa posredno govori o pojmu subjektivnega objekta (natančneje o lastnosti biti subjektiven), namreč o tem, da pojmu objektivnega subjekta ustreza vsaj en predmet?

Stavek subjekt je objektiven je resničen, če mu ne ustreza noben objekt?

Tudi stavek objekt je subjektiven je tavtologija, če je resničen zgornji stavek?

Če stavek subjekt je objektiven posredno govori o stavku objekt je subjektiven, ni tavtologija, ker mu ustreza predmet objektivnega subjekta?

Če stavek objekt je subjektiven posredno ne govori o tavtologiji, da je subjekt objektiven, mu ustreza predmet subjektivnega objekta?

Subjekt in objekt nista odvisna, saj ne gre za tavtologijo, ker ima subjekt objektivno resnično spoznanje, saj je objekt, kot objekt pa resnično subjektivno spozna, da je neodvisen?

Toda le, če velja tavtologija, da objektivno resnično spoznanje subjekta nima predmeta, kot objekt pa resnično subjektivno spoznam, da sem subjekt?

Spoznanje je torej določeno dojemanje predmeta spoznanja v subjektu, subjekt pa spoznavno dojame vsebino na objektu?

Subjekt spoznavno dojame vsebino na predmetu, spoznanje pa je določeno dojemanje objekta spoznanja v subjektu?

Določeno dojemam lastnosti objekta, ki so vsebina na predmetu, ali določeno dojemam predmet, ki je objekt?

Določeno dojemam vsebino na objektu, ki so lastnosti predmeta, ali določeno dojemam objekt, ki je predmet?

Kako tedaj subjekt dojame predmet spoznanja?

Tako, da takrat spozna njegovo vsebino?

Kako takrat subjekt dojame spoznavni objekt?

Tako, da tedaj spozna njegove lastnosti?

Določeno dojemanje objekta spoznanja je subjektovo spoznanje vsebine predmeta?

Določeno dojemanje predmeta spoznanja je subjektovo spoznanje lastnosti objekta?

Torej lahko subjekt dojame objekt, ki ni odvisen od njega tako, da dojame neodvisni predmet, tega pa tako, da dojame neodvisni objekt?

Nista subjekta dva, ker predmet ni »predmet« ?

Eden je isti, drugi enak, objekt pa je predmet, saj je predmet objekt?

Če imam alkoholni delirij, vidim torej belo miš, ker sem bolan?

Kaj vidim, če vidim belo miš, saj nisem bolan?

Vidim belo miš, ki ni odvisna od bolnika, ker vidim delirantovo belo miš?

Morem videti belo miš, če delirantove bele miši ne vidim?

(Vidim, ker vidim, ali vidim, saj vem?

Če vidim, ne vem, če vem, ne vidim?

Zavest ni strukturirana kot govorica?

Če vidim, verjamem, ker tega ne vem, če vem, ne vem, saj tega ne vidim?

Vidim, ker vem, tega pa ne verjamem, vem pa, saj vem, ker tega ne vidim?

Vidim in ne verjamem ter verjamem in vem?

V prvem primeru vem, v drugem primeru vidim?

Če vem, verjamem, če vidim, ne vidim?

Če vidim, ne vidim, saj vem, vem pa ter ne vidim in vidim?

Kaj takrat vem, če tega tedaj ne verjamem, kaj pa tedaj verjamem, če takrat tega ne vem?

Torej vidim, ker vem, ali vem, saj vidim?

Če je pred menoj predmet kot objekt teze, ga vidim, se ga zavedam ter zanj vem?

Tedaj vem za predmet teze, se ga zavedam in ga vidim kot subjekt, nisem pa objekt predmetne teze, ker se vidim, se zavedam ter vem zase kot za objekt brez teze?

Predmet torej vidim, se ga zavedam in zanj vem objektivno, vidim pa se, se zavedam ter vem zase subjektivno?

Vidim predmet kot objekt (se ga zavedam in zanj vem), ne vidim pa ga kot subjekta (se ga ne zavedam ter ne vem zanj), saj vidim (se zavedam in vem zase) objektivno?

Predmet vidim kot objekt, ker objekta ne vidim kot predmeta?

Saj vidim predmet objektivno, ker ne vidim predmeta, objekta pa ne vidim predmetno, saj vidim predmet, ne pa objekta?

Predmet vidim objektivno, ker ga vidim subjektivno, ne vidim pa predmeta?

Objekt pa vidim subjektivno, saj ga ne vidim, ker ga vidim predmetno?

Če predmet vidim objektivno, vem zanj subjektivno, saj vidim predmet objektivno ter se ga zavedam objektivno?

Vidim predmet objektivno, ker zanj vem in se ga zavedam?

Subjektivno?

Objektivno?

Če vidim objekt subjektivno, vidim tudi predmet subjektivno?

Predmeta se ne zavedam, zanj pa ne vem?

Toda vem za objekt, pa se ga ne zavedam?

Če vidim predmet torej objektivno (ter zanj vem, se ga pa zavedam), ne vidim objekta?

Če vidim objektivno objekt (zanj pa vem in se ga zavedam), predmeta ne vidim?

Če vidim objekt subjektivno, se zavedam predmeta, ne pa objekta, vidim pa predmet, saj objekta ne vidim, ker vidim objektivni predmet?

Če pa vidim predmet subjektivno, vidim objekt objektivno, za objekt pa ne vem, saj ga vidim, ker vem za predmet, ga pa ne vidim?

Konec nezavednega se začne na koncu zavesti, ki se nikjer ne konča, razen na začetku, začetek zavesti pa se konča na koncu nezavednega, ki se nikjer ne začne, ampak na koncu?

Na konec regressusa ad infinitum prispem z limito, saj dosežem njegov začetek brez limite (et vice vera)?

Kdaj imam boljšo moralo?)

Vprašanje:

sem bolan ali zdrav, če nimam delirija, saj bele miši ne vidim, temveč belo miš vidim?

Kaj, če sem zdrav, ker nimam delirija?

Vidim deliranta, saj vidim, da je moja bela miš objektivno realna, ker ni odvisna od mene?

Imam delirij?

Vidim belo miš, ki je ne vidim, nisem pa bolan, saj nimam delirija?

Če imam delirij vidim belo miš, če pa sem zdrav, imam delirij, ker vidim belo miš zunaj sebe?

Če imam delirij, vidim belo miš znotraj sebe, če pa imam delirij, vidim belo miš onstran sebe?

Kdaj sem zdrav?

Ko vidim belo miš na drugi strani zavesti, toda ne zunaj ne znotraj?

Kaj torej vidim, če nisem razcepljen tako, da vidim deliranta, saj nisem bolan, ker vidim belo miš, nisem pa zdrav?

Če nisem bolan, saj nimam delirija, vidim, da delirantova miš ni objektivno realna?

Torej sem zdrav, ker vidim, da je miš, ki ni odvisna od mene, bela?

Rečeno drugače: vidim belo, ne pa miši, marveč belo miš?

Z drugo besedo: vidim miš, ne pa belega, temveč miš, ki je bela?

Kako, da imam kot subjekt objektivno realno spoznanje o objektu, ki ni subjekt?

Kako, da imam kot objekt subjektivno resnično spoznanje o subjektu, ki ni objekt?

Subjekt ni objekt, temveč subjekt, objekt ni subjekt, marveč objekt, imam pa objektivno resnično spoznanje o predmetu ter subjektivno realno spoznanje o subjektu?

Kot subjekt imam objektivno realno spoznanje, da sem bel, saj ne morem izstopiti iz sebe, lahko pa izstopim iz sebe in imam objektivno resnično spoznanje, da je objekt bel?

Kot objekt imam objektivno resnično spoznanje, da sem bel, ne morem pa izstopiti iz sebe, ker lahko izidem iz sebe ter imam objektivno realno spoznanje, da je bel subjekt?

Subjekt in objekt nista odvisna eden od drugega, saj kot subjekt ne morem iziti iz sebe k belemu predmetu, imam pa objektivno resnično spoznanje, da sem bel, lahko pa izstopim iz sebe k belemu objektu, ker imam objektivno realno spoznanje, da sem predmet?

Subjektivno spoznanje je objektivno, saj je resnično, ker je realno: resnično sem bel, saj sem realno objekt?

Objektivno spoznanje je subjektivno, ker je realno, saj je resnično: realno sem bel, ker sem resnično predmet?

Objekt ter subjekt drug od drugega nista odvisna, saj kot predmet nisem subjekt in kot subjekt nisem objekt, ker sta subjekt ter predmet med seboj neodvisna?

Tudi predmet in subjekt sta med seboj neodvisna, saj nisem subjekt kot objekt ter nisem kot subjekt predmet, ker subjekt in objekt nista odvisna eden od drugega?

Paradoks spoznavne teorije, ki ni znanost, ampak filozofija, je tale:

subjektiven sem, saj sem objektiven, objektiven pa, ker sem subjektiven?

Kdaj sem torej realen?

Ko sem isti?

Kdaj sem enak?

Ko sem torej resničen?

Če sem isti, saj nisem realen, marveč resničen, sem pa enak, ne pa isti?

Če sem enak, nisem »isti«, ne pa enak, ker nisem resničen, temveč realen?

Sem bolan, saj sem znanstvenik?

Je filozof zdrav, ni pa znanstvenik?

Da, če je matematik?

Matematik, ki je znanstvenik (ta ni filozof), je objektiven ter hodi brez konca

in kraja?

Filozof, ki je matematik (ta ni znanstvenik), je objektiven, saj ne verjame v

absurd, ker ni religiozen?

Ni njegov paradoks tale:

lažne limite ne doseže z limito?

Kam torej prispe matematik, ki ni filozof?

Do konca regressusa ad infinitum, je pa znanstvenik?

Kaj pa doseže filozof (ta ni znanstvenik), ki je matematik?

Kaj je na koncu regresa, ki nima začetka, če potujem v neskončnost, ker ne stojim na mestu?

Kaj je na začetku regresa brez konca, če se širim, saj nikamor ne grem?

‘Nič, ki nima biti’ ter je konec na začetku?

Tudi na koncu ni »…ničesar…« , ker je začetek na koncu?

Če le potujem, ne pa napredujem (če napredujem, saj samo napredujem), prispem do konca obzorja, nikoli pa na začetek?

Če sem filozof, ker nisem znanstvenik, dosežem ‘bit, ki nima niča’, do »…ničesar…« pa pridem brez limite?

Na koncu regresa, ki se nikjer ne začne, je ‘nič, ki nima biti’, na začetku regresa, ki se nikjer ne konča pa ‘bit, ki nima niča’ (in vice versa)?

Znanstvenik je isti, saj ni filozof, ta pa ni znanstvenik, je pa isti, ker je enak?

Kdo ima možgane v kadi?

Oba?

Znanstvenik pride na konec z limito, nikoli pa ne doseže začetka?

Filozof pa ni znanstvenik, je pa matematik, saj je isti, ker je enak:

na začetek, ki je na koncu, prispe brez limite, saj je konec enak, začetek pa isti?

Kaj imam v roki, ko brez limite dosežem ‘limito’ (ko pridem z limito ter prispem brez limite (ko torej pridem, ne pa prispem, ne pa pridem in ne prispem?))

Lahko verjamem, ker vem, saj tega ne vem, da sem večen, ker živim samo enkrat?

Če prostor in čas nista deljiva v neskončnost, hitri Ahil vedno ujame počasno želvo?

Tudi v resničnem svetu, kjer sta čas ter prostor razdeljena na enote, vselej prispem na drugo stran sobe?

Svet, kjer bistri tekač vedno prehiti neumnega plazilca, ni realen?

Resničen je, ker v njem prostor in čas nista razdeljena na enote?

Tudi svet, kjer prečkam sobo, je resničen, saj v njem čas ter prostor nista deljiva v neskončnost?

Če sta oba svetova resnična, kateri je realen?

Oba sta realna, kateri pa je resničen?

Če je realen, je resničen?

Če je resničen, ni realen?

Kateri je resničen, ker ni realen?

Kateri je realen, saj ni resničen?

Isti, ki ni enak?

Tisti, ki biva, ne pa eksistira?

Realni svet je en sam, ker je isti, saj je enak, ker ni resničen?

Tudi resnični svet je samo eden, saj biva, ker eksistira, saj ni realen?

Realni svet ni realen, ker je resničen?

Tudi realni svet je samo eden: resnični svet, ki ni resničen?

Svet je en sam?

Če je realen, ni resničen, saj je realen?

Svet je resničen: eden je realen, drugi pa ni?

Svet ni samo eden?

Če je resničen, ni realen, ker je resničen?

Realen je, saj je samo resničen?

Drugi svet ni resničen?

Meja v realnem svetu je med resničnim in realnim?

V resničnem svetu je med realnim ter nerealnim?

V resničnem svetu meje ni med realnim in resničnim, v realnem pa je med resničnim ter neresničnim?

Isti realni svet, ki je resničen (ker je realen), je enak resničnemu svetu, ki je realen (saj ni realen)?

Isti resnični svet (je realen, saj ni realen) je enak kot realni svet, le da je ta resničen (ker je realen)?

Isti realni svet je enak kot resnični svet, ki je realen, saj je resničen?

Ta je enak, ker je isti?

Ni isti, saj je enak kot realni svet?

Le da je realni svet (ki je resničen, ker je resnični svet) isti kot enaki realni svet (ki je resničen, saj ni resničen)?

Ker je zadnji (realni svet, ki je enak) isti kot prvi (resnični svet, ki je realen, saj je resničen), ker je enak?

Realni svet ni resničen, resnični svet pa je realen?

Isti svet je enak, saj ni enak, marveč je isti?

Enak je enak, ker ni isti?

Isti ni isti, saj ni enak?

Je isti enak, enak pa je »isti« ?

Ni enak tudi isti, je pa »tisti« ?

Enak?

»Da«, isti?

Isti ni enak, ker ni isti?

Realni svet je isti kot resnični svet, ki je enak?

Zadnji je realen, saj ni realen, prvi pa je resničen, ker ni resničen?

Resnični svet ni enak, temveč je isti, realni svet pa je isti, saj ni isti?

Je realni in nerealni svet realni svet, ki je resničen, ker je resnični svet realen ter resničen?

Saj je realni svet (ki je resničen) realen in nerealen?

Kateri je isti?

Enak, ki je isti, saj ni enak?

Enak, ki »ni« enak, ker je isti?

Je enak isti, isti pa tisti?

Ni isti enak, ta pa ni tisti?

Tisti je isti, ni pa enak?

Ta pa je tisti, ta pa ni »tisti« ?

Saj ta ni tisti, ker ta »ni« tisti?

Svet je en sam, saj je resničen?

Tudi realni svet je samo eden, ker ni resničen?

Svet ni en sam, saj je realen, resnični svet pa je samo eden, ker ni realen?

Svet je resničen, saj je realen?

Svet je realen, ker je resničen?

Matematični svet ni realen?

Resnični svet ni matematičen?

Matematični svet je resničen, ni pa realen?

Tudi realni svet je matematičen, ni pa resničen?

Škandal matematike?

Njen svet deli meja, saj je en sam?

Na eni strani matematika ni realna, na drugi pa je resnična?

Kateri svet je realen?

Samo eden, ker je resničen?

Tudi ta je en sam: matematika je realna?

V katerem svetu znani Grk ujame neznano želvo, neznani pa znano?

V matematičnem, če je ta svet resničen?

Ne prečkam sobe v resničnem svetu, le da tam matematika ni realna?

Prečkam sobo v realnem svetu, kjer matematika ni resnična?

To je svet matematike, saj je ta svet realen?

Je meja v matematiki v resničnem ali v realnem svetu, v realnem ali v resničnem svetu?

Matematika je resnična v obeh, ker je svet samo eden?

Tam je matematika realna?

V resničnem svetu, ki je en sam, saj je v njem matematika ista, ker je enaka?

Realna je na tej strani meje, kjer eksistira, biva pa na drugi strani, kjer je resnična?

Meje ni, ker biva ter eksistira, saj je prestopna, ker ni prehodna?

Svet je samo eden, saj nima druge strani, ker ga deli meja?

Je škandal matematike tale:

do realnega sveta matematike pridem z resnično matematiko, do resničnega pa z realno?

Matematični svet je resničen, saj je en sam, ker je realen?

Tudi ta je resničen, saj ni realen, ker je realen?

Na drugi strani meje, ki nima druge strani?

V svetu ni meje?

Biva in eksistira v resničnem svetu, ki je samo eden, saj je realen?

V realnem svetu, ki je resničen, ker je en sam, meja eksistira, saj biva? . . .

Kjer je smrt, ni življenja?

Kjer je življenje, ni smrti?

Se smrt determinira tako, da negira življenje?

Življenje smrt ne negira tako, da se determinira?

Ne vem za sanje po smrti, vem pa, da pred smrtjo ne sanjam?

(Metulj je ’metulj’, ker je enak in isti, sam pa sem isti, saj nisem, kar sem, sem pa, kar nisem, ker sem enak?)

Morda ni po smrti ničesar?

Kaj je pred njo?

Življenje ni smrt, ker se tako determinira?

Kaj je smrt, ki se determinira tako, da ni življenje?

Kaj je življenje, saj se determinira s smrtjo, ker ne vem, kaj je smrt?

Kaj je torej smrt, če se negiram tako, da ne vem, kaj je življenje?

Kaj vem, če se determiniram, saj se negiram, to pa negiram, ker se determiniram?

Raje izvolim smrt, ne pa tegob življenja; raje izvolim življenje, ne pa tegob smrti?

Kaj je drugi obraz človeške nevednosti?

Kaj vem o življenju, če vem, da smrt ni življenje, in kaj vem o smrti, če vem, da življenje ni smrt?

Nevednost o življenju je drugi obraz nevednosti o smrti; nevednost o smrti je drugi obraz nevednosti o življenju?

Smrt ni življenje, saj se determinira z življenjem tako, da življenje ni smrt, ter življenje ni smrt, ker se determinira s smrtjo tako, da smrt ni življenje?

Življenje se negira, saj je življenje, ni pa smrt, ker smrt ni smrt, saj ni življenje?

Kjer je smrt, ni življenja, ker ni življenja brez smrti, kjer pa je življenje, ni smrti, saj smrti ni brez življenja?

Če rečem življenje, pravim smrt, če rečem smrt, pravim življenje?

Če rečem, pravim: življenje je smrt, smrt pa življenje, ker se determiniram tako, da se negiram jutri, saj se nikoli ne negiram?

Če nikoli ne umrem danes, ampak jutri, nikoli ne umrem?

Lahko umrem danes tako, da se nikoli ne determiniram, in kako naj umrem, če nikoli ne negiram smrti?

Življenje ni smrt, ker ni življenje, saj negacija ni determinacija, ker sem smrt postavil na stran?

Kam postavim življenje?

Na konec regresa brez konca, saj smrt dosežem z limito, ker umrem danes, nikoli pa jutri, saj živim večno?

Da umrem, vem, tega pa ne verjamem?

Če ne verjamem, vem, če pa verjamem, ne vem?

Lahko vem, ker vem, če to vem, saj tega ne verjamem?

Verjamem, ker verjamem, saj to verjamem, ker tega ne verjamem?

Morem ne vedeti, če tega ne vem?

Vem, saj vem, ker negacija ni determinacija?

Da smrt postavim na stran, verjamem, saj verjamem, ker nikoli ne umrem?

Ne danes ne jutri, saj v absurd ne verjamem?

Tudi ne v paradoks, ker je absurd?

Vem pa, saj vem, če ne verjamem v absurd ter ne v paradoks?

Kaj?

Kar verjamem, ker verjamem?

Česa ne vem?

Na koncu je smrt, saj sem večen, tam je življenje, ker bom umrl?

To verjamem, saj tega ne vem, to pa vem, ker to verjamem?

Za to imam argumente in zanje vem, saj verjamem, ker verjamem, saj vem?

Kam prispem brez limite v regresu brez konca ter kraja mi v začaranem krogu pove le-oni, ki mu takrat rečem, kako tedaj z limito doseže začetek in konec regresa brez kraja ter konca?

Če torej verjamem Kantu in sem moralen, pošten ter odgovoren, le da sem v času srečen, ker ’Predmet’ filozofije v enaindvajsetem stoletju ni lahek?

Kaj je smrt?

Damjan Ograjenšek, filozof

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

Namesto . . . ad infijitum . . . ad infinitum.

Tako sem se zmotil, da verjamem v regres brez konca in kraja, ne pa dr. Uletu, ki se je zmotil premalo.

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . ko stopila v razdvoj sta po burji prepira vojvoda mož, Atrid,

in po rodu odlični Ahiles.

Homer: Iliada

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

To ve, ker tako verjame?

Paradoks je tale:

ve, da prispe na konec zaporedja, ki se nikjer ne začne, z limito, saj to verjame, verjame pa, da z limito doseže začetek sosledja brez konca, ker to ve (et vice versa)?

Logika je ista, vera pa enaka, in vera je ista ter logika enaka?

Ima isto in enako vedenje, saj enako ter isto verjame, in isto ter enako verjame, ker enako in isto ve?

So izvori njegovega spoznanja univerzalni ali partikularni?

Kaj torej zna, če je kot subjekt objektivno realen, saj ni objektiven, to pa ve, ker tega ne verjame?

Kaj ve, če je objektiven, kot subjekt pa ni objektivno realen, to pa verjame, ampak tega ne ve?

Paradoks je absurden:

jutri umre, danes pa se nikoli ne rodi, saj se rodi včeraj, nikoli pa ne umre danes?

Kdaj torej umre, če se nikoli ne rodi?

Kdaj se rodi, če nikoli ne umre?

Večen je:

nikoli se ne rodi (razen včeraj danes), niti umre (vselej jutri danes), stoji pa na mestu ter potuje brez konca in kraja?

Se pred smrtjo umakne, ker nanjo pozabi?

Je ne pozabi, saj se pred njo umakne?

Kam se umakne, če nanjo pozabi, kaj pa pozabi, če se pred njo umakne?

Se smrti boji do mere, da jo umakne v zapik ter nanjo pozabi, ker je večen?

Potuje v času nazaj: preteklost mu ne prihaja iz prihodnosti, marveč iz bodočnosti, saj nima sedanjosti?

Kar je, je že bil, ker nikoli ne bo; vselej prispe na konec, obzorje pa se nikoli ne konča?

To verjame:

njegova intuicija ni takšna, saj se tako boji smrti, da jo pozabi?

Se ni vprašal napol, ker je večen?

V paradoksalni absurd ne verjamem, pred smrtjo pa se ne smem umakniti?

Moj absurd je paradoksalen; večen sem, saj se nisem vprašal napol?

Umrem danes jutri, nikoli pa jutri danes?

Odmaknem se v prihodnost, ne pa umaknem, ker se nikoli ne rodim včeraj danes, ampak vselej jutri, pa ne včeraj?

Sedanjost mi prihaja iz prihodnosti, saj nimam preteklosti?

Ne grem v času naprej, ker nimam bodočnosti?

Na konec, ki se nikjer ne začne, dospem brez limite, ne pa z limito v bodočnost, saj nimam sedanjosti?

Kar sem, šele bom in nisem že bil:

je začetek na koncu, konec pa na začetku?

Živim večno, ampak le enkrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . misel je dala le-to beloroka boginja mu Hera . . .

Homer, Iliada

Kakšna je situacija brez subjekta?

Takšna, da sem objektiven?

Kakšen je subjekt brez situacije?

Subjektiven, ker ni odvisen od situacije?

Kot tak sem objektiven, situacija pa ni subjektivna?

Drug od drugega sva neodvisna?

Tudi Marko je objektiven, je pa v drugi situaciji kot jaz, ki sem ‘tam’ objektiven?

Oba sva tam objektivno, saj sem isti kot Marko, ki je enak?

Če je tam, nisem tam; tam ga ni, ker ni enak, če sem tam, saj nisem isti?

Enak je objektivno tam, ker je v isti situaciji kot isti jaz, saj sem objektivno tam v enaki situaciji?

Ni Marko objektivno tam, ker sem ‘tam’, saj je ‘tam’, ker sem objektivno tam?

Če je isti, ga ni tam, in ni ga ‘tam’, saj je enak?

Enak je tam, ker je isti, saj je ‘tam’, ‘tam’ pa tam, ker ni isti ter enak?

Nisem objektiven: nisem Marko, saj sem ‘tam’ ?

Tudi ta je objektiven: ‘tam’ ga ni, ker je tam?

Kdo je tam, če je eden tam, drugi ‘tam’, in kdo je objektiven, če enega ni tam?

Če sem objektiven, nisem tam, temveč ‘tam’ (»nisem« ‘tam’, marveč tam)?

Če sem objektiven, nisem ‘tam’, temveč tam (tam »sem«, saj sem ‘tam’)?

Sem enak ter isti kot je objektivni Marko, ker sem tam?

Če sem objektivno tam kot Marko, ki je isti in enak?

Oba sva objektivno tam?

Isti sem, Marko pa enak?

Sem pa enak, saj je Marko isti?

V enaki ter isti objektivni situaciji nisem objektivno tam, ker sem tam, saj sem objektivno ‘tam’, ne pa ‘tam’ ?

Enak nisem objektivno tam v isti situaciji, ker sem objektivno isti v enaki situaciji, saj nisem tam?

Ker nisem subjektiven?

Nisem isti objektivno ‘tam’ v enaki situaciji, saj sem objektivno tam enak v isti situaciji?

Kdaj sem objektiven, ker sem tam, kdaj pa subjektiven, saj sem tam?

Kdaj sem subjektiven, marveč ‘tam’, kdaj sem objektiven, temveč tam?

Če sem tam, ker sem ‘tam’ in tam, ne pa ‘tam’ ?

Če sem ‘tam’, saj sem tam ter ‘tam’, ne pa tam?

Popoln in cel ter cel in popoln?

Takrat sem sam, ker nisem tam, tedaj sem ‘tam’, ne pa takrat?

Tedaj sem »sam« ter ne takrat, takrat sem tam, saj nisem ‘tam’ ?

Tedaj, pa ne takrat, sem objektiven, takrat sem subjektiven, pa ne tedaj?

Takrat sem objektiven, tedaj pa ne, tedaj sem subjektiven in ne takrat?

Kdaj sem torej isti, nisem pa enak, kdaj pa sem enak, če nisem tak?

V isti situaciji nisem isti, marveč sem enak, v enaki sem pa isti, nisem pa enak?

V isti situaciji sem objektiven – ne tedaj, temveč takrat?

V enaki situaciji nisem takrat – sem pa subjektiven, ampak sem tedaj?

Kdaj sem v isti situaciji, nisem pa takrat?

Kdaj sem subjektiven, nisem pa tedaj?

Situacija je objektivna: nisem ne enak ter isti ne isti in enak?

Situacija je subjektivna: nisem ne isti ter enak ne enak in isti?

Situacija ni enaka ter ista, ker sem objektiven, in ista ter enaka, saj sem subjektiven?

Objektiven sem v isti in enaki situaciji, ker v enaki ter isti nisem subjektiven?

Nikoli nisem objektiven v isti situaciji, saj v enaki nikoli nisem subjektiven?

Nikoli nisem subjektiven v isti situaciji, v enaki pa nikoli nisem objektiven?

Sem v isti situaciji kot Marko, ker nisem Marko?

Ta ni tak kot jaz, saj nisem tak?

Kdo je objektiven, če sem subjektiven?

Kdo je subjektiven, če sem objektiven?

Marko?

Ta ni tak, je pa isti in enak, ker sem tak: enak ter isti v isti situaciji?

Objektiven sem, saj nisem Marko?

Kratko malo objektiven, ker kratko malo nisem Marko?

Oba sva objektivna, ne pa eden?

Oba sva subjektivna: kdo je objektiven?

Oba sva subjektivna razen eden?

Oba sva objektivna: kdo je subjektiven?

Saj meja nima zunanjega roba, je pa ‘meja’ ?

Ker ‘meja’ nima notranjega roba, saj je meja?

Rob je breg, breg pa rob?

Kdo je metulj, če nisem jaz, ker sem objektiven?

Kdo sem jaz, saj sem metulj, če nisem subjektiven?

Metulj je jaz in isti, ker nisem ’tisti’ : enak »sem«, saj nisem tisti, nisem pa metulj?

Sem v času srečen, ker sem kreposten (Kant je kreposten, saj ni v času srečen)?

Nimam boljše morale kot Immanuel Kant: možgane imam v kadi ter Humu ne verjamem?

V svojem času sem v svojem trenutku (kot prejšnja v svojem) kratko malo objektiven, ker nisem ateist, ne religiozen, ampak veren?

Damjan Ograjenšek, filozof

… ino zraven Ostrovrhar, ki so boji mu igrače!

Človek zaspi in sanja o metulju.

Da je zaspal metulj, ki sanja o človeku.

Metulj zaspi ter sanja o človeku.

Da je zaspal človek, ki sanja o metulju.

Se zbudi človek, ki je sanjal o metulju, ali se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku?

Zbudi se človek, ki je sanjal o metulju, da je metulj sanjal o človeku: kot da se je človek zbudil kot človek?

To le zato, ker se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku, da je človek sanjal o metulju: kot da se je metulj zbudil kot metulj?

Torej zaspim in sanjam o metulju, da ta zaspi ter da se zbudi kot jaz, saj sem isti, nisem pa enak?

Tudi metulj zaspi.

Sanja o meni, da zaspim in da se zbudim kot on: enak je, ker je isti?

Je resničen ter realen?

Zbudi se v mojih sanjah, sam pa ne v Pravljici, ki je resnična?

Sam?

Realen sem, nisem pa resničen?

Toda samo, če se zbudi metulj v Pravljici, ki ni resnična?

Sam?

Realen je, saj je resničen?

Takrat se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, ker sem resničen in realen?

Nisem tedaj realen ter resničen?

Zbudim se v metuljevih sanjaj; ta se tedaj ne zbudi v Pravljici, ki je realna, ampak sam?

Takrat je resničen, ni pa realen?

To pa le, če se takrat zbudim v Pravljici, ki ni realna?

Resničen sem, saj sem tedaj realen, metulj pa se takrat zbudi v mojih sanjah, ni pa jaz?

Realen je, marveč resničen?

Tedaj, ne pa takrat?

Takrat, pa ne tedaj?

Metulj je isti, ker je enak: enak sem, saj sem isti?

Se metulj zbudi v mojih sanjah, ker sem enak, marveč isti, saj se zbudim v isti pravljici?

Če se zbudi sam metulj, ker je enak in isti, saj se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, temveč sem isti, ampak enak?

Nisem takrat enak, nisem pa takrat, ker sem isti?

Zbudim se v sanjah metulja, ki se zbudi v pravljici?

To pa sam: pravljica je enaka, metulj pa je tedaj?

Takrat je isti, saj je enak?

Toda le, če se zbudim v Pravljici, ki ni enaka?

Tedaj sem isti, ker sem takrat, saj sem enak?

Tudi metulj je takrat enak, je pa isti, ni pa tedaj jaz?

Zbudi se v mojih sanjah?

Metulj ni isti ter enak, ampak takrat, ker ni tedaj?

Zbudi se v mojih sanjah, saj se zbudim v isti Pravljici, ker sem tedaj, ne pa takrat, ampak enak, saj sem isti?

Če se enak in isti metulj zbudi sam, ker sam nisem metulj, se zbudim v njegovih sanjah, saj sem isti, ker sem enak?

Metulj se takrat zbudi sam v enaki Pravljici, je pa isti, saj je tedaj enak, ker se enak ter isti zbudim v njegovih sanjah, ne pa v Pravljici, ki je enaka, ne pa takrat tedaj, temveč tedaj takrat?

Se metulj takrat tedaj zbudi v mojih sanjah, saj ni jaz, ker je enak in isti, saj sem tedaj isti, ker sem enak?

Zbudim se na koncu neskončnosti svojih sanj kot metulj, sem pa enak, ne pa isti, metulj pa se na koncu svojih neskončnih sanj zbudi kot isti, saj ni metulj, ampak ni jaz?

Se na koncu svojih sanj, ki se nikoli ne končajo, metulj zbudi kot jaz, ker je isti, saj ni enak, na koncu svojih sanj brez konca pa se zbudim kot enak, nisem pa jaz, ampak metulj?

Metulj se na koncu mojih sanj brez začetka zbudi kot metulj, ker je enak, ni pa jaz, saj se zbudim kot isti, ker nisem metulj, temveč sem jaz, to pa na koncu metuljevih sanj, ki so večne?

Kje se torej zbudim takrat kot enak, sem pa jaz, saj sem metulj, nisem pa tedaj isti?

Kjer se zbudi metulj, ki je tedaj isti, ni pa takrat enak, je pa metulj, ker je jaz?

Zbudim se ‘tam’ kot metulj, saj sem jaz, ker se metulj zbudi tam kot jaz, saj je ‘metulj’ ?

Zbudim se na koncu metuljevih sanj, ki se ne začnejo na začetku, ampak sem večen?

Metulj se zbudi na začetku mojih sanj, ki nimajo konca: izstopi iz eksistence, ker je isti?

Kot jaz, saj ni enak, ker ni tedaj, niti takrat?

Tudi sam sem v metuljevih sanjah z neštetim metuljem prestopil ‘mejo’, ki ni prestopna, saj ni prehodna?

‘Meja’ »ni« meja, ker je?

Meje ni, saj »je« ‘meja’ ?

Meje ni, ker ‘meja’ je ter ni meja?

‘Meja’ je, saj meja ni in je ‘meja’ ?

Če napredujem tako, da ne stojim na mestu, ker potujem v neskončnost?

Če se tako zmotim, da imam prav, saj ne verjamem v absurd, da vem vse, ker se zmotim premalo, tega pa ne verjamem?

V prvem primeru vse verjamem, saj ničesar ne vem, v drugem pa vse vem, ker to verjamem?

Verjamem, pa ne vem, ne pa vem, pa ne verjamem?

Verjamem v paradoks, da umrem, saj sem večen, ne verjamem pa v smrt, ker zanjo ne vem: umrem vselej danes, nikoli pa jutri?

Ne verjamem v absurd, da vem, da umrem, tega pa ne verjamem, saj umrem vedno jutri, nikoli pa danes?

Šale so smešne, ker so resnične, so pa resnične, saj niso smešne?

Takrat vem, kaj je smrt, pa tega takrat ne verjamem?

Tedaj to verjamem, ker tedaj tega ne vem?

Vem tedaj, ne pa takrat, takrat pa verjamem, pa ne tedaj?

Tedaj verjamem, ne pa takrat, vem pa takrat, ne pa tedaj?

Takrat vem, pa ne tedaj, saj vem, ker verjamem, ter verjamem, saj vem?

Takrat pa verjamem, ne pa tedaj, ker verjamem in vem, saj vem ter verjamem?

Ne tedaj, niti takrat, nisem pa isti, ker nisem tedaj, saj nisem enak, ker nisem takrat?

Ne takrat, niti tedaj, saj nisem enak in nisem takrat, nisem pa isti ter nisem tedaj?

Sem, kar nisem: niti takrat, ne pa tedaj?

Nisem, kar sem: ne tedaj, ne pa takrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

Tistim filozofom v prihodnosti, ki se jih od tam tudi spominjam.

Potrebno se je vrniti na sam začetek, torej k dr. Uletu.

Ko Ule omenja ‘možgane v kadi’, misli na sodobno varianto Descartesovega demona, ki jo formulira Hilary Putnam.

Po zadnjem lahko predpostavim, da v resnici obstajajo zgolj moji možgani, ki so v zavarovani kadi, zlobni znanstvenik pa »vanje« pošilja dražljaje, ki v njih izzivajo misli, čustvene in druge odzive, kot jih ima normalen človek v realnem svetu.

Lahko torej ugotovim (izključno spričo svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov …), da sem le predmet manipulacije ter da je vse, kar doživljam, mislim … zgolj iluzija realnega (resničnega) sveta in resnične (realne) osebe?

Putnam zgornjo domnevo nato posploši v možnost, da je to res za sisteme vseh živih bitij na zemlji, ki so sposobna zavestnega zaznavanja okolice svojega telesa.

Morda je omenjeni »zli duh« kar narava sama, ki v vseh živih bitjih, sposobnih elementarnega zavestnega doživljanja realnosti, izziva sinhronizirane občutke, zaznave, predstave, tudi misli … , to pa tako, da razvijejo/ustvarijo občutke ter predstave o skupnem svetu s skupnimi potezami, pa je vendar to le iluzija, ki v nekih pomembnih točkah odstopa od realnosti?

Če gre za kolektivne halucinacije in če so nastale »naravno«, ne izgubijo statusa halucinacij: opravka imamo s čistimi možnostmi, ki pa niso absurdne, ker ne nasprotujejo logičnim ali vzročnim zakonom.

Putnam začuda misli, da takšne situacije vendarle niso mogoče ter da ‘možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti in spoznati, da so možgani v kadi. Kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ter se njihove misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih.

Od tod sklepa, da stavek:

‘Živim kot možgani v kadi.’,

ni resničen (ni mogoče, da bi bil kdo le možgani v kadi – hkrati pa bi o tem še v resnici razmišljal).

Dr. Ule ugotavlja, da je zgornji sklep sicer morda pravilen, vprašanje pa je, kako naj vemo, da nismo možgani v kadi: vse navedeno (tudi celoten Putnamov argument) lahko izrečejo tudi sami možgani v kadi, vseeno pa tega nikakor ne spoznajo (da niso možgani v kadi).

Po Uletu so Putnamovi argumenti resnični le ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi, marveč da zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete.

Če torej vem, saj verjamem, da sem možgani v kadi, imam regressus ad infinitum?

Toda če verjamem, ne vem?

Vem torej, ker to verjamem, da nisem možgani v kadi?

V prvem primeru prispem na konec z limito, v drugem brez?

Kaj pa če nisem, kar sem, ter sem, kar nisem, in verjamem, saj vem, da sem možgani v kadi?

Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?

Ker tudi sem možgani v kadi, ter je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?

Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem objektiven?

Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, ker nisem subjekt?

Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, saj sem subjekt?

Ni torej absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?

Paradoks pa je tale: nisem absurden, ker sem objekt?

V prvem primeru sem subjekt, saj se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?

V drugem primeru se zavedam obojega, ker sem subjekt?

Subjekt sem, saj sem absurden?

Paradoksalen pa, ker sem subjekt?

V obeh primerih sem torej objektiven?

Razlika je tale:

• v prvem primeru dosežem konec regresa, ki se nikjer ne začne, z limito in umrem jutri, nikoli pa danes;

• v drugem primeru pa prispem na konec neskončnosti brez limite, saj ne verjamem v absurd ter imam boljšo moralo?

Kot filozof, sem se odločil za drugo možnost: ukvarjam se namreč s ‘Predmetom’, ne pa z dr. Uletom.

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Popravljam tiskarskega škrata!

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjame v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ker ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjamem v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof

Bila sem navzoča pri njegovem smrtnem boju, tem mučnem življenjskem delu, v katerem se odpravlja življenje. Zaman sem poskušala ujeti skrivnost tega odhoda v nikamor. Dolgo po zadnjem trzljaju sem ostala z njim. Najprej je bil mrtev, ampak navzoč. To je bil še vedno on. Pozneje pa sem videla, kako se vrtoglavo oddaljuje od mene, naenkrat sem se sklanjala nad truplo.

Simone de Beauvoir, Najlepša leta

Bivam in eksistiram?

Nisem isti, ker sem enak?

Sem, kar nisem, ter nisem, kar sem?

Eksistiram, saj bivam?

Enak sem in isti?

Nisem, kar sem, sem pa, kar nisem?

Zavest je strukturirana kot govorica, ker nimam jezika?

Nimam pa govorice, saj je zavest strukturirana kot jezik?

Imam zavest takrat ali tedaj?

Ko ne govorim, ker je jezik sestavljen iz besed, ki so znaki?

Ko nimam jezika, saj brez govorice govorim brez jezika?

Takrat imam zavest, tedaj pa takrat?

Takrat tedaj, ko je nimam takrat: imam jo tedaj, ko jo imam takrat, ne pa tedaj?

Tedaj imam zavest, takrat pa tedaj?

Tedaj takrat, ko je nimam tedaj, marveč takrat: ko je nimam takrat, temveč tedaj?

Natančno »takrat«, ko je nimam takrat, pač pa tedaj?

Ker je nimam natanko »tedaj«, ampak takrat, ne pa tedaj?

Tedaj jo imam »takrat«, takrat pa »tedaj« (nisem tedaj takrat, marveč »takrat« pa »tedaj«)?

»Tedaj« sem »takrat«, takrat pa tedaj (imam jo takrat »tedaj«, temveč tedaj pa »takrat«)?

Znak je sestavljen iz označevalca ter označenca in označuje označeno onstran zavesti, saj ni beseda?

Tudi beseda ni znak; sestoji iz označenega ter označevalca, ker označuje označeno na drugi strani zavesti?

Takrat jezik z besedo ne pove isto kot ne reče tedaj govorica brez znaka, tega pa ne pove?

Reče tedaj govorica z jezikom enako kot ne pove jezik takrat z govorico, ampak tega ne reče?

Takrat reče jezik z znakom, ki je tedaj beseda, da sem objektivno realen, nisem pa objektiven?

Tedaj pa govorica, ki tedaj ni govorica, »ni« pa takrat, pravi in reče, da sem subjektiven, nisem pa objektiven?

(Posredovanje neposrednega je torej mogoče v jeziku, ki je strukturiran kot govorica?

Sestavljen je iz besed, ki so pojmi ali ideje (bolj ali manj konkretne)?

	Beseda kot takšna je »znak«, ki kaže na samega sebe?

	Sestoji iz označevalca in označenca? 

	Kot znak beseda ni »znak«, kaže pa onstran sebe?

	Kaj je skupnega znaku, ki je takrat »znak«, ter »znaku«, ki je tedaj znak?

	»Znak«, znak pa ni znak, in znak, »znak« pa ni »znak« ?

	Ne posreduje beseda kot znak ono zunaj zavesti, ker kaže na »znak«, ki ni znak, saj kot »znak« beseda ni znak, je pa beseda?

	Ta je ter ni znak, ker je »znak«, »znak« pa je beseda, če ni »znak«, če pa je »beseda«, ni znak?

	Beseda je »znak« natanko takrat, ko ni beseda, točno tedaj pa je znak, saj znak ni »beseda« ?

	Od kod »beseda« neposrednemu zunaj zavesti, ki nima besede?

	Beseda ni »znak«, ker ni beseda, je pa »beseda«, ki je »znak«, saj ni beseda?

	Paradoks je tale: kot znak kaže beseda na neposredno na drugi strani besede, kjer je »beseda«, ta pa kot »znak« kaže na znak?

	Beseda je kratko in malo beseda, ker je »beseda«, »beseda« pa je kratko ter malo objektivno realna, saj je beseda?

	Znak je objektivno realen, označuje pa »znak« ?

	Tudi »znak« ni »znak«, ker je objektivno realen?

	Oba sta objektivno realna, saj eden ni znak?

	Kateri ni objektivno realen, če eden ni »znak« ?

	Znak?

	Ta je objektivno realen, ker ni znak?

	»Znak« pa je objektivno realen, saj je znak?

	Beseda torej označi neposredno zunaj besede, ki nima besede, z »besedo«, ker je kot znak kratko in malo beseda, ki z označevalcem označi označeno znotraj besede? 

	Kot takšna je objektivno realna, je pa »znak« ?

	Nima nobene besede, ker kot beseda poda neposrednemu onstran besede »besedo« ?

	Kot »beseda« je kratko ter malo objektivno realna, saj kot beseda kaže z označevalcem na označenca na drugi strani »besede« ?

	Tudi »beseda« je kratko in malo beseda, ker je objektivno realna, ni pa »beseda« ?

	Je pa znak, ki je »znak« ?

	Kateri je objektivno realen, saj je znak, kateri pa, ker je »znak« ?

Oba, saj je znak kratko ter malo »znak«, ta pa kratko in malo ni znak?

Subjekt namreč ni odvisen od objekta, ker je objektivno realen, objekt pa ni objekt, saj je objektivno realen, ni pa subjekt?

Rečeno drugače: subjekt je objektivno realen, ker ni objektiven, objekt pa je objektivno realen, ni pa realno objektiven?

Bolj torej verjame drugemu Koperniku (ki ni dogmatik) kot pa »skeptiku« Humu (ki je skepticizem pripeljal do bridkega konca), saj sem veren, ker v Boga ne verjamem?)

Jezik z znakom, ki je beseda, simbolizira besedo tako, da ta pokaže na ontološki predmet, saj nima besede?

Tudi govorica z besedo, ki je simbol, ker je znak, kaže z znakom brez znaka na ontični predmet?

Med obema je ontološka razlika?

Je nisem prestopil z jezikom, ki je govorica, saj govorim brez besede?

Prešel sem jo z besedo, ki je znak jezika, povem pa, temveč ne rečem?

Kaj torej pravim, če rečem, pa ne povem?

Kaj pravim, če povem, ne pa rečem?

Kaj rečem, če pravim ter ne povem?

Kaj rečem, če povem, pa ne pravim?

Toda kaj povem, če pravim, ne pa rečem?

In kaj povem, če rečem, ampak ne pravim?

Da je meja prestopna, ker ni prehodna?

Da je prehodna, ni pa prestopna?

Kaj je tedaj na zunanjem robu, če takrat meja nima notranjega brega?

Kaj je takrat na notranjem robu, saj meja tedaj nima zunanjega brega?

Tedaj meja takrat premore dva roba ter breg?

Takrat zmore meja dva brega, tedaj pa en rob?

Če stopim na breg, stopim na rob?

Če stopim na rob, stopim na breg?

Je rob breg in breg rob?

Meja ima samo en breg; zunaj je rob?

Meja ima en sam rob; onstran ni brega?

Meja ima dva roba: na drugi strani je breg?

Meja ima dva brega: na drugi strani ni roba?

Med eksistenco ter bivanjem ni meje?

Bivanje je eksistenca, eksistenca pa bivanje?

Če eksistiram, bivam, ker »eksistiram« ?

Če bivam, eksistiram, saj »bivam« ?

Meje med eksistenco in bivanjem ni, je pa med eksistenco ter »eksistenco«, ker ima dva brega in rob?

Tudi meje med bivanjem ter eksistenco ni, je pa med bivanjem in »bivanjem«, saj nima bregov, ima pa »rob« (nima robov, ima pa »breg«)?

Iz eksistence stopim v bivanje, ker eksistiram, meja pa nima druge strani, kjer »eksistiram«?

Tudi bivanje je isto, saj je enako: bivam, ker eksistiram, saj »bivam« (rob je breg, breg pa »rob« (breg je rob, rob pa »breg«))?

Jezik/govorica ni moja zavest, ker je moja zavest moj svet?

Meja zavesti je meja moje govorice/jezika, meja sveta pa je meja mojega jezika/govorice?

Meja ni enaka ter ista, je pa ista in ni enaka?

Tedaj govorim z jezikom brez govorice: z znakom, ki je beseda?

Ni takrat jezik govorica, ki nima besede: govorim z govorico, saj nimam jezika?

Tedaj je meja, ki je »meja«, ‘meja’, je pa ista, ker je enaka, ampak enaka, ni pa ista?

Takrat pa je ‘meja’, ki »ni« ‘meja’, saj je enaka ter ista, ista, ni pa »ista«, temveč ni »meja« ?

Meja je zunaj med eksistenco in bivanjem, ki nimata meje (bivanje eksistira, eksistenca je bivanje)?

‘Meja’ pa je, ker je znotraj, saj nima strani?

Na zunanjem robu meje, ki nima zunanjega roba, je ‘meja’, na notranjem bregu ‘meje’, ki nima notranjega brega, pa meja (et vice versa)?

Na koncu meje, ki se nikjer ne začne, je ‘meja’, na začetku ‘meje’, kamor hodim brez konca ter kraja, je meja (et vice versa)?

Meja »je« ‘meja’, meja ni »meja«, ‘meja’ »ni« meja, ‘meja’ »ni« ‘meja’ (et vice versa)?

»Rob« je en sam, tam pa ni meje?

Tudi ‘meje’ ni ‘tam’, breg pa je rob?

Kaj je na drugi strani meje (te ni, ker eksistira tako, da biva v neskončnost, saj biva, ker »ne« eksistira) tedaj, če prestopim takrat ‘mejo’ ?

Kaj pa je onstran ‘meje’ tedaj (ta je: na eni strani je Temelj, ki nima ne kraja ne konca, na drugi pa ‘Predmet’, ki je na koncu neskončnosti), če preidem takrat mejo (brez limite, z zadnjim neštetim zamancem)?

Če prestopim mejo (ki ni prehodna), prispem na konec neskončnosti in stopim na ‘mejo’ (na eni strani je Temelj, na drugi pa ‘Predmet’, saj ‘meja’ nima strani); ‘meje’ tedaj ni takrat, ‘Predmet’ pa je singularen, ampak je Temelj?

Če preidem ‘mejo’ (ki je prestopna), pridem na začetek neskončnosti, ker prestopim mejo (te ni, na eni strani je eksistenca, na drugi pa bivanje); meje takrat ni tedaj, Temelj pa ni ‘Predmet’, je pa singularen?

Ni pot do resnice resnica sama, ki nima ne kraja ne konca: na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?

Če rešim Kantovo zadnje vprašanje, ki ga drugi Kopernik nikoli ni rešil?

Damjan Ograjenšek, filozof (Academia operosorum Labacensium (iz prihodnosti))

Ne hrast ne hrošč ga ne pozna, človek ni krona sveta?

Ali deveta dežela res je?

Zavest je strukturirana kot govorica?

Govorim z besedami, ki tvorijo jezik?

Jezik zavesti ni govorica: beseda govorice nima jezika, beseda jezika pa ne govori?

Beseda zavesti torej ni jezik: beseda jezika nima govorice, beseda govorice pa ni znak jezika?

Beseda je znak in jezik zavesti ni govorica?

Znak je beseda ter govorica zavesti ni jezik?

Jezik ni govorica, ker brez jezika ne morem govoriti, govorica pa ni jezik, saj brez govorice nimam besede?

Takrat imam zavest: jezik je sestavljen iz besed, ki so znaki, ker ne govorim?

Tedaj zavest imam: govorim brez jezika, saj brez govorice nimam jezika?

Takrat so torej besede znaki, nimam pa govorice, tedaj pa govorica sestoji iz znakov, ki so besede, ker brez jezika ne morem govoriti?

Rečem z jezikom, tega pa ne povem?

Govorim takrat tole:

Znak se determinira tako, da se negira?

Ni isti, saj je enak, enak pa je, ker je isti?

Negira se tako, da se determinira?

Kaj torej povem z govorico, če tega ne rečem?

Kdaj govorim tedaj, če ne govorim takrat?

Beseda je ista, saj je znak, ker je enaka, saj ni znak?

Znak je znak, ker ni enak, saj je isti, ker je beseda?

Če ne govorim tedaj, kdaj govorim takrat?

Se beseda negira, saj se determinira, ker je znak, je pa ista, saj ni enaka?

Znak je beseda, ki se determinira, ker se negira, saj je enaka in ista?

Če nimam jezika, nimam znaka, če nimam besede, nimam govorice?

Ni jezik razcepljen tako, da imam besedo, govorica pa tako, da imam jezik?

Beseda je znak, znak pa beseda?

Znak je beseda, beseda pa znak?

Kaj torej povem z jezikom, če rečem z besedo, ker govorim z znakom?

Kaj govorim z besedo, če tega ne rečem, temveč ne govorim z znakom, ampak povem z govorico?

Da je deveta dežela, saj imam znak, ker imam kratko ter malo besedo (ta ni znak, jezik pa je govorica, saj znak ni beseda)?

Da devete dežele ni, imam pa besedo, znaka pa kratko in malo nimam (ta ni beseda, govorica pa ni jezik – beseda je ista, ker je enaka)?

Zavest je strukturirana kot govorica, saj je beseda znak, ki sestoji iz označevalca ter označenega, znak pa označuje označeno onstran zavesti, ker znak ni beseda?

Ni znak beseda, beseda pa ni znak, saj beseda označi označeno zunaj zavesti in zavest ni strukturirana kot jezik (beseda je znak, znak je enak ter isti, ni pa beseda)?

Jezik torej nima besede, govorica, ki govori, pa je brez jezika?

Kaj tedaj reče govorica z znakom, to pa pove takrat brez besede?

Tudi govorica je jezik, nima pa znaka, jezik pa govori brez besede?

Kaj pove takrat jezik z besedo, to pa tedaj reče brez znaka?

Isto kot govorica, ki je enaka kot jezik, ker ni govorica?

Ni jezik takrat tedaj govorica, ta pa tedaj takrat ni tedaj (je enaka in ista)?

Takrat reče jezik z znakom, ki je tedaj beseda, da deveta dežela kratko ter malo je, na drugi strani zavesti pa ni nobene dežele?

Tedaj pa govorica, ki tedaj ni govorica, ni pa takrat, pravi, marveč reče, da je zunaj zavesti dežela, saj sem objektivno realen, nisem pa objektiven?

Z drugo besedo:

Subjekt je objektiven, ker ni odvisen od objekta, saj je objektiven, ni pa subjektiven?

Damjan Ograjenšek, filozof