Predmet.si

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

Namesto . . . ad infijitum . . . ad infinitum.

Tako sem se zmotil, da verjamem v regres brez konca in kraja, ne pa dr. Uletu, ki se je zmotil premalo.

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . ko stopila v razdvoj sta po burji prepira vojvoda mož, Atrid,

in po rodu odlični Ahiles.

Homer: Iliada

Od kod dr. Uletu regressus ad infijitum?

To ve, ker tako verjame?

Paradoks je tale:

ve, da prispe na konec zaporedja, ki se nikjer ne začne, z limito, saj to verjame, verjame pa, da z limito doseže začetek sosledja brez konca, ker to ve (et vice versa)?

Logika je ista, vera pa enaka, in vera je ista ter logika enaka?

Ima isto in enako vedenje, saj enako ter isto verjame, in isto ter enako verjame, ker enako in isto ve?

So izvori njegovega spoznanja univerzalni ali partikularni?

Kaj torej zna, če je kot subjekt objektivno realen, saj ni objektiven, to pa ve, ker tega ne verjame?

Kaj ve, če je objektiven, kot subjekt pa ni objektivno realen, to pa verjame, ampak tega ne ve?

Paradoks je absurden:

jutri umre, danes pa se nikoli ne rodi, saj se rodi včeraj, nikoli pa ne umre danes?

Kdaj torej umre, če se nikoli ne rodi?

Kdaj se rodi, če nikoli ne umre?

Večen je:

nikoli se ne rodi (razen včeraj danes), niti umre (vselej jutri danes), stoji pa na mestu ter potuje brez konca in kraja?

Se pred smrtjo umakne, ker nanjo pozabi?

Je ne pozabi, saj se pred njo umakne?

Kam se umakne, če nanjo pozabi, kaj pa pozabi, če se pred njo umakne?

Se smrti boji do mere, da jo umakne v zapik ter nanjo pozabi, ker je večen?

Potuje v času nazaj: preteklost mu ne prihaja iz prihodnosti, marveč iz bodočnosti, saj nima sedanjosti?

Kar je, je že bil, ker nikoli ne bo; vselej prispe na konec, obzorje pa se nikoli ne konča?

To verjame:

njegova intuicija ni takšna, saj se tako boji smrti, da jo pozabi?

Se ni vprašal napol, ker je večen?

V paradoksalni absurd ne verjamem, pred smrtjo pa se ne smem umakniti?

Moj absurd je paradoksalen; večen sem, saj se nisem vprašal napol?

Umrem danes jutri, nikoli pa jutri danes?

Odmaknem se v prihodnost, ne pa umaknem, ker se nikoli ne rodim včeraj danes, ampak vselej jutri, pa ne včeraj?

Sedanjost mi prihaja iz prihodnosti, saj nimam preteklosti?

Ne grem v času naprej, ker nimam bodočnosti?

Na konec, ki se nikjer ne začne, dospem brez limite, ne pa z limito v bodočnost, saj nimam sedanjosti?

Kar sem, šele bom in nisem že bil:

je začetek na koncu, konec pa na začetku?

Živim večno, ampak le enkrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

. . . misel je dala le-to beloroka boginja mu Hera . . .

Homer, Iliada

Kakšna je situacija brez subjekta?

Takšna, da sem objektiven?

Kakšen je subjekt brez situacije?

Subjektiven, ker ni odvisen od situacije?

Kot tak sem objektiven, situacija pa ni subjektivna?

Drug od drugega sva neodvisna?

Tudi Marko je objektiven, je pa v drugi situaciji kot jaz, ki sem ‘tam’ objektiven?

Oba sva tam objektivno, saj sem isti kot Marko, ki je enak?

Če je tam, nisem tam; tam ga ni, ker ni enak, če sem tam, saj nisem isti?

Enak je objektivno tam, ker je v isti situaciji kot isti jaz, saj sem objektivno tam v enaki situaciji?

Ni Marko objektivno tam, ker sem ‘tam’, saj je ‘tam’, ker sem objektivno tam?

Če je isti, ga ni tam, in ni ga ‘tam’, saj je enak?

Enak je tam, ker je isti, saj je ‘tam’, ‘tam’ pa tam, ker ni isti ter enak?

Nisem objektiven: nisem Marko, saj sem ‘tam’ ?

Tudi ta je objektiven: ‘tam’ ga ni, ker je tam?

Kdo je tam, če je eden tam, drugi ‘tam’, in kdo je objektiven, če enega ni tam?

Če sem objektiven, nisem tam, temveč ‘tam’ (»nisem« ‘tam’, marveč tam)?

Če sem objektiven, nisem ‘tam’, temveč tam (tam »sem«, saj sem ‘tam’)?

Sem enak ter isti kot je objektivni Marko, ker sem tam?

Če sem objektivno tam kot Marko, ki je isti in enak?

Oba sva objektivno tam?

Isti sem, Marko pa enak?

Sem pa enak, saj je Marko isti?

V enaki ter isti objektivni situaciji nisem objektivno tam, ker sem tam, saj sem objektivno ‘tam’, ne pa ‘tam’ ?

Enak nisem objektivno tam v isti situaciji, ker sem objektivno isti v enaki situaciji, saj nisem tam?

Ker nisem subjektiven?

Nisem isti objektivno ‘tam’ v enaki situaciji, saj sem objektivno tam enak v isti situaciji?

Kdaj sem objektiven, ker sem tam, kdaj pa subjektiven, saj sem tam?

Kdaj sem subjektiven, marveč ‘tam’, kdaj sem objektiven, temveč tam?

Če sem tam, ker sem ‘tam’ in tam, ne pa ‘tam’ ?

Če sem ‘tam’, saj sem tam ter ‘tam’, ne pa tam?

Popoln in cel ter cel in popoln?

Takrat sem sam, ker nisem tam, tedaj sem ‘tam’, ne pa takrat?

Tedaj sem »sam« ter ne takrat, takrat sem tam, saj nisem ‘tam’ ?

Tedaj, pa ne takrat, sem objektiven, takrat sem subjektiven, pa ne tedaj?

Takrat sem objektiven, tedaj pa ne, tedaj sem subjektiven in ne takrat?

Kdaj sem torej isti, nisem pa enak, kdaj pa sem enak, če nisem tak?

V isti situaciji nisem isti, marveč sem enak, v enaki sem pa isti, nisem pa enak?

V isti situaciji sem objektiven – ne tedaj, temveč takrat?

V enaki situaciji nisem takrat – sem pa subjektiven, ampak sem tedaj?

Kdaj sem v isti situaciji, nisem pa takrat?

Kdaj sem subjektiven, nisem pa tedaj?

Situacija je objektivna: nisem ne enak ter isti ne isti in enak?

Situacija je subjektivna: nisem ne isti ter enak ne enak in isti?

Situacija ni enaka ter ista, ker sem objektiven, in ista ter enaka, saj sem subjektiven?

Objektiven sem v isti in enaki situaciji, ker v enaki ter isti nisem subjektiven?

Nikoli nisem objektiven v isti situaciji, saj v enaki nikoli nisem subjektiven?

Nikoli nisem subjektiven v isti situaciji, v enaki pa nikoli nisem objektiven?

Sem v isti situaciji kot Marko, ker nisem Marko?

Ta ni tak kot jaz, saj nisem tak?

Kdo je objektiven, če sem subjektiven?

Kdo je subjektiven, če sem objektiven?

Marko?

Ta ni tak, je pa isti in enak, ker sem tak: enak ter isti v isti situaciji?

Objektiven sem, saj nisem Marko?

Kratko malo objektiven, ker kratko malo nisem Marko?

Oba sva objektivna, ne pa eden?

Oba sva subjektivna: kdo je objektiven?

Oba sva subjektivna razen eden?

Oba sva objektivna: kdo je subjektiven?

Saj meja nima zunanjega roba, je pa ‘meja’ ?

Ker ‘meja’ nima notranjega roba, saj je meja?

Rob je breg, breg pa rob?

Kdo je metulj, če nisem jaz, ker sem objektiven?

Kdo sem jaz, saj sem metulj, če nisem subjektiven?

Metulj je jaz in isti, ker nisem ’tisti’ : enak »sem«, saj nisem tisti, nisem pa metulj?

Sem v času srečen, ker sem kreposten (Kant je kreposten, saj ni v času srečen)?

Nimam boljše morale kot Immanuel Kant: možgane imam v kadi ter Humu ne verjamem?

V svojem času sem v svojem trenutku (kot prejšnja v svojem) kratko malo objektiven, ker nisem ateist, ne religiozen, ampak veren?

Damjan Ograjenšek, filozof

… ino zraven Ostrovrhar, ki so boji mu igrače!

Človek zaspi in sanja o metulju.

Da je zaspal metulj, ki sanja o človeku.

Metulj zaspi ter sanja o človeku.

Da je zaspal človek, ki sanja o metulju.

Se zbudi človek, ki je sanjal o metulju, ali se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku?

Zbudi se človek, ki je sanjal o metulju, da je metulj sanjal o človeku: kot da se je človek zbudil kot človek?

To le zato, ker se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku, da je človek sanjal o metulju: kot da se je metulj zbudil kot metulj?

Torej zaspim in sanjam o metulju, da ta zaspi ter da se zbudi kot jaz, saj sem isti, nisem pa enak?

Tudi metulj zaspi.

Sanja o meni, da zaspim in da se zbudim kot on: enak je, ker je isti?

Je resničen ter realen?

Zbudi se v mojih sanjah, sam pa ne v Pravljici, ki je resnična?

Sam?

Realen sem, nisem pa resničen?

Toda samo, če se zbudi metulj v Pravljici, ki ni resnična?

Sam?

Realen je, saj je resničen?

Takrat se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, ker sem resničen in realen?

Nisem tedaj realen ter resničen?

Zbudim se v metuljevih sanjaj; ta se tedaj ne zbudi v Pravljici, ki je realna, ampak sam?

Takrat je resničen, ni pa realen?

To pa le, če se takrat zbudim v Pravljici, ki ni realna?

Resničen sem, saj sem tedaj realen, metulj pa se takrat zbudi v mojih sanjah, ni pa jaz?

Realen je, marveč resničen?

Tedaj, ne pa takrat?

Takrat, pa ne tedaj?

Metulj je isti, ker je enak: enak sem, saj sem isti?

Se metulj zbudi v mojih sanjah, ker sem enak, marveč isti, saj se zbudim v isti pravljici?

Če se zbudi sam metulj, ker je enak in isti, saj se sam zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, temveč sem isti, ampak enak?

Nisem takrat enak, nisem pa takrat, ker sem isti?

Zbudim se v sanjah metulja, ki se zbudi v pravljici?

To pa sam: pravljica je enaka, metulj pa je tedaj?

Takrat je isti, saj je enak?

Toda le, če se zbudim v Pravljici, ki ni enaka?

Tedaj sem isti, ker sem takrat, saj sem enak?

Tudi metulj je takrat enak, je pa isti, ni pa tedaj jaz?

Zbudi se v mojih sanjah?

Metulj ni isti ter enak, ampak takrat, ker ni tedaj?

Zbudi se v mojih sanjah, saj se zbudim v isti Pravljici, ker sem tedaj, ne pa takrat, ampak enak, saj sem isti?

Če se enak in isti metulj zbudi sam, ker sam nisem metulj, se zbudim v njegovih sanjah, saj sem isti, ker sem enak?

Metulj se takrat zbudi sam v enaki Pravljici, je pa isti, saj je tedaj enak, ker se enak ter isti zbudim v njegovih sanjah, ne pa v Pravljici, ki je enaka, ne pa takrat tedaj, temveč tedaj takrat?

Se metulj takrat tedaj zbudi v mojih sanjah, saj ni jaz, ker je enak in isti, saj sem tedaj isti, ker sem enak?

Zbudim se na koncu neskončnosti svojih sanj kot metulj, sem pa enak, ne pa isti, metulj pa se na koncu svojih neskončnih sanj zbudi kot isti, saj ni metulj, ampak ni jaz?

Se na koncu svojih sanj, ki se nikoli ne končajo, metulj zbudi kot jaz, ker je isti, saj ni enak, na koncu svojih sanj brez konca pa se zbudim kot enak, nisem pa jaz, ampak metulj?

Metulj se na koncu mojih sanj brez začetka zbudi kot metulj, ker je enak, ni pa jaz, saj se zbudim kot isti, ker nisem metulj, temveč sem jaz, to pa na koncu metuljevih sanj, ki so večne?

Kje se torej zbudim takrat kot enak, sem pa jaz, saj sem metulj, nisem pa tedaj isti?

Kjer se zbudi metulj, ki je tedaj isti, ni pa takrat enak, je pa metulj, ker je jaz?

Zbudim se ‘tam’ kot metulj, saj sem jaz, ker se metulj zbudi tam kot jaz, saj je ‘metulj’ ?

Zbudim se na koncu metuljevih sanj, ki se ne začnejo na začetku, ampak sem večen?

Metulj se zbudi na začetku mojih sanj, ki nimajo konca: izstopi iz eksistence, ker je isti?

Kot jaz, saj ni enak, ker ni tedaj, niti takrat?

Tudi sam sem v metuljevih sanjah z neštetim metuljem prestopil ‘mejo’, ki ni prestopna, saj ni prehodna?

‘Meja’ »ni« meja, ker je?

Meje ni, saj »je« ‘meja’ ?

Meje ni, ker ‘meja’ je ter ni meja?

‘Meja’ je, saj meja ni in je ‘meja’ ?

Če napredujem tako, da ne stojim na mestu, ker potujem v neskončnost?

Če se tako zmotim, da imam prav, saj ne verjamem v absurd, da vem vse, ker se zmotim premalo, tega pa ne verjamem?

V prvem primeru vse verjamem, saj ničesar ne vem, v drugem pa vse vem, ker to verjamem?

Verjamem, pa ne vem, ne pa vem, pa ne verjamem?

Verjamem v paradoks, da umrem, saj sem večen, ne verjamem pa v smrt, ker zanjo ne vem: umrem vselej danes, nikoli pa jutri?

Ne verjamem v absurd, da vem, da umrem, tega pa ne verjamem, saj umrem vedno jutri, nikoli pa danes?

Šale so smešne, ker so resnične, so pa resnične, saj niso smešne?

Takrat vem, kaj je smrt, pa tega takrat ne verjamem?

Tedaj to verjamem, ker tedaj tega ne vem?

Vem tedaj, ne pa takrat, takrat pa verjamem, pa ne tedaj?

Tedaj verjamem, ne pa takrat, vem pa takrat, ne pa tedaj?

Takrat vem, pa ne tedaj, saj vem, ker verjamem, ter verjamem, saj vem?

Takrat pa verjamem, ne pa tedaj, ker verjamem in vem, saj vem ter verjamem?

Ne tedaj, niti takrat, nisem pa isti, ker nisem tedaj, saj nisem enak, ker nisem takrat?

Ne takrat, niti tedaj, saj nisem enak in nisem takrat, nisem pa isti ter nisem tedaj?

Sem, kar nisem: niti takrat, ne pa tedaj?

Nisem, kar sem: ne tedaj, ne pa takrat?

Damjan Ograjenšek, filozof

Tistim filozofom v prihodnosti, ki se jih od tam tudi spominjam.

Potrebno se je vrniti na sam začetek, torej k dr. Uletu.

Ko Ule omenja ‘možgane v kadi’, misli na sodobno varianto Descartesovega demona, ki jo formulira Hilary Putnam.

Po zadnjem lahko predpostavim, da v resnici obstajajo zgolj moji možgani, ki so v zavarovani kadi, zlobni znanstvenik pa »vanje« pošilja dražljaje, ki v njih izzivajo misli, čustvene in druge odzive, kot jih ima normalen človek v realnem svetu.

Lahko torej ugotovim (izključno spričo svojih doživljajev, misli, predstav, občutkov …), da sem le predmet manipulacije ter da je vse, kar doživljam, mislim … zgolj iluzija realnega (resničnega) sveta in resnične (realne) osebe?

Putnam zgornjo domnevo nato posploši v možnost, da je to res za sisteme vseh živih bitij na zemlji, ki so sposobna zavestnega zaznavanja okolice svojega telesa.

Morda je omenjeni »zli duh« kar narava sama, ki v vseh živih bitjih, sposobnih elementarnega zavestnega doživljanja realnosti, izziva sinhronizirane občutke, zaznave, predstave, tudi misli … , to pa tako, da razvijejo/ustvarijo občutke ter predstave o skupnem svetu s skupnimi potezami, pa je vendar to le iluzija, ki v nekih pomembnih točkah odstopa od realnosti?

Če gre za kolektivne halucinacije in če so nastale »naravno«, ne izgubijo statusa halucinacij: opravka imamo s čistimi možnostmi, ki pa niso absurdne, ker ne nasprotujejo logičnim ali vzročnim zakonom.

Putnam začuda misli, da takšne situacije vendarle niso mogoče ter da ‘možgani v kadi’ ne morejo dejansko misliti in spoznati, da so možgani v kadi. Kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ter se njihove misli in besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih.

Od tod sklepa, da stavek:

‘Živim kot možgani v kadi.’,

ni resničen (ni mogoče, da bi bil kdo le možgani v kadi – hkrati pa bi o tem še v resnici razmišljal).

Dr. Ule ugotavlja, da je zgornji sklep sicer morda pravilen, vprašanje pa je, kako naj vemo, da nismo možgani v kadi: vse navedeno (tudi celoten Putnamov argument) lahko izrečejo tudi sami možgani v kadi, vseeno pa tega nikakor ne spoznajo (da niso možgani v kadi).

Po Uletu so Putnamovi argumenti resnični le ob skriti predpostavki, da nismo le možgani v kadi, marveč da zares mislimo ter se s svojimi besedami in pojmi v resnici nanašamo na zunanje predmete.

Če torej vem, saj verjamem, da sem možgani v kadi, imam regressus ad infinitum?

Toda če verjamem, ne vem?

Vem torej, ker to verjamem, da nisem možgani v kadi?

V prvem primeru prispem na konec z limito, v drugem brez?

Kaj pa če nisem, kar sem, ter sem, kar nisem, in verjamem, saj vem, da sem možgani v kadi?

Ni mogoče, da bi bil zgolj kot možgani v kadi, o tem pa bi še po resnici razmišljal?

Ker tudi sem možgani v kadi, ter je ravno zato zgornji sklep tudi pravilen: vse navedeno (vključno s celotnim Putnamovim argumentom) lahko izrečem tudi sam, nikoli pa ne spoznam, da sem možgani v kadi?

Resničen sem, če sem objektivno realen, realen pa, če sem objektivno resničen?

Kako naj izstopim iz svoje zavesti, saj nisem objektiven?

Absurdno tako, da se zavedam objektivne realnosti, ker nisem subjekt?

Paradoksalno pa se zavedam objektivne resničnosti, saj sem subjekt?

Ni torej absurd ta, da sem objekt, ne pa subjekt?

Paradoks pa je tale: nisem absurden, ker sem objekt?

V prvem primeru sem subjekt, saj se zavedam objektivne realnosti, ne pa objektivne resničnosti (ali obratno)?

V drugem primeru se zavedam obojega, ker sem subjekt?

Subjekt sem, saj sem absurden?

Paradoksalen pa, ker sem subjekt?

V obeh primerih sem torej objektiven?

Razlika je tale:

• v prvem primeru dosežem konec regresa, ki se nikjer ne začne, z limito in umrem jutri, nikoli pa danes;

• v drugem primeru pa prispem na konec neskončnosti brez limite, saj ne verjamem v absurd ter imam boljšo moralo?

Kot filozof, sem se odločil za drugo možnost: ukvarjam se namreč s ‘Predmetom’, ne pa z dr. Uletom.

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Popravljam tiskarskega škrata!

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjame v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof

Kot vse doslej, pisano za prihodnost, za tiste, ki se jih spominjam.

Kantova metafizika je takšna, da so njegove kategorije vrojene?

Kot takšne so a priori in so apodiktične?

So metafizične ter dosežejo izkustvo prek transcendentalne sheme, ki je čas (je čist in čuten – a priori ter a posteriori), kot transcendentalne (najdem jih v izkušnji, kjer so sami pojavi)?

Od kod torej čas?

Ker je ‘stvar’, ki ni kategorija?

Te so a priori, kot apriorna čutnost (čas in prostor)?

Od kod ‘stvar’, ki ni vzrok, ter od kod vzrok pri Humu, ki je Kanta prebudil iz dogmatičnega sna?

Kant ni dogmatik, saj ni skeptik?

Je Hume dogmatik?

Se krogli po trku odbijeta ali ne?

Po Humu (filozofu) je to mogoče, ker tega v zdravem razumu kot filozof ne verjame?

Je to mogoče danes pri znanstveniku?

Če znanstvenik ni človek?

Prvi je lahko le religiozni človek, ki verjame v Boga, ateist pa je sam Bog, tega pa ne verjame?

Kot filozof je Hume skeptik, dokler ne gre za res?

Tedaj pa verjame v zdravi razum?

Tudi znanstvenik je skeptik (nedokončana indukcija), kolikor ni človek, kot človek pa je v vsakdanjem življenju dogmatik?

Kant ni skeptik?

Kot filozof ni dogmatik, kot človek z zdravim razumom pa verjame v Boga (ateist je religiozen, saj v Boga ne verjame)?

Ta je za filozofa regulativna ideja, ki je napol objektivna, ker je popolnoma prazna?

Hume kot filozof torej ni dogmatik, kot vsakdanji človek pa se na vzročnost navadi v izkustvu?

Kantova izkušnja pa je objektivno realna, saj je transcendentalno idealna, ker Kant ni dogmatik, se pa kot filozof ni navadil na Huma?

Ni dogmatik, Humu pa ne verjame?

Tudi Hume ni dogmatik, ne verjame pa Kantu (načelno)?

Hume ni dogmatik – v vsakdanjem življenju ne verjame v svojo filozofijo?

Je Kant v zdravem razumu fenomenalen, na drugi strani izkustva pa noumenalen?

Kot človek (ki se pojavi) se Kant spozna; kot filozof, ki je človek, pa se pozna (z mejnim pojmom, ki je povsem prazen z nedostopnim predmetom, spozna in pozna Huma)?

Z zdravim razumom Kant ne spozna Huma, ki pozna Kanta kot filozof, ne pa v vsakdanjem življenju?

Tam ga spozna, Kant pa se spozna v zdravem razumu, saj pozna filozofa?

Se ni Hume, ki nima ‘stvari’, pozna pa filozofa, na Kanta navadil v izkušnji?

Kant ‘stvar’ ima, ker pozna Huma z zdravim razumom, se pa na čarovnije ne spozna?

Ni Hume razcepljen tako, da se pozna kot filozof, saj se spozna, kot religiozni človek pa se spozna, marveč pozna?

Kant je razcepljen tako, da je kot človek iz te strani mejnega pojma na pol objektiven, kot filozof pa pozna Huma, sebe pa ne pozna?

Hume čarovnij ne pozna, pozna pa Kanta z njegovo ‘stvarjo’, ker Kant čarovnij ne razume, pozna pa Huma, ki nima ‘stvari’ ?

Kant pozna Huma, spozna pa ‘Kanta’, Hume spozna Kanta, ‘Huma’ pa ne spozna?

Možgane imam v kadi, saj sem veren; sem filozof (v Boga ne verjamem), nisem pa znanstvenik?

Tudi možgani tega so v kadi, ker ni pa filozof, saj ni človek, kot človek pa je lahko samo religiozen?

Kot filozof verjamem v ‘Predmet’ (ta je Temelj), ker nisem religiozen, ampak veren?

Znanstvenik verjamem v predmet, kot religiozni človek pa v temelj (ki ni ‘predmet’), saj ni veren?

Če dosežem konec regressuma ad infinitum z limito, sem vedno na prvi ograji (kot plankar), ker nisem ne znanstvenik ne filozof, stojim pa na mestu, saj potujem v neskončnost?

Če pa imam (kot prejšnji) možgane v kadi, sem filozof, ker (potencialno) prispem na začetek, ki se nikjer ne začne, brez limite?

Ko mi plankar pove, kako pride z limito, vem, kam prispem brez limite, saj mu takrat rečem, kam doseže z limito, tedaj pa to ve?

Takrat pa mi plankar pravi, kam z limito prispe, ker tedaj vem, kako dosežem brez nje?

Mi ne pove takrat, sam pa njemu tedaj, saj mu rečem takrat, plankar pa meni tedaj?

Pravi mi takrat tedaj, ker mi pove tedaj takrat, vem pa takrat ter ne tedaj, saj vem tedaj, ne pa takrat?

Tako mu tudi rečem: tedaj takrat in takrat tedaj, ve pa samo tedaj ter le takrat?

Oba sva se odločila iracionalno, toda sam bolje vem, ker imam boljšo moralo?

Niso ‘profesorji’ filozofije ubili Kierkegaarda s paragrafi, saj so se kot plankarji vrgli na njegovo filozofijo kot znanstveniki?

Damjan Ograjenšek, filozof

Bila sem navzoča pri njegovem smrtnem boju, tem mučnem življenjskem delu, v katerem se odpravlja življenje. Zaman sem poskušala ujeti skrivnost tega odhoda v nikamor. Dolgo po zadnjem trzljaju sem ostala z njim. Najprej je bil mrtev, ampak navzoč. To je bil še vedno on. Pozneje pa sem videla, kako se vrtoglavo oddaljuje od mene, naenkrat sem se sklanjala nad truplo.

Simone de Beauvoir, Najlepša leta

Bivam in eksistiram?

Nisem isti, ker sem enak?

Sem, kar nisem, ter nisem, kar sem?

Eksistiram, saj bivam?

Enak sem in isti?

Nisem, kar sem, sem pa, kar nisem?

Zavest je strukturirana kot govorica, ker nimam jezika?

Nimam pa govorice, saj je zavest strukturirana kot jezik?

Imam zavest takrat ali tedaj?

Ko ne govorim, ker je jezik sestavljen iz besed, ki so znaki?

Ko nimam jezika, saj brez govorice govorim brez jezika?

Takrat imam zavest, tedaj pa takrat?

Takrat tedaj, ko je nimam takrat: imam jo tedaj, ko jo imam takrat, ne pa tedaj?

Tedaj imam zavest, takrat pa tedaj?

Tedaj takrat, ko je nimam tedaj, marveč takrat: ko je nimam takrat, temveč tedaj?

Natančno »takrat«, ko je nimam takrat, pač pa tedaj?

Ker je nimam natanko »tedaj«, ampak takrat, ne pa tedaj?

Tedaj jo imam »takrat«, takrat pa »tedaj« (nisem tedaj takrat, marveč »takrat« pa »tedaj«)?

»Tedaj« sem »takrat«, takrat pa tedaj (imam jo takrat »tedaj«, temveč tedaj pa »takrat«)?

Znak je sestavljen iz označevalca ter označenca in označuje označeno onstran zavesti, saj ni beseda?

Tudi beseda ni znak; sestoji iz označenega ter označevalca, ker označuje označeno na drugi strani zavesti?

Takrat jezik z besedo ne pove isto kot ne reče tedaj govorica brez znaka, tega pa ne pove?

Reče tedaj govorica z jezikom enako kot ne pove jezik takrat z govorico, ampak tega ne reče?

Takrat reče jezik z znakom, ki je tedaj beseda, da sem objektivno realen, nisem pa objektiven?

Tedaj pa govorica, ki tedaj ni govorica, »ni« pa takrat, pravi in reče, da sem subjektiven, nisem pa objektiven?

(Posredovanje neposrednega je torej mogoče v jeziku, ki je strukturiran kot govorica?

Sestavljen je iz besed, ki so pojmi ali ideje (bolj ali manj konkretne)?

	Beseda kot takšna je »znak«, ki kaže na samega sebe?

	Sestoji iz označevalca in označenca? 

	Kot znak beseda ni »znak«, kaže pa onstran sebe?

	Kaj je skupnega znaku, ki je takrat »znak«, ter »znaku«, ki je tedaj znak?

	»Znak«, znak pa ni znak, in znak, »znak« pa ni »znak« ?

	Ne posreduje beseda kot znak ono zunaj zavesti, ker kaže na »znak«, ki ni znak, saj kot »znak« beseda ni znak, je pa beseda?

	Ta je ter ni znak, ker je »znak«, »znak« pa je beseda, če ni »znak«, če pa je »beseda«, ni znak?

	Beseda je »znak« natanko takrat, ko ni beseda, točno tedaj pa je znak, saj znak ni »beseda« ?

	Od kod »beseda« neposrednemu zunaj zavesti, ki nima besede?

	Beseda ni »znak«, ker ni beseda, je pa »beseda«, ki je »znak«, saj ni beseda?

	Paradoks je tale: kot znak kaže beseda na neposredno na drugi strani besede, kjer je »beseda«, ta pa kot »znak« kaže na znak?

	Beseda je kratko in malo beseda, ker je »beseda«, »beseda« pa je kratko ter malo objektivno realna, saj je beseda?

	Znak je objektivno realen, označuje pa »znak« ?

	Tudi »znak« ni »znak«, ker je objektivno realen?

	Oba sta objektivno realna, saj eden ni znak?

	Kateri ni objektivno realen, če eden ni »znak« ?

	Znak?

	Ta je objektivno realen, ker ni znak?

	»Znak« pa je objektivno realen, saj je znak?

	Beseda torej označi neposredno zunaj besede, ki nima besede, z »besedo«, ker je kot znak kratko in malo beseda, ki z označevalcem označi označeno znotraj besede? 

	Kot takšna je objektivno realna, je pa »znak« ?

	Nima nobene besede, ker kot beseda poda neposrednemu onstran besede »besedo« ?

	Kot »beseda« je kratko ter malo objektivno realna, saj kot beseda kaže z označevalcem na označenca na drugi strani »besede« ?

	Tudi »beseda« je kratko in malo beseda, ker je objektivno realna, ni pa »beseda« ?

	Je pa znak, ki je »znak« ?

	Kateri je objektivno realen, saj je znak, kateri pa, ker je »znak« ?

Oba, saj je znak kratko ter malo »znak«, ta pa kratko in malo ni znak?

Subjekt namreč ni odvisen od objekta, ker je objektivno realen, objekt pa ni objekt, saj je objektivno realen, ni pa subjekt?

Rečeno drugače: subjekt je objektivno realen, ker ni objektiven, objekt pa je objektivno realen, ni pa realno objektiven?

Bolj torej verjame drugemu Koperniku (ki ni dogmatik) kot pa »skeptiku« Humu (ki je skepticizem pripeljal do bridkega konca), saj sem veren, ker v Boga ne verjamem?)

Jezik z znakom, ki je beseda, simbolizira besedo tako, da ta pokaže na ontološki predmet, saj nima besede?

Tudi govorica z besedo, ki je simbol, ker je znak, kaže z znakom brez znaka na ontični predmet?

Med obema je ontološka razlika?

Je nisem prestopil z jezikom, ki je govorica, saj govorim brez besede?

Prešel sem jo z besedo, ki je znak jezika, povem pa, temveč ne rečem?

Kaj torej pravim, če rečem, pa ne povem?

Kaj pravim, če povem, ne pa rečem?

Kaj rečem, če pravim ter ne povem?

Kaj rečem, če povem, pa ne pravim?

Toda kaj povem, če pravim, ne pa rečem?

In kaj povem, če rečem, ampak ne pravim?

Da je meja prestopna, ker ni prehodna?

Da je prehodna, ni pa prestopna?

Kaj je tedaj na zunanjem robu, če takrat meja nima notranjega brega?

Kaj je takrat na notranjem robu, saj meja tedaj nima zunanjega brega?

Tedaj meja takrat premore dva roba ter breg?

Takrat zmore meja dva brega, tedaj pa en rob?

Če stopim na breg, stopim na rob?

Če stopim na rob, stopim na breg?

Je rob breg in breg rob?

Meja ima samo en breg; zunaj je rob?

Meja ima en sam rob; onstran ni brega?

Meja ima dva roba: na drugi strani je breg?

Meja ima dva brega: na drugi strani ni roba?

Med eksistenco ter bivanjem ni meje?

Bivanje je eksistenca, eksistenca pa bivanje?

Če eksistiram, bivam, ker »eksistiram« ?

Če bivam, eksistiram, saj »bivam« ?

Meje med eksistenco in bivanjem ni, je pa med eksistenco ter »eksistenco«, ker ima dva brega in rob?

Tudi meje med bivanjem ter eksistenco ni, je pa med bivanjem in »bivanjem«, saj nima bregov, ima pa »rob« (nima robov, ima pa »breg«)?

Iz eksistence stopim v bivanje, ker eksistiram, meja pa nima druge strani, kjer »eksistiram«?

Tudi bivanje je isto, saj je enako: bivam, ker eksistiram, saj »bivam« (rob je breg, breg pa »rob« (breg je rob, rob pa »breg«))?

Jezik/govorica ni moja zavest, ker je moja zavest moj svet?

Meja zavesti je meja moje govorice/jezika, meja sveta pa je meja mojega jezika/govorice?

Meja ni enaka ter ista, je pa ista in ni enaka?

Tedaj govorim z jezikom brez govorice: z znakom, ki je beseda?

Ni takrat jezik govorica, ki nima besede: govorim z govorico, saj nimam jezika?

Tedaj je meja, ki je »meja«, ‘meja’, je pa ista, ker je enaka, ampak enaka, ni pa ista?

Takrat pa je ‘meja’, ki »ni« ‘meja’, saj je enaka ter ista, ista, ni pa »ista«, temveč ni »meja« ?

Meja je zunaj med eksistenco in bivanjem, ki nimata meje (bivanje eksistira, eksistenca je bivanje)?

‘Meja’ pa je, ker je znotraj, saj nima strani?

Na zunanjem robu meje, ki nima zunanjega roba, je ‘meja’, na notranjem bregu ‘meje’, ki nima notranjega brega, pa meja (et vice versa)?

Na koncu meje, ki se nikjer ne začne, je ‘meja’, na začetku ‘meje’, kamor hodim brez konca ter kraja, je meja (et vice versa)?

Meja »je« ‘meja’, meja ni »meja«, ‘meja’ »ni« meja, ‘meja’ »ni« ‘meja’ (et vice versa)?

»Rob« je en sam, tam pa ni meje?

Tudi ‘meje’ ni ‘tam’, breg pa je rob?

Kaj je na drugi strani meje (te ni, ker eksistira tako, da biva v neskončnost, saj biva, ker »ne« eksistira) tedaj, če prestopim takrat ‘mejo’ ?

Kaj pa je onstran ‘meje’ tedaj (ta je: na eni strani je Temelj, ki nima ne kraja ne konca, na drugi pa ‘Predmet’, ki je na koncu neskončnosti), če preidem takrat mejo (brez limite, z zadnjim neštetim zamancem)?

Če prestopim mejo (ki ni prehodna), prispem na konec neskončnosti in stopim na ‘mejo’ (na eni strani je Temelj, na drugi pa ‘Predmet’, saj ‘meja’ nima strani); ‘meje’ tedaj ni takrat, ‘Predmet’ pa je singularen, ampak je Temelj?

Če preidem ‘mejo’ (ki je prestopna), pridem na začetek neskončnosti, ker prestopim mejo (te ni, na eni strani je eksistenca, na drugi pa bivanje); meje takrat ni tedaj, Temelj pa ni ‘Predmet’, je pa singularen?

Ni pot do resnice resnica sama, ki nima ne kraja ne konca: na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?

Če rešim Kantovo zadnje vprašanje, ki ga drugi Kopernik nikoli ni rešil?

Damjan Ograjenšek, filozof (Academia operosorum Labacensium (iz prihodnosti))

Ne hrast ne hrošč ga ne pozna, človek ni krona sveta?

Ali deveta dežela res je?

Zavest je strukturirana kot govorica?

Govorim z besedami, ki tvorijo jezik?

Jezik zavesti ni govorica: beseda govorice nima jezika, beseda jezika pa ne govori?

Beseda zavesti torej ni jezik: beseda jezika nima govorice, beseda govorice pa ni znak jezika?

Beseda je znak in jezik zavesti ni govorica?

Znak je beseda ter govorica zavesti ni jezik?

Jezik ni govorica, ker brez jezika ne morem govoriti, govorica pa ni jezik, saj brez govorice nimam besede?

Takrat imam zavest: jezik je sestavljen iz besed, ki so znaki, ker ne govorim?

Tedaj zavest imam: govorim brez jezika, saj brez govorice nimam jezika?

Takrat so torej besede znaki, nimam pa govorice, tedaj pa govorica sestoji iz znakov, ki so besede, ker brez jezika ne morem govoriti?

Rečem z jezikom, tega pa ne povem?

Govorim takrat tole:

Znak se determinira tako, da se negira?

Ni isti, saj je enak, enak pa je, ker je isti?

Negira se tako, da se determinira?

Kaj torej povem z govorico, če tega ne rečem?

Kdaj govorim tedaj, če ne govorim takrat?

Beseda je ista, saj je znak, ker je enaka, saj ni znak?

Znak je znak, ker ni enak, saj je isti, ker je beseda?

Če ne govorim tedaj, kdaj govorim takrat?

Se beseda negira, saj se determinira, ker je znak, je pa ista, saj ni enaka?

Znak je beseda, ki se determinira, ker se negira, saj je enaka in ista?

Če nimam jezika, nimam znaka, če nimam besede, nimam govorice?

Ni jezik razcepljen tako, da imam besedo, govorica pa tako, da imam jezik?

Beseda je znak, znak pa beseda?

Znak je beseda, beseda pa znak?

Kaj torej povem z jezikom, če rečem z besedo, ker govorim z znakom?

Kaj govorim z besedo, če tega ne rečem, temveč ne govorim z znakom, ampak povem z govorico?

Da je deveta dežela, saj imam znak, ker imam kratko ter malo besedo (ta ni znak, jezik pa je govorica, saj znak ni beseda)?

Da devete dežele ni, imam pa besedo, znaka pa kratko in malo nimam (ta ni beseda, govorica pa ni jezik – beseda je ista, ker je enaka)?

Zavest je strukturirana kot govorica, saj je beseda znak, ki sestoji iz označevalca ter označenega, znak pa označuje označeno onstran zavesti, ker znak ni beseda?

Ni znak beseda, beseda pa ni znak, saj beseda označi označeno zunaj zavesti in zavest ni strukturirana kot jezik (beseda je znak, znak je enak ter isti, ni pa beseda)?

Jezik torej nima besede, govorica, ki govori, pa je brez jezika?

Kaj tedaj reče govorica z znakom, to pa pove takrat brez besede?

Tudi govorica je jezik, nima pa znaka, jezik pa govori brez besede?

Kaj pove takrat jezik z besedo, to pa tedaj reče brez znaka?

Isto kot govorica, ki je enaka kot jezik, ker ni govorica?

Ni jezik takrat tedaj govorica, ta pa tedaj takrat ni tedaj (je enaka in ista)?

Takrat reče jezik z znakom, ki je tedaj beseda, da deveta dežela kratko ter malo je, na drugi strani zavesti pa ni nobene dežele?

Tedaj pa govorica, ki tedaj ni govorica, ni pa takrat, pravi, marveč reče, da je zunaj zavesti dežela, saj sem objektivno realen, nisem pa objektiven?

Z drugo besedo:

Subjekt je objektiven, ker ni odvisen od objekta, saj je objektiven, ni pa subjektiven?

Damjan Ograjenšek, filozof

Za zgodovino prihodnosti

Gre za fenomen resnice.

Tja sodi resnica kot dejanskost, v opoziciji z videzom ali irealnostjo. Pa tudi resnica kot lastnost govora, misli, v nasprotju z napačnostjo, lažnostjo.

V teh vidikih fenomena resnice se resnica kaže kot bistveno polarni pojem, ki je v izključujočem, binarnem odnosu s svojim »nasprotjem«; če pa ni enovitega fenomena resnice, tudi ni enega samega pojma in njenega nasprotja (po dr. A. Uletu).

Zavest je strukturirana kot govorica, ki jo lahko zapišem?

Misel izrazim s stavkom, je pa ne napišem, ker zapišem stavek, ne pa njegove propozicije, ki je miselna vsebina stavka?

Če torej na tablo napišem stavek, kaj zapišem?

Kar preberem, saj propozicije ne napišem?

Kam pa zapišem misel, če je ne napišem na tablo?

Če stavek zapišem na tablo, kam napišem njegovo propozicijo, ker je zavest (tudi nezavedna) strukturirana kot govorica?

Kje se torej zmotim, saj sem zapisal stavek?

Nikjer; nisem napisal njegove misli, marveč vsebino?

Ta ima dimenzijo, ne pa propozicija stavka?

Toda kako lahko mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli?

Napišem vsebino stavka, nimam pa njegove propozicije?

Kakšno vsebino ima stavek, če ga ne morem misliti?

Tudi matematika je natančna: eksaktno se zmotim v dimenziji točke, ker jo mislim brez dimenzije?

Kam napišem točko brez dimenzije, če se zmotim natanko toliko, da napišem stavek?

Rečeno drugače: koliko je ura na steni, če si tega ne rečem?

Ne gre za to, da vem, koliko je ura, dokler se tega ne vprašam, ampak za to, da se tega ne morem vprašati, pa vendarle vem?

Razen, če ne napišem propozicije na konec regressusa ad infinitum, eksaktna matematika pa zapiše piko na tablo, saj hodi brez konca in kraja?

Če ne moremo govoriti, moramo molčati?

Kaj torej molčim, če napišem stavek?

Kaj pa pravim, če zapišem propozicijo, ker tega ne rečem?

Zapišem metaforo, saj nisem napisal ničesar: napišem metaforo, ker nisem ničesar zapisal?

Ne zmotim se ter ne napišem napišem, temveč zapišem napišem: napišem zapišem, ne pa zapišem zapišem, saj se ne zmotim?

Kaj torej napišem, če zapišem napišem?

Kaj pa zapišem, če tega ne napišem, niti zapišem?

Toda kaj zapišem, ker napišem zapišem?

Kaj napišem, saj ne zapišem, niti napišem?

(Resnica premore »nasprotje«, ker je moj logični prostor razcepljen tako, da prestopam njegovo mejo, ki ni prehodna?

Kaj je na drugi strani meje, ki nima zunanjega roba?

Ne verjamem v absurd meje, ampak v njen paradoks: da je meja ‘meja’ ?

Prva je med eksistenco in bivanjem, tam pa je ni?

Druga »ni« prva?

‘Tam’ je, saj ne eksistira ne biva?

Ni druga notranja ter prva zunanja?

Če prestopim zunanjo, preidem notranjo (et vice versa)?

Katera je ista, ne pa enaka, katera je enaka, temveč ni ista?

Je prva prehodna, ni pa prestopna, druge pa tam ni, ker nima strani?

Prvo prehajam z limito?

Tako pa ne pridem do druge, ki je ni ‘tam’, saj je prehodna in ne neprestopna?

Ko tedaj vem, kam prispem z limito (ker nikamor ne grem), vem, kaj je ‘tam’ (takrat brez limite dosežem ‘mejo’)?

[Nikoli ne pridem do ‘meje’, ki je, ker je ni na koncu regresa brez konca?

Meja je prestopna, ni pa prehodna?

Brez limite prestopim ‘mejo’: ni je na koncu neskončnosti, ampak tam »je« ?

Meja »je« ‘meja’, ta pa »ni« ‘meja’ ?

Drugo dosežem s prvo; te ni med eksistenco, ki biva, in bivanjem, ki eksistira?

Druga pa je, temveč nima strani?

Dokler je ne dosežem, saj na koncu regresa, ki ne premore začetka, preidem mejo?

Nisem »prestopil« ‘meje’ brez limite, ker strani nimata meje?

Meja »ni« meja, meja »ni« ‘meja’ ?

Ena je tam, druga pa ‘tam’ (et vice versa)?]

Na drugi strani meje ni ‘meje’, onstran ‘meje’ pa »ni ničesar« ?

Mejo prehajam brez konca ter kraja in na koncu brez konca prestopim ‘mejo’ ?

Če ni enovitega fenomena resnice, tudi ni enega samega njenega pojma (ter njegovega nasprotja): namreč ne verjamem v absurd, da vem, da umrem, tega pa ne verjamem?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

Paradoks je tale: ne verjamem v absurd – meja »je« meja, ker ‘meja’ »ni« ‘meja’ (in vice versa)?

Ni na drugi strani meje ničesar, saj zunaj ‘meje’ »ničesar« ni?

Ni tudi onstran ‘meje’ ničesar, ker ni na drugi strani meje »ničesar« ?)

Damjan Ograjenšek, filozof