Za zgodovino prihodnosti
Gre za fenomen resnice.
Tja sodi resnica kot dejanskost, v opoziciji z videzom ali irealnostjo. Pa tudi resnica kot lastnost govora, misli, v nasprotju z napačnostjo, lažnostjo.
V teh vidikih fenomena resnice se resnica kaže kot bistveno polarni pojem, ki je v izključujočem, binarnem odnosu s svojim »nasprotjem«; če pa ni enovitega fenomena resnice, tudi ni enega samega pojma in njenega nasprotja (po dr. A. Uletu).
Zavest je strukturirana kot govorica, ki jo lahko zapišem?
Misel izrazim s stavkom, je pa ne napišem, ker zapišem stavek, ne pa njegove propozicije, ki je miselna vsebina stavka?
Če torej na tablo napišem stavek, kaj zapišem?
Kar preberem, saj propozicije ne napišem?
Kam pa zapišem misel, če je ne napišem na tablo?
Če stavek zapišem na tablo, kam napišem njegovo propozicijo, ker je zavest (tudi nezavedna) strukturirana kot govorica?
Kje se torej zmotim, saj sem zapisal stavek?
Nikjer; nisem napisal njegove misli, marveč vsebino?
Ta ima dimenzijo, ne pa propozicija stavka?
Toda kako lahko mislim stavek, če ne morem zapisati njegove misli?
Napišem vsebino stavka, nimam pa njegove propozicije?
Kakšno vsebino ima stavek, če ga ne morem misliti?
Tudi matematika je natančna: eksaktno se zmotim v dimenziji točke, ker jo mislim brez dimenzije?
Kam napišem točko brez dimenzije, če se zmotim natanko toliko, da napišem stavek?
Rečeno drugače: koliko je ura na steni, če si tega ne rečem?
Ne gre za to, da vem, koliko je ura, dokler se tega ne vprašam, ampak za to, da se tega ne morem vprašati, pa vendarle vem?
Razen, če ne napišem propozicije na konec regressusa ad infinitum, eksaktna matematika pa zapiše piko na tablo, saj hodi brez konca in kraja?
Če ne moremo govoriti, moramo molčati?
Kaj torej molčim, če napišem stavek?
Kaj pa pravim, če zapišem propozicijo, ker tega ne rečem?
Zapišem metaforo, saj nisem napisal ničesar: napišem metaforo, ker nisem ničesar zapisal?
Ne zmotim se ter ne napišem napišem, temveč zapišem napišem: napišem zapišem, ne pa zapišem zapišem, saj se ne zmotim?
Kaj torej napišem, če zapišem napišem?
Kaj pa zapišem, če tega ne napišem, niti zapišem?
Toda kaj zapišem, ker napišem zapišem?
Kaj napišem, saj ne zapišem, niti napišem?
(Resnica premore »nasprotje«, ker je moj logični prostor razcepljen tako, da prestopam njegovo mejo, ki ni prehodna?
Kaj je na drugi strani meje, ki nima zunanjega roba?
Ne verjamem v absurd meje, ampak v njen paradoks: da je meja ‘meja’ ?
Prva je med eksistenco in bivanjem, tam pa je ni?
Druga »ni« prva?
‘Tam’ je, saj ne eksistira ne biva?
Ni druga notranja ter prva zunanja?
Če prestopim zunanjo, preidem notranjo (et vice versa)?
Katera je ista, ne pa enaka, katera je enaka, temveč ni ista?
Je prva prehodna, ni pa prestopna, druge pa tam ni, ker nima strani?
Prvo prehajam z limito?
Tako pa ne pridem do druge, ki je ni ‘tam’, saj je prehodna in ne neprestopna?
Ko tedaj vem, kam prispem z limito (ker nikamor ne grem), vem, kaj je ‘tam’ (takrat brez limite dosežem ‘mejo’)?
[Nikoli ne pridem do ‘meje’, ki je, ker je ni na koncu regresa brez konca?
Meja je prestopna, ni pa prehodna?
Brez limite prestopim ‘mejo’: ni je na koncu neskončnosti, ampak tam »je« ?
Meja »je« ‘meja’, ta pa »ni« ‘meja’ ?
Drugo dosežem s prvo; te ni med eksistenco, ki biva, in bivanjem, ki eksistira?
Druga pa je, temveč nima strani?
Dokler je ne dosežem, saj na koncu regresa, ki ne premore začetka, preidem mejo?
Nisem »prestopil« ‘meje’ brez limite, ker strani nimata meje?
Meja »ni« meja, meja »ni« ‘meja’ ?
Ena je tam, druga pa ‘tam’ (et vice versa)?]
Na drugi strani meje ni ‘meje’, onstran ‘meje’ pa »ni ničesar« ?
Mejo prehajam brez konca ter kraja in na koncu brez konca prestopim ‘mejo’ ?
Če ni enovitega fenomena resnice, tudi ni enega samega njenega pojma (ter njegovega nasprotja): namreč ne verjamem v absurd, da vem, da umrem, tega pa ne verjamem?
Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?
Paradoks je tale: ne verjamem v absurd – meja »je« meja, ker ‘meja’ »ni« ‘meja’ (in vice versa)?
Ni na drugi strani meje ničesar, saj zunaj ‘meje’ »ničesar« ni?
Ni tudi onstran ‘meje’ ničesar, ker ni na drugi strani meje »ničesar« ?)
Damjan Ograjenšek, filozof