S poti

Kaj se zdi, da kaže paradoks ‘Ahil in želva’ (sodi med klasičnih paradokse Zenona iz Eleje, govori pa o gibanju)?

Če je prostor (in/ali čas) deljiv v neskončnost, gibanje ni mogoče.

Paradoks brani Parmenidovo idejo, da je vse eno.

Ahil torej povabi želvo na tekmo. Prepusti ji prednost.

Možno je, da,  kljub svoji hitrosti, nikoli ne ujame zaspanega nasprotnika?

Kadarkoli doseže točko, kjer želva počiva, se ta pomakne naprej (čeprav za malenkost).  

Tekma se nadaljuje v tem slogu; hitri tekač je vse bliže, nadležni plazilec pa se mu vselej izmakne.

Druga verzija paradoksa te vrste nastane, če pomislimo, kaj je potrebno, da prečkamo sobo.

Najprej moram preiti polovico razdalje.

Tega seveda ne morem, če prej nisem prešel polovice polovice.

Ni pa mogoče čez polovico polovice, če nisem premagal te polovice.

Tako v neskončnost.

Nikoli ne začnem?

 Jasno pa je, da ljudje prečkamo sobe. Tudi Grk bi v tekmi ujel želvo.

Nekaj je narobe z Zenonovim argumentom?

Kaj?

Ne trdimo navadno,  da končno vsoto zmore neskončna vrsta matematike (½ + ¼ + 1/8 + 1/16 . . .).

Obstaja končni čas prečkanja serije?

To pa skoraj zgreši poanto Zenonovega paradoksa.

Ni res, da že vseskozi ne vem, da fenomena resničnega sveta s tem ne rešim?

Kje je Zenon zašel?

Kaj pa če limita ni prava?

 Konec dosežem z zadnjim členom?

Ta je  n + 1 , ker štejem brez konca?

V absurde torej ne verjamem.

                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja