Na meji?

Kdor je voljan, ga vodi usoda, kdor se upira, ga vleče.

                                                                                                           Cicero

Je prostor brez meje neskončen?

Brezmejni čas nima konca?

Brezmejni prostor je čas brez meje?

Brezmejni čas je prostor brez meje?

Čas si narišem, ker si narišem prostor?

Narišem si prostor, saj si narišem čas?

Narišem prostor ali čas?

Prostora ne narišem v času?

Narišem čas v prostoru?

Čas narišem v prostoru tako, da narišem prostor v času?

Prostor narišem v času tako, da narišem čas v prostoru?

Kako naj narišem prostor, če ne narišem časa?

Kako naj narišem čas, če ne narišem prostora?

Čas teče zunaj prostora?

Ponazorim to s prostorom?

Prostor se širi in krči onstran časa, kar ponazorim s časom?

Nimam časa, če ga ne ponazorim s prostorom?

Nimam prostora, če tega ne ponazorim s časom?

(Če nimam časa, ničesar ne ponazorim?

Če ničesar ne ponazorim, nimam prostora?

Nimam časa, niti prostora, če ne ponazorim ničesar?)

Čas teče, če narišem premico?

Ta nima konca v času, ker čas nima konca v prostoru?

Čas teče v času?

Kam teče prostor v prostoru?

Se neskončna premica širi v čas?

Saj je v prostoru.

V prostor?

Ni v času?

Premica, ki nima meje, je prazen čas, ki nima konca?

Čas, ki nima meje, ni prazna premica, ki je neskončna?

Je prazen prostor brezmejni čas?

Prazen čas ni brezmejni prostor?

Čas, ki teče, je neskončni prostor?

Čas brez konca ni tekoči prostor?

Neskončni čas je prostor?

Prostor, ki nima meje, je neskončen, prostor brez konca pa je čas?

Čas brez meje ni brez konca?

Je prostor, ki nima konca, čas?

Neskončni čas ni prostor?

Se konča daljica v času, ker se ne začne v prostoru?

Se konča v prostoru, če je ne narišem v času?

Narišem jo v prostoru, saj čas stoji?

Kam teče čas, ker stoji prostor?

Kam teče premica, ki je pri miru?

Kje stoji daljica, ki teče v času?

Ta ne teče v prostoru, ki stoji v času?

V prostoru, kjer stoji daljica, ki je ne narišem v času, teče čas?

Miruje daljica v prostoru?

Saj ne narišem časa?

Če časa ne narišem, tudi ne prostora?

Stoji daljica, kjer je ne narišem?

Jo narišem v času, ker v prostoru ni pri miru?

Tudi v prostoru, saj ne miruje v času?

Kje torej stoji daljica?

Je ne narišem?

Kje narišem premico, ki ne stoji?

V prostoru ne miruje, kjer stoji daljica, ki jo narišem v času?

Ta v prostoru ni pri miru, kjer narišem čas?

V njem teče premica, ki je daljica?

Tedaj ter le takrat, ko je ne narišem?

Takrat in le tedaj je daljica premica?

Ker ne narišem prve?

Premico narišem v času, daljice ne v prostoru?

Ni premica v prostoru, saj je daljica?

Ta je premica, ker je v času?

Prostor stoji v času, ki ne miruje?

Tudi čas miruje v prostoru, ki ni pri miru?

Narišem daljico, če ne narišem premice: časa ne narišem v prostoru, ampak v času?

Če daljice ne narišem, ne narišem časa?

Prostora ne narišem: premica ni daljica, daljica pa ni premica?

Daljica miruje v času, kjer teče premica?

Teče ta v prostoru, kjer stoji daljica?

Premica je daljica, saj prostor teče v času?

Čas je prostor, daljica pa je premica?

Vmes je meja?

Sem v prostoru, ki teče v neskončnost, ker sem v času?

V času, saj sem v prostoru, ker teče čas v neskončnost?

Teče daljica, ki je v času, v neskončni prostor?

Kam teče premica, ki je v prostoru?

V neskončni čas?

Ta je a priori ?

A posteriori teče omejeni prostor?

Je prostor a priori ?

Omejeni čas teče a posteriori ?

Je moja meja med notranjim ter zunanjim čutom?

Meja med zunanjim in notranjim čutom ter ‘stvarjo na sebi (samo)’ je v zavesti?

Druga meja je zunanja, prva pa notranja?

Je druga onstran moje zavesti?

Prve ni na drugi strani zavesti?

Onstran zavesti je meja v moji zavesti, v zavesti je meja na drugi strani moje zavesti?

Zavest je moja, moja zavest je zavest?

Kje je meja?

V moji zavesti, če je v zavesti?

V tej, če je v moji zavesti?

Med prvo in drugo zavestjo je mejni pojem?

Determinacija je negacija?

Onstran moje zavesti je ‘(sama) stvar na sebi’, ki je prazen pojem, saj ji ne manjka nedostopen predmet?

Da, na drugi strani zavesti je moja zavest: zavesti ničesar ne manjka, ker je onstran moje zavesti?

Tudi ta je zavest, saj ji manjka ‘stvar na sebi (sama)’ ?

Ni ta na meji?

Moja zavest ni zavest, ker ji ničesar ne manjka?

Vmes je ‘stvar’ ?

Moja zavest je zavest, ki ni moja zavest; zavest je moja zavest, ki ni zavest?

Meja je prazen pojem?

Na eni strani je moja zavest?

Ni si dostopna, saj je zavest?

Je na drugi strani zavest?

Ta je moja zavest, ta pa zavest?

‘Stvar’ je med determinacijo ter negacijo, med negacijo in determinacijo?

Negacija je determinacija, determinacija pa negacija?

Meja je prestopna, ker ni prehodna?

Je prehodna, saj ni prestopna?

Vmes je prazen pojem?

Ta je nedostopen predmet?

Moja zavest je prazna, ker ji ne manjka nedostopna zavest?

Ta ni nedostopna, saj ji moja zavest manjka?

Kaj je v moji zavesti?

Ne manjka ji zavesti?

Tudi ta je prazna, ker ji ne manjka moje zavesti (ki ni dostopna)?

Je znotraj noumen, zunaj pa ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Noumen je onstran, na drugi strani pa ‘stvar’ ?

Notranja meja je zunanja, ta pa notranja?

Moja zavest je zavest, zavest pa moja zavest?

Kaj je na koncu meje, ki je prehodna, saj ni prestopna, ter prestopna, ker ni prehodna, saj se meja nikjer ne konča?

Notranja meja?

Te ni zunaj, ker je ni?

Onstran nje je ‘Predmet’, saj »»ne vidim«« Temelja?

Ta je ‘Predmet’ ?

Tudi tega »»ne vidim«« ?

Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

Paradoks je tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

Fantastika?

Pa mi odgovori na tole vprašanje, dragi bralec:

‘Kaj je smrt?’

Če se spomnim Leibniza:

‘Kako da nekaj je, če ni treba?’

Kant:

‘. . . kako lahko nasploh v času mislimo tisto stalno, katerega hkratnost z minljivim proizvede pojem spremembe?’

Ni zdravi razum največji metafizik?

Kot zapiše Kant v 18. stoletju:

‘Metafiziki, povsem izoliranemu spekulativnemu umskemu spoznanju, ki se v celoti dviga nad izkustvene nauke, in sicer z golimi pojmi . . . , kjer naj bi bil torej um sam svoj lastni učenec, usoda doslej še ni bila tako naklonjena, da bi mogla ubrati zanesljivo pot znanosti, čeprav je starejša od vseh drugih znanosti in bi ostala, tudi če bi vse druge kdaj v celoti pogoltnilo žrelo vseuničujočega barbarstva. Kajti v njej um nenehno zahaja v težave, celo tedaj, ko hoče a priori uvideti tiste zakone, ki jih (kot si domišlja) potrjuje najobičajnejše izkustvo. V njej moramo neštetokrat iti po poti nazaj, ker ugotovimo, da ne pelje tja, kamor hočemo, in kar zadeva enoglasnost njenih privržencev v trditvah, je metafizika še tako daleč od nje, da je vse prej bojišče, ki se zdi prav posebej namenjeno urjenju moči v igranem spopadu, na katerem si še nikoli noben bojevnik ni mogel izbojevati niti najmanjšega prostora in s svojo zmago utemeljiti kake trajne posesti. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo njeno postopanje doslej golo tipanje, in kar je najhujše, med golimi pojmi.’ (Kant, Immanuel, Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 26, 27)

                                                                                       Damjan Ograjenšek, filozof 

Dogmatizem pri Kantu?

V čem je torej Kantov dogmatizem?

V trditvi, da logika (od Aristotela dalje) stopica na mestu.

Res se mu to samo zdi, toda dinamična kritična filozofija je zato statična.

Medse in ‘stvar (samo) na sebi’ postavi mejo, ki ni prehodna.

Kant jo nenehno prehaja, ker ‘stvar na sebi (samo)’ pozna (v tem je njegov dinamizem), to pa tako, da je nikoli ne spozna (v tem je njegova statika).

Zavest namreč razdeli ter ‘stvar (samo) na sebi’ spozna v obeh polovicah: a posteriori in a priori.

– V izkustvu kot pojav ‘(same) stvari na sebi’.

– Pred izkušnjo kot ‘stvar na sebi (samo)’ kot ‘pojav’.

Pojav spozna, saj ga pozna, pozna pa, ker ga spozna.

Kolikor ga spozna, je meja prehodna.

Kot takšna je neprehodna, saj ga tedaj pozna.

Pozna ga v izkustvu, kjer ne spozna ‘stvari (same) na sebi’ (kot pojava).

To spozna a priori (kot ‘pojav’), ker tam ne spozna njenega pojava v izkušnji.

A posteriori pozna ‘stvar na sebi (samo)’ a priori (kot ‘pojav’ zunaj izkustva).

(A posteriori pojav ‘stvari (same) na sebi’ spozna, saj ga spozna kot ‘pojav’ a priori (zunaj izkušnje).

A posteriori pojav spozna, ker ‘(samo) stvar na sebi’ a posteriori pozna kot ‘pojav’.

‘Stvar (samo) na sebi’ a posteriori (kot pojav v izkustvu) pozna a priori.

A priori pojav ‘stvari (same) na sebi’ v izkušnji pozna, saj ga spozna v izkustvu a posteriori.

A priori ‘pojav’ ‘stvari na sebi’ torej spozna, ker a posteriori pozna ‘stvar na sebi’ kot ‘pojav’ (zunaj izkustva)).

V obeh primerih pojav spozna, saj ga nikjer ne pozna.

Pozna ga na eni ter na drugi strani, ker ga prav tam ne spozna.

Meja je prehodna, saj pojav spozna in pozna na obeh straneh, ker ga nikjer ne pozna ter spozna.

Pojav torej »pozna«, saj ga »spozna«, in »spozna«, ker ga »pozna«.

Zato je meja neprehodna – saj je prehodna.

Prehodna je, ker ni prehodna.

Je.

Kantova kritična filozofija jo dinamično preide, saj pojav spozna na obeh straneh.

Na vsaki strani ga torej pozna – njegova kritična filozofija je statična.

Za njen dinamizem meja (ki je) ni prehodna.

Filozof na eni strani spozna pojav ‘stvari (same) na sebi’, ne pa ‘stvari na sebi (same)’ kot ‘pojava’.

Na drugi spozna ‘stvar (samo) na sebi’ kot pojav, ne pa ‘pojava’ ‘(same) stvari na sebi’.

Spozna pojav, ki ga pozna.

Pozna ga, ker ga spozna.

Pojava nikoli ne spozna (saj ga spozna), niti pozna (ker ga pozna).

To sicer stori, toda tako, da je med spoznanjem ter spoznanjem in poznanjem ter poznanjem meja.

V prvem primeru gre za poznanje, v drugem za spoznanje.

Meja torej je.

Pojav spoznamo, saj ga ne spoznamo, ker ga poznamo.

Poznamo ga, saj ga ne poznamo, ker ga spoznamo.

Nikoli ne poznamo pojava, saj ga vedno spoznamo.

Vedno ga poznamo, ker ga nikoli ne spoznamo.

Pojav »poznamo« in »spoznamo«.

Mejo, ki je v zavesti, postavi Kant navzven.

Zanj je meja v zavesti prehodna (med predmeti notranjega ter zunanjega čuta), ne pa meja onstran zavesti (s ‘stvarjo (samo) na sebi’).

(Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je na drugi strani zavesti?

Predmeti notranjega čuta so resnični, če so mogoči kot realni pojavi v zunanjem čutu, kjer ni predmetov.

Pojavi zunanjega čuta so realni, če so mogoči kot resnični predmeti v notranjem čutu, kjer ni pojavov.

So resnični predmeti notranjega čuta realni?

Da, če se pojavijo v zunanjem čutu: tam ni ne realnih, ne resničnih predmetov.

So realni pojavi zunanjega čuta resnični?

Da, če se pojavijo v notranjem čutu: tam ni ne resničnih, ne realnih pojavov.

Kako se lahko predmeti pojavijo v zunanjem čutu, pojavi pa v notranjem?

Tako, da so realni pojavi resnični predmeti, ker je zunanji čut notranji.

Tako, da so realni predmeti resnični pojavi, saj je notranji čut zunanji.

Predmeti v notranjem čutu so resnični, ker so v času.

Pojavi v zunanjem čutu so realni, saj so v prostoru in času.

Notranji pojavi so zunanji predmeti?

Zunanji pojavi so notranji predmeti?

V času notranjega čuta se pojavi prostor ter čas zunanjega čuta, ker so v notranjem izkustvu resnični predmeti realni?

V času in prostoru zunanjega čuta se pojavi čas notranjega čuta, saj so realni pojavi resnični v zunanji izkušnji?

Notranje izkustvo je zunanja izkušnja, ker so realni predmeti resnični pojavi v času, kjer prostor ni onstran časa?

Zunanje izkustvo je notranja izkušnja, saj so realni pojavi resnični predmeti v prostoru, ki ni v času, ter v času, ki ni v prostoru?

Je notranje izkustvo pred zunanjim, ker so predmeti (resnični ali nerealni, realni ali neresnični) a priori, pojavi (realni ali nerealni, neresnični ali resnični) pa a posteriori ?

Je zunanja izkušnja pred notranjo, saj so pojavi (neresnični ali realni, nerealni ali resnični) a priori, predmeti (resnični ali neresnični, nerealni ali realni) pa a posteriori ?

Ne pri Kantu, ki je filozof, ker je ‘Kant’.

Ne pri ‘Kantu’, ki je filozof, saj je Kant.

Zavest je organon, ker stoji logika filozofa pri Kantu, ki je ‘Kant’, in pri ‘Kantu’, ki je Kant?

Zavest filozofa je razcepljena tako, da je ‘Kant’ a priori, Kant pa a posteriori, ter ‘Kant’ a posteriori in Kant a priori?

Se Drugi Kopernik vrti okrog ‘Kanta’ ali Kanta?

Okoli ‘Kanta’, saj Kant pozna Drugega Kopernika, ki mu ‘Drugi Kopernik’ ni znan?

Okrog Kanta?

Drugi Kopernik spozna Kanta, ta pa ‘Kanta’ ne spozna, marveč pozna?

Tudi Kant se spozna, ker se pozna: vrti se okoli samega sebe, saj je ‘Kant’ ?

‘Drugi Kopernik’ pozna Kanta, ta pa spozna Drugega Kopernika?

Prav tako ‘Kant’ ?

Da, v nekem trenutku ter v nekem času je znanstveni metafizik vodilni filozof med metafiziki.

Se evolucija ustavi pri Kantu?

Da, če ni ‘Kant’.

Tudi pri zgornjem, če ni Kant.

Kaj ve ‘Kant’, ki ne verjame, da je Kant?

Kaj verjame Kant, ki ne ve, da eksistira in biva?

Verjame, da ni ‘Kant’, ki ne ve, da je Kant?

‘Da je logika stopila na to zanesljivo pot že od najstarejših časov, se da razbrati od tod, da ji že od Aristotela ni bilo treba narediti nobenega koraka nazaj . . . Pri logiki je zanimivo še to, da vse doslej tudi ni mogla narediti nobenega koraka naprej in se torej po vsem videzu zdi sklenjena in dovršena.’ (Kant, Immanuel: Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 24)

Kaj torej manjka ‘Kantu’, ki mu ničesar ne manjka?

Kaj manjka Drugemu Koperniku, ki »je« ‘Drugi Kopernik’, ker je Kant?

Kaj manjka Kantu, ki »ni« ‘Kant’, saj je ‘Drugi Kopernik’ Kant, ker Drugemu Koperniku ne manjka ničesar?

‘Stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem?

Ta je prazen, saj mu ne manjka predmet, ki ni dostopen zavesti?

Kaj je onstran zavesti?

Predmet praznega pojma?

Na tej strani?

Prazen pojem predmeta?

Meja je zunaj zavesti, ker ta nima predmeta?

Je znotraj, saj zavesti nedostopni predmet ne manjka?

Na drugem robu zavesti je predmet zavesti, ker zavest nima drugega brega?

Na notranjem robu zavesti, ki ima nedostopen predmet, je prazen pojem?

V prvem primeru je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ zunanja?

Notranja je v drugem primeru?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, če zavesti predmet ne manjka?

Predmet zavesti je na zunanjem bregu, saj ima zavest le en rob?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na tej strani zavesti, ker ima zavest le en breg?

Na bregu, ki je rob, je predmet, ki je zavesti nedostopen?

Na robu, ki je breg, je predmet, ki zavesti ne manjka?

Je meja med bregom ter robom?

Med robom in bregom?

Če je prvo, je ‘stvar (sama) na sebi’ onstran meje, saj je meja na drugi strani zavesti?

Če je drugo, je ‘stvar (sama) na sebi’ tostran meje, ker je meja na tej strani zavesti?

Breg je rob natanko takrat, ko meja nima drugega brega?

Natančno tedaj je rob breg, saj meja nima drugega roba?

Na drugem bregu je predmet?

Ta je na drugem robu?

Na meji je ‘stvar’, na ‘stvari’ pa meja?

Meje ni – mejni pojem je prazen?

Meja je – mejni pojem ne pogreša predmeta, ki ni dostopen?

Zavest cepi noumen, ki je ‘(sama) stvar na sebi’ ?

Razcepljena je s ‘stvarjo na sebi (samo)’, ki je noumen?

Kant ‘stvar (samo) na sebi’ pozna, ne pa noumena?

Tudi tega pozna, ne pa ‘stvari (same) na sebi’ ?

Šale so smešne, ker so resnične?

Meja je ‘stvar’, ‘stvar’ pa meja?

‘Stvar’ je meja, meja pa ‘stvar’ ?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je torej na drugi strani zavesti?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je znotraj zavesti?

‘Stvar (sama) na sebi’ je mejni pojem?

Mejni pojem je prazen, saj ‘(sami) stvari na sebi’ ne manjka predmet, ki ni dostopen noumenu ?

Ta ima nedostopni predmet, ker je meja s ‘stvarjo na sebi (samo)’ notranja, saj nima drugega brega?

Rob je breg, breg pa rob?

Predmet je zunaj pojma, ki je prazen, ker mu predmet (ta ni dostopen) ne manjka?

Predmet je znotraj pojma, ki je prazen, saj ima nedostopen predmet?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, ker je meja zunanja?

Meja je notranja, saj je na tej strani zavesti, ker noumena ni onstran zavesti?

Na drugi strani zavesti je noumen ?

Saj je ‘stvar’ noumen ?

Znotraj zavesti je ‘stvar’ ?

Ker je noumen ‘stvar’ ?

Je prazen pojem zunaj zavesti, znotraj pa njegov predmet?

Na meji je noumen?

Na meji je ‘stvar’ ?

Prazen pojem je znotraj zavesti, zunaj pa njegov predmet?

Noumen je ‘stvar’, ta pa noumen ?

Natanko tedaj, ko je ‘stvar’ na hrbtu noumena, ki je ‘stvar’, ni pa noumen?

Natančno takrat, ko je noumen ‘stvar’, ‘stvar’ pa ni noumen?

Mejni pojem je prazen, saj je med ‘stvarjo’ ter ‘stvarjo’ noumen?

Med noumenom in noumenom je ‘stvar’, ker spremenljivka ni prazna?

V njej ni ničesar?

Da, v noumenu je »noumen«, saj je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ na drugi strani zavesti?

Meja z noumenom je na tej strani zavesti, ker se v zavesti ‘pojavi’ ‘stvar na sebi’, saj se v zavesti ‘ ‘pojavi’ ‘ ‘stvar sama’ ?

Kant pozna mejo, ki jo spozna?

Spozna filozof mejo, ki jo pozna?

Meja je torej ista in enaka ter enaka in ista?

Kant jo preide, ker je zanj neprehodna?

Na drugi strani je vedno na isti, saj je tam vedno na enaki?

Na drugi strani je vselej na enaki, ker je tam vselej na isti?

Mejo povsod preide, saj nikamor ne pride: tako vedno pride, ker meje nikjer ne preide?

Meja je?

Na drugi strani je ‘stvar (sama) na sebi’, ki jo Kant »vidi« (saj je ne more videti)?

Potuje v utopijo, ki biva ter eksistira: potuje v Bodočnost, kjer je vedno že bil, ker je utemeljen – to pa absurdno?

Nikoli ne stopi iz eksistence, saj vedno stopi v bivanje; nikoli ne stopi iz bivanja, ker vselej stopi v eksistenco?

Meja med obema je neprehodna?

Kant jo vedno absurdno preide?

Biva; je, kar ni – zato potuje v eksistenco, kjer ni, kar je?

Tam eksistira; ni, kar je: zato potuje v bivanje, kjer je, kar ni?

Povsod je isti, saj je povsod enak?

Nikjer ni enak, ker ni nikjer isti?

Kje je?

V utopiji?

Tam je vedno že bil, saj ga od nje loči meja, ki ni prehodna?

Z njo ga absurdno poveže?

Z utopijo ga poveže, ker ga od nje absurdno loči?

Meja torej je?

‘Stvar na sebi’ je za Kanta objektivno realna, saj je zanj zunaj zavesti?

Spozna jo, ker jo pozna: pozna jo, saj jo spozna?

Spozna jo, ker je zanj nespoznavna?

Torej je ne pozna, saj jo pozna?

Kot takšno (nespoznavno) jo spozna, ker je ne pozna?

Ni Kant v svojem času s svojo filozofijo tako napreden, da ga tedaj sprva nihče ne razume?

Kritično obsodi tedanjo metafiziko, saj je takrat njegova filozofija najbolj kritična metafizika?

Razišče in utrdi mejo, ki jo tedanja metafizika absurdno prehaja, ker je patološka?

Kantova filozofija ni patološka: mejo, ki je neprehodna, absurdno preide: to pa kot vodilna metafizika?

Omenjena meja je za Kanta torej zelo stroga, saj je zanj neprehodna?

Preide jo lahko le filozofija, ki je patološka?

To pa je metafizika, ki je absurdna?

Neprehodna meja izzove Kanta s svojo strogostjo?

Kot meja, ki je pometla z Leibnizom in Humom, ker je absurdna?

Vodilnost Kantove metafizike je v tem, da spravi oba (bistrega Leibniza ter duhovitega Huma)?

Za to si prizadeva vse življenje, saj je pozni genij (ne piše tako temeljito in izborno kakor Mojzes Meldensohn (ta ni genij, ne pozni ne zgodnji))?

‘Spravi’ ju torej tako, da absolutno mejo s svojo kritiko absurdno preide, ker njegova filozofija ni patološka metafizika?

Je sicer metafizika, toda v svojem času vodilna (kot tedanji kamen presoje)?

Kant je takrat na čelu vse tedanje dogmatike, saj je v tistem trenutku potuje v Prihodnost (njegova absurdna metafizika v onem času ni patologija)?

Danes meje zunaj zavesti ni?

Je v zavesti, ki biva ter eksistira in eksistira ter biva?

Tu eksistence ničesar ne loči od bivanja, bivanja pa z eksistenco nič ne poveže?

Le ‘meja, ki je ni’ ?

‘Meja brez zunanjega roba’ je, ker je ni?

Ni je, saj je?

Ni patološka; je relativna?

Pozna jo, kdor je ne spozna, spozna jo, kdor je ne pozna?

Kot tak ima Prihodnost: potuje v Utopijo, ki ne ne eksistira?

‘Meja, ki je ni’ je doslej najstrožja, ker je prehodna?

Na drugi strani ne najdeš ‘stvari na sebi’, ki ni spoznavna?

Ustvariš spoznavni ‘Predmet’ ?

Tega ustvariš, saj ga najdeš?

Najdeš ga, ker ga ustvariš?

Se ga spomniš . . . ?

Zunaj zavesti ničesar ni?

‘Tam’ je Temelj (ki je ‘Predmet’), saj zavest nima zunanjosti?

Analogija s Kantom je tale: gre za ‘stvar (samo) na sebi’, ki jo »poznamo«, ker je brez telesa; pojavi se kot predmet X, ne pa kot predmet x.)

                                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof

Gnezdim v zraku, ker nimam nog?

Vsak norec lahko ve. Bistveno je razumeti.

                                                                        Albert Einstein

Je tiger objektivno realen, ker ni odvisen od moje zavesti?

Če ni, je zunaj nje?

Se ne zavedam le tistega, kar je v moji zavesti?

Tigra razumem s predstavo, zaznavo in občutkom?

O njem imam pojem?

Brez pojma nimam občutka, ne zaznave, niti predstave?

Brez predstave, zaznave ter občutka nimam nobenega pojma?

Tigra zaznam, saj ga razumem?

Razumem ga?

Zaradi občutka, zaznave in predstave?

Je resnično objektiven?

O njem imam pojem, ker je moje izkustvo objektivno realno?

O njem imam izkušnjo, saj je moj pojem objektivno resničen?

Je tiger realno objektiven, ker imam o njem objektivno realen pojem?

Je tiger resnično objektiven, saj imam o njem objektivno resnično izkustvo?

Če imam o njem realno objektiven pojem, je tiger resničen, ker imam o njem objektivno realno izkušnjo?

Če imam o njem resnično objektivno izkustvo, je tiger realen, saj imam o njem objektivno resničen pojem?

Je tiger resničen, ker je realen?

Realen je, saj je resničen?

Zato je objektiven?

Ni ga zunaj zavesti?

Je lahko objektivno realen ter resničen (objektivno resničen in realen), če ga ni onstran zavesti?

Če ni resničen na drugi strani zavesti, ni realen na tej strani zavesti?

Če ni realen onstran zavesti, ni resničen v zavesti?

Zavest nima dveh strani?

Če ni realen v zavesti, ni resničen zunaj nje?

Če torej ni v njej resničen, ni na drugi strani realen?

Je tiger resničen, ker je objektivno resničen, saj je realen?

Realen je, ker je realno objektiven, saj je resničen?

Je lahko tiger objektivno realen, ker je resničen, saj ni realen?

More biti tiger resnično objektiven, ker je realen, saj ni resničen?

Tiger je realno objektiven, ker je resničen, saj je realen, kadar ga ni v zavesti, ker ni resničen?

Tiger je objektivno resničen, saj je realen, ker je resničen, če ga ni v zavesti, saj ni realen?

Kje je objektivno realen tiger, ki ni resničen, ker ga ni v zavesti, saj ni realen, niti resničen?

Kje je resnično objektiven tiger, ki ni realen, ker ni resničen, saj ga v zavesti ni – ni niti resničen niti realen?

Na drugi strani zavesti, ker je neodvisen od moje zavesti, saj ni resničen, ne realen, ne realno objektiven, niti objektivno resničen?

Zunaj moje zavesti, ker ni odvisen od zavesti, saj ni realen, ne resničen, ne resnično objektiven, niti objektivno realen?

Paradoks je tale.

Tiger je objektivno resničen, ker je realen, ter realno objektiven, saj je resničen, ker se ga zavedam, saj ne obstaja ne ne obstaja v moji zavesti?

Tiger je objektivno realen, ker je resničen, ter resnično objektiven, saj je realen, ker se ga zavedam, saj ne ne obstaja ne obstaja v zavesti?

Je moja zavest objektivno resnična, ker je zavest?

Zavest je realno objektivna, saj je moja zavest?

Če nimam zavesti, nimam objektivno realne svoje zavesti?

Če nimam svoje zavesti, nimam resnično objektivne zavesti?

Moja zavest je objektivno resnična, ker imam zavest, saj imam svojo zavest, ker je zavest realno objektivna?

Zavest je resnično objektivna, saj imam svojo zavest, ker imam zavest, saj je objektivno realna moja zavest?

Če se zavedam nečesa, kar je, ker ne obstaja ne ne obstaja (ne ne obstaja ne obstaja) v zavesti?

Če nekaj ne ne obstaja ne obstaja v moji zavesti, saj je, ker se ga zavedam v svoji zavesti?

Je objektivno resnično, saj ga ni ne v zavesti ne v moji zavesti?

Da, ker se ga zavedam?

Zavedam se ga, saj je realno objektivno, ker ga ni ne v moji zavesti ne v zavesti?

Kje je, saj ne obstaja ne ne obstaja?

Kje ne ne obstaja ne obstaja, ker je?

Onstran zavesti, saj moja zavest nima zunanjosti?1

Zunaj moje zavesti?

Ta nima hrbta, ker je (zavest) na hrbtu moje zavesti?

Zavest nima hrbta, saj je na njeni drugi strani (nima druge strani) moja zavest?

Tiger je resnično objektiven, ker je?

Ne obstaja ne ne obstaja na hrbtu moje zavesti, ki je zavest, saj moja zavest nima hrbta?

Tiger je, ker je objektivno realen?

Ne ne obstaja ne obstaja, saj je v zavesti?

Ni moje zavesti, ne zavesti?

Moja zavest je zavest, ker ima hrbet, saj ga nima?

Tudi zavest nima hrbta, ker ga ima, saj je moja zavest?

Tiger je objektivno resničen v zavesti, ki ima hrbet, ker ni moja zavest?

Realno objektivno je v moji zavesti?

Ta ni zavest, saj je moja zavest?

Zavedam se objektivno resničnega tigra, ki je objektivno realen v svoji zavesti, ki je zavest, ker ni moja?

Se lahko zavedam resnično objektivnega tigra iz njegove zavesti v svoji zavesti?

Da, če je moja zavest realno objektivna, ker ni zavest?

Se lahko tiger zaveda, da sem sam objektivno resničen v svoji zavesti, iz svoje zavesti?

Da, če njegova zavest ni zavest, saj je objektivno realna?

Zaspim in sanjam tigra, ki je zaspal.

Ta zaspi ter sanja, da sem zaspal.

Zaspi tiger v moji zavesti, ker je resnično objektiven, saj je moja zavest realno objektivna, ker ni zavest?

Zaspim sam v zavesti tigra, saj sem objektivno resničen, ker je njegova zavest objektivno realna, ker ni zavest?

Tiger je resnično objektiven v moji zavesti, ki ni zavest, saj je realno objektivna?

Tudi sam sem objektivno realen v zavesti?

V svoji?

Ne, v moji.

Ta je objektivno resnična, ker je tigrova, saj ta nima zavesti?

Je tiger v svoji zavesti realno objektiven v moji, ker je njegova zavest resnično objektivna, saj nimam zavesti?

Če zaspim v zavesti tigra, ker sem objektivno realen, se zbudim v svoji zavesti, saj nisem objektivno resničen?

Ne zbudim se v moji zavesti, temveč v svoji, ki je tigrova?

Tudi tiger se zbudi v moji zavesti, ker se ne zbudi v svoji, marveč v njegovi?

Je realno objektiven, saj zaspi v moji zavesti, ker se v svoji zavesti zavedam v moji, v moji pa v svoji, saj nimam zavesti?

Tiger resnično objektivno zaspi, ker se zbudi objektivno nerealen?

Zaspi v svoji zavesti na hrbtu moje zavesti?

Zbudi se v moji zavesti na hrbtu svoje zavesti?

Zbudi se v zavesti, saj je objektivno resničen, ker zavest nima hrbta?

Tudi sam nimam hrbta?

Če se zbudim realno objektiven, nisem resnično objektiven?

Če sem objektivno realen, se ne zavedam ničesar?

Tako se zavedam, da sem objektivno resničen na hrbtu tigra, ki je realno objektiven, saj nima hrbta?

Se me tiger zaveda s praznim pojmom?

Ne manjka mu ničesar, ker mu nisem dostopen?

Česa »»ne vidim«« s slepo čutnostjo?

Zavesti, ki je »…nimam…« , saj »…imam…« svojo zavest?

Svoje zavesti, ki je »…nimam…« , ker »…imam…« zavest?

Mojo zavest »vidim« s svojo, saj »…nimam…« zavesti, ker je »»ne vidim«« ?

Zavesti »»ne vidim«« , saj jo »…imam…« , ker »vidim« svojo zavest, ki je moja, in mojo, ki je »nimam« ?

Kaj postavim onstran zavesti, kjer ni ničesar, da »vidim« tigra, ki je resnično objektiven?

Kaj »vidi« tiger, ki je objektivno realen, saj »»ne vidi«« ničesar, ker ni objektivno resničen?

Danes na drugi strani zavesti, ki nima zunanjosti, »»ne vidim«« ničesar?

‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, saj je tiger realno objektiven, ker ‘Predmet’ ne eksistira, niti ne biva?

Zaspim v svoji zavesti, saj se zbudim v tigrovi iz mojih sanj?

Zaspim v tigrovi zavesti, ki sanja, da sem zaspal, ker se zbudim v svoji zavesti?

Zaspim v moji zavesti, saj sem resnično objektiven, ker se zbudim v svoji zavesti, saj sem objektivno realen?

Nimam nobene zavesti, ker nisem objektivno resničen, razen v tigrovih sanjah?

Tudi ta je realno objektiven, saj ni objektivno realen?

Zbudi se ter zaspi v zavesti, na drugi strani, kjer ni ničesar?

Njegova Fantazma je realna?

Da, potujem v Prihodnost.

Moja Pravljica je resnična.

Človek zaspi in sanja o metulju, ki je zaspal ter sanja o človeku.

Se zbudi človek, ki je sanjal o metulju?

Metulj, ki je sanjal o človeku?

Zbudi se človek, ki je sanjal o metulju, ker je metulj sanjal o človeku: da se ta zbudil kot človek?

Se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku, saj je človek sanjal o metulju: kot da se metulj ne zbudi kot človek, ampak kot metulj?

Zavest ni organon?

Vse nosi vse?

Pterodaktila se ne zavedam?

Pogledam nazaj, ker je riba pljučarica (prehod organizmov iz vode na kopno) pogledala naprej?

Kdaj pridem do velikega poka?

Na koncu brez konca, kjer je začetek?

Danes me tako aficira ‘Predmet’ ?

To vem, saj se tega ne zavedam?

Tega se ne zavedam, ker to vem?

Kam sem postavil mejo?

Med smrt in življenje?

Meja ni ‘meja’ ?

Prva je, saj je ni: je prestopna, ker ni prehodna?

Ni na drugi strani ničesar?

Temelj, ki ga »…nimam…« , saj je onstran ‘meje’ ?

Ta ne obstaja ne ne obstaja: ‘Predmeta’ na drugi strani »»ne vidim«« ?

Prav imam, ker sem se zmotil?

Ne tako, da nimam prav?

»…Nimam…« ničesar?

Kje sem se zmotil?

Sem fanatik?

Ne pristanem na argument sile: v absurde ne verjamem, saj nisem dogmatik.

                                                    Damjan Ograjenšek, filozof 

1          Od kod se nekaj v teoriji odraza odraža v zavesti?

Od druge strani?

Te ni, ker zavest nima zunanjosti.

Med mojo zavestjo in zavestjo je rob.

Breg med zavestjo ter mojo zavestjo je samo eden.

Ni na drugem robu ničesar?

Spričo prvega stavka se pri nas uveljavi nova umetniška smer: socialistični realizem.

Oznanjala je potrebo po socialističnem (komunističnem) spreminjanju sveta.

Zavračala je vsako nerealistično umetnost, vsakršne nestvarne, pesimistične, individualistične, religiozne, bogo-iskateljske in druge teme.

S svojimi deli je pomagala ustvarjati veselo, delovno ozračje ter veselje do (socialističnega) življenja.

Literatura naj bi bila namenjena tudi preprostemu človeku, zato naj bo izražanje preprosto, vsakomur razumljivo, dostopno torej najširšemu krogu bralcev.

Pismo iz Prihodnosti

Kaj lahko stori filozofija?

Uniči idole.

To pomeni, da ne ustvari novih: na primer »odsotnost idolov«.

                                                                                                              L. Wittgenstein.

.

Je bit ‘Predmeta’, ki je Temelj kot zadnji člen (bit Temelja, ki je kot zadnji člen ‘Predmet’), ‘nič, ki nima biti’ ?

Zadnji člen je ‘bit, ki nima niča’ ?

Zadnjega člena ni?

Pot do resnice, ki je resnica sama, nima ne začetka ne konca?

Je brez zadnjega člena?

Pot do resnice nima resnice?

Resnica je sama pot, ki ne vodi nikamor?

Kam vodi pot, ki ne gre nikamor kot sled, ki nikamor ne vodi?

Kam sledi sled, ki ne vodi nikamor kot pot, ki nikamor ne gre?

Lahko sledim sledi, če nimam poti?

Kam grem po poti, če ni ta sled?

Poti ni brez cilja?

Niti ni cilja brez poti?

Je pot pot, ker vključuje cilj?

Ta vključuje pot, sicer ga ni?

Pot je razcepljena?

Ničesar je ne deli?

Sicer nima cilja?

Tudi ta ni iz enega kosa?

Kaj ga deli, saj ni razcepljen?

Ničesar, razen poti?

Ta je razcepljena, ker je sled, saj ima cilj?

Kako je torej razcepljena pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikjer se ne začne ne konča?

Sama resnica?

Od kod prihaja in kam gre?

Od resnice k resnici?

Drugače nima začetka, ne konca?

Po sledi brez konca ter začetka?

Kako naj bo sicer resnica sama?

Tako, da je pot?

Ta ne prihaja od nikoder in nikamor ne gre?

Širi se, saj nikamor ne gre, gre, ker se ne širi nikamor?

Danes je na začetku Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?

Resnica sledi, ki je pot (ta je sama resnica, saj je neskončna), je na koncu?

Je resnica poti, ki je sled (ta je resnica sama, ker je pot), na začetku, saj nima niti začetka?

Lahko začetek ter konec poti, ki je sama resnica, dosežem z limito tako, da do limite nikoli ne pridem?

Da, če sem omejen kot znanstvenik?

Škandal matematike niso odkrili matematiki, ampak filozofi?

Da, pitagorejci: bili so matematiki, ne pa znanstveniki?

Tudi danes je znanstvenik slep za filozofska vprašanja, sicer ni dober znanstvenik?

Torej tudi največji znanstveniki rešujejo filozofska vprašanja na znanstven način?

Ni čudno, da se je Einsteinu na koncu zataknilo v znanosti (ki nima ne konca ne kraja)?

Odkril je posebno in splošno relativnostno teorijo?

Zakaj je Wittgenstein v svojih Filozofskih raziskavah zaostal za Traktatom ?

Zaradi znanosti?

Iskal je jezik, s katerim bi iz jezika odpravil vsa protislovja, v katera se zapleta filozofija?

Ni zanimivo, da se je razšel s svojim učiteljem?

Tudi Russell se nikoli ni odpovedal iskanju popolnega jezika?

So moji možgani v kadi?

Kako naj torej najdem popoln jezik?

So moji možgani v kadi, če je pot do resnice resnica sama?

Nisem veren, ker nisem ateist, ne kristjan . . . (saj nisem religiozen)?

Ne verjamem v Boga, niti ga nimam?

Lahko vem, če ne verjamem?

Morem verjeti, če ne vem?

Če verjamem, ne vem?

Kaj torej lahko vem, če ne vem?

Če vem, verjamem?

Ne vem?

Kaj lahko vem?

Verjamem, ker ne vem, da moji možgani niso v kadi?

Lahko vem, da tega ne verjamem?

Morem vedeti, saj to vem?

Eksistiram, ker ne bivam?

Bivam, saj me ni?

Zakaj letijo zvezde narazen?

Se je nekdanji pravnik zmotil v rdečem premiku?

Je bil Einstein obsojen na svobodo?

Danes v znanosti ne prevladuje standardni model?

Veliki fizik je bil svoboden: obsojen je bil na znanstvenika?

Na kaj je danes obsojen avtonomni filozof, ki ni znanstvenik?

Na matematika?

Od kod sicer ‘Predmet’ ?

Ta nima biti, razen tiste, ki nima niča?

Tudi Temelj je ‘Predmet’ – njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

Verjamem torej, da je pot do resnice, ki je sama resnica, pot v Prihodnost?

Te »…nimam…« , ker »…imam…« Temelj?

Tudi tega »…nimam…« , saj »imam…« ‘Predmet’ ?

Sicer sem obsojen na svobodo, ker nimam večnosti?

Stojim na mestu, saj potujem v neskončnost?

Povozil me je čas, ker je šla zgodovina Prihodnosti mimo mene?

                                                                                                     Damjan Ograjenšek, filozof

Pomladni pozdrav

Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo . . . , pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj!

                         Oton Župančič

Sem popoln?

Da, cel.

Kaj mi manjka?

Ničesar, ker sem popoln.

Mi kaj manjka, saj sem cel?

Da, ker sem popoln.

Cel?

Ne, popoln.

Manjka mi celota, saj sem popoln?

Ne manjka mi popolnosti, ker nisem popoln?

Tudi cel ne, saj sem popoln?

Nisem cel, ne popoln, ker sem cel?

Popoln sem in cel, saj nisem popoln?

Sem lahko cel, ker nisem ne cel ne popoln?

Kako sem lahko popoln ter cel, saj nisem popoln?

Sem celovit?

Cel in popoln?

Cel sem, ker nisem celovit, marveč popoln?

Nisem celovit?

Sem popoln, saj nisem cel?

Cel sem: nisem popoln, temveč celovit?

Sem lahko celovit le tedaj, če nisem ne cel ne popoln?

Samo, če nisem celovit, ker sem popoln ter cel?

Kako naj bom cel in popoln, če sem popoln natanko tedaj, ko nisem celovit, marveč cel, cel pa natančno takrat, ko sem celovit, saj nisem popoln?

Kako naj bom popoln ter cel, če sem cel natanko tedaj, ko sem popoln, ker nisem cel, popoln pa natančno takrat, ko sem cel, saj sem »popoln«.

Je kaj onstran zavesti, ker zavest nima zunanjosti?

Na drugi strani zavesti je moja zavest?

Je onstran moje zavesti zavest?

Cela zavest je popolna, saj je celovita?

Je popolna zavest celovita, ker je cela?

Zavest nima druge strani?

Tam je moja zavest?

Ima moja zavest samo eno stran?

Je na drugi strani zavest?

Onstran te ni ničesar?

Moja zavest nima zunanjega roba?

Danes je breg en sam?

Na hrbtu popolne in cele zavesti je celovitost, saj cela ter popolna zavest nima hrbta?

Ničesar ni onstran?

Le celovitost?

Ta je na hrbtu cele in popolne zavesti?

Na hrbtu cele zavesti je popolnost?

Zavest ni celovita?

Ni celovita, ker je na hrbtu popolne zavesti celota?

Na hrbtu cele zavesti je celovitost?

Zavest ni popolna?

Na hrbtu popolne zavesti ni celovitosti, saj je zavest cela?

Na hrbtu cele zavesti ni celovitosti, ker je zavest popolna?

Na hrbtu popolne zavesti je celovitost, saj zavest ni cela?

Zavest nima hrbta?

Ni onstran hrbta ničesar?

Tam je njena popolnost ter celost, ker je zavest celovita?

Vmes je hrbet?

Hrbet deli zavest, ta pa hrbet?

Zavest je popolna in cela ter celovita, saj nima hrbta?

Ji ničesar ne manjka?

Med njeno popolnostjo in celoto je hrbet, ker zavest ni celovita?

Zavest je celovita?

Na hrbtu popolne zavesti je cela zavest; na drugi strani popolne zavesti ničesar ni?

Zavest deli hrbet?

Ničesar ni onstran njenega hrbta?

Se hrbet zavesti zaveda, da je cel, saj je popoln, ker je celovit?

Zavest ga nima, saj ga ima, ker nima zunanjosti?

Zadnjo ima, nima pa hrbta?

Zavest ni razcepljena?

Ničesar je ne deli, saj je brez druge strani?

Kaj je onstran zavesti, ki nima druge polovice?

Kaj je na drugem robu zavesti, ki ji drugi breg manjka?

Ima en sam breg?

Na drugi strani je rob?

Med bregom ter robom je hrbet, le da zavest hrbta nima?

Kaj torej deli mojo zavest, ker sem svoboden?

Ničesar, saj delam, kar hočem?

Ni res, da hočem, kar hočem?

Hrbta nimam, ker ga imam?

Svoboden sem, saj nisem?

Nisem svoboden, ker sem?

Lahko hočem, kar hočem, saj nisem svoboden?

Svoboden sem?

Ni res, da lahko hočem, kar hočem?

Storim karkoli?

Ne morem hoteti, kar hočem?

Tako sem določen, ker sem svoboden?

Danes je en sam rob?

Onstran zavesti je moja zavest, zunaj prve pa nič?

Ni na drugi strani moje zavesti ničesar?

Tam je zavest?

Matematiki se vpraša: ‘Kaj so naravna števila?’

Preprostega odgovora ni.

Najbolj znana je izjava matematika L. Kroneckerja (1823-1891) o celih številih: ‘Cela števila je ustvaril Bog, vse drugo pa je naredil človek.’

Kaj so torej naravna števila?

V matematiko uvedemo naravna števila s Peanovimi aksiomi, ki so nastali kot plod sodelovanja med italijanskim matematikom Giuseppom Peanom (1858-1932) ter nemškim matematikom Richardom Dedekindom (1831- 1916).

Peanovi aksiomi:

A1. 1 je naravno število.

A2. Vsakemu naravnemu številu n pripada natančno določeno naravno število – neposredni naslednik n’.

A3. Različni naravni števili imata različna naslednika. Če je n’ = x’, je tudi n = x.

A4. 1 ni naslednik nobenega naravnega števila.

A5. Vsaka množica naravnih števil, ki vsebuje število 1 in je v njej obenem s številom n tudi njegov naslednik n’ = n + 1, vsebuje vsa naravna števila.

Iz Peanovih aksiomov z logičnim sklepanjem izpeljemo vso aritmetiko naravnih števil.

Od kod torej 1, če 1 ni naslednik nobenega naravnega števila?

Množica naravnih števil . . . vsebuje vsa naravna števila?

Koliko jih je?

Če vem od kod so naravna števila, vem, koliko jih je.

Če vem, koliko jih je, vem od kod so naravna števila.

Zakaj ne vem od kod so naravna števila, ne, koliko jih je?

Ker verjamem.

Lahko kaj vem, če tega ne verjamem?

Če to verjamem, kaj vem?

Česar ne vem?

Vem, kar verjamem, saj tega ne vem?

Ne vem, ker vem, saj tega ne verjamem?

Ne morem vedeti, če ne verjamem?

Ne morem verjeti, če ne vem?

Lahko verjamem, da je cela števila ustvaril Bog, vse drugo pa je naredil človek?

Ne verjamem v Boga?

Ne verjamem, da je Bog ustvaril cela števila ter da je vse drugo naredil človek, ker ne verjamem, da je Bog ustvaril naravna števila?

Verjamem, da Bog ni ustvaril naravnih števil, saj verjamem, da je človek iz naravnih števil ustvaril cela števila?

Seštevanje naravnih števil prikažemo na številski premici tako, da gremo od izhodišča 0 za toliko enakih korakov v desno, kolikor je prvi člen vsote, in nato za toliko enakih korakov v desno, kolikor je drugi člen vsote.

Točka, do katere pridemo, je slika vsote.

Obrnimo smer korakanja v levo ter se vprašajmo: ‘Kaj dobimo, če gremo od točke, ki je na številski premici slika naravnega števila 7, za 3 korake (enote) v levo?’

Točka, do katere pridemo predstavlja razliko dveh števil.

V našem primeru je to slika števila 4.

Do nje smo prišli tako, da smo od slike števila 7 odkorakali v levo za 3 korake.

Operacijo imenujemo odštevanje in račun zapišemo:

7 – 3 = 4

ter preberemo:

7 minus 3 .

Prvo število je zmanjševanec (minuend), drugo odštevanec (subtrahend).

Vidimo, da velja tudi 7 = 4 + 3 .

Splošno.

Zmanjševanec je enak vsoti razlike in odštevanca, kar zapišemo:

a – b = c <=> a = c + b .

Zapis predstavlja definicijo odštevanja.

Pove, da lahko vsako odštevanje zapišemo v obliki seštevanja.

Odštevanje moremo opisati tudi takole:

° Odštevanec ‘prenesemo’ prek enačaja ter ga prištejemo k razliki.

° Pri ‘prenosu’ prek enačaja odštevanec spremeni predznak.

Seštevanje je v množici N (naravnih števil) vedno izvedljivo; je notranja operacija.

Ni pa tako z odštevanjem, ker je 1 najmanjše naravno število.

Če odkorakamo po številski premici na primer od števila 3 za 5 korakov v levo, pridemo po dveh korakih do števila 1.

Korakati bi morali še tri korake v levo.

Tam ni več slik naravnih števil in sledi:

° Množica naravnih števil za odštevanje ni zaprta.

° Če je odštevanec večji od zmanjševanca, odštevanje v množici naravnih števil ni izvedljivo.

Razširimo množico naravnih števil, da bo odštevanje vedno izvedljivo.

Začetni točki 0 (izhodišču številske premice) priredimo število 0.

Čez to točko nato prezrcalimo slike vseh naravnih števil ter jim pripišemo znak minus.

(Na primer: naravnemu številu 1 priredimo zrcalno sliko – število -1 . . .)

Vsa števila, ki jih dobimo z zrcaljenjem, so k danim številom nasprotna števila.

Dobili smo množico celih števil: Z = {… -3, -2, -1, 0, 1, 2, 3 …} .

Sestavljajo jo naslednje podmnožice:

1. Podmnožica Z+ = N = {1, 2, 3 …}, ki ji rečemo množica pozitivnih celih števil in jo lahko zapišemo tudi kot {+1, +2, +3, …} .

2. Podmnožica {0}, ki vsebuje število nič: ni ne pozitivno ne negativno.

3. Podmnožica negativnih celih števil Z- = {-1, -2, -3 …} .

To tudi pregledno zapišemo:

Z = Z- # {0} # Z+ ; Z+ = N , # = unija.

Število nič so odkrili v Indiji v 5. stoletju; danes uporabljamo zanj znak 0 (ničla).

(Nekaj posebnosti pri računanju z ničlo:

a – a = 0      Če od danega števila odštejemo isto število, dobimo nič.

a + 0 = a     Pri seštevanju nič nima »moči«; nobeno število se ne spremeni, če mu prištejemo nič.

a . 0 = 0      Pri množenju ima nič veliko »moč«; množenje z nič vsa števila izniči.

a na 0 = 1      Pri potenciranju ima nič zanimivo »moč«, saj je vrednost potence s poljubno osnovo, različno od nič ter eksponentom 0, vedno enaka 1.

0 : 0      Deljenje z ničlo je prepovedano.)

Babilonska ničla (iz 3. stoletja pred našim štetjem v obliki poševnega dvojnega klina) je imela vlogo znaka, ne števila.

Tudi majevska ničla, v obliki polževe hišice, je imela vlogo znaka ; omogočala je nedvoumen zapis števil.

Šele indijska ničla (5. stoletje) v obliki krogca, imenovanega sunja, ki v sanskrtu pomeni praznino, je že znak za število nič.

Izraz so v arabščino prevedli kot sifr, v latinščino pa kot zephirum.

Od tod je le korak do besede zephiro in zero – ničla.

Negativna števila so v matematiko prodirala počasi.

Babilonci so jih poznali, ni pa znano, ali so z njimi računali.

Z njimi so pred dva tisoč leti računali Kitajci.

Egipčanski ter grški misleci jih niso poznali, pozneje pa tudi ne arabski matematiki.

Pri indijskih »računovodjih« najdemo negativna števila v 6. in v 7. stoletju.

Plačane zneske so zapisovali s pozitivnimi števili, dolgove pa z negativnimi.

Njihovi matematiki jih niso jemali resno.

Bhaskara (indijski matematik) – 1114/1185 – zapiše: negativna števila niso samostojna števila.

Evropski matematiki so število 0 poznali že od 12. stoletja.

Od 14. stoletja so poznali tudi zapis negativnih števil ter računska pravila zanje, vse do 17., 18. stoletja pa niso dojeli njihovega pravega pomena.

Italijanski matematik Leonardo iz Pise (1170–1250), znan kot Fibonacci, je v svoji knjigi (okoli leta 1200) zapisal okorno pravilo za računanje z negativnimi števili:

‘Treba je ugotoviti, da moramo rezultat prišteti, če pomnožimo nekaj, kar se odšteva, z nečim, kar se odšteva . . . Če pa nekaj, kar prištevamo, množimo z nečim, kar odštevamo, je treba rezultat odšteti.’

Negativna števila zasledimo pri nemškem matematiku Michaelu Stifelu (1486-1567) v računici (iz leta 1544) in pri francoskem matematiku Reneju Descartesu (1596-1650).

Oba sta negativna števila, ki sta jih dobila kot rešitev enačb, imenovala lažna ali absurdna števila.

Rene Descartes je vpeljal negativna ter pozitivna števila z enako absolutno vrednostjo kot daljice enakih dolžin, a nasprotnih smeri.

Na tej osnovi so kasneje vpeljali grafični prikaz negativnih števil s točkami, ki so na številski premici levo od ničle.

[Pogosto je potrebno določiti lego objekta v ravnini (pri šahu moramo opredeliti lego figure na šahovnici).

Lego določimo z dvema podatkoma, katerih vrstni red je pomemben.

Zapis h8 natančno opiše lego figure na šahovnici: skrajno desno zgornje polje.

V matematičnem zapisu bi lego zapisali z urejenim parom (h, 8) .

Zanj velja, da je vrstni red dvojice elementov, ki v njem nastopata, natančno določen:

(a, b) ni (b, a), če velja, da a ni b.

Urejena para sta enaka natančno tedaj, ko sta med seboj enaka njuna prva in njuna druga elementa.

Prvi element urejenega para elementov je iz množice A, drugi iz množice B.

Urejeni par je element kartezičnega ali premega produkta:

A * B = {(a, b); a € A ^ b € B} , € = je element, ^ = in .

Kartezični produkt A * B množic A ter B je množica vseh urejenih parov (a, b), pri čemer je a element množice A, b pa element množice B.

Funkcija (f) kartezičnega produkta X * Y (pišemo f: X -> Y) se imenuje preslikava.

Je podmnožica premega produkta, če iz (x,y1),(x,y2)€f sledi y1 = y2 : s preslikavo f je slehernemu x € X pridružen natanko en y € Y – označimo ga z f(x), z drugo besedo y = f(x).]

Točke krivulje z negativnimi koordinatami si je upal zapisati šele angleški matematik John Wallis sredi 17. stoletja.

Carl Friedrich Gauss (1777-1855) je trdil, da negativna števila obstajajo ter se kvantitativno razlikujejo od pozitivnih.

Razlagal jih je kot nekaj, kar obstaja, ko pri seštevanju števila z nasprotnim številom dobimo ničlo.

Za uvedbo negativnih števil si je prizadeval tudi L. Euler (1707-1783).

Naravnih števil torej ni ustvaril Bog, ker je človek naredil vse ostalo, saj je svoboden?

Svoboden sem, ker delam, kar hočem, ni pa res, da hočem, kar hočem?

V Boga ne verjamem, saj delam, kar hočem?

Vse ostalo sem naredil tako, da nisem ustvaril naravnih števil, ker sem svoboden, saj ni res, da hočem, kar hočem?

Nisem obsojen na svobodo, ker ne smem v kavarno, saj me niso (nezavedno) izvolili, ker nisem zaprt v bunkerju?

(Kam so izvolili politika?

V parlament, kjer ga vodijo politiki iz bunkerja?)

Kaj je na koncu naravnih števil, ki nimajo konca?

Kaj je na začetku naravnih števil, ki se začnejo z 1, če pot do resnice (ki je resnica sama) nima začetka ne konca?

Ustvarim v kavarni množico celih števil, če sem svoboden tako, da ne morem iz bunkerja?

Lahko v bunkerju ustvarim množico racionalnih števil, če sem zaprt v kavarni, saj sem svoboden?

Da, če sem religiozen.

Bog me je dal, čeprav vanj ne verjamem?

Bog ni ustvaril naravnih števil?

Ustvaril je človeka, ker je Descartes naredil Kartezijev produkt?

Je Kartezij izdelal Descartesov zmnožek?

Bog ni ustvaril nravnih števil, saj je Kartezij ustvaril Descartesa, Descartes pa Kartezija?

Descartes verjame v Boga, ker ima Kartezij idejo o Bogu?

Tudi Kartezij verjame v Boga: idejo o Bogu ima Descartes?

Je Kartezij ustvaril Boga, Bog pa Descartesa?

Koga je ustvaril Descartes, če je Kartezij ustvaril Descartesa?

Descartes je ustvaril Kartezijev produkt, ne pa naravnih števil?

Je Bog ustvaril naravna števila, saj se je Kartezij spomnil Descartesov produkt, ker je Bog ustvaril Kartezija?

Bog se je spomnil naravnih števil, saj je Descartes ustvaril Kartezijev produkt, ker se je Bog spomnil Descartesa?

Bogu manjkajo naravna števila?

Ni ustvaril Descartesa, saj se je spomnil Kartezija?

Ustvaril je Descartesa, ker se ni spomnil Kartezija?

Descartes, ki ni ustvaril naravnih števil, se je pa spomnil Kartezija: ta je naredil Descartesov zmnožek, saj je Bog ustvaril Descartesa?

Je Bog ustvaril Kartezijev produkt?

Kartezijev produkt se je spomnil Descartes, ker se Bog ni spomnil Descartesa, saj je ustvaril Kartezija?

Se lahko Bog spomni naravnih števil, če je Descartes Kartezij, Kartezij pa Descartes, ker je Bog ustvaril človeka?

Da, če je človek religiozen, saj verjame v absurd.

Nisem ateist, ker sem veren, saj nisem kristjan, ker ne verjamem v Boga?

David Hume, ki je skeptične elemente prignal do vrhunca, se je izognil skrajnim posledicam lastne misli z umikom v filozofijo zdravega razuma?

Po njej moramo nekatere splošne domneve o človekovem spoznanju in o svetu (zaupanje v naša čutila, splošni zakon vzročnosti) privzeti kot razumne predpostavke, saj nimamo na voljo boljših alternativ?

S filozofijo zdravega razuma je ustvaril pojem vzročnosti?

Navadil se je, da ni res, da za vrati ni sveta?

Na to sklepa po zdravi pameti?

Sklepa deduktivno na koncu indukcije, ki se nikoli ne konča?

Čutila mu povedo, da se krogli, ki trčita, vedno odbijeta, ker ne verjame v belo vrano, ki potrjuje pravilo?

Je bela vrana ista kot črne, ki so enake?

Da, če bela vrana eksistira, črne pa bivajo.

Je bela vrana enaka kot črne, ki so iste?

Da, če bela vrana biva, črne pa eksistirajo.

Ni zdravi razum zdrave pameti največji metafizik?

Nekatere splošne domneve . . . postavi kot razumne predpostavke, saj nimamo na voljo boljših alternativ?

Verjame v vzrok ter v posledico, saj ne verjame posledicam svoje misli?

Ni razumno verjeti posledicam, ker smo se navadili vzrokov, ki nimajo nobenih posledic?

Ni razumno verjeti vzrokom, saj smo se navadili posledic, ki nimajo nobenih vzrokov?

Verjame v posledico in vzrok, ker ne verjame vzrokom svoje misli?

Kako naj se veliki skeptik umakne v dedukcijo, če ne more sklepati, da je za vrati posledica?

Za vrati je vzrok?

Na to sklepa pred vrati?

Tam ni nobene posledice, razen vzroka.

Za vrati je posledica?

Da, če se je navadil, da je pred vrati vzrok, saj je ustvaril vzročnost.

Kje je ustvaril vrata?

Na koncu nikoli končane indukcije?

Da, če potuje v Bodočnost?

Neprestano prestopa vrata, ki niso prehodna?

Stoji na mestu?

Ne, potuje skozi vrata, ker med posledico ter vzrokom (vzrokom in posledico) ni nobenih vrat.

Gre s časom naprej?

Nazaj, saj plankar nima Prihodnosti.

(Se je plankar navadil na temelj, ker nima ‘Predmeta’ ?

Se je navadil na ‘predmet’, saj nima Temelja?

temelj ni Temelj, ker je Temelj ‘Predmet’ ?

Temelj ni ‘predmet’, saj ‘Predmet’ ni temelj?

‘Predmet’ je Temelj, če ni temelj: ‘predmet’ je temelj, če ni ‘Predmet’ ?

Temelj je ‘Predmet’, če ni ‘predmet’: temelj je ‘predmet’, če ni Temelj?

Plankar »…nima…« temelja, ker ima ‘Predmet’ ?

Tudi ‘predmet’ »…ima…« , saj nima Temelja?)

Plankar nima druge možnosti kot zdravi razum (zdrave pameti)?

Le tako lahko pride do konca neskončnosti?

Zaprt je v kavarni?

Kavarna je v bunkerju, kjer je Bodoči obsojen na svobodo?

Vrata med kavarno ter bunkerjem so prestopna?

Niso prehodna?

Kavarna je bunker, ker ni med bunkerjem in kavarno nobenih vrat?

Plankar je svoboden, saj nima Prihodnosti?

Od kod torej naravna števila?

Cela števila so od Boga, vse ostalo ustvari človek?

Težava je v starem matematičnem škandalu, ki se pojavi v pitagorejskih časih ter ga poznamo v sodobnem pojmu limite.

Danes popravimo težavo tako, da se vprašamo:

‘Ni Bog od ‘Predmeta’ ?’

Od kod sicer Temelj?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Tako smo ‘utemeljeni’, saj verjamemo v ‘Predmet’ ?

Tako smo ‘opredmeteni’, ker verjamemo v Temelj?

‘Predmet’ je Temelj?

Naši možgani so v kadi?

Ne vemo?

Ne verjamemo, saj nismo plankarji?

Na koncu neskončnosti »»ne vidimo«« ‘Predmeta’/Temelja, ker pot do resnice nima začetka, ne konca.

Temelj/’Predmet’ je onstran zavesti, saj zavest nima zunanjosti?

To verjamemo, ker tega ne vemo?

Nismo heteronomni, saj v absurd ne verjamemo?

Vse dni delamo, ker nas ne morejo prijeti za dividendo, saj nismo delavci.

Plankar nima Prihodnosti, ker potuje v neskončnost?

Mejo prestopimo, če preidemo limito?

Nismo od Boga?

Smo avtonomni, saj nismo kristjani, ateisti . . . .

Ne ravnamo se po vetru, ker ne gremo s časom naprej?

Od kod torej evolucija, če veter ne piha iz Prihodnosti?

‘Predmet’ »…spoznamo…« s praznim pojmom, saj smo prestopili ‘mejo’ ?

Ne gre nam za večnost, ampak za beli kruh?

V absurd ne verjamemo, ker smo večni.

Zavest nima zunanjosti, saj smo premagali smrt?

Tako verjamemo, ker bomo umrli.

Plankar ni človek?

Je.

Njegova paradigma je sinekdoha.

                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof

Še beseda

Me kdo razume?

Da, nikogar ne poznam, ker pišem za Prihodnost.

Preneumen sem, da bi me izvolili, ker sem prepameten, saj nisem politik?

Nikoli me ne bodo izvolili: nisem tako neumen, da bi bil pameten.

Tako se motim, da imam prav?

Ne tako, da nimam prav.

Nisem politik, ne tako pameten, da sem v bunkerju.

Politik je za v bunker preneumen.

Ne smem v kavarno, ker nisem obsojen na svobodo.

Sem filozof, saj me v bunker niso izvolili.

(Ljudje nimajo ‘Predmeta’ : kdor pa je izvoljen (in ni politik), »…ima…« ‘predmet’, ker nima Temelja?

Ni prestopil ‘meje’, saj potuje v neskončnost.

Stoji na mestu?

Da, zgodovina gre naprej).

                                                  Damjan Ograjenšek, filozof

Česa zadnjič nisem omenil?

. . . v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, da glasni hrup nadlog ga ne predrami.

                          France Prešeren

                                             ‘Jutri, ko se je začela vojna.’

1. Kdaj se je začela?

Jutri.

2. Se ni začela včeraj?

Da, jutri.

3. Se ni začela jutri?

Da, včeraj.

4. Se vprašam jutri?

Da, včeraj.

5. Vprašam se včeraj?

Da, jutri.

6. Kdaj se torej vprašam?

Jutri ne.

Tudi včeraj ne.

Jutri, ne pa danes.

Danes ne, temveč včeraj.

Se vprašam danes, ker se jutri vprašam včeraj?

Se danes vprašam jutri, saj se danes vprašam včeraj?

Se danes vprašam včeraj, ker se danes vprašam jutri?

Včeraj in jutri se vprašam danes?

Včeraj ne, temveč jutri, saj se danes vprašam včeraj?

Jutri ne, marveč včeraj, ker se danes vprašam jutri?

Se danes vprašam jutri, saj se danes vprašam včeraj, ne pa včeraj?

Danes se vprašam včeraj, ne pa jutri, ker se danes vprašam jutri?

Se danes lahko vprašam včeraj, če se danes vprašam jutri (včeraj pa ne jutri, jutri pa ne včeraj)?

Se danes lahko vprašam jutri, ne pa včeraj?

Da, če se danes lahko vprašam včeraj, ne pa jutri.

Se lahko danes vprašam jutri, če se včeraj ne vprašam jutri?

Da, če se danes vprašam včeraj, ne pa jutri.

Da, če se danes vprašam jutri, ne pa včeraj.

17-letno avstralsko dekle Ellie in njene prijateljice se za teden dni odpravijo na taborjenje v odročni paradiž. Vse se spremeni, ko na nebu nenadoma opazijo tuja vojaška letala, ob vrnitvi domov pa izvedo, da so vse prebivalce njihovega domačega kraja zaprli v taborišče, saj se je začela vojna.

1. Kdaj Ellie s prijateljicami na nebu opazi tuja vojaška letala?

Sedaj.

2. Kdaj se vse spremeni?

Sedaj, v trenutku vrnitve.

3. Vse se spremeni sedaj, ko Ellie s prijateljicami na nebu opazi tuja vojaška letala?

4. Da, sedaj: v trenutku vrnitve.

5. Kdaj?

Ne sedaj, ko Ellie na nebu nekaj opazi.

Tudi ne sedaj ob vrnitvi.

6. Kdaj se je za Ellie torej začela vojna?

Sedaj, ko Ellie opazi na nebu tuja vojaška letala?

Sedaj v trenutku vrnitve?

7. Kdaj se vse spremeni?

Sedaj ne, ko Ellie na nebu nekaj opazi?

Da, sedaj.

Tudi ne sedaj, ko se vrne domov?

Sedaj, da.

Kdaj?

Ko se vrne domov, sedaj pa ne.

Ko nekaj opazi na nebu?

Da, ne pa sedaj.

Sedaj, ko se Ellie vrne domov, opazi na nebu tuja sovražna letala?

Ne.

Sedaj, ko Ellie opazi na nebu tuja sovražna letala, se vrne domov?

Ne.

Kdaj se Ellie vrne domov?

Sedaj.

Sedaj na nebu opazi tuja sovražna letala?

Da.

Kaj Ellie ter prijateljice ne opazijo?

Da je sedaj, ko opazijo, isti kot tisti, ko se čez nekaj dni vrnejo, ker je enak.

Da je sedaj, ko opazijo, enak kot oni, ko se čez nekaj dni vrnejo, saj je isti.

Sedaj je isti, ker je enak?

Je enak, saj je isti?

Enak je, ko Ellie nekaj opazi?

Ko se Ellie vrne domov, je isti?

Ko torej Ellie nekaj opazi, je isti?

Enak je, ko se Ellie vrne torej domov?

Ni ga, če ni enak?

Če ni isti, ga ni?

Ne, ker je enak?

Ne, saj je isti?

Je, ker ni enak, marveč isti?

Da, ni isti, temveč enak.

Sploh ga ni, saj je isti?

Je enak?

Da, sploh ga ni?

Nobenega sedaja ni?

Ne, razen istega?

Nobenega?

Ne, razen enakega?

Prvi je enak, drugi pa isti?

Prvi je isti, drugi pa »isti« ?

Paradoks je tale:

Ni ga, ker je isti, saj je enak?

Enak je, ker je isti, saj ga ni?

Je?

Je enak, ni pa isti?

Isti je, ne pa enak?

Eksistira in biva, ker ga ni?

Ni ga, saj biva ter eksistira?

Je, če biva, ne pa eksistira?

Je, če eksistira, ne pa biva?

Če biva, ker ne eksistira, »eksistira« ?

Tedaj eksistira, saj biva?

Če eksistira, ker ne biva, »biva« ?

Takrat biva, saj eksistira?

Sedaj?

Da, »sedaj«.

»Sedaj« ?

Da, sedaj.

Kje je meja?

V »sedaju« ne?

V sedaju?

Ne v sedaju?

V »sedaju« ?

Sedaj je »sedaj« ?

Tudi »sedaj« »je« »sedaj« ?

Meje ni?

Je.

Da?

Ne.

1. Kam se 17-letno avstralsko dekle Ellie in njene prijateljice, ki se za teden dni odpravijo na taborjenje v odročni paradiž, sedaj, ko se je začela vojna, vrnejo?

2. Kje je odročni paradiž, ko na nebu sedaj nenadoma opazijo tuja vojaška letala?

3. Se Ellie vrne sedaj v »sedaj« ?

4. Je isti odročni paradiž doma, enak dom pa v odročnem paradižu?

Meja med sedajem in »sedajem« nima drugega roba?

Dom je na drugi strani meje, kjer je odročni paradiž?

Tudi paradiž je enak, ker ni isti, dom pa je isti, saj ni enak (ter vice versa)?

Meje med istim paradižem in enakim domom (istim domom ter enakim paradižem) ni, ker ni prehodna?

Je neprestopna meja prehodna ‘meja’ ?

Kaj je na drugi strani ‘meje’, ki nima bregov, ne robov (ta je onstran ‘meje’ z bregovi, ki nima robov (je na drugi strani ‘meje’, ki ima robove, ne pa bregov))?

‘Predmet’, ki ga »…nimam…« , saj je Temelj?

Tudi tega »…imam…« , ker »…nimam…« nobenega?

                                                                                              Damjan Ograjenšek, filozof

Komu zvoni?

Poj nam, zapoj nam o naši deželi, da nam nje sonce, nje zdravje zasije . . .    

                                                                                                            Srečko Kosovel, Balada

Mi ponoči ob pol dveh zvoni subjektivno ali objektivno realno?

Mi zjutraj in popoldan ob sedmih zvoni objektivno ali subjektivno resnično?

Zvoni mi notranje, pa mislim, da je objektivno realno?

Mi zvoni objektivno resnično, pa mislim, da je notranje?

Zvonca ni v zavesti?

Pravljica je realna?

Zvoni mi z druge strani?

Resnična je Pravljica?

Zvonec je objektivno realen, ker je resničen?

Zvonec je objektivno resničen, saj je realen?

Ni onstran ničesar?

Vesolje se širi, ker nikamor ne gre?

Kaj je na drugi strani?

Ne nič, ki je: ta je na tej strani?

Ne ‘nič’, ki ga ni: ta je na drugi strani?

Na drugi strani, ki je ni, je ‘nič, ki nima biti’ ?

Meja nima druge strani?

Tam ni ničesar, razen ‘Predmet’ ?

Njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

n+1 kot zadnji člen, ki nima konca?

n+1 kot zadnji člen konca, ki se nikoli ne konča?

Veliki pok?

Ta se konča s ‘Predmetom’ ?

Začne se s Temeljem?

Saj se konča na koncu?

S Temeljem, ker se začne s ‘Predmetom’ ?

Na začetku ni ničesar: razen Temelj?

Ta je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je na koncu, saj je Temelj?

Časa ni, ker je prostor?

Tudi tega ne, saj je čas?

Prostor biva, ker čas eksistira?

Čas je prostor, saj biva?

Ta je čas, ker eksistira?

Prostora ni, saj »je« čas?

Tudi časa »ni«, ker je prostor?

Čas druge strani nima, saj je prostor?

Na drugi strani časa ni ničesar?

Razen »čas«, ki je prostor?

Je prostor tu, ker je čas?

Čas je tu?

Ni ga mimo prostora?

Veliki pok se začne povsod ter nikjer?

Nikjer v času in povsod v prostoru?

Povsod v času ter nikjer v prostoru?

Časa ni v prostoru, saj je prostor?

Prostor druge strani nima, ker je čas?

Prostor je povsod, saj je čas?

Povsod je čas, ker je prostor?

Veliki pok je od nekdaj?

Saj ni časa?

Tudi prostor je od nekdaj?

Ker je čas?

Se veliki pok začne povsod v prostoru?

Saj prostora ni?

Čas je prostor, ta pa čas?

Le, da prostor »je«, ker je čas?

Tudi čas je »prostor«, saj ni časa?

Prostor je na drugi strani časa, čas onstran prostora?

Vmes je meja, ki druge strani nima?

Tam je ‘Predmet’ ?

Čas je na hrbtu »časa«, ker onstran prostora ničesar ni?

‘Tam’ je Temelj?

Zunaj časa ni ničesar?

Razen »prostor«, ki ima hrbet?

Tam je čas?

Če meja je, saj je prestopna, ni prehodna?

Če je prehodna, ker ni prestopna, meje ni?

Meja je, saj je ni?

Ni je, ker je?

Kako preidem mejo, ki je ni, saj je?

Kako prestopim mejo, ki je, ker je ni?

Prostor je čas, čas pa prostor?

Med njima meje ni?

Čas »eksistira« v prostoru, saj je »čas« ?

Tudi prostor se časi, ker je »prostor« ?

Med njima meja je, saj je ni?

Moj svet je zavest?

So meje jezika meje sveta?

Rečem ‘Diferance’, zapišem ‘Diference’ ?

Med njima meje ni?

Povem oboje: eno pravim, drugo rečem (eno rečem, drugo pravim)?

Zapišem mejo?

‘Diferance’ povem?

Zapišem ‘Diference’ ?

Povem mejo, ki je med življenjem in smrtjo?

Meja ima le eno stran, ker na drugem bregu ni ničesar?

Smrti ni?

Komu zvoni?

Kamen biva, saj ne eksistira?

Zavest je organon?

Kako naj sicer eksistiram, ker me »ni« ?

Sem onstran meje, kjer je rob?

Meja ima le en breg?

»Sem« na robu?

Meja ima le en rob, ki »je« breg?

Tam je Temelj?

»»Ne vidim«« ‘Predmeta’ ?

Saj povem, kar rečem?

Temelja »»ne vidim«« ?

Pravim ‘Predmet’, ker rečem Temelj?

Temelj pravim, rečem ‘Predmet’ ?

Vmes je meja?

Ne povem ničesar?

Kaj »vidi« Wittgenstein?

Ne more govoriti, saj mora molčati?

Mejo prestopi, ker odvrže lestev?

Heidegger meje ne preide?

Kaj mu z druge strani z neslišnim glasom pravi Drugi?

Kar pove?

Kaj reče?

Kar torej pravi, saj pove?

Kaj pove?

Kar reče, ker pravi?

Kar pravi, saj reče?

Drugi pove o filozofu, da ta eksistira ter biva, ker biva, saj eksistira?

Mislec biti za nobeno ceno ne prestopi meje?

Meja ima rob, ki je breg: druge strani nima?

Za Pastirja ni prehodna?

Heidegger jo prestopa neprestano?

Posluša vest, ker na drugi strani ničesar ni?

Tudi dr. Lacan zablodi?

Dežela je tako velika, da je majhna za človeka, ki hodi bos?

Lahko presežemo, kar »vidi« Wittgenstein v Traktatu ?

V svojem času filozof ne »vidi« ‘meje’ ?

Ta je meja, ki ni ‘meja’ ?

Ta ni meja, ki »je« meja?

Na drugi strani »»ne vidim«« ‘Predmeta’ ?

Moram govoriti, saj ne smem molčati?

Temelj je ‘Predmet’, ker »»ne vidim«« niti prvega?

                                                                          Damjan Ograjenšek, filozof

Kako naj vas ločim od žnidarjev in šnajderjev?

. . . ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta . . .

                                                                                                 France Prešern

Nobena prazna množica ne vsebuje elementov.

Sleherna prazna množica je neprava podmnožica vsaki neprazni množici.

Sleherna neprazna množica je prava množica.

Vsaka prava podmnožica je delna množica sleherni pravi množici.

Pravi množici A in B sta enaki (A = B), če je A podmnožica B ter B podmnožica A.

Tedaj je B prazna množica A in A je neprava podmnožica B.

V tem primeru je A # B = A ter B # A = B in A # B = B ter B # A = A (# = unija) .

Vsaka prava množica je lastna neprava podmnožica.

Sleherna neprazna množica je lastna prazna množica.

Vsaka prazna množica je neprava podmnožica sleherni pravi množici.

Če je vsaka prava množica lastna neprava podmnožica kot svoja prazna množica, je sleherna množica 0, ki je prazna množica, lastna prava množica kot svoja neprazna množica.

Ni prave množice, če ni njene prazne množice.

Ni množice 0, če ni njene neprazne množice.

Neprazna množica je prava natanko tedaj, ko je lastna prazna podmnožica.

Množica 0 je prazna točno takrat, ko je lastna neprazna množica.

Sleherna prazna množica nima elementov, če je lastna množica 0.

Natanko tedaj ni prazna kot lastna prava množica.

Vsaka prava množica ni prazna, če je lastna neprazna množica.

Točno takrat je prazna kot lastna neprava podmnožica.

Če velja A = B, velja A # B ; element x je element množice A ali množice B.

Tedaj je množica A # B univerzalna množica U.

Element x je element množice A # B točno takrat, ko je element množice U.

Tedaj je element množice A natanko takrat, ko je element množice B: element množice B pa je točno tedaj, ko je element množice A.

Tedaj in le takrat velja, da je A enako kot B, ki je isto kot A.

Če je torej množica A podmnožica univerzalne množice U, elementi iz množice U, ki niso v množici A, sestavljajo komplement množice A glede na univerzalno množico U.

Komplement množice A označimo z A’ ter preberemo: komplement množice A.

A’ = {x; (x € U) ^ (x € A)} – za vsak x velja, da je element množice U in da ni element množice A.

Z drugo besedo.

Če gledam le podmnožice dane univerzalne množice U, je komplement (glede na množico U) Ac podmnožice A ˛ U množica, ki vsebuje natanko tiste elemente iz U, ki jih ne vsebuje množica A.

U = {1, 2, 3, 4, 5, 6}

A = {1, 2, 3,}

Komplement množice A glede na množico U je Ac = {4, 5, 6}.

Če je X univerzalna množica, velja:

Xc = 0 , 0c = X

(Ac)c = A

Ac / A = 0 , Ac # A = X

Kako zapišem množico lihih naravnih števil L ter množico sodih naravnih števil S?

a) L = {x; x = 2n – 1 ^ n € N}

b) S = {x; x = 2n ^ n € N}

Teorijo množic je razvil Georg Cantor (1845 – 1918) med letoma 1874 in 1897.

Množico je definiral kot dobro ločljivo vez, ki poveže v celoto predmete (elemente).

(Kant bi dejal: predmete notranjega ter pojave zunanjega izkustva.

(V notranji izkušnji, kjer ni pojavov, se pojavijo pojavi kot predmeti. V zunanjem izkustvu, kjer ni predmetov, se predmeti pojavijo kot pojavi. Predmeti so pojavi natanko tedaj, ko so pojavi predmeti. Prvi so isti kot drugi, ki so enaki kot prvi, in vice versa.

So meje mojega sveta meje moje zavesti?

V svetu vse nosi vse?

Je zavest organon?)).

Uvedel je pojem moči množice.

Končni množici imata isto moč natančno takrat, ko imata enako število elementov.

Od tod končna množica ter njena prava podmnožica nimata iste moči.

Enako moč kot njena prava podmnožica pa lahko ima neskončna množica.

Množica naravnih števil in množica sodih števil imata enako moč, čeprav so soda števila prava delna množica naravnih števil.

Tudi lihih števil je toliko kot sodih.

Od tod so liha števila prava delna množica naravnih števil.

Vse tri množice so neskončne.

Danes pridem do konca neskončnosti z limito, ker se lahko zadnji poljubno približam?

Kaj je na koncu?

Resnica.

Pot do resnice je sama resnica?

Nima ne začetka ne konca?

Konec vključuje pot, pot pa začetek?

Determinacija je negacija, negacija determinacija?

Na koncu je začetek, saj je na začetku konec?

Na koncu je smrt, na začetku življenje?

Ni na koncu ničesar?

‘Predmet’ ?

Na začetku je Temelj, ker je tam ‘Predmet’ ?

Ničesar ni na začetku?

Ne.

Temelj je ‘Predmet’, ta pa Temelj.

Nista ne v času ne v prostoru.

Je ‘Predmet’ na koncu časa, Temelj pa na začetku prostora, ter vice versa?

Čas poti nima konca, njen prostor nima začetka . . . ?

Znanstvenik ni filozof, saj ne vidi do konca?

Do kod vidi danes filozof, ki ni znanstvenik?

Verjame v ‘Predmet’, ker »»ne vidi«« Temelja?

Tudi tega »»ne vidi«« , saj ni religiozen?

Je množica lihih števil komplement množice sodih števil glede na množico naravnih števil?

Množica naravnih števil nima konca, ker je množica sodih števil komplement množice lihih števil glede na začetek množice naravnih števil?

Da.

Množica naravnih števil je unija množice sodih in lihih števil, saj je univerzalna.

Soda števila nimajo konca?

Kaj je na začetku lihih števil?

Ena?

Ne, ‘Predmet’ .

Na koncu sodih števil je Temelj?

Ter vice versa?

Univerzalna množica nima ne začetka ne konca?

Se množica naravnih števil začne z ena?

Množica sodih števil se začne z dve, ker nima začetka?

Filozofu se neskončnost konča z zadnjim členom?

Da, ta je n+1.

Znanstvenik kot tak se ne vpraša po ‘Predmetu’ .

Tudi ne po Temelju, ker se filozof vpraša po zadnjem členu.

Je filozof plankar?

Je človek, saj ni religiozen.

Ni znanstvenik kot znanstvenik.

Znanstvenik kot tak ni človek: samo religiozen človek je lahko znanstvenik.

Filozof ni ateist, ne kristjan . . . , ker ne verjame v absurd.

Verjame v paradoks, saj ne more biti znanstvenik.

Ne verjame kristjanu, ne ateistu . . .

Je religiozen človek plankar?

Je heteronomen.

Filozof je avtonomen, ker verjame, da njegovi možgani niso v kadi.

To ve?

Da, tako verjame.

Če verjame, tega ne ve?

Verjame v smrt, saj zanjo ne ve?

Ni znanstvenik, ker ni religiozen človek: ta za smrt ve, saj vanjo ne verjame.

Znanstvenik kot znanstvenik?

Znanstvenik kot tak se ne vpraša po začetku ne po koncu, ker ni človek.

Človek, ki ne ve, ali so njegovi možgani v kadi, saj ne verjame?

Ve, ker verjame.

Potuje v neskončnost, stoječ na meji?

Prva stran te je ista kot druga, druga stran je enaka kot prva.

Druga stran je ista kot prva, prva stran je enaka kot druga.

Prva stran je ista kot druga, druga stran, ki je ista kot prva, je enaka kot prva.

Druga stran je ista kot prva, prva stran, ki je ista kot druga, je enaka kot druga.

Prva stran je »ista« kot druga, saj je enaka kot prva.

Prva stran je »druga«, ker je prva.

Prva stran je »prva«, saj je druga?

Prva stran, ki je ista kot druga, je ista kot prva, ker je »druga« stran, ki je enaka kot prva.

Prva stran, ki je ista kot druga, ki je enaka kot prva, je ista kot »prva«, ki je »enaka« kot druga.

Prva stran, ki je ista, saj je enaka, je »ista« kot prva, ker je enaka kot »druga«.

Je prva stran ista, če ni »enaka« ?

Je prva stran enaka, če ni »ista« ?

Prva stran je enaka natanko takrat, ko je »druga«, druga stran pa je »prva« točno tedaj, ko je ista.

Druga stran je »enaka« prvi, če je »ista« kot prva.

Prva stran je »ista« kot druga, če je »enaka« drugi.

Druga stran ni ista, če ni enaka, saj ni »prva«.

Prva je »druga«, natanko tedaj, ko je druga »prva«.

Kakšna je razlika med prvo in drugo?

Druga »je« prva, ta pa »druga«.

Je prva enaka?

Je ista kot druga.

Prva ni druga, ker druga ni ista, temveč »enaka«.

Druga je enaka točno takrat, kadar ni »druga« : natanko tedaj je prva, ki ni »prva«, saj je ista.

Prva ni »druga«, ki ni ista kot prva, če druga ni enaka in ista, ker ni »prva«.

Prva stran je ista kot druga, saj je enaka kot druga, ker je druga enaka kot prva, saj je ista.

Prva stran je enaka kot druga, ker ni ista kot druga, druga stran je ista kot prva, saj ni enaka kot prva.

Druga stran je enaka kot prva, ker ni ista kot prva, prva stran je enaka kot druga, saj ni ista kot druga.

Prva stran je ista kot druga, ker je enaka, saj ni ista kot druga. Je »ista«.

Druga stran je ista kot prva, ker je enaka kot prva, saj je prva ista kot druga, ker je enaka.

Druga stran je enaka kot prva, saj ni ista kot prva, prva stran je enaka kot druga, ker ni ista kot druga.

Druga stran je ista kot prva, saj je enaka, ker ni ista kot prva.

Je »enaka«.

Prva stran je ista kot druga, saj je enaka, ker ni ista kot druga, saj je druga stran ista, ker ni enaka kot prva.

Druga stran je ista kot prva, saj je enaka, ker ni ista kot prva, ker je prva stran enaka, saj ni ista kot druga.

Druga stran je ista ker ni ista kot prva, saj je enaka, ker je prva stran enaka, saj ni ista kot druga.

Druga stran je ista, ker ni ista kot prva, saj je enaka, ker ni ista.

Druga stran je ista saj ni ista, ker je enaka.

Je druga stran »enaka« ?

Druga stran ni enaka kot prva, marveč »ista« ?

Prva stran je ista kot druga, saj je enaka, ker ni ista kot druga, saj je druga stran ista, ker ni enaka kot prva.

Prva stran je ista, saj ni ista kot druga, ker je enaka, saj je druga stran ista, ker ni enaka kot prva.

Prva stran je ista kot druga, saj ni ista kot druga, ker je enaka kot druga, druga stran ni enaka kot prva, saj je ista kot prva.

Prva stran je »ista« kot druga.

Ta ni ista, temveč enaka.

Je »prva« (je enaka kot druga, ki je »ista«).

Obe strani sta isti, ker sta enaki, enaki sta, saj sta isti.

Med obema je enačaj.

»Enačba« nima meje.

»Neenačba« jo ima.

Med njenima stranema ni enačaja.

Prva ni prestopna.

Druga je prehodna.

To dopušča teorija množic, če množica nima konca?

Da, če je element prazne množice (nima elementov) ‘Predmet’.

Temelj?

A # B = X

A = B = X

Xc = 0 , 0c = X (Ac)c = A = B

Ac / A = 0 , Ac # A = X

Danes ni onstran zavesti ničesar?

‘Predmet’ je Temelj.

Zunaj zavesti je ‘Predmet’ ?

Na drugi strani zavesti je Temelj?

Temelj je ‘Predmet’.

Tega ne verjamem?

Ne, če sem heteronomen.

(Univerzalni stavek je objektivno realen, ker ne eksistira. Eksistenčni stavek ni objektivno resničen, saj ni univerzalen.

Imam lahko univerzalni stavek, ker bivam?

Da, saj »…nimam…« ‘Predmeta’ .

Eksistenčnega stavka nimam?

Imam, ker »…imam…« Temelj.

Je ‘Predmet’ Temelj?

Da.

Bivam, saj eksistiram.)

V čem je zvijačnost uma?

Verjamem, da sem svoboden, ker ne morem iz bunkerja.

Je Temelj lahek?

Moram šteti do zadnjega člena?

Da, sem avtonomen.

Komu zvoni?

Meni, plankar ničesar ne sliši.

Sem lahko plankar?

Da, če plankar razume ‘Predmet’.

                                                       Damjan Ograjenšek, filozof

Abraham Lincoln: in na koncu ne štejejo leta v tvojem življenju; šteje življenje v tvojih letih.

Čas je za to, da se ne zgodi vse hkrati. Razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo je samo trmasta iluzija.

                                                                    Albert Einstein

Pot do resnice je resnica sama.

Cilj je ‘Predmet’, ki je večen.

Je na koncu?

Da.

‘Predmet’ je Temelj.

Na začetku je Temelj.

Pot je v času, saj nima konca, ker je večna: na začetku je Temelj, ki je ‘Predmet’.

Na koncu je ‘Predmet’, ki je Temelj: pot je v času, saj nima začetka, ker je neskončna.

Pot je večna, saj je neskončna.

Pot je neskončna, ker je večna.

Tudi konec in začetek sta neskončna, saj sta večna; prav tako začetek ter konec, ki sta večna, ker sta neskončna.

‘Predmeta’ ni v času, saj je večen.

Ničesar ga ne omejuje, ker je Temelj.

Ta je na koncu časa, saj je ‘Predmet’.

Pot je neskončna: na začetku je Temelj.

Na koncu je ‘Predmet’: pot je večna.

Temelj je neskončen, ker ga ni v času.

V večnem času pridem do konca?

Da, tam je ‘Predmet’, ki je večni Temelj.

Kako naj pridem do neskončnega Temelja, ki je na začetku večne Poti (tam je večni ‘Predmet’)?

Čas je za to, da se ne zgodi vse hkrati?

Da, pot do resnice je Pravljica, ki je resnična.

Razlika med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo je le trmasta iluzija.

Kaj je čas?

Trmasta iluzija, saj je ‘Predmet’ resničen?

Če nimam Temelja, nimam časa, ker je ‘Predmet’ trmasta iluzija?

Zakaj imam Temelj?

»…Nimam…« ‘Predmeta’.

Ta je na koncu časa.

»…Imam…« tudi Temelj.

Na začetku časa je ‘Predmet’.

Paradoks?

Čas beži v prostoru: prostor beži v času.

Kako?

V času pridem do konca prostora, v prostoru do konca časa.

Na koncu prostora je Temelj?

Da, ‘Predmet’.

‘Predmet’ je na koncu časa?

Da, Temelj.

Če nimam prostora, nimam časa: ‘Predmet’ »je« Temelj.

Če nimam časa, nimam prostora: Temelj »je« ‘Predmet’.

Je Temelj resničen?

Da, Pravljica »ni« resnična.

Pravljica »je« resnična.

Resničen je ‘Predmet’.

Pravljica je ter ni resnična.

Pravljica ni in je resnična.

Je v času.

Temelj ni ter je ‘Predmet’.

‘Predmet’ je in ni Temelj.

Sta v prostoru.

Čas je prostor, saj je neskončen.

Prostor nima konca, ker je čas.

Na koncu prostora je Temelj, ki nima časa.

‘Predmet’ je Temelj, saj nima prostora.

Do konca prostora pridem v prostoru, ker nimam časa?

Do konca časa pridem v času, saj nimam prostora?

‘Predmet’ je večen, ker je na koncu časa, ki nima nobenega konca, saj je neskončen.

Je Temelj neskončen?

Da.

Na začetku Pravljice ga omejuje ‘Predmet’.

Pravljica nima ne konca ne začetka, ker je resnična.

Absurd?

Ne.

»…Nimam…« Temelja.

Paradoks je v tem, da »…imam…« ‘Predmet’.

Je Temelj resničen, saj je na koncu Pravljice (ta je večna, ker je neskončna)?

Da.

‘Predmet’ je Temelj: je na začetku Pravljice, ki je resnična (je neskončna, saj je večna).

‘Predmet’ je resničen.

Do njega pridem v prostoru (ki je čas), ker je onstran časa.

Tudi Temelj je na drugi strani prostora, saj je resničen.

Do njega pridem v času (ta je prostor).

Čas ter prostor nista resnična?

Je Pravljica trmasta iluzija?

Eksistiram v času, ker bivam v prostoru?

Bivam v času, saj eksistiram v prostoru?

Eksistenca je bivanje, bivanje eksistenca?

Med njima ni meje, ker je zunanja?

Meja »ni« ‘meja’, saj »je« meja notranja?

Meja biva in eksistira, ker je resnična?

Ni prestopna, saj potujem v neskončnost?

Ontološka diferenca eksistira ter biva, ker je prehodna, saj ni meja?

Da.

‘Predmet’ ?

Je na drugi strani?

Onstran je prva ‘meja’ (ki »je« notranja meja)?

Je resnična, ker ne eksistira na koncu časa?

Ne biva na začetku prostora, saj je realna?

Kaj je na drugi strani?

Neskončnost, ki se nikjer ne konča, ker je ni v času?

Večnost?

Te ni v prostoru, saj se nikjer ne začne?

Ni na začetku neskončnosti (ni je v prostoru) druga »zunanja« ‘meja’, ki nima robov, ker ne eksistira ne biva?

Na koncu večnosti (v času je ni) je druga »notranja« meja, ki nima bregov, saj ne biva ne eksistira?

Na njenih robovih »»vidim«« Temelj in ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ter Temelj »»vidim«« na njenih bregovih?

Sta zadnji člen?

Ne ne bivata in ne ne eksistirata.

Ni zadnji člen onstran druge ‘meje’, ker ga »»ne vidim«« ?

Da.

Tam sta Temelj ter ‘Predmet’, ki ne obstajata ne ne obstajata, saj ne ne eksistirata in ne ne bivata.

Kje sem v času?

Na poti v Prihodnost.

Na koncu poti (ki je Pravljica, ker je resnična, saj je v prostoru), je Temelj, ki je večen; ni ga v času, ne v prostoru?

Paradoks je tale: Prihodnost se nikjer ne konča, ker »…nimam…« Pravljice.

Kje sem v prostoru?

Na poti na konec Večnosti.

Na začetku poti (ki je Pravljica, saj je resnična, ker je v času), je ‘Predmet’, ki je neskončen; ni ga v prostoru, ne v času?

Pravljica se nikjer ne začne?

»…Imam…« Prihodnost?

Da.

Paradoks?

»…Nimam…« Temelja: omejuje ga ‘Predmet’.

Tega »…imam…« , saj je Temelj.

Temelj ni omejen.

Pot do resnice (ki je večna, ker je neskončna) je sama resnica.

Ni trmasta iluzija: konča ter začne se s Temeljem, ki »je« ‘Predmet’ ?

Začne in konča se s ‘Predmetom’, ki »ni« Temelj?

Je ‘Predmet’ neskončen, saj ni Temelj?

Ni Temelj večen, ker je ‘Predmet’ ?

Ne obstajata ne ne obstajata, saj nista trmasta iluzija, ker sta.

Kje?

Na koncu Pravljice, saj ju »»ne vidim«« , ker »…nimam…« Prihodnosti?

Na začetku Prihodnosti, saj »…imam…« Pravljico, ker ju »»vidim«« na drugi ‘meji’ ?

Nisem trmast, saj nisem religiozen.

V absurde ne verjamem, ker sem veren.

Ni zunaj zavesti ničesar?

Da, tam je objektivno realen ‘Predmet’.

Znotraj zavesti je realno objektiven Temelj?

Da, tam ni ničesar.

(Kaj »…imam…« v žepu, če vidim do konca neskončnosti?

‘Predmet’.

Če vidim do prvega ali drugega plota, nimam v žepu ničesar?

Da, tam imam kruh.

Nikoli ne pridem na konec plota, če nimam Temelja.

Če »…nimam…« v žepu ničesar, si ne Želim belega kruha.

Ne Želim si ‘Predmeta’, če nimam v žepu ničesar?

Ne.

Si Želim kruh?

Da.

Kaj imam v žepu?

Željo, ki Želi samo sebe?)

                                         Damjan Ograjenšek, filozof