Zenon in ‘Predmet’ Je danes mogoče, da pridejo fiziki do končnega števila delcev? Gre delitev v neskončnost? Se nikoli ne konča? Kaj pravijo pitagorejci? V nekem času se skuša pitagorejska šola prilagoditi Empedoklovim dognanjem. Zaradi njenega matematičnega stališča pa nastanejo težave. Predložijo kompromis, ki postavi temelje matematični teoriji o sestavi snovi. Elementi so sestavljeni iz delcev, ki imajo obliko navadnih trdnih teles. Dalje razvije teorijo Platon (Timai). Zdi pa se, da kasnejši pitagorejci besedo element skujejo sami. Da bi ovrgli Parmenidovo kritiko, materialisti dotlej niso bili povsem uspešni. Zgolj množenje temeljnih substanc ne privede do cilja. O tem govori vrsta dokazov Parmenidovih pristašev. Med njimi se najbolj odlikuje Zenon (okoli 490 pred našim štetjem). Dokazati skuša, da se eleatski nauk precej slabo ujema z zdravo pametjo, da pa so teorije, ki ga skušajo izpodriniti, še slabše. Parmenida ne brani neposredno, pač pa napade opozicijo na njenih tleh. Začne z nasprotnikovo domnevo, nato pa pokaže (z deduktivnim izvajanjem), da zajema nemogoče sklepe. Takšen argument je podoben argumentu reductio ad absurdum. Običajno namreč dokazujemo, da je sklep napačen, saj je napačna ena od premis. Nasprotno pa Zenon pokaže, da lahko iz neke domneve izvajamo dva nasprotujoča si sklepa, ki nista le dejansko neveljavna, marveč na sebi nemogoča. Njegovi argumenti so v splošnem napad na pitagorejsko pojmovanje enote. Meni, da pojem enote ni zadostno utemeljen. Vse, kar je, mora namreč imeti neko velikost. Če ne, ne more obstajati. Isto velja za vsak del. To pa enkrat za vselej. S tem uvede neskončno deljivost: ne moremo reči, da je nek del najmanjši. Če je reči veliko, so majhne in velike. Celo tako majhne so, da so sploh brez obsega – iz neskončne deljivosti izhaja, da so torej enote brez velikosti (število delov je neskončno). Zato je nima niti katerakoli njihova vsota. Hkrati morajo imeti vse enote neko velikost ter so zato neskončno velike. [ Iz neskončne deljivosti pri Zenonu ne sledi, da so enote brez velikosti, ampak le to, da ni najmanjšega dela, ker gre delitev v neskončnost. Prav zato tudi ni neskončno velike enote: dele pridajamo brez konca. Pa kdaj vendar pridem do konca neskončnosti? Lahko eksistiram tako, da bivam brez konca? Lahko bivam v neskončnost, saj se eksistenca sploh ne konča? V nebesih? Nisem marksist, v Boga ne verjamem, ker ga nimam. Zato tudi nisem na primer kristjan, saj nisem religiozen. Za razliko od obeh sem veren. Se končam? Da, ker sem večen. Bom umrl? Da, nisem smrten. Kaj je na začetku in na koncu neskončne poti do resnice? Danes Temelj, ki je ‘Predmet’. Nič, ki ga ni, saj ne biva ne eksistira. Njegova resnica? Nima biti: nič brez biti je bit brez niča. Kaj pa v eksistenci? Tam niča ni, ker biva. Bit pa je? Da, je eksistenca. Biti ni? Ne, je bivanje. Če biti ni, eksistira bivajoče. Če eksistirajočega ni, biva bit. Biti ni, saj eksistira. Eksistira bit, ker ne biva. Biva, saj ne eksistira; eksistira, ker ne biva. Bit torej je. Je nič v eksistenci, saj biva. Je brez niča? Eksistira. Bit biva, ker je nič. Nič eksistira, saj je bit. Ter vice versa. Zato tudi Bog. Je marksist danes kapitalist? Da: religiozen je, ker v Boga ne verjame. Kristjan ni marksist. Ima Boga? Da, kot marksist: »…ima…« temelj, tako je ‘opredmeten’. Prav tako kristjan: tako je ‘utemeljen’, da »…nima…« ‘predmeta’. Prvi je ‘predmet’, ta pa temelj. Marksist biva, kristjan eksistira – in obratno. Je ‘predmet’ ‘temelj’ ? Da: marksist »je« kristjan. Ta je ‘marksist’ ? Da; temelj »ni« ‘predmet’. Kristjan ter marksist potujeta v neskončnost: drugi k Bogu, prvi v nebesa. Bog eksistira? Da, marksist biva. Kristjan biva? Ima Boga, saj »je« marksist. Meja je, ker ni prestopna. Je ‘Predmet’ onstran meje? Da, tam je Temelj. Meje ni? Je, saj ne eksistira. Je prehodna, ker ne biva. Onstran je ‘Predmet’, ki ni Temelj. Na drugi strani je Temelj, ki je ‘Predmet’. Meja med temeljem in ‘predmetom’ je meja, ki ne eksistira ne biva med ‘Predmetom’ ter Temeljem. Druga je prestopna, prva ni prehodna. Kam vodi prva? V nebesa. Marksist potuje brez konca: v Boga ne verjame. Je kristjan nesmrten? Ni marksist, ki ve za smrt in vanjo ne verjame. Je to mogoče? Da, saj je ‘Predmet’. Kako naj bom brez Temelja, če nimam konca? Tudi začetka nimam, ker sem ‘Utemeljen’. Introspekcija? Kam letijo zvezde? Znanstvenik se moti, saj nima prav. Prav ima filozof? Da, tako se je zmotil. ] Po mnenju Russella se torej Pitagorova teorija števil v geometriji ne obnese. Koliko enot vsebuje črta? Pitagora ve. Po nauku o neskončni deljivosti se teorija enot takoj zruši. Se zruši? Ne. Le, da Pitagora ne ve, da za število enot, ki so v črti, ne ve. Zenonova teorija o neskončni deljivosti ni pravilna. Delim v neskončnost brez konca ter začetka. Kam torej vodi diahroni premik? Nikamor. Tam je ‘Predmet’. Neskončnost se ne konča? Ne. Tam je Temelj. Se Pitagora moti? Namesto Russella, ki zanika, pritrjujem. Ni res, da njegova teorija ni združljiva z naukom o neskončni deljivosti. Sta združljiva, le da nisem metafizik kot Russell, temveč filozof. Obe teoriji sta združljivi, saj sem veren človek, ne pa religiozen znanstvenik. Russell je religiozen človek: ni veren znanstvenik. Je religiozen človek lahko filozof, ki ni metafizik? Verjame v absurd. Ne more biti veren znanstvenik. Ta ni religiozen človek. Veren znanstvenik je lahko le veren človek. Samo ta verjame v paradoks, ker ne more biti metafizik. Zakaj ne? Ima Prihodnost. Metafizik ima Bodočnost? Da, na svobodo je obsojen. Z drugo besedo: enote in neskončna deljivost se ne izključujeta, če se odrečem ‘predmetu’. Kaj mi ostane? Ničesar. ‘Predmet’ ni lahek, je pa pravilen. Res? Ne vem, tako verjamem. Kaj imam v žepu, če dam vanj ‘Predmet’ ? Nič. Le, da imam toliko dela, da nisem obsojen, saj ne smem v kavarno. Sem svoboden? »…Imam…« Temelj. Je ta ‘Predmet’ ? Da, tega »…nimam…« .Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja