V nasmehu nekega dneva

‘. . . ko se vrneš, si sam . . .’

Svoboden si, ker delaš, kar hočeš; ni res, da hočeš, kar hočeš, »…imaš…« pa Prihodnost.

Če si svoboden in delaš, kar hočeš ter ni res, da hočeš, kar hočeš, saj »…nimaš…« temelja?

Nimaš Prihodnosti.

‘Predmet’ ni lahek:

» . . . čutiš pot med besedo in molkom, in zemlja, na katero si stopil, ti je vzela del potovanja . . . «

Če potuješ v Bodočnost, ne » . . . čutiš poti . . . « .

Filozofija je najbolj konkretna veda?

Da, ukvarja se s celoto.

S celoto življenja?

Da, smrti.

S smrtjo nasploh?

Da, s celim življenjem.

Temeljna težava filozofije je problem življenja in smrti.

Temeljni problem filozofije je težava smrti ter življenja.

Življenje je celo?

Da, popolno.

Popolno je, ker je celo.

Celo je, saj je popolno, popolno pa, ker je celo.

Zakaj umremo?

Je smrt popolna?

Da, cela.

Cela je, saj je popolna.

Popolna je, ker je cela, cela pa, saj je popolna.

Zakaj živimo?

Umremo, ker smo celi, saj smo popolni, in smo popolni, ker smo celi, saj nismo celoviti.

Ker smo popolni, saj smo celi, ter smo celi, ker smo popolni, živimo, saj nismo celoviti.

Kaj manjka smrti, ki ni celovita, ker ji ničesar ne manjka?

Kaj manjka življenju, ki je popolno in celo ter celo in popolno, saj mu ničesar ne manjka, ker ni celovito?

Smrt.

Smrti manjka življenje.

Življenju, ki mu ničesar ne manjka, saj ni celovito, manjka smrt?

Smrti, ki ni celovita, ker je popolna ter cela (in obratno), saj ji ničesar ne manjka, manjka celovitost?

Manjka ji življenje, ki mu manjka smrt, ker mu manjka celovitost?

Zakaj manjka življenju celovitost?

Manjka mu celota.

Ni popolno?

Da, ni celovito.

Je celovito, ko mu ne manjka popolnosti, saj mu ne manjka celote.

Smrti celovitosti ne manjka?

Manjka ji popolnost.

Ni cela?

Da, ni celovita.

Ko ji ne manjka celote, ker ji ne manjka popolnosti, živi.

Življenje je, saj ne živi?

Smrti ni, ker ni mrtva?

Življenje je, saj je smrt, ki živi?

Smrti ni, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenju ničesar ne manjka, ker je celovito, saj je smrt, ker živi?

Smrt je celovita, saj ji ničesar ne manjka, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenje je, ker ga ni?

Smrti ni, saj je?

Življenje?

Da, smrt.

Smrt?

Da, življenje.

Bom kdaj umrl?

Nikoli.

Paradoks je tale: vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem.

Šale so smešne?

Da, saj so resnične.

Bojim se za življenje, ker v svojo smrt ne verjamem?

Vem, da bom umrl, saj umre vedno drugi?

Sam ne umrem?

Da, šala je resnična.

Paradoks je absurden?

Otepam se smrti, ker ne verjamem, da bom umrl?

To je najkrajša pot do smrti, saj tega ne vem?

V tem je ironija v tragediji?

Je tragedija ta, da je šala resnična?

Ne verjamem, da bom umrl – je v tem ironija?

Tragedija v ironiji je ta, da vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem?

Ne verjamem, saj vem?

Vtem je ironija?

Kaj, če verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?

Vem, če ne verjamem?

Verjamem, če ne vem?

Če verjamem v smrt, ki živi, saj je življenje, vem za življenje, ki ne umre, ker je smrt?

Če verjamem v smrt, verjamem v življenje, saj za smrt ne vem?

Kaj je smrt?

Ne vem, kam gre življenje, ker gre v smrt?

Širi se, saj nikamor ne gre?

Gre, ker se ne širi nikamor?

V smrt?

Nikoli ne pridem v smrt, saj bom umrl?

Umrl bom, ker sem večen?

So moji možgani v kadi?

Lahko vem, da jih nekdo stimulira tako, da normalno živim ter o tem ničesar ne vem?

Od kod končnemu bitju presežna ideja neskončnosti?

Zakaj gredo števila v neskončnost?

Kako, da je ena in ena dve?

Zakaj je dve, saj je ena ter ena?

Posledica je zaradi vzrok ali je vzrok zaradi posledice?

Zakaj?

Kanta konstituira ideja svobode, ki je popolnoma prazna?

Svoboden je, ker nikoli ne doseže najvišjo točko svobode?

Potuje v neskončnost, sicer ni svoboden?

Aficira ga ‘stvar’, ki jo pozna, saj mu ni znana (mu ni dostopna)?

Ima realno izkušnjo, ki je transcendentalno idealna.

Logika mu stopica na mestu, ker nikoli ne pride do konca neskončnosti.

Če pride, je svoboden?

Znanstveni metafizik?

Ne ve, da prestopa mejo, ki ni prehodna.

Te med eksistenco in bivanjem ni, saj eksistira, ker »je«.

Kaj pa notranja ‘meja’, ki je na koncu ni, saj ne biva, ker ne eksistira, ter ne eksistira, saj ne biva?

Je prestopna, ker je prehodna?

Je prehodna, saj je prestopna?

Parmenidova bit je?

Ničesar ji ne manjka, saj ni neskončna?

Ničesar ji ne manjka, ker je, saj ji manjka neskončnost?

Parmenid ne more govoriti o niču, ker ne govori le o biti?

Bit je, saj je ne presega ničesar, razen neskončnosti?

Te ni, ker nima konca, bit pa je, saj konec ima?

Kje?

Števila nimajo konca.

Jih ni?

Konec dosežem z limito, ki je ne dosežem nikoli?

Moji možgani niso v kadi?

Od kod objektivna realnost?

Je zunaj zavesti?

Me onstran zavesti aficira nekdo, ki je objektivno realen, ker ga ni v moji zavesti ne v nezavednem?

Je to paradoks, ki je absurden, ali absurd, ki je paradoksalen?

Če je absurd, sem heteronomen.

Sem avtonomen, če pravim, da gre za paradoks?

Pridem do njega po logiki, če ne verjamem v absurd?

Da, če sem filozof, ki mi gre za resnico, ki je cela, saj je popolna, ker je celovita.

Če sem metafizik, se omejim na del, saj nisem znanstvenik.

Če sem v filozofiji politik, gradim gradbene odre, za katerimi ni ničesar?

Da, ker mi ne gre za resnico.

Gre mi za to, da čim bolje eksistiram in bivam.

Tudi metafiziku, ki ni politik.

Filozofu?

Temu ne gre za eksistenco, ne za bivanje.

Gre mu za goloba na strehi, ne za vrabca v žepu.

Kaj ima v žepu?

V eksistenci ter v bivanju ničesar, razen goloba, ki ga ni, ker ga ni: filozof »»ne vidi«« celote, saj ni omejen in ne »vidi« do prvega ali drugega plota.

Do kod vidi ateist, ki ni veren, kot ni na primer kristjan?

Volili ste plankarja?

Sedaj ga imate!  

                                                         Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja