‘Predmet’ »in« temelj

‘. . . v vseh stvareh in nikjer.’

                                                    Kajetan Kovič

So matematični objekti kavzalno inertni?

Z njimi človek ni v interaktivnem odnosu?

Kako torej matematiki odkrivajo matematične resnice?

Človek ni v interaktivnem odnosu v objektivno realnem svetu, kjer vlada vzročnost?

Kako matematik, ki eksistira in biva (ker je objektivno resničen ter zanj vzročnost velja), odkrije matematični predmet?

Od kod objektivno realnemu matematiku ideja o ravnini brez globine, o neskončni premici brez debeline, o točki, ki nima dimenzije, o trikotniku, kjer je vsota notranjih kotov natanko 180 stopinj . . . ?

Točka brez dimenzije biva in eksistira?

Idealni trikotnik?

Si morem zamisliti premico, ki je samo neskončna?

Kako si zamislim premico, ki nima debeline?

Od kod torej ideja neskončnosti, če nisem neskončen?

Pitagorejski škandal v matematiki?

[ Lahko na številski premici upodobim naravna in cela števila?

Ni težav z risanjem točk, ki ponazarjajo ulomke, ker morem daljico razdeliti na n enakih delov?

Čeprav na številski premici pripade slehernemu racionalnemu številu natančno določena točka, pa s podobami vseh racionalnih števil še niso zasedene vse točke številske premice?

Na številski premici postavim v točki, ki je slika števila 1, pravokotnico ter na njej od te točke odmerim dolžino 1; dobim točko A.

Po Pitagorovem izreku je razdalja od 0 (deli številsko premico na ista in enaka dela) do A enaka 0A = 2 na 1/2 (kvadratni koren iz dve).

S šestilom prenesem dolžino te daljice na številsko premico od točke 0 v desno ter dobim točko B, ki je podoba števila 2 na 1/2.

Je res, da slika števila 2 na 1/2 predstavlja racionalno število, torej ulomek a/b, pri čemer sta si a in b tuji števili?

Predpostavim naslednje: 2 na 1/2 = a/b, D(a,b) = 1 .

( Delitelji števila 8: {1, 2, 4, 8}

Delitelji števila 12: {1, 2, 3, 4, 6, 12}

Skupni delitelji obeh števil: {1, 2, 4}

Največji skupni delitelj D(8, 12) = 4.

Skupni delitelj dveh števil a in b je število d, ki deli obe števili.

(d | a) ^ (d | b) <=> d = d(a, b)

Število 1 je skupni delitelj vsakega para števil.

Velja: Dve števili imata vsaj en skupni delitelj, ki je 1.

Ker delitelj (pri naravnih številih) ni večji od deljenca, obstaja največji med vsemi delitelji danih dveh števil; imenujemo ga največji skupni delitelj števil a ter b in ga označimo z D(a, b) ter preberemo največji skupni delitelj števil a in b.

Naravni števili, ki imata največji skupni delitelj 1, imenujemo tuji si števili.

D(a, b) = 1 <=> števili a ter b sta si tuji .

Včasih največji skupni delitelj uganemo, na primer: D(12, 18) = 6.

Lahko si pomagamo tudi z razcepom: največji skupni delitelj vsebuje vse tiste prafaktorje (oziroma njihove potence), ki so hkrati v a in b.

D(180, 168) –> {180 = 2 na 2 . 3 na 2 . 5}                                                             

                                  {168 = 2 na 3 . 3 . 7 } )

                                 D(180, 168) = 2 na 2 . 3 = 12

Kvadrirajmo enakost ter dobimo:

2 = a na2/b na 2 => 2b na 2 = a na 2 .

Ker je leva stran enačbe sodo število, je sodo tudi število na desni.

Kvadrat sodega števila je sodo, kvadrat lihega števila pa liho število.

a je torej sodo število in ga lahko pišemo a = 2m .

Iz 2b na 2 = 4m na 2 sledi b na 2 = 2m na 2, iz istega razloga kot prej pa lahko pišemo: b = 2n.

Torej si števili a ter b nista tuji, kar je v nasprotju s predpostavko.

S tem je dokazano, da 2 na 1/2 ni racionalno število.

Poskusimo 2 na 1/2 zapisati z decimalno številko.

1 < 2 < 4 => 1 < 2 na 1/2 < 2 : številsko premico med 1 in 2 razdelimo na desetine; števila, pripadajoča delnim točkam, po vrsti kvadrirajmo, dokler ne pridemo do kvadrata, ki prvi preseže 2.

a) 1,1 na 2 = 1,21   1,2 na 2 = 1,44   1,3 na 2 = 1,69   1,4 na 2 = 1,96

1,5 na 2 = 2,25

2 na 1/2 leži na desetini med 1,4 ter 1,5 :

saj velja 1,96 < 2 < 2,25 ; 1,4 < 2 < 1,5 .

b) Desetino med 1,4 in 1,5 znova razdelimo na deset delov, ponovimo kvadriranje, dokler prvič kvadrat ne preseže 2.

2 na 1/2 leži na desetini med 1,41 ter 1,42 :

ker velja 1,414 < 2 < 2,002225 ; 1,414 < 2 < 1,415 .

c) Desetino med 1,414 in 1,415 znova razdelimo na deset delov, ponovimo kvadriranje, dokler znova ne pridemo do kvadrata, ki prvič preseže 2.

2 na 1/2 leži na desetini med 1,414 ter 1,415 :

saj velja 1,4142 < 2 < 2,00024449 ;

1,4142 < 2 < 1,4143

1,41421 < 2 < 1,41423

1,414213 < 2 < 1,414214

1,4142135 < 2 < 1,41421356 . . .

Decimalna ulomka na levi in na desni imata pri nadaljevanju postopka enakih vedno več začetnih decimalk (pri n-tem koraku n-1 (ko pridem na primer do tretjega koraka, imam skupni dve decimalki 1,41; ko prispem do četrtega koraka, je decimalk 1,414 . . .)), razlika med njima se manjša proti nič (pri n-tem koraku je pod 10 na -n-1 (pri tretjem koraku je 1/10000 (10 na -4), kar je pod 10 na -3-1 : 1/10 na 3-1 = 0,01)).

2 na 1/2=1,41421356237309504880168872420969807856967187537

6948073176679737990732478462107038850387534327641572735013846…

Limita je 0?

Kaj so zaporedja ter vrste?

Zaporedje je enolična upodobitev množice naravnih števil v dano množico A.

Številsko zaporedje je zaporedje, pri katerem je zaloga vrednosti A podmnožica množice realnih števil.

Indeksna možica je podmnožica množice naravnih števil, ki jim je prirejen natanko en element množice A.

Zaloga vrednosti zaporedja je množica tistih elementov množice A, v katere se preslikajo elementi indeksne množice.

Vrednost člena zaporedja je element zaloge vrednosti zaporedja.

Številsko zaporedje (an): n -> an n se preslika v člen an.

(an = a z indeksom n) 

(Prvi člen zaporedja običajno označimo z a1 in je indeksna množica množica zaporednih naravnih števil. V nekaterih primerih označimo prvi člen z a0.)

Končno zaporedje je zaporedje, katerega indeksna množica je končna podmnožica množice naravnih števil.

Neskončno zaporedje je zaporedje, katerega indeksna množica je neskončna podmnožica množice naravnih števil.

Pozitivno oziroma negativno definitno zaporedje ima vse člene večje oziroma manjše od nič (za vse n: an > 0 oziroma an < 0)

Zaporedje (an) je konvergentno, ima limito, če obstaja takšna vrednost a, da lahko vsakemu predpisanemu številu e > 0 priredimo tak indeks N(e), da so vsi členi z indeksom n, ki je večji ali enak N(e), oddaljeni od a manj kot za

e: n večji ali enak N(e) : |an – a| < e .

Vrednost a je limita zaporedja: a = lim an .

                                                                        n -> °°

( an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2, . . .          

                   1 ,      2 ,       3 , . . .

Recimo:

e > 0 = 1     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak členi an je oddaljen od  a manj kot za 1.

e > 0 = 2     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak členi an je oddalje od a manj kot za 2.

e > 0 = 3     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak člen an je oddaljen od a manj kot za 3.

Tako v neskončnost.

e, ki je večji kot 0, je enota (naj bo 1, 2, . . .).

Če je e > 0 = 1, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 1.

a1 je oddaljen od a manj kot za 1.

a2 je oddaljen od a1 manj kot za 1, od a pa manj kot za dva . . .                                                                                                                         

Če je e > 0 = 2, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 2.

a1 je oddaljen od a manj kot za 2.

a2 je oddaljen od a1 manj kot za 2, od a pa manj kot za štiri . . .

Če je e > 0 = 3, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 3.

a1 je oddaljen od a manj kot za 3. a2 je oddaljen od a1 manj kot za 3, od a pa manj kot za šest . . .

Limita je zaporedja an je a, ker je zadnji člen zaporedja n+1.

Zaporedje članov je torej neskončno, saj pridem do limite z zadnjim členom zaporedja, ki je njegov zadnji član.

Zadnji član zaporedja je njegov zadnji člen, če prispem do limite z zadnjim članom, ki je zadnji člen, oziroma z zadnjim členom, ki je zadnji član?

Nikoli ne pridem do limite, če je zadnji člen n+1?

Koliko je zadnji član?

Toliko, da nikoli ne prispem do zadnjega člena?

Zadnji član je 11, ker je zadnji člen n+1?

Ni zadnji član 12?

Če zadnji člen ni zadnji član? . . . )

Zaporedje ima lahko eno, dve ali več stekališč – tudi neskončno mnogo.

Kot pove matematika, obstajajo tudi zaporedja, ki stekališča nimajo, recimo neomejena zaporedja.

V matematiki pogosto uporabljajo naslednji način izražanja:

a) Če je zaporedje neomejeno navzgor, pravijo, da ima stekališče plus neskončno, ki ga označijo z + ∞ ;

b) Če je neomejeno navzdol, rečejo, da ima stekališče minus neskončno ( − ∞ ).

Neskončno ter minus neskončno štejejo v matematični znanosti za nepravi stekališči (ostala stekališča so prava).

V zgoraj obravnavanem primeru je limita 0.

Štejem torej do konca, ker pridem do nič z limito?

Do konca prispem z limito, saj nikoli ne pridem do 0?

Ne prispem do konca z limito, ker nikoli ne pridem do limite?

( Pri n-tem koraku je razlika med decimalnima ulomkoma na levi ter na desni pod 10 na -n-1, pri (n+1)-tem koraku je pod 10 na -n+1-1, pri (n+2)-tem koraku je pod 10 na -n+2-1. . .

Vedno manjka korak?

Saj prispem do konca z limito?

Z drugo besedo, do konca pridem z limito, ker je do limite neskončno?

Danes torej prispem do konca neskončnosti z limito tako, da nikoli ne pridem do limite?

Kaj že sklene Zenon v znamenitem paradoksu?

Če tekmuje Ahil z želvo, ki ima nekaj naskoka, je nikoli ne dohiti?

Ko se želva prestopi za korak ali dva, doseže Ahil točko, kjer želva začne?

Ta že steče naprej?

Ko se Ahil približa prejšnji legi želve, se ta premakne?

Nikoli ne prehiti plazilca, saj je vedno bližje?

Zenon se postavi na stališče pitagorejcev in sprejme domnevo, da je črta sestavljena iz enot ali točk?

Naj se želva giblje še tako počasi, prelesti mora neskončno razdaljo, preden bo tekme konec?

Tekma se nikoli ne konča?

Če opustimo pojem enote, lahko izdelamo teorijo o neskončni vrsti, ki pokaže napako?

Vrsta je sestavljena iz členov, ki se nenehno ter enakomerno zmanjšujejo?

Lahko izračunamo, kje Ahil dohiti želvo?

Vsoto takšne vrste opredelimo kot število, ki ga seštevek poljubnega števila členov vrste, naj bo še tako velik, nikoli ne preseže?

Z vsoto dovolj številnih členov takšne vrste se lahko temu številu te vrste poljubno približamo?

Takšno število obstaja: za tovrstno določeno vrsto je samo eno?

Vrsto imenujemo geometrično?

Katero število je to?

Limita?

Se dotaknemo neskončnosti z neskončnostjo, ker se neskončnosti neskončno približamo?

Pojem limite torej reši težavo Ahila in želve, saj pridem do limite z vsemi členi zaporedja?

Teh ni konca?

Moderni pojem limite funkcije: če za vsako število e > 0 obstaja tak s > 0 , da za vse x, za katere je |x – x0| < s , velja |f(x) – g| < e , imenujemo vrednost g limita funkcije f v točki x0 in pišemo: limx->x0f(x) = g.

Limita funkcije je torej definirana s pomočjo limite zaporedja.

Naj bo f realna funkcija realne spremenljivke.

Imejmo zaporedje xn, ki ima limito a.

Za to zaporedje tvorimo ustrezno zaporedje vrednosti yn = f(xn).

Če ima dobljeno zaporedje yn limito b ter je ta limita neodvisna od tega, kako izberemo zaporedje xn, ki gre proti a, število b imenujemo limita funkcije f v točki a.

Limito funkcije najpogosteje izračunamo tako, da enačbo funkcije okrajšamo, nato pa vstavimo ustrezni a.

Funkcija f( x ) = (x2 − 9)/(4 x − 12) pri x = 3 ni definirana (deljenje z 0).

Tam torej ni zvezna.

Če ulomek okrajšamo, dobimo limito:

limx → 3(x2 − 9)/(4 x − 12) = lim x → 3(x − 3)( x + 3 )/4( x − 3 ) =

limx → 3(x + 3)/4 = (3 + 3)/4 = 3/2

Za zgornjo funkcijo velja: če se x približuje vrednosti 3, se f(x) približuje vrednosti 3/2.

Z drugo besedo.

Limita zaporedja je število, ki se mu vrednosti členov zaporedja an približujejo, ko spremenljivko n povečujem čez vsako mejo.

Število a je stekališče realnega zaporedja an, če v sleherni okolici števila a leži neskončno mnogo členov zaporedja.

Število a je limita realnega zaporedja an, če v vsaki okolici števila a ležijo vsi členi zaporedja od neke dovolj velike vrednosti spremenljivke n naprej.

Rečeno drugače: zunaj te okolice lahko leži samo končno mnogo členov zaporedja.

(Če v vsaki okolici števila a ležijo vsi členi zaporedja od neke dovolj velike vrednosti spremenljivke n naprej, je teh členov neskončno.)

Če ima zaporedje eno samo stekališče ter je to stekališče pravo, je to stekališče torej limita.

Če ima zaporedje limito, pravimo, da konvergira oziroma da je to konvergento zaporedje.

Če zaporedje nima limite, pravimo, da divergira (je divergentno).

(Zaporedje 1/2, 1/3, 1/4, 1/5, … je torej konvergentno in ima limito 0.

Zaporedje +1/2, −2/3, +3/4, −4/5, +5/6, −6/7, …. je divergentno, ker ima dve stekališči: −1 ter 1.

Zaporedje 2, 4, 6, 8, 10, … je divergentno: ima nepravo stekališče neskončno.) ) ]

Katero število je torej na koncu neskončne vrste?

Zadnji člen, ki je n + 1 ?

Prišli smo do zadnjega člena, saj prispemo do zadnjega člana s sinekdoho?

Premica (nima debeline, ker se nikjer ne začne ne konča) biva ter eksistira?

Za matematika (znanstvenik) je idealna, saj eksistira in biva?

Kot takšna je realna, ker je transcendentalno idealna?

Lahko jo narišem na tablo?

Je matematik kot znanstvenik nominalist ali realist?

Znanstveni metafizik?

Kant je realist ali nominalist?

‘Stvar (sama) ne sebi’ biva ter eksistira?

Filozofu ni dostopna, saj je mejni pojem, ki deli Kantov svet na fenomenalni in noumenalni del?

Je mejni pojem kot tak prazen?

Filozofu ne manjka njegov nedostopni predmet?

Filozofova izkušnja je realna, ker je transcendentalno idealna?

Njegovi predmeti v izkustvu niso nič drugega kot pojavi?

Tako ga aficira ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Kant jo spozna s praznim pojmom, saj mu ni znan njegov predmet?

Filozof razpolaga s tremi idejami: dve sta regulativni (o Bogu, o nesmrtni duši), tretja je konstituitivna (o svobodi)?

Kant je torej svoboden, ker ima Boga ter nesmrtno dušo?

Razum prepustiti mesto veri, ki se širi prek meja sleherne izkušnje, saj so vse tri ideje popolnoma prazne?

Filozof nikoli ne pride do najvišje točke svobode (tako ga konstituira prazna ideja svobode)?

Zato je tudi moralen?

Kako naj razpolaga s kategoričnim imperativom, če ni svoboden?

Vodita Kanta k Bogu in k nesmrtni duši prazni regulativni ideji v neskončnost?

To je mogoče v 18. stoletju, kjer filozofova metafizika stopa po kraljevski poti znanosti?

Kant ne ve, da si znanstvenik ne more zastaviti filozofskega vprašanja?

Zaradi ‘stvari’ ?

Kantova logika stopica na mestu?

Mu manjka ‘Predmet’ ?

Ne manjka filozofu Temelj, ker Kantova logika ne zmore ne naprej ne nazaj?

‘Predmet’ je Temelj, saj je Kant ‘filozof’ ?

Temelj je ‘Predmet’, filozof pa je ‘Kant’ ?

Ne v svojem trenutku v njegovem času?

Danes?

V tem času logika nekaterih stoji?

Metafizikom, ki verjamejo v objektivno realnost, neodvisno od zavesti?

Metafizikom, ki verjamejo v objektivno realnost in so na sledi v regressusu ad infinitumu ?

Tistim, ki ne vedo, ali so njihovi možgani v kadi ter potujejo v Bodočnost (nimajo Prihodnosti)?

V neskončnost prestopajo mejo, ki ni prehodna?

Imam lahko danes pojem o korenu iz ena, če o zadnjem nimam nobene predstave (psihološke podobe), razen, da ga napišem na tablo?

Na tabulo raso ?

Po njej piše izkustvo, ki ni odvisno od zavesti?

Moja izkušnja je objektivno realna?

Ne vem, kdo piše moj svet, ker so moji možgani v kadi?

Sem svoboden?

Manjka mi Temelj, saj nimam ‘Predmeta’ ?

»…Imam…« ‘predmet’, ker verjamem v temelj?

Stojim ne mestu, saj potujem v neskončnost?

Prehajam mejo, ki ni prestopna?

Ni je, ker eksistira ter biva in vodi v Bodočnost?

Nisem prestopil ‘meje’, ki je, saj ne obstaja ne ne obstaja?

( Dejstvo je obstoječa ‘meja’, ker meja ustreza resničnemu stavku?

Resničnemu stavku ustreza ‘meja’, saj dejstvo ni obstoječa meja?

Ni dejstva?

Je dejstvo, da ‘meja’ (ki »je« meja) obstaja?

Ni dejstvo, da ne obstaja meja, ki »ni« ‘meja’ ?

Ker obstaja dejstvo?

Obstaja meja, saj je resnična ‘meja’ ?

Tudi ‘meja’ obstaja, ker je resnična meja?

Je meja med eksistenco ter bivanjem?

Saj ni resnična, ker »je« ‘meja’ ?

Med bivanjem in eksistenco ni ‘meje’, ker je resnična, saj »ni« meja?

‘Meja’ obstaja natanko takrat, ko je ‘meja’, ker »ni« meja?

Natančno tedaj »je« meja meja, saj ni ‘meja’ ?

‘Meja’ »je« meja, ker »ni« meja?

Meja »ni« ‘meja’, saj »je« ‘meja’ ?

Je meja resnična?

Da, meje med bivanjem in eksistenco ni, ker je tam ‘meja’ ?

Bivanje je eksistenca, ta pa bivanje?

Med njima ni meje, ne ‘meje’, saj je resnična ‘meja’ ?

Obe sta resnični, le da meja ni meja, temveč ‘meja’, ta pa »je« ‘meja’, ker meja »ni« ‘meja’ ?

Meja je meja, saj je ter ni ‘meja’, ‘meja’ je ‘meja’, ker ni in je meja?

Meja je pot, ki ne vodi nikamor kot sled?

Ni »tam« kot ‘meja’ ?

‘Meja’ je sled, ki ne vodi nikamor kot pot, saj »ni« meja?

Meja je ‘tam’, ker eksistira ter biva in ne obstaja ter ne ne obstaja?

Je tam?

Tudi ‘meja’ je tam, saj je ‘tam’, ker ne ne obstaja ne obstaja?

Ni je med eksistenco in bivanjem?

Je, saj je ‘tam’ ?

Tudi meja je tam, ker je ni?

Obe sta resnični, saj ene ni, ker je, druga pa je, saj je ni?

‘Meja’ je prestopna, ker nima druge strani?

Za njo ni Temelja (ki je ‘Predmet’) ?

Tudi meja nima druge strani, saj je prehodna?

Onstran je eksistenca, ki je bivanje?

Se bivanje nikoli ne konča, ker eksistira?

Na drugi strani je ‘predmet’, ki ni temelj?

Vselej pridem do temelja, nikoli pa do ‘predmeta’ ?

Meja je prestopna, ker ni na drugi strani ničesar?

temelj, ki ni Temelj, saj je ‘Predmet’ Temelj, ta pa ni temelj, ker ta ni ‘Predmet’ ?

Potujem v Prihodnost?

Bližam se ‘meji’, ki je na koncu brez začetka in na začetku brez konca?

Če potujem v Bodočnost, nikoli ne pridem do Temelja, ki ni ‘predmet’ ?

Stojim na mestu?

Kdaj prispem do temelja, ki ni ‘Predmet’, saj potujem na konec regresa, ki nima konca?

Se bližam meji, ki jo prehajam, ker ni prestopna? )

[ Je Kant nominalist ali realist?

Realist?

Trdi, ker ne verjame?

‘Stvar’ mu ni znana, saj jo pozna?

Je svoboden?

O tem nima ideje?

Ni teoretični um praktičen, ta pa je teoretičen?

( Prvi ni drugi, ta pa ni prvi?

Lahko drugega postavim na mesto prvega, če prvega ne morem zamenjam z drugim?

Tudi prvega ne morem postaviti na mesto drugega, če mu ne rečem prvi?

Kako pravim drugemu?

Nista ista, ker sta enaka, enaka pa sta, saj sta ista?

Prvega nimam?

Imam, ker je drugi?

Tudi tega imam, saj ni prvi?

Negacija ni determinacija?

Determinacija je negacija, ta pa determinacija?

Danes le zaradi diahronega premika na začetek, ki je na koncu (na konec, ki se konča na začetku)?

Je pot do resnice resnica sama, ki nima ne konca, niti začetka?

Kje se danes v ravnini konča in začne neskončna premica?

Zakaj lahko na tablo narišem točko brez dimenzije?

So pri znanstveniku, ki je matematik, danes njegovi inertni predmeti realni, ker sem razcepljen tako, da »»ne vidim«« enako ter isto (isto in enako), saj »»ne vidim«« isto ter isto (enako in enako)?

Teoretični um ve za kajstvo pojma?

Praktični um ve za njegovo bistvo?

Kajstvo je prazna definicija, ki ji manjka predmet?

Bistvo je predmet, ki mu manjka pojem?

Kako ve spekulativni (teoretični) um za kajstvo pojma?

Kako ve praktični um za njegovo bistvo?

Prvi zapade v antinomije, drugi ve, ker verjame?

Teoretični um ve, saj ne verjame, praktični um pa verjame, ker ve?

Prvi »je« drugi, saj drugi ni ‘drugi’ ?

Mejni pojem je prazen?

Filozofu ne manjka nedostopni predmet?

Teoretični um se reši iz zagate tako, da se vpraša?

Kot praktični um?

Tudi ta se reši iz težave s tem, da si odgovori?

Tako se konstituira kot teoretični um?

Kant se otrese problema, ker mora biti svoboden?

Vprašati se mora teoretično, da si odgovori praktično?

Ne more si odgovoriti praktično, če se ne vpraša teoretično?

Teoretično se vpraša natanko tako, da postane praktičen?

Tudi praktičen je točno tedaj, ko je teoretičen?

Kaj si odgovori?

Saj je teoretičen kot praktičen?

Kaj samega sebe vpraša kot praktičnega kot teoretičen?

Teoretični sedaj ve, ker verjame?

Tudi praktični ne ve, saj verjame?

Teoretični um je praktičen, ta pa teoretičen?

Filozof prestopa mejo, ki ni prehodna?

Kant ve, ker verjame, saj ne verjame?

Filozof verjame, ker ve, saj ne ve?

Kant ve, ker verjame, da ‘stvar’ pozna, saj mu ni znana?

Filozof verjame, ker ve, da mu predmet ne manjka, saj mu manjka?

Kant pozna filozofa s praznim pojmom?

Tudi filozof pozna Kanta z nedostopnim predmetom?

Toda ne v 18. stoletju, ko je Kopernik v zavesti svetilnik sveta?

(Je kopernikanski obrat prvega Kopernika v tem, da se znanstvenik obrne od sebe, obrat drugega pa je kopernikanski, ker se filozof obrne k sebi?)

Na današnji točki premika k Temelju sem na zgodovinski poti v Prihodnost sam, saj verjamem v ‘Predmet’ ?

Gre za vprašanje življenja ali smrti?

Kaj če nimam v žepu ničesar, ker v njem ni Temelja?

Nimam Prihodnosti?

Če nimam ne meje ne ‘meje’ ?

Vem za smrt, vanjo pa ne verjamem?

Absurd ali paradoks?

Kredo krščanstva (verjamem, saj je absurdno) je paradoksalno?

Kredo današnjega ateizma (verjamem v objektivno resničnost, ki ni odvisna od zavesti) ni absurdno, ampak paradoksalno?

Je Kant realist, ker verjame v Boga?

Tako ga (neznano kako) aficira ‘stvar’ ?

Njegovo izkustvo je realno, saj je transcendentalno idealno?

Ker je na meji, če rečem negativno, prazen pojem?

Če rečem pozitivno, ima filozof mejo, saj mu ne manjka nedostopni predmet?

Tega spozna, kot verjame, s praktičnim umom?

Ker to ve njegov teoretični um, ki, konec koncev ničesar ne ve?

Praktični um je teoretičen ter obratno?

Med obema je mejni pojem, saj je Kant svoboden?

Tako tudi je v filozofovem času: v trenutku, ko zgodovina v diahronem premiku prispe do ‘stvari (same) na sebi’ ?

Ta je absolutno realna, ker je Kantova ontološka predpostavka?

Bi sicer magister (dolgoletni zasebni docent in nižji knjižničar) kdaj postal filozof?

Filozof, ki je specializiran za celoto, se danes ukvarja s ‘Predmetom’ ?

Ta mu zvoni kot Temelj?

Saj gre za najbolj splošno vprašanje (za preživetje)?

Kaj imam v žepu, če dam vanj ‘Predmet’ ?

Temelj, saj ne smem v kavarno, ker nisem obsojen na svobodo, saj nisem zapornik v bunkerju?

Verjamem, ker vem, da sem svoboden, saj nimam možganov v kadi?

Sem v kavarni svoboden tako, da ne morem iz bunkerja?

To vem, ker verjamem, saj sem se odločil tako, da ne vem, ali so moji možgani v kadi?

V evolucijo ne verjamem?

Ker danes vem, da je Kant v 18. stoletju avtonomen?

Vem, saj ne verjamem, ker ne verjamem v diahroni premik?

Mislim (vem, saj verjamem), da gre zgodovina naprej tako, da bom v zaporu (kjer ni svobodnega Temelja) kupil ptiča na prvem plotu?

Je temelj na koncu metonimije, ker imam nepravo neskončnost?

Ima kristjan vsaj plačilo v nebesih, saj ni filozof?

Danes »filozof«, ki ni filozof (ne govorim o politikih med »filozofi«), »»ne vidi«« na konec Bodočnosti, ki se nikoli ne konča, ker nima večnosti, saj ni res, da » »ne vidi«« ‘Predmeta’, ki je večen na koncu Prihodnosti, ki nima začetka (tam je večni Temelj, ker se Prihodnost, ki nima konca, začne na začetku)?

To ni paradoks, ampak absurd?

Večen sem, saj živim samo enkrat, ker nikoli ne umrem?

Smrt je življenje, saj ni ničesar po smrti?

Življenje je smrt?

Ničesar ni po življenju?

Kaj imam v žepu, kjer »…nimam…« ničesar?

Verjamem, ker vem, da je tam ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, saj verjamem, ker vem, da sta na začetku ter na koncu neskončnosti?

Se more tako odločiti znanstvenik kot tak (ki ni človek, saj se odločil za del), ker je lahko znanstvenik kot znanstvenik le religiozen človek?

Se lahko odločiti tako ateist (naj bo znanstvenik ali ne), ki ni veren, saj je religiozen (kot na primer kristjan), ker ima plačilo na prvem plotu, saj nima večnosti?

Svoboden je v restavraciji, ker ne more iz spremenljivke?

Ta ni prazna, saj v njej ni ničesar?

Čas ga povozi tako, da gre s časom nazaj? ) ]

Matematik kot znanstvenik torej ni človek?

Ker je lahko znanstvenik kot matematik samo religiozen človek?

Ateist ali na primer kristjan?

Eden in drugi, saj nobeden ni veren?

Kristjan verjame v Boga, ker ga ima, saj je religiozen?

Matematik, ki je znanstvenik, pa »nima« predmeta, ker je znanstvenik kot tak lahko samo religiozen človek, bodisi ateist ali na primer musliman (ta »ni« recimo kristjan, ki »ni« na primer budist . . . )?

Ima matematik, ki je religiozen kot ateist, prednost kot matematik, ki ni veren kot recimo kristjan?

Drugi je religiozen, saj verjame v Boga, prvi pa v Boga ne verjame, verjame pa v objektivno realnost točke brez dimenzije?

Matematik, ki je znanstvenik, ker ne verjame v absurd Boga, prestopa mejo, ki ni prehodna, saj verjame v kavzalno inertne matematične objekte, ki ga aficirajo tako, da so objektivno resnični v matematikovem izkustvu?

Ateističnemu matematiku kot znanstveniku ne manjka nedostopni predmet, ker je religiozen, saj ima Boga?

Ne verjame pa na primer kristjanu?

Kristjan je absurden, ker v Boga verjame?

Matematik, ki v Boga ne verjame, je absurden, saj je religiozen?

Matematik, ki je kristjan (ker je znanstvenik kot znanstvenik), ter znanstvenik kot tak (ki je matematik, pa je ateist)?

Nista človeka, saj »imata« predmet?

Prvi »nima« Boga, ker je religiozen kot kristjan, ki ni veren človek?

Drugi »ima« matematični predmet, saj ni veren človek, ker je religiozen kot matematik?

Religiozni matematik kot ateist ne verjame v absurd Boga, saj ga ima, kristjan, ki je religiozni matematik, pa ne verjame religioznemu ateistu kot matematiku, ker ni veren?

Kot matematik, ki je religiozen, ima prednost matematik, ki ni veren, saj je absurden, ker ne verjame v Boga?

To pa pred matematikom, ki je na primer kristjan?

Ta ni veren, saj verjame v Boga, ker je absurdno?

Kant ima idejo Boga, ki je regulativna, saj je popolnoma prazna?

Filozofa aficira ‘stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem, ker je prazen?

Ne manjka mu predmet, ki Kantu ni dostopen?

Je filozof religiozen?

Nima Boga, »ima« pa idejo?

Te nima, Boga pa »ima« ?

Matematik je religiozen, saj je na primer ateist ali kristjan?

Kant pa ni veren, ker ni svoboden, saj ga konstituira popolnoma prazna ideja svobode, ker je filozof svobode heteronomen?

Nikoli ne doseže najvišje točke svobode, saj ima regulativni ideji nesmrtne duše in Boga?

Nikoli ne doseže Boga ter nesmrtne duše, ker ga konstituira ideja svobode?

Je religiozen, saj ni veren, ker ni ateist, ne na primer kristjan?

Ni veren, saj ni religiozen, ker »ni« na primer kristjan, »ne« ateist?

Zadnja sta lahko religiozna matematika, saj ju ne aficira Kantova ‘stvar’, marveč:

– kristjana, ki je matematik, absurd, ker verjame v Boga,

– matematika, ki je na primer religiozen kot ateist, pa idealni trikotnik, saj verjame v absurd?

Drugi ni veren, ker ne verjame kristjanu?

Tudi ta je religiozen, saj ne verjame prvemu?

Kateri znanstvenik, ki ni človek, ima prednost?

Religiozni človek, ki je matematik, pred matematikom kristjanom, ki ni veren človek?

Nima Kant prednosti pred obema?

Da, ker je znanstveni metafizik, saj ni dogmatik?

Ni fanatik, ker je religiozen, saj »ni« niti kristjan, ne ‘ateist’ (ni niti ‘kristjan’, »ne« ateist)?

Ta sta dogmatika?

Sta religiozna človeka?

Kant ni veren, ker ga ne aficira ne Bog fanatika (saj filozof ni dogmatik), ne Bog dogmatika (ker Kant ni fanatik)?

Je znanstvenik kot znanstvenik, saj je ‘Kant’ ?

Je Kant, ker je znanstveni metafizik?

Tudi kristjan je lahko znanstvenik kot tak, le da je metafizik kot religiozen človek?

Je religiozni matematik, ki je ateist, metafizik?

Nobeden ni veren človek kot filozof?

Matematika kot takšnega, ki ni človek, saj je religiozen človek, neznano kako aficirajo akavzalni inertni matematični objekti tako, da ima realno izkušnjo, ki je transcendentalno idealna?

Aficira ga Bog, ker ne verjame kristjanu?

Oba sta absurdna?

Ima matematik, ki ni veren, saj ni recimo kristjan, prednost, ker ne verjame v absurd?

Matematik, ki je znanstvenik, saj »nima« predmeta (verjame na primer v bit kot bivajočost bivajočega in v bit kot eksistentnost eksistentneg), nima Prihodnosti?

»…Ima…« Bodočnost?

Bit biti kot biti je nič, ki ga ni. Biti kot biti ni, ker ni stvarnik: je bivajočost, kot bit bivajočega, ter eksistentost, kot bit eksistentnega?

Je nič, ki biva, saj ga ni, ker ne eksistira, in nič, ki ga ni, saj eksistira, ker ne biva?

Ni razcepljena, saj biti kot biti ni, ker ne eksistira ne biva?

Je dvožariščna, saj eksistira kot eksistentnost eksistentnega, ker ne biva kot bivajočost bivajočega?

Saj je dvožariščna, ker biva kot bivajočost bivajočega, saj ne eksistira kot eksistentnost eksistentnega?

Je zadnji člen?

Je zadnji član, ker je mejni pojem, ki je prazen, saj mu ne manjka nedostopni predmet?

Meja med praznim pojmom ter nemanjkajočim nedostopnim predmetom ni prehodna, ker ni prestopna?

Heidegger ni našel biti v tu-biti ?

Je Pastir biti prestopil mejo, ki ni prehodna, saj ni prestopil ‘meje’ ?

Pastir, ki je mislec biti, ker ni filozof, ne gre proti filozofiji?

Gre proti metafiziki?

Tako se ustraši smrti, da stoji na mestu, saj potuje v neskončnost?

Absurd je tale?

Tako se boji Prihodnosti, da je pripravljen umreti?

Manjka mu ‘Predmet’ ?

Ker mu ničesar ne manjka, saj »…nima…« ‘predmeta’ ?

Ta je na koncu Bodočnosti: misleca loči od bivajočosti bivajočega meja, ki ga poveže z eksistentnostjo eksistentnega?

Je meja limita, s katero se slavni Pastir dotakne biti, ne pa bivajočosti bivajočega?

Dotakne se eksistentnosti eksistentnega, ne pa biti?

Nikoli ne pride na konec, ki je na začetku (na začetek, ki je na koncu), ker potuje v neskončnost?

Absurd je v tem, da stoji na mestu?

Absurd je ta, da ne stoji na mestu?

Ni danes na ‘meji’ mejnega pojma, ki je prazen, saj ni na meji?

Prestopil sem mejo (biva in eksistira, ker je ni), saj mejni pojem ni prazen?

Na drugi strani ‘meje’ (ki je ni, ker ne eksistira ne biva) je Temelj, ki je ‘Predmet’ ?

Saj ga »…nimam…« (tudi ‘Predmet’ je Temelj (ki ga »…imam…« ), ker imam ‘predmet’, nimam pa temelja)? 

Bit ‘Predmeta’ (ki je Temelj) je ‘nič, ki nima biti’ ?

Od tod je Temelj (ki je ‘Predmet’) enožariščen?

Tako me aficira, da bivam ter eksistiram (eksistiram in bivam)?

Matematik kot znanstvenik?

Ta svoje objekte »ima« ?

Si lahko zamislim drug ter boljši Temelj?

Ta ni goli nič, saj je moja paradigma solipsistična?

Si morem misliti goli nič?

Ta je na koncu boljše in druge paradigme, ker je moj ‘Predmet’ solipsističen?

Lahko si zamislim stoodstotni Temelj kot sebe kot stoodstotnega Človeka, saj me presega ‘Predmet’ ?

Moja Pravljica je resnična, ker ni pravljica?

Ta je realna, saj je Pravljica?

Si morem misliti stoodstotni ‘Predmet’ kot sebe kot stoodstotnega Človeka, ker me presega Temelj?

Moja Pravljica je realna, saj ni pravljica?

Ta je resnična, ker je Pravljica?

Si ne morem zamisliti, da bom aktualen kot aktualen (potencialen kot potencialen), ko bom prestopil ‘mejo’, saj sem večen, ker bom umrl?

Ne bom razcepljen, saj bom kamen ter sam od znotraj kot ‘Predmet’ ?

Ne pa kamen od znotraj kot razcepljeni človek?

Tudi kamen bo znotraj moje zavesti?

Ne s svojega stališča, pač pa kot Temelj?

Ker bova v paradigmi (poti do resnice, ki je sama resnica – brez konca in začetka) v diahronem premiku, v razcepu med nezavednim ter zavestjo (kar je ‘meja’ »in« meja ter meja »in« ‘meja’), dva?

Oba solipsista?

(Nisem solipsist kot inkarnacija svoje anime, ki je solipsistka, kot inkarnacija mojega animusa, saj sva dva (lahko živi po moji smrti ali obratno?)?)

Ker je solipsistična paradigma, ki se konča s Temeljem, saj je solipsitičen ‘Predmet’, ki je na kocu poti, ki se konča na začetku ter začne na koncu?

Možgani vseh so doslej v kadi, ne pa moji, ker sem avtonomen?

So veliki misleci (ki niso znanstveniki kot takšni, ampak filozofi (tudi mislec biti)), plankarji, saj niso verni?

So plankarji le današnji, ker nimajo Temelja?

Niso verni, saj so religiozni?

Pot iz sredine ne gre po sredi, ker običajni ateist ni veren, saj »ni« na primer kristjan?

Plankar pa »je« ateist, ker pride (na koncu regresa brez konca) do kruha?

Kristjan prispe do zaklada v nebesih z metonimijo?

Ne verjamem v absurd, saj ne grem iz sredine kot Kant?

Ta je v svojem času v njegovem trenutku filozof, ker je znanstveni metafizik?

Grem do konca regressusa ad infinitum, saj grem do resnice?

Tega ne vem, ker ne verjamem v kruh?

V kaj torej verjameš pozorni bralec, če ne verjameš, da »…imaš…« v roki ‘Predmet’, če tam »…nimaš…« Temelja?

                                                                                Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja