Pojem in ideja

Je metulj resničen, ker je realen?

Zbudi se v mojih sanjah, sam pa ne v Pravljici, ki je resnična?

To pa sam, sem pa realen, ne pa resničen?

Toda le, če se metulj zbudi sam v Pravljici, ki ni resnična, saj je realen, ker je resničen, sam pa se zbudim v njegovih sanjah, nisem pa metulj, saj sem resničen, ker sem realen?

Sem realen, saj sem resničen, ker se zbudim v sanjah metulja, ki se ne zbudi v Pravljici, ki je realna, ampak sam, saj je resničen, ne pa realen?

Vendar samo, če se sam zbudim v Pravljici, ki ni realna?

Sem resničen, ker sem realen, metulj pa se zbudi v mojih sanjah, ni pa jaz?

Je realen, saj je resničen?

Danes se lahko zavedam stvari, ki je objektivno realna, je pa onstran zavesti, če imam o njej objektivno realno idejo?

Objektivno realna stvar znotraj zavesti ni kratko in malo objektivno realna ideja o objektivno realni stvari zunaj zavesti, ni pa objektivno realna ideja v zavesti kar objektivno realna stvar znotraj zavesti, ker predstavlja stvar na drugi strani zavesti, hkrati pa notranjo stvar?

Objektivno realna stvar onstran zavesti je kratko ter malo objektivno realna ideja o objektivno realni stvari znotraj zavesti, prejšnja pa ni enostavno objektivno realna stvar v zavesti, saj zastopa stvar znotraj zavesti, obenem pa stvar zunaj?

Obe sta objektivno realni, ena pa je realno objektivna?

Objektivno realna ideja v zavesti je ista in enaka, ni pa ista, je pa enaka ter ista, ker ni enaka?

Kot ista je prva, kot enaka pa ista?

Kot enaka je druga, kot ista pa enaka?

Ni je v zavesti kot objektivno realne stvari, saj ni tam kot druga?

Kot takšna je prva in ista, ker je realno objektivna kot pojem (ki je ideja), je pa enak, saj je isti?

Kot enak je objektivno realen, kot drugi pa ni isti, je pa realno objektiven kot ideja (ki je pojem) ter je ista, ker je enaka?

To pa kot pojem, ki je enak in isti, saj je ideja, ker sta oba ista, eden pa je enak, saj sta oba enaka, eden pa ni isti?

Ta je pojem, ki je ideja: oba sta enaka, eden pa je isti, oba sta ista, ne pa eden?

Ni to ideja, ki je enaka, ker je realno objektivna, saj je pojem, tudi ta pa je realno objektiven, ker je objektivno realen, je pa isti, le da je drugi, saj je enak: ideja je ista, ker je prva, je pa objektivno realna, ni pa ista ter enaka, saj je objektivno realna, ker je realno objektivna?

Pojem je objektivno realen, saj je realno objektiven, je pa enak, ker je isti?

Ideja je objektivno realna in realno objektivna, saj je ista, je pa enaka?

Oba sta enaka, oba pa ista, eden pa ni enak?

Oba sta ista, oba pa enaka, ker eden ni isti?

Ideja, ki je pojem?

Pojem, ki je ideja?

Pojem (ta je objektivno realen, saj je realno objektiven) ali ideja (ki je objektivno realna, je pa realno objektivna)?

Ideja (ta je realno objektivna, ker je objektivno realna) ali pojem, ki je ideja?

Oba sta objektivno realna, ideja pa je pojem, ki je ideja, saj sta oba realno objektivna?

Eden ni objektivno realen, je pa realno objektiven, drugi je realno objektiven, je pa objektivno realen?

Pojem, ki je enak, je pa isti kot ideja?

Ideja, ki je pojem, ker je ista, saj je enaka?

Ideja je pojem, če je objektivno realna, če pa je objektivno realen pojem, je ideja?

Ta ni enaka kot pojem, je pa realno objektivna, pojem pa je realno objektiven, je pa isti kot ideja?

Oba sta objektivno realna, pojem pa je realno objektiven, ker sta oba realno objektivna ter ideja ni pojem?

Ideja je objektivna, saj je realno objektivna, pojem je realen, ker je objektivno realen, saj je ideja pojem, ki je enak, ker je isti, pojem pa je ideja, je pa ista, saj je enaka?

Objektiven je torej pojem, je pa realno objektiven, ker je realna ideja, ki je objektivno realna, saj je pojem ideja, ideja pa je ista, ker je enaka?

Oba sta objektivno realna, eden pa je pojem, saj sta oba realno objektivna, ker je ideja pojem?

Ni ta realno objektiven?

Ne, je ideja (ki ni objektivno realna), saj je ideja pojem?

Je namreč ideja, ni pa objektivno realna, ampak je ista, ker je enaka, pojem pa je enak, saj je isti, ker je »objektivno realen«, saj je realno objektiven?

Če je isti, je »pojem«, ker je ideja, ta pa je objektivno realna, saj je »realno objektivna« ?

Oba sta enaka, oba sta pa ista, eden pa je ideja, eden pa pojem?

Drevesa na drugi strani zavesti se objektivno realno zavedam z objektivno realnim pojmom, ki je v zavesti?

Drevo je objektivno realna stvar onstran zavesti, ker se zavedam objektivno realne stvari znotraj zavesti z objektivno realnim pojmom v zavesti, saj objektivno realni pojem kot stvar v zavesti ni objektivno realna stvar zunaj, ne znotraj zavesti?

Če je ideja objektivno realen pojem v zavesti, ni pa le idea, hkrati pa je ideatum kot stvar na drugi strani zavesti?

Če je torej pojem objektivno realna ideja v zavesti, ni pa samo po(j)em, je pa obenem notranja stvar kot stvar znotraj zavesti?

Stvar onstran zavesti ni znotraj zavesti, ker je ideja pojem, ni pa le idea, pojem pa ni samo po(j)em, ki je idea, marveč je ideja?

Pojem je stvar v zavesti kot reč, saj je reč kot stvar v zavesti ideja?

Ker objektivno realni pojem v zavesti ni le po(j)em v zavesti, ta pa je v zavesti samo idea, saj je objektivno realna ideja kot objektivno realni pojem v zavesti zunaj zavesti hkrati objektivno realna stvar?

Ideja je stvar v zavesti kot reč, pojem v zavesti pa ni reč kot stvar?

Ker objektivno realna ideja v zavesti ni samo idea v zavesti, ta pa je v zavesti le po(j)em, saj je objektivno realni pojem (kot objektivno realna ideja v zavesti) znotraj zavesti obenem realno objektivna stvar?

Z objektivno realnim pojmom v zavesti se ne zavedam objektivno realne stvari na drugi strani zavesti, z objektivno realno idejo v zavesti pa ne realno objektivne stvari znotraj zavesti?

Idea je po(j)em, ker je objektivno realni pojem realno objektiven, realno objektivna ideja pa je objektivno realna, saj je po(j)em idea ?

Z objektivno realno idejo v zavesti se zavedam objektivno realne stvari zunaj zavesti, z objektivno realnim pojmom v zavesti pa realno objektivne stvari znotraj zavesti?

Po(j)em je idea, ker je objektivno realna ideja realno objektivna, realno objektiven pojem pa je objektivno realen, saj je idea po(j)em ?

Ideja ni samo idea (ki je po(j)em), ker je pojem hkrati ideja, ni pa le po(j)em (ta je idea)?

Saj je ideja v zavesti obenem kot reč, ta pa je v zavesti hkrati kot pojem?

Tudi pojem ni samo po(j)em (ta je idea), ker ideja hkrati ni le idea (ki je po(j)em)?

Je pa pojem, ta pa je obenem v zavesti kot stvar, ki je tam hkrati kot reč?

Na drugi strani zavesti je objektivno realna stvar, saj je objektivno realna ideja v zavesti reč?

O ideatumu onstran zavesti imam v zavesti občutke, zaznave in predstave – objektivno realna stvar v zavesti pa je pojem, ki je ideja kot reč, ker imam zunaj te v zavesti notranjo stvar ?

Ta je vzrok pojma?

Predstav, zaznav ter občutkov nimam o stvari, ki je reč, niti o reči, ki je stvar, ampak o objektivno realni stvari na drugi strani zavesti, ki pa je vzrok ideje?

Ni ta reč v zavesti, ki je obenem kot pojem?

Ta pa je stvar, ki v zavesti ni hkrati kot reč?

Kar dejansko biva, je danes objektivno.

Danes je realno, kar stvarno eksistira?

V današnjem času nasploh velja, da je objektivna realnost realna objektivnost?

Danes biva dejanskost, stvarnost pa eksistira, ker je bivanje eksistenca, saj je eksistenca bivanje, ker stvarnost eksistira, dejanskost pa biva?

Če rečem, pravim, saj rečem?

Če pravim, pravim, ker ‘pravim’ ?

Kaj rečem, če rečem in pravim?

Kaj pravim, če ‘pravim’ ter pravim?

Isto in enako: povem ter rečem pleonazem, saj verjamem v absurd?

Verjamem, ker je absurdno: pravim (ne pa pravim) enako kot isto, saj pravim pleonazem, ‘pravim’ pa pleonazem?

Drugo Descartes, ker je Kartezij?

Tudi ta je Descartes, Kartezij pa je drugi?

Zanj objektivna realnost ni realnost stvari iz zunanjega sveta, temveč je realnost ideje kot nečesa predstav(lje)nega ?

Tudi realna objektivnost ni zanj realnost stvari iz onstranega sveta, je pa realnost pojma, ki je kot nekaj predstav(lje)nega ?

Objektivnost objektivne realnosti ni objektivnost dejanskosti, realnost realne objektivnosti pa ni realnost stvarnosti?

Je objektivnost in realnost predmeta kot objekta znotraj korelacije cogito-cogitatum (po Husserlu noesis-noema)?

Ni torej ideja pojem, saj je objektivno realna, pojem pa je ideja, ker je realno objektiven?

Na drugi strani zavesti pa ni dejanske stvari, marveč kratko ter malo stvar?

‘Tam’ tudi ni stvarne stvari, le da je ta kratko in malo dejanska?

Stvar v svoji realnosti je torej stvar v svojem bistvu ter kajstvu kot svoji permanentni možnosti, kar pa še ni bivajoče in eksistenca v svoji polni bivajočosti ter eksistentnosti: za to sta potrebni tudi eksistenca in bivanje?

Od tod (z vidika Kartezijeve (Descartesove) realnosti) ni izhodiščno vprašanje, ali obstaja neka stvar s to ter ono realnostjo, ampak kaj sodi v to oziroma k tej realnosti: v realnost, ki s spoznavnega gledišča »biva« in »eksistira« le na ravni pojma oziroma ideje kot njuna vsebina?

Realnost je mišljeno bistvo (kajstvo) stvari, kolikor predstavlja v pojmu (ideji) vsebovana realnost stvar: tisto, ki eksistira ter biva onstran ideje (pojma)?

Z Descartesovega (Kartezijevega) gledišča stvari zunaj pojma (ideje) ne moremo reči realna stvar, razen kolikor ne želimo s pleonazmom poudariti, da imamo pred seboj prav stvar, ki je v ideji (pojmu) reprezentirana oziroma exhibicionirana, predstavljena (izkazana) z objektivno realnostjo, vsebovano v pojmu jn ideji?

Je pač stvar, je res, ter je kratko in malo stvar, ne pa dejanska ter stvarna, njena realnost pa je lahko takšna ali drugačna – more biti formalna oziroma aktualna ali pa zgolj objektivna (kakršna je v idejah in pojmih)?

Formalna realnost kot aktualna realnost je dejanska (stvarna), zgolj objektivna realnost pa je čisto objektna, pred-stavna ter je po njej stvar (ki je ni brez njenega bistva kot kajstva, (kajstva kot bistva), stvarnosti (dejanskosti) kot bitnosti), v pojmu (ideji) objektno (predstavno) navzoča: naj gre za kamen, človeka, umetnino ali Boga?

Pri zunanji stvari gre vselej za aktualno, to je bivajočo (eksistirajočo) bitnost, za bivajoče (eksistirajoče) z lastno bivajočostjo (eksistentnostjo), pri njeni objekt(iv)ni realnosti pa za njeno navzočnost v ideji (pojmu), za mišljeno navzočnost?

To na eni strani pomeni, da je stvar tu (v zavesti, kjer je onstran reči) le kot mišljena (je hkrati kot pojem (ideja)), na drugi strani pa to ne pomeni, da je vse zgolj izmišljeno, proizvedeno le v domišljiji?

Objektivna realnost ni ne dejanska (stvarna) ne umišljena, je sicer zgolj mišljena, ni pa izmišljena in ni samo subjektivna, saj ima, rečeno sholastično, svoj sub-jectum, podložek?

Vsaka ideja (misel, ki ima v sebi objektivno realnost – ker je resnična ideja, zares ideja) ima po Karteziju/Descartesu svojo podlago, ki ni drugega kot stvar; ta pa biva (eksistira) zunaj (na drugi strani) zavesti ter deluje, učinkuje na idejo kot vzrok, kot stvarni (dejanski) vzrok nastanka ideje?

Ideja ni le idea, ampak je vselej že ideatum ?

Kartezijska (Descartesova) ideja je torej dvožariščna: glede na miselni izvor se ideje ne razlikujejo med seboj, razlikujejo pa se kot predstavnice in/ali zastopnice stvari?

Sprva, torej izvorno, ne gre za razlike, ki izhajajo iz splošne različnosti stvari v njihovi množičnosti: ne gre za to, da se med seboj razlikujejo ideja jabolka, ideja hruške ali ideja sonca ter ideja reke?

Descartes vselej prispe do intencionalnega predmeta (objekta), do dejanske stvari, nikoli pa do stvarne stvari (ki ni dejanska), saj nikoli ne doseže prezentacije kot takšne?

Tudi Kartezij vedno doseže intencionalni objekt (predmet), stvarno stvar, ne pa dejanske (ta ni stvarna), ker nikoli ne pride do reprezentacije kot takšne?

Prispe do Boga (saj ima o njem objektivno idejo), ki je njegov vzrok kot dejanska stvar (ideja ni le idea)?

Do boga (o njem ima objektiven pojem) kot do svojega vzroka kot stvarne stvari (pojem ni samo po(j)em)?

Je Kartezij Descartes pod pogojem Boga po sebi, ker Bog ni bog, če je Descartes Kartezij?

Ni Descartes po sebi pod pogojem Boga, ki ni bog, po-sebni bog pa je pod pogojem Kartezija, ki ni Descartes?

Nič ni po sebi, če ni na sebi, saj je vse zgornje v korelaciji noema – noeza, vzrok pa je B(b)og?

Nič ni na sebi, če ni po sebi, vse zgornje pa je v korelaciji noeza – noema, vzrok pa je b(B)og?

Od tod mišljeno ni zgolj mišljeno, ker ni izmišljeno: torej je Bog stvaren, saj je bog, ker je bog Bog, saj je stvaren?

Tudi Kartezij, ker je Descartes?

Ta ni izmišljen, saj je Kartezij?

Nobeden ni stvaren razen Descartesa, ker je stvarni Kartezij dejanski Descartes (in vice versa) ?

To pa le za Kartezija, ki ni preskočil Descartesa; zgolj za filozofa, ki je preskočil Boga pod pogojem boga, boga pa pod pogojem Boga?

Kartezijeva ideja je dvožariščna,saj je ta stvaren, ker je dejanski, Descartes pa ni izmišljen, saj je Kartezij?

Kdo je stvaren?

Kdor je dejanski?

Kdor ni dejanski, ni stvaren, nobeden pa ni izmišljen?

Eden je stvaren, ker je dejanski, saj je stvaren dejanski Descartes, ker ni Kartezij?

Stvarni Kartezij pa ni izmišljen, saj ni dejanski?

Tudi dejanski Descartes ni izmišljen, ker je stvaren, saj je dejanski stvarni Kartezij, ker ni Descartes?

Descartes (ta je stvaren) stvarnosti ne doseže (razen pod pogojem Boga, ki ni izmišljen, saj je bog), ker je stvaren dejanski Kartezij, saj ni dejanski Descartes, zadnji pa si ne izmisli b(B)oga, ker je stvaren?

Morda Bog, ki ni Bog, saj je dejanski, ali bog, ki je bog, ker je stvaren?

Saj je Bog bog, ker je stvaren, bog pa je Bog, saj je dejanski?

Mogoče bog, ki ni bog, ker ni stvaren, ali Bog, ki je Bog, saj ni dejanski?

Ker je Bog bog, saj je dejanski, bog pa je Bog, ker je stvaren?

Stvarni Descartes torej ni Kartezij, temveč je stvaren, dejanski Descartes pa ni stvaren, saj je dejanski?

Se prvi spomni na stvarnost, ker se spomni na samega sebe?

Tudi dejanski Descartes ni Kartezij, marveč je dejanski, stvarni Descartes pa ni dejanski, saj je stvaren?

Spomni se na dejanskost, na samega sebe pa se ne spomni?

Na Boga?

Da, na Kartezija, toda ne na boga, ker ni nobeden izmišljen?

Tudi Kartezij se spomni na samega sebe, saj ni Kartezij, pač pa Descartes?

Torej kdo je za dejanskega Descartesa stvaren, kdo pa je dejanski za stvarnega Kartezija, če je Descartes Kartezij, Kartezij pa Descartes?

Ni prvi stvaren, ker je drugi dejanski ter stvaren, drugi pa ni isti, ni pa enak, saj ni enak, ker je isti, saj je prvi?

Kdo pa je dejanski za stvarnega Descartesa in kdo je torej stvaren za dejanskega Kartezija, če je Kartezij Descartes, Descartes pa je Kartezij?

Je prvi dejanski, drugi pa je stvaren ter dejanski, ker je drugi enak, je pa isti, saj je isti, ker ni enak, saj ni prvi?

Za Kartezija (ki je Descartes) objektivna realnost kot realna ni dejanskost, marveč je možnost, ker ne pomeni bivanja v današnjem smislu, ampak bistvo v pomenu bitnosti?

Za Descartesa (ta je Kartezij) pa realna objektivnost kot objektivna ni stvarnost, je pa možnost, saj ne pomeni eksistence kot danes, temveč kajstvo kot bitnost?

Za Descartesa/Kartezija dejanskost kot dejanska ni realnost, ker je možnost, saj ni eksistenca kot danes, temveč je bistvo (pojem) v smislu bitnosti?

Za Kartezija/Descartesa pa stvarnost kot stvarna ni objektivnost, ker je možnost, ni pa bivanje kot danes, marveč je bit eksistirajočega kot kajstvo (ideja)?

Danes je stvarnost dejanska, saj dejanskost ni odvisna od stvarnosti, ker ta ne zavisi od dejanskosti, dejanskost pa je stvarnost?

Je ustvarjena, saj »ni« stvarskost, ker je celokupnost vsega, kar eksistira: saj ni stvarskost, »je« pa ustvarjenost, ker vse, kar eksistira, biva?

Se ne spomnim, saj ustvarim?

Ker ustvarim, saj se spomnim?

Ne ustvarim, ker se spomnim?

Saj se spomnim, ker ustvarim?

Pot do Resnice je Resnica sama, ki nima ne konca ne kraja?

Nisem poudaril poti tako, da sem pozabil na njen začetek, ki se začne na koncu, ter na njen konec, ki se nikjer ne konča?

Nisem poudaril začetka poti, ki se nikjer ne začne, in njenega konca, ki se konča na začetku, tako, da sem vtaknil glavo v pesek?

Verjamem v paradoks, da sem večen, saj bom umrl, ne pa v absurd, da ne bom umrl, ker sem večen?

Premalo sem se zmotil, saj imam vedno prav?

Tako sem se zmotil, da imam prav, ker se ne smem umakniti, saj sem svoboden?

Nisem svoboden tako, da sem nanjo obsojen, ker nisem fanatik, saj imam boljši kategorični imperativ, ker nisem dogmatik?

Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja