Na meji?

Kdor je voljan, ga vodi usoda, kdor se upira, ga vleče.

                                                                                                           Cicero

Je prostor brez meje neskončen?

Brezmejni čas nima konca?

Brezmejni prostor je čas brez meje?

Brezmejni čas je prostor brez meje?

Čas si narišem, ker si narišem prostor?

Narišem si prostor, saj si narišem čas?

Narišem prostor ali čas?

Prostora ne narišem v času?

Narišem čas v prostoru?

Čas narišem v prostoru tako, da narišem prostor v času?

Prostor narišem v času tako, da narišem čas v prostoru?

Kako naj narišem prostor, če ne narišem časa?

Kako naj narišem čas, če ne narišem prostora?

Čas teče zunaj prostora?

Ponazorim to s prostorom?

Prostor se širi in krči onstran časa, kar ponazorim s časom?

Nimam časa, če ga ne ponazorim s prostorom?

Nimam prostora, če tega ne ponazorim s časom?

(Če nimam časa, ničesar ne ponazorim?

Če ničesar ne ponazorim, nimam prostora?

Nimam časa, niti prostora, če ne ponazorim ničesar?)

Čas teče, če narišem premico?

Ta nima konca v času, ker čas nima konca v prostoru?

Čas teče v času?

Kam teče prostor v prostoru?

Se neskončna premica širi v čas?

Saj je v prostoru.

V prostor?

Ni v času?

Premica, ki nima meje, je prazen čas, ki nima konca?

Čas, ki nima meje, ni prazna premica, ki je neskončna?

Je prazen prostor brezmejni čas?

Prazen čas ni brezmejni prostor?

Čas, ki teče, je neskončni prostor?

Čas brez konca ni tekoči prostor?

Neskončni čas je prostor?

Prostor, ki nima meje, je neskončen, prostor brez konca pa je čas?

Čas brez meje ni brez konca?

Je prostor, ki nima konca, čas?

Neskončni čas ni prostor?

Se konča daljica v času, ker se ne začne v prostoru?

Se konča v prostoru, če je ne narišem v času?

Narišem jo v prostoru, saj čas stoji?

Kam teče čas, ker stoji prostor?

Kam teče premica, ki je pri miru?

Kje stoji daljica, ki teče v času?

Ta ne teče v prostoru, ki stoji v času?

V prostoru, kjer stoji daljica, ki je ne narišem v času, teče čas?

Miruje daljica v prostoru?

Saj ne narišem časa?

Če časa ne narišem, tudi ne prostora?

Stoji daljica, kjer je ne narišem?

Jo narišem v času, ker v prostoru ni pri miru?

Tudi v prostoru, saj ne miruje v času?

Kje torej stoji daljica?

Je ne narišem?

Kje narišem premico, ki ne stoji?

V prostoru ne miruje, kjer stoji daljica, ki jo narišem v času?

Ta v prostoru ni pri miru, kjer narišem čas?

V njem teče premica, ki je daljica?

Tedaj ter le takrat, ko je ne narišem?

Takrat in le tedaj je daljica premica?

Ker ne narišem prve?

Premico narišem v času, daljice ne v prostoru?

Ni premica v prostoru, saj je daljica?

Ta je premica, ker je v času?

Prostor stoji v času, ki ne miruje?

Tudi čas miruje v prostoru, ki ni pri miru?

Narišem daljico, če ne narišem premice: časa ne narišem v prostoru, ampak v času?

Če daljice ne narišem, ne narišem časa?

Prostora ne narišem: premica ni daljica, daljica pa ni premica?

Daljica miruje v času, kjer teče premica?

Teče ta v prostoru, kjer stoji daljica?

Premica je daljica, saj prostor teče v času?

Čas je prostor, daljica pa je premica?

Vmes je meja?

Sem v prostoru, ki teče v neskončnost, ker sem v času?

V času, saj sem v prostoru, ker teče čas v neskončnost?

Teče daljica, ki je v času, v neskončni prostor?

Kam teče premica, ki je v prostoru?

V neskončni čas?

Ta je a priori ?

A posteriori teče omejeni prostor?

Je prostor a priori ?

Omejeni čas teče a posteriori ?

Je moja meja med notranjim ter zunanjim čutom?

Meja med zunanjim in notranjim čutom ter ‘stvarjo na sebi (samo)’ je v zavesti?

Druga meja je zunanja, prva pa notranja?

Je druga onstran moje zavesti?

Prve ni na drugi strani zavesti?

Onstran zavesti je meja v moji zavesti, v zavesti je meja na drugi strani moje zavesti?

Zavest je moja, moja zavest je zavest?

Kje je meja?

V moji zavesti, če je v zavesti?

V tej, če je v moji zavesti?

Med prvo in drugo zavestjo je mejni pojem?

Determinacija je negacija?

Onstran moje zavesti je ‘(sama) stvar na sebi’, ki je prazen pojem, saj ji ne manjka nedostopen predmet?

Da, na drugi strani zavesti je moja zavest: zavesti ničesar ne manjka, ker je onstran moje zavesti?

Tudi ta je zavest, saj ji manjka ‘stvar na sebi (sama)’ ?

Ni ta na meji?

Moja zavest ni zavest, ker ji ničesar ne manjka?

Vmes je ‘stvar’ ?

Moja zavest je zavest, ki ni moja zavest; zavest je moja zavest, ki ni zavest?

Meja je prazen pojem?

Na eni strani je moja zavest?

Ni si dostopna, saj je zavest?

Je na drugi strani zavest?

Ta je moja zavest, ta pa zavest?

‘Stvar’ je med determinacijo ter negacijo, med negacijo in determinacijo?

Negacija je determinacija, determinacija pa negacija?

Meja je prestopna, ker ni prehodna?

Je prehodna, saj ni prestopna?

Vmes je prazen pojem?

Ta je nedostopen predmet?

Moja zavest je prazna, ker ji ne manjka nedostopna zavest?

Ta ni nedostopna, saj ji moja zavest manjka?

Kaj je v moji zavesti?

Ne manjka ji zavesti?

Tudi ta je prazna, ker ji ne manjka moje zavesti (ki ni dostopna)?

Je znotraj noumen, zunaj pa ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Noumen je onstran, na drugi strani pa ‘stvar’ ?

Notranja meja je zunanja, ta pa notranja?

Moja zavest je zavest, zavest pa moja zavest?

Kaj je na koncu meje, ki je prehodna, saj ni prestopna, ter prestopna, ker ni prehodna, saj se meja nikjer ne konča?

Notranja meja?

Te ni zunaj, ker je ni?

Onstran nje je ‘Predmet’, saj »»ne vidim«« Temelja?

Ta je ‘Predmet’ ?

Tudi tega »»ne vidim«« ?

Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

Paradoks je tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

Fantastika?

Pa mi odgovori na tole vprašanje, dragi bralec:

‘Kaj je smrt?’

Če se spomnim Leibniza:

‘Kako da nekaj je, če ni treba?’

Kant:

‘. . . kako lahko nasploh v času mislimo tisto stalno, katerega hkratnost z minljivim proizvede pojem spremembe?’

Ni zdravi razum največji metafizik?

Kot zapiše Kant v 18. stoletju:

‘Metafiziki, povsem izoliranemu spekulativnemu umskemu spoznanju, ki se v celoti dviga nad izkustvene nauke, in sicer z golimi pojmi . . . , kjer naj bi bil torej um sam svoj lastni učenec, usoda doslej še ni bila tako naklonjena, da bi mogla ubrati zanesljivo pot znanosti, čeprav je starejša od vseh drugih znanosti in bi ostala, tudi če bi vse druge kdaj v celoti pogoltnilo žrelo vseuničujočega barbarstva. Kajti v njej um nenehno zahaja v težave, celo tedaj, ko hoče a priori uvideti tiste zakone, ki jih (kot si domišlja) potrjuje najobičajnejše izkustvo. V njej moramo neštetokrat iti po poti nazaj, ker ugotovimo, da ne pelje tja, kamor hočemo, in kar zadeva enoglasnost njenih privržencev v trditvah, je metafizika še tako daleč od nje, da je vse prej bojišče, ki se zdi prav posebej namenjeno urjenju moči v igranem spopadu, na katerem si še nikoli noben bojevnik ni mogel izbojevati niti najmanjšega prostora in s svojo zmago utemeljiti kake trajne posesti. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo njeno postopanje doslej golo tipanje, in kar je najhujše, med golimi pojmi.’ (Kant, Immanuel, Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 26, 27)

                                                                                       Damjan Ograjenšek, filozof 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja