Dogmatizem pri Kantu?

V čem je torej Kantov dogmatizem?

V trditvi, da logika (od Aristotela dalje) stopica na mestu.

Res se mu to samo zdi, toda dinamična kritična filozofija je zato statična.

Medse in ‘stvar (samo) na sebi’ postavi mejo, ki ni prehodna.

Kant jo nenehno prehaja, ker ‘stvar na sebi (samo)’ pozna (v tem je njegov dinamizem), to pa tako, da je nikoli ne spozna (v tem je njegova statika).

Zavest namreč razdeli ter ‘stvar (samo) na sebi’ spozna v obeh polovicah: a posteriori in a priori.

– V izkustvu kot pojav ‘(same) stvari na sebi’.

– Pred izkušnjo kot ‘stvar na sebi (samo)’ kot ‘pojav’.

Pojav spozna, saj ga pozna, pozna pa, ker ga spozna.

Kolikor ga spozna, je meja prehodna.

Kot takšna je neprehodna, saj ga tedaj pozna.

Pozna ga v izkustvu, kjer ne spozna ‘stvari (same) na sebi’ (kot pojava).

To spozna a priori (kot ‘pojav’), ker tam ne spozna njenega pojava v izkušnji.

A posteriori pozna ‘stvar na sebi (samo)’ a priori (kot ‘pojav’ zunaj izkustva).

(A posteriori pojav ‘stvari (same) na sebi’ spozna, saj ga spozna kot ‘pojav’ a priori (zunaj izkušnje).

A posteriori pojav spozna, ker ‘(samo) stvar na sebi’ a posteriori pozna kot ‘pojav’.

‘Stvar (samo) na sebi’ a posteriori (kot pojav v izkustvu) pozna a priori.

A priori pojav ‘stvari (same) na sebi’ v izkušnji pozna, saj ga spozna v izkustvu a posteriori.

A priori ‘pojav’ ‘stvari na sebi’ torej spozna, ker a posteriori pozna ‘stvar na sebi’ kot ‘pojav’ (zunaj izkustva)).

V obeh primerih pojav spozna, saj ga nikjer ne pozna.

Pozna ga na eni ter na drugi strani, ker ga prav tam ne spozna.

Meja je prehodna, saj pojav spozna in pozna na obeh straneh, ker ga nikjer ne pozna ter spozna.

Pojav torej »pozna«, saj ga »spozna«, in »spozna«, ker ga »pozna«.

Zato je meja neprehodna – saj je prehodna.

Prehodna je, ker ni prehodna.

Je.

Kantova kritična filozofija jo dinamično preide, saj pojav spozna na obeh straneh.

Na vsaki strani ga torej pozna – njegova kritična filozofija je statična.

Za njen dinamizem meja (ki je) ni prehodna.

Filozof na eni strani spozna pojav ‘stvari (same) na sebi’, ne pa ‘stvari na sebi (same)’ kot ‘pojava’.

Na drugi spozna ‘stvar (samo) na sebi’ kot pojav, ne pa ‘pojava’ ‘(same) stvari na sebi’.

Spozna pojav, ki ga pozna.

Pozna ga, ker ga spozna.

Pojava nikoli ne spozna (saj ga spozna), niti pozna (ker ga pozna).

To sicer stori, toda tako, da je med spoznanjem ter spoznanjem in poznanjem ter poznanjem meja.

V prvem primeru gre za poznanje, v drugem za spoznanje.

Meja torej je.

Pojav spoznamo, saj ga ne spoznamo, ker ga poznamo.

Poznamo ga, saj ga ne poznamo, ker ga spoznamo.

Nikoli ne poznamo pojava, saj ga vedno spoznamo.

Vedno ga poznamo, ker ga nikoli ne spoznamo.

Pojav »poznamo« in »spoznamo«.

Mejo, ki je v zavesti, postavi Kant navzven.

Zanj je meja v zavesti prehodna (med predmeti notranjega ter zunanjega čuta), ne pa meja onstran zavesti (s ‘stvarjo (samo) na sebi’).

(Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je na drugi strani zavesti?

Predmeti notranjega čuta so resnični, če so mogoči kot realni pojavi v zunanjem čutu, kjer ni predmetov.

Pojavi zunanjega čuta so realni, če so mogoči kot resnični predmeti v notranjem čutu, kjer ni pojavov.

So resnični predmeti notranjega čuta realni?

Da, če se pojavijo v zunanjem čutu: tam ni ne realnih, ne resničnih predmetov.

So realni pojavi zunanjega čuta resnični?

Da, če se pojavijo v notranjem čutu: tam ni ne resničnih, ne realnih pojavov.

Kako se lahko predmeti pojavijo v zunanjem čutu, pojavi pa v notranjem?

Tako, da so realni pojavi resnični predmeti, ker je zunanji čut notranji.

Tako, da so realni predmeti resnični pojavi, saj je notranji čut zunanji.

Predmeti v notranjem čutu so resnični, ker so v času.

Pojavi v zunanjem čutu so realni, saj so v prostoru in času.

Notranji pojavi so zunanji predmeti?

Zunanji pojavi so notranji predmeti?

V času notranjega čuta se pojavi prostor ter čas zunanjega čuta, ker so v notranjem izkustvu resnični predmeti realni?

V času in prostoru zunanjega čuta se pojavi čas notranjega čuta, saj so realni pojavi resnični v zunanji izkušnji?

Notranje izkustvo je zunanja izkušnja, ker so realni predmeti resnični pojavi v času, kjer prostor ni onstran časa?

Zunanje izkustvo je notranja izkušnja, saj so realni pojavi resnični predmeti v prostoru, ki ni v času, ter v času, ki ni v prostoru?

Je notranje izkustvo pred zunanjim, ker so predmeti (resnični ali nerealni, realni ali neresnični) a priori, pojavi (realni ali nerealni, neresnični ali resnični) pa a posteriori ?

Je zunanja izkušnja pred notranjo, saj so pojavi (neresnični ali realni, nerealni ali resnični) a priori, predmeti (resnični ali neresnični, nerealni ali realni) pa a posteriori ?

Ne pri Kantu, ki je filozof, ker je ‘Kant’.

Ne pri ‘Kantu’, ki je filozof, saj je Kant.

Zavest je organon, ker stoji logika filozofa pri Kantu, ki je ‘Kant’, in pri ‘Kantu’, ki je Kant?

Zavest filozofa je razcepljena tako, da je ‘Kant’ a priori, Kant pa a posteriori, ter ‘Kant’ a posteriori in Kant a priori?

Se Drugi Kopernik vrti okrog ‘Kanta’ ali Kanta?

Okoli ‘Kanta’, saj Kant pozna Drugega Kopernika, ki mu ‘Drugi Kopernik’ ni znan?

Okrog Kanta?

Drugi Kopernik spozna Kanta, ta pa ‘Kanta’ ne spozna, marveč pozna?

Tudi Kant se spozna, ker se pozna: vrti se okoli samega sebe, saj je ‘Kant’ ?

‘Drugi Kopernik’ pozna Kanta, ta pa spozna Drugega Kopernika?

Prav tako ‘Kant’ ?

Da, v nekem trenutku ter v nekem času je znanstveni metafizik vodilni filozof med metafiziki.

Se evolucija ustavi pri Kantu?

Da, če ni ‘Kant’.

Tudi pri zgornjem, če ni Kant.

Kaj ve ‘Kant’, ki ne verjame, da je Kant?

Kaj verjame Kant, ki ne ve, da eksistira in biva?

Verjame, da ni ‘Kant’, ki ne ve, da je Kant?

‘Da je logika stopila na to zanesljivo pot že od najstarejših časov, se da razbrati od tod, da ji že od Aristotela ni bilo treba narediti nobenega koraka nazaj . . . Pri logiki je zanimivo še to, da vse doslej tudi ni mogla narediti nobenega koraka naprej in se torej po vsem videzu zdi sklenjena in dovršena.’ (Kant, Immanuel: Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 24)

Kaj torej manjka ‘Kantu’, ki mu ničesar ne manjka?

Kaj manjka Drugemu Koperniku, ki »je« ‘Drugi Kopernik’, ker je Kant?

Kaj manjka Kantu, ki »ni« ‘Kant’, saj je ‘Drugi Kopernik’ Kant, ker Drugemu Koperniku ne manjka ničesar?

‘Stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem?

Ta je prazen, saj mu ne manjka predmet, ki ni dostopen zavesti?

Kaj je onstran zavesti?

Predmet praznega pojma?

Na tej strani?

Prazen pojem predmeta?

Meja je zunaj zavesti, ker ta nima predmeta?

Je znotraj, saj zavesti nedostopni predmet ne manjka?

Na drugem robu zavesti je predmet zavesti, ker zavest nima drugega brega?

Na notranjem robu zavesti, ki ima nedostopen predmet, je prazen pojem?

V prvem primeru je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ zunanja?

Notranja je v drugem primeru?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, če zavesti predmet ne manjka?

Predmet zavesti je na zunanjem bregu, saj ima zavest le en rob?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na tej strani zavesti, ker ima zavest le en breg?

Na bregu, ki je rob, je predmet, ki je zavesti nedostopen?

Na robu, ki je breg, je predmet, ki zavesti ne manjka?

Je meja med bregom ter robom?

Med robom in bregom?

Če je prvo, je ‘stvar (sama) na sebi’ onstran meje, saj je meja na drugi strani zavesti?

Če je drugo, je ‘stvar (sama) na sebi’ tostran meje, ker je meja na tej strani zavesti?

Breg je rob natanko takrat, ko meja nima drugega brega?

Natančno tedaj je rob breg, saj meja nima drugega roba?

Na drugem bregu je predmet?

Ta je na drugem robu?

Na meji je ‘stvar’, na ‘stvari’ pa meja?

Meje ni – mejni pojem je prazen?

Meja je – mejni pojem ne pogreša predmeta, ki ni dostopen?

Zavest cepi noumen, ki je ‘(sama) stvar na sebi’ ?

Razcepljena je s ‘stvarjo na sebi (samo)’, ki je noumen?

Kant ‘stvar (samo) na sebi’ pozna, ne pa noumena?

Tudi tega pozna, ne pa ‘stvari (same) na sebi’ ?

Šale so smešne, ker so resnične?

Meja je ‘stvar’, ‘stvar’ pa meja?

‘Stvar’ je meja, meja pa ‘stvar’ ?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je torej na drugi strani zavesti?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je znotraj zavesti?

‘Stvar (sama) na sebi’ je mejni pojem?

Mejni pojem je prazen, saj ‘(sami) stvari na sebi’ ne manjka predmet, ki ni dostopen noumenu ?

Ta ima nedostopni predmet, ker je meja s ‘stvarjo na sebi (samo)’ notranja, saj nima drugega brega?

Rob je breg, breg pa rob?

Predmet je zunaj pojma, ki je prazen, ker mu predmet (ta ni dostopen) ne manjka?

Predmet je znotraj pojma, ki je prazen, saj ima nedostopen predmet?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, ker je meja zunanja?

Meja je notranja, saj je na tej strani zavesti, ker noumena ni onstran zavesti?

Na drugi strani zavesti je noumen ?

Saj je ‘stvar’ noumen ?

Znotraj zavesti je ‘stvar’ ?

Ker je noumen ‘stvar’ ?

Je prazen pojem zunaj zavesti, znotraj pa njegov predmet?

Na meji je noumen?

Na meji je ‘stvar’ ?

Prazen pojem je znotraj zavesti, zunaj pa njegov predmet?

Noumen je ‘stvar’, ta pa noumen ?

Natanko tedaj, ko je ‘stvar’ na hrbtu noumena, ki je ‘stvar’, ni pa noumen?

Natančno takrat, ko je noumen ‘stvar’, ‘stvar’ pa ni noumen?

Mejni pojem je prazen, saj je med ‘stvarjo’ ter ‘stvarjo’ noumen?

Med noumenom in noumenom je ‘stvar’, ker spremenljivka ni prazna?

V njej ni ničesar?

Da, v noumenu je »noumen«, saj je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ na drugi strani zavesti?

Meja z noumenom je na tej strani zavesti, ker se v zavesti ‘pojavi’ ‘stvar na sebi’, saj se v zavesti ‘ ‘pojavi’ ‘ ‘stvar sama’ ?

Kant pozna mejo, ki jo spozna?

Spozna filozof mejo, ki jo pozna?

Meja je torej ista in enaka ter enaka in ista?

Kant jo preide, ker je zanj neprehodna?

Na drugi strani je vedno na isti, saj je tam vedno na enaki?

Na drugi strani je vselej na enaki, ker je tam vselej na isti?

Mejo povsod preide, saj nikamor ne pride: tako vedno pride, ker meje nikjer ne preide?

Meja je?

Na drugi strani je ‘stvar (sama) na sebi’, ki jo Kant »vidi« (saj je ne more videti)?

Potuje v utopijo, ki biva ter eksistira: potuje v Bodočnost, kjer je vedno že bil, ker je utemeljen – to pa absurdno?

Nikoli ne stopi iz eksistence, saj vedno stopi v bivanje; nikoli ne stopi iz bivanja, ker vselej stopi v eksistenco?

Meja med obema je neprehodna?

Kant jo vedno absurdno preide?

Biva; je, kar ni – zato potuje v eksistenco, kjer ni, kar je?

Tam eksistira; ni, kar je: zato potuje v bivanje, kjer je, kar ni?

Povsod je isti, saj je povsod enak?

Nikjer ni enak, ker ni nikjer isti?

Kje je?

V utopiji?

Tam je vedno že bil, saj ga od nje loči meja, ki ni prehodna?

Z njo ga absurdno poveže?

Z utopijo ga poveže, ker ga od nje absurdno loči?

Meja torej je?

‘Stvar na sebi’ je za Kanta objektivno realna, saj je zanj zunaj zavesti?

Spozna jo, ker jo pozna: pozna jo, saj jo spozna?

Spozna jo, ker je zanj nespoznavna?

Torej je ne pozna, saj jo pozna?

Kot takšno (nespoznavno) jo spozna, ker je ne pozna?

Ni Kant v svojem času s svojo filozofijo tako napreden, da ga tedaj sprva nihče ne razume?

Kritično obsodi tedanjo metafiziko, saj je takrat njegova filozofija najbolj kritična metafizika?

Razišče in utrdi mejo, ki jo tedanja metafizika absurdno prehaja, ker je patološka?

Kantova filozofija ni patološka: mejo, ki je neprehodna, absurdno preide: to pa kot vodilna metafizika?

Omenjena meja je za Kanta torej zelo stroga, saj je zanj neprehodna?

Preide jo lahko le filozofija, ki je patološka?

To pa je metafizika, ki je absurdna?

Neprehodna meja izzove Kanta s svojo strogostjo?

Kot meja, ki je pometla z Leibnizom in Humom, ker je absurdna?

Vodilnost Kantove metafizike je v tem, da spravi oba (bistrega Leibniza ter duhovitega Huma)?

Za to si prizadeva vse življenje, saj je pozni genij (ne piše tako temeljito in izborno kakor Mojzes Meldensohn (ta ni genij, ne pozni ne zgodnji))?

‘Spravi’ ju torej tako, da absolutno mejo s svojo kritiko absurdno preide, ker njegova filozofija ni patološka metafizika?

Je sicer metafizika, toda v svojem času vodilna (kot tedanji kamen presoje)?

Kant je takrat na čelu vse tedanje dogmatike, saj je v tistem trenutku potuje v Prihodnost (njegova absurdna metafizika v onem času ni patologija)?

Danes meje zunaj zavesti ni?

Je v zavesti, ki biva ter eksistira in eksistira ter biva?

Tu eksistence ničesar ne loči od bivanja, bivanja pa z eksistenco nič ne poveže?

Le ‘meja, ki je ni’ ?

‘Meja brez zunanjega roba’ je, ker je ni?

Ni je, saj je?

Ni patološka; je relativna?

Pozna jo, kdor je ne spozna, spozna jo, kdor je ne pozna?

Kot tak ima Prihodnost: potuje v Utopijo, ki ne ne eksistira?

‘Meja, ki je ni’ je doslej najstrožja, ker je prehodna?

Na drugi strani ne najdeš ‘stvari na sebi’, ki ni spoznavna?

Ustvariš spoznavni ‘Predmet’ ?

Tega ustvariš, saj ga najdeš?

Najdeš ga, ker ga ustvariš?

Se ga spomniš . . . ?

Zunaj zavesti ničesar ni?

‘Tam’ je Temelj (ki je ‘Predmet’), saj zavest nima zunanjosti?

Analogija s Kantom je tale: gre za ‘stvar (samo) na sebi’, ki jo »poznamo«, ker je brez telesa; pojavi se kot predmet X, ne pa kot predmet x.)

                                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja