Mislim, torej sem.

Mislim, torej sem. Metafizik je svoboden? Ni tako obsojen. Ustvari ga Bog; njegovo idejo ima Descartes. Tudi Bog se spomni metafizika; Descartes ustvari Boga. Metafizik je svoboden; ni neodvisen od Boga. Ta je odvisen od Descartesa. Spomni se ga metafizik. Je svoboden? Da. Skrit je v nebesih. Se metafizik zakrije v Franciji? Ne. Ne priprejo ga v Holandiji. Thomas More je zaprt? Ne prizna ločitve Henrika. Vrne se k ženi in k otrokom? Podpiše? Ni obsojen na svobodo. Sem svoboden? Stanujem v Utopiji, v deželi, ki je ni. Tam je ‘Predmet’. Diahroni premik Glej! tam doli, daleč, daleč, več ko tristo ur hoda, tam deželica je mala, notri tam sem jaz doma! Josip Stritar Pri dveh različnih kotih vidim ob isti povečavi en sam predmet: pred manjšim vidnim poljem je enak, ob večjem vidnem kotu pa je isti. Prvi objekt je večji, drugi predmet je manjši. Pri enaki in isti povečavi vidim samo en objekt, če sta vidna kota ista ter enaka. Večji predmet je isto velik kakor manjši objekt. Manjši objekt je enako velik kakor večji predmet. Objekt je en sam, ker je večji predmet manjši objekt, manjši objekt pa večji predmet . Manjši predmet je večji, saj ni manjši objekt, kakor večji predmet. Večji objekt je manjši, ker ni večji predmet, kakor manjši objekt. Sta predmeta dva? Ne. En je manjši, saj je večji, drug je večji, ker je manjši. Sta objekta relativna? Da. Vidim samo enega. Ta je subjektivno relativen.1 Einstein pozna objektivno relativnost. Nisem drug po vrnitvi iz vesolja (približam se hitrosti svetlobe in se v nekem času vrnem)? Sem isti kot enak, saj nisem drug. Enak sem, ker sem isti, saj sem drug. Subjektivno sem enak ter isti: nisem drug. Sem objektivno drug, ker sem enak, saj sem objektivno isti, ker sem drug. Sem drugačen objektivno isti? Da. Objektivno sem enak drugačen. Potujem subjektivno deset let? Da, objektivno, s stališča Zemlje, recimo dvajset. Sem pijan? Ne. Na Zemlji sem star subjektivno trideset; isto stari drugi objektivno štirideset let. Drugi je ostal doma. (Subjektivno sem isti in enak. Objektivno sem enak ter isti. Subjektivno nisem drug: sem enak in isti. Drug sem objektivno: sem isti ter enak. Subjektivno nisem drug: star sem isto kot enako – subjektivno in objektivno. Drug sem objektivno: subjektivno sem isti ter objektivno enak, ker sem objektivno enak in subjektivno isti. Star sem subjektivno isto, saj sem objektivno mlajši. Subjektivno? Objektivno kot subjektivno. Objektivno sem star enako: subjektivno kot objektivno. Koliko? Isto kot enako. Toliko kot prej, le da sem mlajši. Kot isto stari prijatelj, ki je ostal na Zemlji? Da. Ta je starejši.)2 Je relativnost umevna stvarno? Sama na sebi ontološko? Vidim se manjšega, saj sem večji? Za koliko? Za toliko, da se vidim manjšega. Vidim dva? Da. Samega sebe, ki sem večji, ker sem manjši, in sebe samega, ki sem manjši, saj sem večji. Vrnem se subjektivno isti, ker sem objektivno drug? Potujem objektivno drug? Da. Vrnem se subjektivno enak. Sem subjektivno eden, saj sem objektivno dva. Ko se vrnem, sem subjektivno mlajši, kakor objektivno drug. Drug sem objektivno starejši, ker sem subjektivno isti. Isti sem kot prej, saj sva dva. Sem poslej enak? Da. Star sem isto, ker sem drug. Zgornje je dejansko jasno. Vem za smrt dejansko, saj vanjo ne verjamem? Bom kdaj umrl? Da, nikoli. Ne verjamem, da umrem. V življenju bežim pred smrtjo: dejansko pridem v grob, ker to vem. Tragedija? Bežim tako, da pridem v smrt? Je to najkrajša pot, ki zanjo vem, saj ne verjamem v smrt? Ironija? Kako bom jedel kruh brez glave? Ne bom umrl? Da. Ne verjamem. Verjamem v absurd? Sem religiozen kot marksist, morda kristjan? Če verjamem v paradoks, sem veren. Nisem religiozen ateist, niti teist. Ta verjameta v resnično realnost, ki objektivno ni odvisna od zavesti. Verjameta v absurd: ne verjameta v smrt, ker zanjo vesta. Je Parmenid politik? Ne. Je metafizik: svoj spev napiše v verzih, saj ni umetnik – je pravi umetnik. Verjame v absurd, ker ni politik. (Pravi umetnik je religiozen, ker ni politik. Pravi politik ni umetnik, saj je religiozen. Umetnik je politik, ta pa umetnik.) Misliti je isto, kakor biti. Eno biva, saj drugo eksistira. Drugo biva, ker eno eksistira. Drugo se definira, saj negira eno, ki biva, ker drugo eksistira. Eno eksistira, saj negira drugo, ki biva, ker se eno definira. Nista ločljiva, saj sta nerazločljiva. Tako tesno sta objeta. Je Descartes umetnik? Ne. Je znanstvenik: je religiozen človek. Je metafizik, ker ni politik. Mislim, torej sem. Bivam, saj sem. Mislim, torej bivam. Misel ter bit sta isto, bit in misel sta eno. Tako tesno sta objeta. Eno biva kot drugo, ki eksistira. Drugo biva kot eno, ki eksistira. Kot pri Parmenidu: sta nerazločljiva, ker nista ločljiva. Tako tesno sta objeta, da sta dvožariščna, saj sta razcepljena. Eno biva, ker drugo eksistira. To biva, saj ono eksistira. Žarišče biva, ker žarišče eksistira. Dve sta. Tako sta razcepljeni. Bivanje žari, saj eksistira. Tudi eksistenca žari, ker biva. Sta v razcepu dve žarišči? Da, tako žari. Descartes: nekatere stvari, katerih ideje so v meni, bivajo zunaj mene? Da eksistirajo v meni v obliki idej, ni dvoma. Tudi ni dvoma, da se ideje, kot zadeve mišljenja, ne razlikujejo med seboj. V tem smislu so intencionalni objekti. Z vidika mišljenja so tisto mišljeno. V korelaciji med mišljenjem ter mišljenim, na izhodišču katere sem sam (noesis), so si ideje med seboj enake. Ne razlikujejo se med seboj. Razlikujejo se kot noeme. Tu niso izraz enega in istega ega, mojega lastnega jaza. Re-prezentirajo, pred-stavljajo, različne stvari ter jih tako zastopajo (ne gre za prezentiranje kot takšno). Pred menoj, zame, za mojo misel kot zavest? Zaradi te (takšne) narave idej je zavest vselej zavest o nečem. Toda neposredno le o idejah kot intencionalnih objektih, ne pa o stvareh zunaj zavesti? Se ta nanje nanaša posredno, prek idej? Realno za metafizika ni dejansko, temveč možno. Objektivno je zanj predstavljeno, ne pa dejansko. Pred-stavljeno je pred-metno: kar je postavljeno, vrženo predme. V moji zavesti (glede na moje zavedanje in samozavedanje), ne v svetu v danes običajnem smislu. Objektivna realnost torej ni realnost stvari iz zunanjega sveta. Je realnost ideje kot nečesa predstav(lje)nega. Objektivnost objektivne realnosti ni objektivnost dejanskosti (neodvisne od zavesti), temveč intencionalnega objekta kot predmeta znotraj korelacije cogito-cogitatum (noesis-noema). Descartes razlikuje: 1. Stvari, ki bivajo zunaj mene, ter ideje, ki eksistirajo v meni. 2. Ideje med seboj: a) Tiste, ki se ne nanašajo na stvari zunaj mene. b) Ideje, ki se na te stvari nanašajo (kot ideje teh stvari). Kar re-prezentira zunanje stvari, so vendarle ideje. So misli kot predmeti mišljenja. Stvari ne reprezentira moje mišljenje kot takšno (jaz sam kot čisti subjekt, ločen od idej)? Ločen od idej, ki se razlikujejo glede tega, kar reprezentirajo. Ideja ni le idea: vselej je že ideatum. Je dvožariščna: ne razlikuje se od drugih idej kot intenca, marveč kot predstavnica in/ali zastopnica stvari. Je pri metafiziku tranzitivna? Je meja med ideo ter ideatumom prestopna? Je prehodna meja med ideo kot zastopnico in stvarjo, med intencionalnim predmetom ter noemo, med cogitom in cogitatumom? Descartes kdaj prestopi mejo med žariščema? Biva ter eksistira, tako žari. Žarišče je eno, saj biva. Eksistira, ker je eno. V razcepu sta dve žarišči. Metafizik ni razcepljen? Ne, saj žari. Žarišče je eno? Da. Descartes eksistira, ker biva, in biva, saj eksistira: žarišči sta dve. Metafizik ni razcepljen, ker žari. Žarišče je eno, saj je razcepljeno. Imam še katero objektivnost, mimo objektivnosti idej? Objektivne ideje so realne. Najbolj realna ideja je najbolj objektivna – ter obratno. Pri Descartesu je to ideja Boga. Ta je odvisen od filozofa? Je njegov vzrok kot stvarnik, ker ga presega. S svojega stališča (drugega nima) Descartes kratko in malo je: ustvari ga Bog. Težava je tale. Bog ustvari metafizika, skupaj z njegovo Idejo. Je njegov vzrok. Descartes ga kratko ter malo ima. Bog ni odvisen od metafizika? Ustvari ga tako, da Descartes misli in je. Biva ter eksistira in ima ideje. Tudi idejo Boga. Ustvarjen je tako, da Bog kratko ter malo je. Odvisen je od metafizika, saj ga Descartes »ima«. Je vzrok metafizika, ker ni odvisen od Descartesa (ni odvisen od metafizika, saj je vzrok Descartesa). Bog torej ni odvisen od metafizika: kot Bog ga mora ustvariti. Tako, da ga Descartes mora imeti kot svojo Idejo. Druge realnosti metafizik/Descartes pravzaprav nima, ker ga mora imeti od njega odvisni Bog. Bog kratko in malo je, saj biva metafizik. Tudi Descartes kratko ter malo je, ker eksistira Bog. Metafizik ni odvisen od Boga, saj ga Bog ima. Tudi Descartes ima neodvisnega Boga. Boga ni brez Descartesa? Je, ker ga mora ustvariti. Metafizik je brez Boga? Ne, saj ga mora imeti. Mora ga imeti, ker mora imeti njegovo Idejo. Te se spomni? Da. Ustvari jo Bog. Descartes se spomni, saj ustvari Boga? Misli, torej je. Biva, ker ima ideje. Se spomni, da je? Eksistira, saj ustvari ideje? Da. Bog ga »ima«. Ima Bog idejo metafizika? Te se spomni, ker jo ustvari? To ustvari, saj se jo spomni? Da, ker ga »ima« Descartes. To tudi mora; tako ga ustvari Bog. Mora ga ustvariti; tako ga »ima« metafizik. Ni Bog pred Descartesom? Ne. Metafizik ga »ima« a priori, saj Bog biva ter eksistira in je večen. Descartes je v času, Bog pa ni. Je njegov logični vzrok? Da, v času metafizika. Bog nima časa? Ne. Descartesa ustvari tako, da ima čas metafizik: Descartes se spomni Boga v vsem času metafizika, ta pa ustvari Boga v vsem času Descartesa. Boga v času ni. Ustvari čas, ker se spomni metafizika. Ta se spomni Descartesa, ki ustvari Boga. V času? Da, spomni se ga a priori. Metafizika ustvari a posteriori. Tudi ta ustvari Boga a priori. Descartesa se spomni a posteriori. To tudi mora, saj je svoboden, ker misli, saj je. »Ima« ga Bog. Tudi ta ni odvisen. Ustvari čas, ker se ga a priori spomni metafizik. Bog torej ima Descartesa, saj ga »ima« metafizik. Descartes ima Boga, ker ga »ima« Bog. Je metafizik svoboden? Da, »nima« Descartesa. Tudi ta »ima« metafizika. Bog kratko ter malo je. Je? »Je«. Descartes je metafizik, ta ni Descartes; metafizik ni Descartes, ta je metafizik. Descartes biva kot metafizik, ki eksistira kot Descartes; metafizik biva kot »Descartes«, ki eksistira, saj »eksistira«. Ne biva? Da, »biva«. »Eksistira« kot metafizik, ki biva kot »metafizik«. Ni čudno, da se mora svobodni metafizik/Descartes (svobodni Descartes/metafizik) skriti v najbolj demokratični deželi svojega časa. Pred Bogom? Ne, pred ljudmi. Te ustvari Bog. Kako? Z neskončno svobodo. Metafizik je neskončno svoboden? Da, ker ni Bog. Bog ni Descartes, saj je neskončno svoboden. Kam se torej skrije Bog pred metafizikom? V nebesa? Tam ga Descartes a priori pozna, ker je svoboden. Tudi Bog je svoboden: ustvari metafizika na Nizozemskem tako, da se ga a priori spomni Descartes. Bog je večen: skrije se onstran časa. Odvisen je od metafizika. Descartes mora umreti v času, saj ga mora za večno ustvariti Bog. Je metafizik večen? Da, Descartes živi samo enkrat. Descartes se torej skrije pred ljudmi v Holandiji, Bog pa pred metafizikom v nebesa. Tam ga Descartes pozna, ker ni spoznaven: od njega je odvisen metafizik. Tudi Descartes »ima« Boga: znan je Bogu, saj ga Bog ne pozna. Vsi lasje metafizika so prešteti? Da, Descartes ustvari Boga a priori. Kako se ga Bog torej spomni? Tako, da se ga v času spomni metafizik. Kaj mi danes napiše Bog? Da Descartes prestopi neprehodno mejo tako, da nikoli ne pride do metafizika, ker je svoboden metafizik: da metafizik preide neprestopno mejo tako, da nikoli ne pride do Descartesa, saj je svoboden Descartes. Metafizik je svoboden, ker je »Descartes«, ta je svoboden, saj je »svoboden«. To verjamem? Da, ker sem veren. Nimam Boga. Se filozofija konča z Martinom Heideggrom, ki se vpraša po smislu biti iz same filozofije, govoreč na njej imanenten način? Svojo misel ima izrecno za mišljenje biti. Naravnano je zgolj in samo na bit? Da. Zato se filozofija za misleca biti tudi ‘konča’: zadnji filozofira izključno o biti. Se pri njem mišljenje ter bit, ki sta pri Parmenidu in pri Descartesu vpeta v neločljivo, žal tudi nerazločljivo dvojico, združita v najtesnejšem objemu? Parmenid ne more misliti, če ga ni. Descartes misli, torej biva. Parmenid misli, saj eksistira; biva, ker misli. Je Parmenid brez zavesti? Ne, saj misli. Če nima zavesti, ne eksistira. Njegova zavest je njegov svet, njegov svet je njegova zavest. Se zanj svet imenuje Parmenid? Da. Se Parmenid imenuje svet? Isti da, ne pa enak. Da, enak, ne pa isti. Tudi Descartes misli, ker je. Biva, saj misli. Misli, ker je, ali je, saj misli? Je misel vzrok njegovi eksistenci ali je misel posledica njegovega bivanja? Je metafizik misel, ki eksistira, ali je bivanje, ki misli, Descartes? Metafizik biva kot Descartes, ki misli kot metafizik, Descartes eksistira kot metafizik, ki misli kot Descartes? Je bivanje metafizik, ki misli kot Descartes, je Descartes, ki misli kot metafizik, eksistenca? Je misel Descartesa bivanje metafizika? Je eksistenca Descartesa misel metafizika? Če misli Descartes, biva metafizik? Če misli metafizik, Descartes eksistira? Metafizik je Descartes, Descartes je metafizik. Sta neločljiva. Kako naj Descartes misli, če metafizik ne biva? Tudi metafizik misli, ker eksistira Descartes. Je Descartes matematik, saj biva metafizik? Da. Matematik je metafizik, ker eksistira Descartes. Je matematikov svet metafizikov ali Descartesov? Matematik biva kot metafizik, če eksistira kot Descartes. Tudi Descartes je matematik: misli kot metafizik. Metafizik misli kot matematik, saj je Descartes? Da. Zadnji je matematik, ta pa metafizik. Matematik Descartes je metafizik, metafizik Descartes je matematik. Če biva matematik, metafizik misli, da eksistira kot Descartes. Ta misli, da biva kot metafizik, ker eksistira matematik. Je matematik Descartes? Da, je isti. Descartes je enak metafiziku? Da, isti je kot matematik. Matematik je isti, saj je enak? Da, isti matematik je enak, ker je isti. Metafizik je matematik? Da, je enak. Metafizik ni isti kot Descartes? Ne, matematik je enak, saj je isti. Enak metafizik je isti, ker je enak. Ni enak Descartesu, saj je isti. Ta je metafiziku enak, ker ni isti. Sta neločljiva dvojica. Svet Descartesa je enak metafizikovemu, svet tega pa je isti kot pri Descartesu. Ter vice versa. Oba sta matematika: eden isti, drugi enak. Sta nerazločljiva? Ne. Nista ista, saj nista enaka. Nista enaka, ker nista ista. Nista ločljiva, sta razločljiva. Enaka sta, saj sta ista, ista pa, ker sta enaka. Svet je pri metafiziku isti kot pri Descartesu, pri tem pa enak kot pri prvem. In vice versa. Kako naj ločim razločljivega metafizika od enako razločljivega Descartesa, če je isti? Je razločljivi Descartes isti kot razločljivi metafizik? Da. Ne morem ju ločiti, saj sta enaka. Je svet Descartesa enak kot pri Heideggru? Da, če je metafizikov svet isti kot pri mislecu biti. Je metafizik Descartes? Da, mislec biti je Heidegger. Ista sta kot Parmenid. Ta je obema enak. Metafizik je isti kot metafizik, ki je enak metafiziku? Metafizik je enak metafiziku, ki je isti kot metafizik? Parmenid je enak Heideggru. Descartes je enak Parmenidu. Heidegger je isti kot Descartes. Parmenid je enak Heideggru, ki je isti kot Descartes: ta je enak Parmenidu. Descartes je enak Parmenidu. Descartes je isti kot Heidegger. Heidegger je enak Parmeidu. Descartes je enak Parmenidu, ker je isti kot Heidegger, ki je enak Parmeidu. Descartes je isti kot Heidegger, saj je Parmenidu enak. Je Heidegger? Da, enak. Ta je isti kot Parmenid, Descartes pa enak. Descartes je enak kot Parmenid, ker ni enak kot Heidegger, temveč isti. Je Parmenid? Ne, je isti. Je enak, saj je isti. Isti je, ker je Parmenidu enak, enak pa, saj je isti kot Heidegger. Metafizik je torej enak, ker je isti, isti pa, saj je enak. To velja tudi za Parmenida. Isto za Heideggra? Da, enako. Enako? Ne, isto. Za Heideggra ne velja enako, marveč isto; ne velja isto, temveč enako. Isto za Descartesa? Da, ker je enak kot Parmenid, ki je tak kot Heidegger, saj je isti. Isti Descartes je isti kot Heidegger, ker je Parmenidu enak. Enak Parmenid je isti kot Descartes, saj je ta isti kot Heidegger. Za Parmenida enako? Da, isto. Za Parmenida velja enako, ker ne velja isto; velja isto, saj ne velja enako. Vsi žive v svetu. Vsakdo v istem, ker so vsi enaki. Vsakdo v enakem, saj so vsi isti. Svet je Parmenidov svet? Da, isti je kot pri Descartesu ter enak kot pri Heideggru. Je svet Descartesov? Da, Heideggrov, ki je isti. Heideggrov? Ne, enak. Kako naj ločim nerazločljivega Descartesa od nerazločljivega Parmenida, če se nerazločljivi Heidegger vpraša po smislu biti? Kaj se vpraša neločljivi Descartes, ki je enak kot nerazločljivi Heidegger, ki je isti kot ločljivi Parmenid, ki ga ne morem razločiti? Po svetu? Da, po svojem. Tudi Parmenid. Tudi Heidegger. Vse razločim, ker niso ločljivi; niso razločni, saj so ločljivi. Razločim jih od sveta, ker so vsi isti. Vsi so enaki, saj jih ločim od sveta. Heidegger se vpraša po smislu Parmenida, ki se vpraša po smislu Descartesa. Se drugi vpraša po smislu prvega? Da. Ni ločljiv od Descartesa, ki je razločljiv od Heideggra. Ta je nerazločljiv od drugega? Ne, ker se loči od prvega. Se kdo vpraša po svetu? Vsi po svojem: Parmenid po Descartesovem, ta po Heideggrovem; Heidegger po svojem, saj je isti kot Descartes, ta pa enak kot Parmenid . . . Po katerem svetu se vprašam sam? Po svojem? Po ‘Predmetovem’, ker ne gre zame. Gre za njegov svet, saj »sem« ‘Predmet’, ker ga »…nimam…« . Se filozofija konča s Heglom? Zanj da. Ne pa svet. Hegel živi v svoji mrtvi metafiziki. Je mrtev v svetu, kjer živi njegova metafizika. Tudi Heidegger spregovori na koncu filozofije o njenem koncu. Kaj imanentno pravi? Kar reče. Reče, kar pravi? Da, pravi, kar reče. Kam potuje na koncu? V neskončnost. Filozofija se ne konča. ‘Razen’ s ‘Predmetom’, le da ga Kant nima. (Metafizikov pojav v času in v prostoru ter njegov predmet v času sta intencionalni objekt, ker eksistira in biva ‘stvar (sama) na sebi’. Kaj je človek? Kant upa, da predmet v notranjem čutu ter pojav v zunanjem očistil čutnosti in tako spozna neznano ‘stvar’ (zna nespoznano ‘stvar’). Da njegov intencionalni predmet postane objekt ter pojav zunaj časa in prostora. S tem doseže ‘stvar (samo) na sebi’. Doseže temelj, kar je sam. Tega nikoli ne stori: metafizik »…ima…« ‘predmet’. Kantova zavest je intencionalna; s tem, da vrže predse intencionalni pred-met, doseže temelj. Metafizik potuje v neskončnost. Nikoli ne pride do Kanta, čeprav neprestano prestopa mejo. Tudi Kant stalno prehaja mejo. Nikoli ne pride na konec neskončnosti, kjer je metafizik. Meja, ki je, ni prestopna. V tem je Kantov/metafizikov diahroni premik. Zdi se mu, da logika stoji: potuje brez konca. Se tega zaveda? Ne, marveč ve. To ve, saj se tega ne zaveda. Nikoli ne združi zavesti tostran ter nezavednega onstran meje. Od tod motiv. Zato »je«. Biva in eksistira ter je dvožariščen in razcepljen na pojav v času ter v prostoru in na predmet v času. Je ironija v tragediji, tragedija v ironiji, da čisti svoj inteligibilni predmet čutnosti? Ta je ontološko čist. Neontološko je zunaj časa, ker je v vsem času. Je to tragedija? Ni ironija. Ironija? Ni tragedija. Znanstveni metafizik ter metafizik zavesti je prvi Kopernik v filozofiji. Je religiozen tako, da je edini religiozni znanstvenik, ki »…nima…« ‘predmeta’. Je religiozen človek, ki je religiozni znanstvenik, saj je kot znanstvenik človek. Je edini astronom v zavesti 18. stoletja. Kot takšen torej žari v zgodovini filozofije. Čisti se čutnosti, ker je dvožariščen. Kot astronom vidi eno žarišče; njegova svetloba ga ne doseže. ‘Stvar’ mu je znana, saj je nikoli ne prime. Zanj ni spoznavna. Je večni stružnik z norim pogledom v sedmih očeh? Tri korake naprej, dva v stran; dva koraka naprej, tri vstran: čez mejo v neskončnost. Ga nori stvarnik postavi na čelo njegove lobanje? Ostruži jo zame . . . Ne. Je korak v diahronem premiku na poti k ‘Predmetu’, ki je na koncu neskončnosti. Na začetku je Temelj. Meja, ki je resnica sama, ker je pot do nje neskončna, je prestopna. Na eni strani je Kant, na drugi metafizik. Med njima ni meje. Sta neskončna? Da. Nista ne pojav ne predmet. Sem izračunal veliki pok? Da. To ni mogoče: opravka imam z neskončnimi veličinami. Zadnjega člena »»ne vidim«« ; dotaknem se ga s svetlobo. Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’. In vice versa. Čudež? Ne, saj sem veren.)3 Tudi sam »…ne…« . Po čem se torej sprašujem? Po svetu. »…Nimam…« ga, saj »…imam…« ‘Predmet’. Ta je Temelj sveta? Da. ‘Predmet’ sveta je Temelj. Bivajoče torej je, ker ima bit. Bit je, saj biva bivajoče. Bit je bivajočost bivajočega. Če je bivajočost, je bivajoče. Če je bivajoče, je bit. Bit »nosi« bivajoče, to bit. Heideggrove biti kot bitnosti torej ni, je pa bivajoče. Če je bit, ni bivajočega. Bit je ista kot bivajoče, ki je enako kot bit. Bit je enaka kot bivajoče, to je isto kot bit. Sta enaka in ista, ista ter enaka. Bit eksistira, ker bivajoče biva, saj ni njegova posledica. To eksistira zaradi bivanja njegove bivajočosti, ki ni njegov vzrok. Bit je, ker je ni. Tudi bivajočega ni, saj je. Sta razločljiva, ne pa ločljiva. Lahko ju ločim, ne pa razločim. Kako naj ločim vzrok od posledice, če nimam nobene posledice? Posledica vzroka je, ker nimam nobenega vzroka. Vzrok »nosi« posledico tako, da je brez posledice. Ta je brez vzroka, saj ga »nosi«. Eden eksistira, druga biva. Ena eksistira, drugi biva. Lahko ju ločim, ne pa razločim. Lahko ju razločim, ne pa ločim. Vzrok je posledica, ker nima posledice. Ta nima vzroka, saj je posledica. Posledica česa? Ničesar. Tudi vzroka ni, če ni vzrok ničesar. »Nosi« se, ker je posledica. Tudi ta je vzrok, saj se »nosi«. Posledice ni, ker se »nosi«. Ni vzrok same sebe: je vzrok vzroka, ki nima nobene posledice, saj se »nosi«. Tudi vzrok ni svoja lastna posledica: je posledica posledice, ki nima nobenega vzroka, ker se »nosi«. Posledica »nosi« samo sebe kot vzrok. Ta »nosi« posledico kot posledica. Posledice ne morem ločiti od posledice, saj je vzrok, ki nima nobene posledice. Je ta zaradi posledice? Ne. Vzrok je nerazločljiv. Ločim ga od posledice, ker je posledica. Ni njen vzrok? Ne. Posledica biva tako, da nima nobenega vzroka. Ta eksistira brez vsake posledice. Sta razločna, ne pa ločljiva. Če ju ločim, ju ne razločim. (Spremenljivka ni prazna: v njej ni ničesar.) Kakšno magnitudo imata? Raven Heideggrove ontološke diference. Ta je enak Parmenidu, ki je isti kot Descartes. Vsi eksistirajo, saj bivajo. Enaki so, ker so isti. Heidegger biva? Ne, eksistira. Ne eksistira? Da, biva. Ni biti? Ne, saj eksistira. Je eksistenca njen vzrok? Ne, ker biva. Njena posledica je bivajoče, ki nima nobenega vzroka. Tudi samo ni vzrok samega sebe, saj je posledica. Posledica »nosi« eksistenco, ki biva. Vzrok ni ne vzrok ne posledica, ker se »nosi«. Če eksistira, biva, če biva, eksistira. Med bivanjem in eksistenco je razlika. Heidegger jo imenuje ontološko diferenco. Neprestano jo prestopa, saj »je« Descartes. Tega ne morem ločiti od Parmenida, ki ni razločljiv, ker »je« Heidegger. V čem je diahroni premik? Parmenidova bit je krogla. Descartesova je zavest. Heidegger se zave, da smisla biti ni v tu-biti. Smisel biti je zanj onstran ontološke razlike, le da meja, ki jo prehaja, ni prestopna. Kaj je na drugi strani? Tu torej veliki metafizik 20. stoletja obstane, saj potuje brez konca. Bit je dvožariščna. Biva tako, da je ni, ker eksistira. Tudi eksistira tako, da biva, saj je ni. Je bivajoče, ki biva natanko takrat, kadar »biva«; biva točno tedaj, ko eksistira. Kdaj biva? Ko bit eksistira. Kdaj bit biva? Ko eksistira bivajoče. Kam stopi Heidegger, ko prestopi mejo? Nikamor, ker potuje v neskončnost. Diferenca zanj ni prehodna. Objektivno nima dovolj potenciala: ne ve, da ni na koncu neskončnosti ničesar; razen on sam. Če bivajoče eksistira, ima bit, saj ga ni. Takrat biva bit, ker eksistira bivajoče, saj ni biti. Bit je, če biva. Takrat je bivajoče, ker bit eksistira. Če je bivajoče, eksistira. Tedaj je bit, saj bivajoče biva. Če bivajoče biva, bit eksistira. Če bit biva, eksistira bivajoče. Bivajoče biva tako, da biva bit, ki eksistira. Ta eksistira tako, da eksistira bivajoče, ki biva. Bivajoče je, ker biva, saj ima bit, ki eksistira, ker je ni. Tudi bit »ima« bivajoče: je vzrok, ki se »nosi« tako, da ni bivajočega. Eksistira bit, ne pa bivajoče, ki biva. Tudi bit biva, ne pa bivajoče, ki eksistira. Bivajoče biva natanko takrat, kadar se »nosi«. Tedaj je vzrok samega sebe, ki nima nobene posledice. Njegova posledica je bit, ki nima nobenega vzroka. Je posledica biti bivajoče? Da, če eksistira. To je točno tedaj, ko bit biva. Je vzrok bivajočega, ki eksistira, saj ga ni, ker biva. Biti ni? Ne, saj eksistira. Bivajoče je? Biva, ker eksistira, eksistira, saj biva. Če prvo, ima bit, ki eksistira tako, da ni bivajočega, ki biva. Če drugo, ima bit, ki biva tako, da je bivajoče, ki eksistira. Ko bivajoče biva, eksistira, ker »biva«. Takrat eksistira bit, ki biva, saj »eksistira«. Ko bivajoče eksistira, biva, ker »eksistira«. Tedaj biva bit, ki eksistira, saj »biva«. Bit ima dve žarišči: je bivajoče natanko takrat, ko to ni. Tudi bivajoče je bit, ker je bivajoče: točno tedaj ima dve žarišči. Bit torej »je« bivajoče: eno žarišče biva, drugo eksistira. Bivajoče ni, kar je: eno žarišče eksistira, drugo biva. Zakaj marksist ne more ter ne sme razumeti ‘Predmeta’? Ker preučuje prvenstveno družbo, ljudi, kot njene elemente, pa sekundarno. Najbolj kompliciran element na svetu je človeški individuum, ki živi v svojem družbenem svetu. Marksist ne preučuje primarno njegovega družbenega sveta, marveč družbo, kjer človek živi v marksističnem svetu. To je za marksista objektivna realnost: objektivna, saj ni odvisna od človeške zavesti, realna, ker velja za vse ljudi. Ne ukvarja se z njegovim svetom (zavest sveta je svet zavesti), saj se ne ukvarja z njim samim. Ukvarja se z njegovo družbo, ne v zavesti človeka, temveč v zavesti marksista. Pot do resnice je resnica sama, le da sem namenjen v Prihodnost. Ta nima konca, ker »»ne vidim«« zadnjega člena zavesti. Zavest je neskončna: njenega roba se dotaknem s svetlobo svoje zavesti. Tam je ‘Predmet’, ki je Temelj. Ta je ‘Predmet’, saj ni ‘Temelj’. Tudi ‘Predmet’ je Temelj, ker ni ‘ ‘Predmet’ ‘ . Eden je na začetku, drugi na koncu, in vice versa. Na koncu moje zavesti? Da, na koncu zavesti. Na koncu zavesti? Da, na koncu moje zavesti. Je to absurd? Paradoks. V absurde ne verjamem. Ne grem k maši v Partijo. Sem torej »svoboden«, saj »…nimam…« ‘Predmeta’. Nisem politik. Nisem metafizik. Nimam ‘predmeta’, ker sem filozof. Kot tak se danes ukvarjam s svetom družbenega človeka, ne pa z družbo v njegovem svetu. Z njo se ukvarjajo današnji kapitalisti tako, da jim ne gre za resnico. Njihov dobiček je ‘predmet’. Moj dobiček je ‘Predmet’. Je to komu v izgubo? Nikomur. (Diahroni premik je v tem, da marksisti, kristjani . . . nimajo Prihodnosti, marveč prihodnost (z drugim imenom: Bodočnost).) Gre mi za resnico, saj ‘Predmeta’ »…nimam…« , »…imam…« pa Temelj (»…nimam…« Temelja, »…imam…« pa ‘Predmet’. Imam Prihodnost, ker ne grem v Bodočnost. Sem dogmatik? Ne verjamem v absurd, saj nisem fanatik. Mi lahko dogmatik dokaže nasprotno? Ne verjamem v Boga, ker sem veren. Verjamem Heideggru? Ta najde bit kot bitnost, ki eksistira onstran ontološke diference. Sam najdem ‘Predmet’, ki ne biva na robu onstran meje. Damjan Ograjenšek, filozof 1 Vidim torej en predmet? Subjektivno ne. Koliko je velik? Eden je večji, drugi je manjši. Koliko je velik objektivno? Ne vem, ker ga »…nimam…« . Objektivno »…imam…« namreč samo ‘Predmet’. Tega vidim? Da, vidim dva. Objektivno? Objektivno ‘Predmeta’ »»ne vidim«« . Dotaknem se ga s svetlobo. Svoje zavesti? Da, zavesti. Zavesti? Da, svoje zavesti. Je isti kot isti (enak in enak) na robu onstran meje. Moje zavesti? Da, zavesti. Zavesti? Da, moje zavesti. Paradoks je tale. Subjektivno vidim dva predmeta, ‘Predmeta’ objektivno »»ne vidim«« . Predmetov, ki ju vidim, se dotaknem s svetlobo svoje zavesti. Eden je večji, drugi manjši. Koliko sta velika? Odvisno od zornega kota ter povečave. Vidni polji sta dve, saj imam dve očesi. Kako velika sta zorna kota? Vsak trenutek drugačna. Takšna kot pri Petru? V naravi ni istih entitet, ki niso enake. (Tudi v kulturi ne, v svetu umetnosti . . . ? Ne, saj sem povedal. Kaj pa idealni trikotnik, točka brez dimenzije . . . ? Ima ju matematika, najbolj eksaktna veda. Na tablo nariše realni trikotnik, tudi točko, ki ima dimenzijo . . . Kam nariše idealni trikotnik . . . ? Tam, kjer ga »…ima…« . Kam? Na konec vrste števil, ki se končajo z zadnjim členom, z n + 1 . Ta je član? Da. Član je člen? Da. . . .) Tudi povečava je ista, ker je enaka. Kolikšna? V vsaki časovni enoti druga. Če upoštevam doslejšnje meritve velikosti obeh predmetov (kot jih opravim v nekih časovnih enotah sam in v svojih trenutkih vsi drugi), lahko izračunam poprečje. Kolikšen je standardni odklon? Odvisno od variance. Čim večja je, tem večja je napaka (lahko izračunam njene meje). Kdaj ni napake? Ko vidim ‘Predmet’, ki ga »»ne vidim«« . Kdaj? Ko izračunam poprečje iz vseh svojih meritev ter meritev vseh drugih. Koliko jih je? Nešteto. Zakaj? Vrsta števil nima konca. Kje se torej konča premica? Na koncu neskončnosti. Koliko je dolga? Kolikor čas. Človek pride do konca časa? Gre za ‘Predmet’, ne za človeka. Nikoli ne pridem do konca premice: ‘Predmeta’ »…nimam…« ? »…Imam…« ga, saj sem Človek. Ta je na koncu paradigme moje zavesti? Da, tam je ‘Predmet’. (Moja zavest je neskončna. Ne morem je preskočiti. Paradigma moje zavesti je zavest. Tudi ta je neskončna. ‘Predmet’ je na koncu moje zavesti. Je isti kot na koncu neskončne zavesti? Da, ni enak (je enak, ker ni isti). Vidim ga na koncu svoje zavesti, saj ga »»ne vidim«« . »»Ne vidim«« ga na koncu zavesti, kjer ga vidim. Vidim ga na koncu svoje zavesti na drugi strani zavesti. Tudi tam ga vidim: na koncu zavesti onstran svoje zavesti . . . Vidim ga na robu, kjer ga ni. Tam se ga dotaknem. S svetlobo? Da, ker ga »»ne vidim«« . Preskočil sem svojo zavest, ki je ne morem preskočiti? Vidim ‘Predmet’, ki ga »»ne vidim«« ? ‘Predmeta’ ni? Ne biva, saj ne eksistira. Ne eksistira, ker ne biva. Paradoks? V absurde ne verjamem.) Eksistiram in bivam ter »sem«. ‘Predmet’ ne biva in ne eksistira ter je. Vidim nekaj, kar je, ker »sem«? Sem, kar nisem, in nisem, kar sem: vidim nekaj, česar ni? Tega »»ne vidim«« , saj »nisem«? Da, ‘Predmeta’ »»ne vidim«« , ker »sem«. Kje je ‘Predmet’ ? Na koncu moje zavesti. Postavim ga ven, kjer ni ničesar. Na konec zavesti? Da. Hkrati ga iz zavesti (konca svoje paradigme) postavim na konec svoje zavesti, kjer ni ničesar. Je ‘Predmet’ objektivno realen? Da, na koncu zavesti. Subjektivno resničen je na koncu moje zavesti. Na koncu zavesti ter moje zavesti ni ničesar. Tako sem postavil ‘Predmet’. Objektivno sem ga postavil na konec zavesti. Tudi na konec svoje zavesti sem ga postavil objektivno. Ni subjektiven? Je: na koncu moje zavesti. Tja sem ga postavil objektivno. Iz konca svoje zavesti sem ga objektivno postavil na konec svoje paradigme, kjer je objektivno realen. Onstran moje zavesti je zavest, na drugi strani moje paradigme je moja zavest . . . Determinacija je negacija, negacija je determinacija. Moja zavest je, ker ni paradigma, ta je, saj ni moja zavest. Zavest je, kar ni. Tudi moja zavest je zavest. Vmes ni meje, je pa prehodna. Onstran je rob. Na drugi strani moje zavesti? Da, zavesti. Te? Da, moje zavesti. Tam je ‘Predmet’. Je objektivno realen? Da, ker ga ni. Ni subjektivno resničen? Da, saj ga ni. Objektivne realnosti torej ni zunaj zavesti. Kar je zunaj zavesti, je znotraj. Kar je znotraj, je zunaj. Znotraj je subjektivna, zunaj pa objektivna. Kar je subjektivno, je objektivno, kar je objektivno, je subjektivno. Sem to našel? Da. Tega sem se spomnil tako, da sem ustvaril. Ustvaril sem, kar sem našel, ker sem se spomnil. Ustvaril sem, kar sem se spomnil, saj sem našel. Našel sem, kar sem ustvaril, ker sem se spomnil. Spomnil sem se, kar sem ustvaril, saj sem našel. Spomnil sem se, kar sem našel, ker sem ustvaril. Kaj? Objektivno resničnost? Da, subjektivno realnost. To? Da, objektivno realnost. Rečem, da je zunaj moje zavesti objektivna resničnost; pravim, da je v zavesti. Onstran te je objektivno realna v moji zavesti. Ne morem reči, da je objektivna resničnost zunaj zavesti. Tam je moja paradigma. Je onstran zavesti objektivna realnost? Ne. Tam je moja zavest. Kdor pravi, da objektivna resničnost eksistira zunaj zavesti, reče absurd. Onstran zavesti ne biva ničesar, razen ‘Predmeta’, ki je znotraj zavesti. Hipotez si ne izmišljam: vanje verjamem. Če verjamem, ne vem. Ne verjamem v absurd. Tako sem se zmotil, da imam prav. Kdor verjame v absurd, ni veren, marveč religiozen. Zmotil se je tako, da nima prav. Ateist ne verjame v Boga? Ne. Verjame v absurd, saj ni veren. Je marksist ateist? Da. Je religiozen, ker ne verjame v Boga, saj ga ima. Nima Boga? Verjame v paradoks? Nima večnosti. Potuje torej v neskončnost (k Bogu). Je Bog v svetu? Da, v kavarni. Sam ne smem v kavarno, ker sem ‘svoboden’, saj »…nimam…« ‘Predmeta’. ‘Predmeta’ ni v kavarni: je na koncu sveta. Svet se konča na koncu Prihodnosti. Pot do resnice je sama resnica. Je večna mandala: nikoli se ne konča. Je objektivno realna? Konec je na začetku, začetek na koncu. Začetek je v moji zavesti, konec na koncu moje paradigme. Konec moje paradigme je na začetku moje zavesti, na njenem koncu je ‘Predmet’. Na začetku zavesti je moja zavest, na koncu zavesti pa Temelj. ‘Predmet’ ? Da. Sta ista in ista ter enaka in enaka. Temelj torej »…imam…« , ker »sem«. ‘Predmeta’ »…nimam…« , saj »nisem«. Ter vice versa. Temelj je večen, ker verjamem v ‘Predmet’. Verjamem v Temelj, saj je ‘Predmet’ večen. Ne vem? V absurd ne verjamem. Ne potujem torej v Bodočnost; potujem v Prihodnost. 2 Objektivna relativnost zapade pod isto in enako načelo kot subjektivna. Bivajočost bivajočega je bit kot bitnost, bit bitnosti pa ‘Predmet’. Bit bivajočega je ‘nič, ki ga ni’. Bit biti kot ‘Predmet’ pa ‘nič, ki ga ni, ker ga ni’. ‘Niča, ki ga ni’ »ni«, saj eksistira ter biva. ‘Nič, ki ga ni, ker ga ni’ ne biva, saj ne eksistira in ga ni. Bit torej »je«, ‘Predmet’ pa je. Bivajoče je razcepljeno, bit dvožariščna, ‘Predmet’ je enožariščen. Bivajoče biva in eksistira ter »je«, bit eksistira in biva ter »ni«, ‘Predmeta’ ni, ker ne biva in ne eksistira. ‘Nič, ki ga ni’ je, saj ima bit. ‘Nič, ki ga ni, ker ga ni’ nima biti, saj ga ni. Bit ‘niča, ki ga ni’ je ‘nič, ki ga ni, ker ga ni’. Bit ‘niča, ki ga ni, saj ga ni’ je ‘bit, ki nima niča’. ‘Predmet’ je Temelj ter obratno. Sem potencialen, ker sem aktualen: ‘Predmeta’, ki »je« Temelj, »…nimam…« . Aktualen sem, saj sem potencialen: »…imam…« Temelj, ki »ni« ‘Predmet’. 3 Kako naj Kant razum v izkustvu očisti čutnosti, če ima izkušnjo, kjer je čutnost ločil od razuma? Od kod torej motiv, da čisti razum? ‘Stvar (sama) na sebi’. Eksistira in biva tako, da je za Kanta negibni gibalec. Kot takšna giblje metafizičnega znanstvenika, ki razum očisti, ko ga združil s čutnostjo. Od tod njegov pomen ter smisel. Kdaj združi zavest z nezavednim? Potuje k ‘stvari’: v neskončnost prestopa mejo.