Osmi (beli) dan v črnem tednu?

Za tiste v prihodnosti prihodnosti sedanjosti,

ki se jih mogoče tiče, ker se jih morda spominjam.

Humanist

Pleonazem pove, kar reče in pravi, ker reče, kar pove ter pravi, saj pravi, kar reče in pove?

Kaj pleonazem pove, če pravi ter reče, da pove in pravi, ker tega ne reče, saj pravi, ker tega ne reče ter pove?

Kaj pravi, če tega ne pove, niti ne reče?

Kaj reče, če tega ne pove, ampak pravi?

Če tega ne pove in pravi, saj pravi, ker ne reče, niti pove, kaj pove?

Pove, da pravi, saj ne reče, tega pa ne pove?

Reče, da pove, ker ne pravi, saj to pravi, ker pove, ne pa reče?

Pravi, da pove, saj ne reče, ker to reče, saj pove, ne pa pravi?

Pove, da reče, ker ne pravi, temveč tega ne pove?

Pravi, da ne pove, saj reče, ker tega ne reče?

Ne pove pa, saj pravi; ne reče pa, da pove, ker pravi?

Tega ne pravi, saj ne pove, marveč reče?

Kaj pravi, če to pove, ne pa reče, to pa pove?

Če pove, kar pove ter ne reče?

Kaj pravi?

Kaj pove, če to pravi, reče pa ne, ker to pravi?

Kaj pa pove, če pravi, kar pravi, ampak ne reče?

Kaj torej reče, če tega ne reče, pove pa, saj ne pove?

Ker reče, saj pravi, da ne reče, ker to pove; ne pove pa, saj reče, da ne reče, ker pravi: saj pravi, temveč reče, da to pove, ne pa reče?

To marveč pravi, da pa tega ne pravi – ker reče, ampak pove?

Pravi enako, saj to reče in pove, ker pleonazma ne pravi?

Ne reče pa istega ter ne pove, saj tega ne pravi, ker pove isto?

To pravi, ne pa reče, ne pove pa pleonazma: pravi in reče enako, to pa pove?

Kaj torej reče, če pravi isto (ter to pove), reče pa pleonazem, saj ne pravi enakega: to reče in pa pove, pleonazma pa ne pravi?

Kaj torej pravi?

Reče enako ter isto, ker to pravi, pove pa, saj reče enako?

Tega pa ne pove, temveč pravi in reče, ker to pravi ter pove in ne reče, tega pa ne reče, to marveč pove ter pravi?

Pove torej, da pravi, saj ne reče, tega pa ne pove, ker pove isto, ne pa enakega, saj pravi enako, isto pa ne, ker to reče, pove pa in pravi?

Reče (ne pa pravi), ampak pove, saj tega ne reče, temveč pove?

Pove (to pa reče), ker tega ne pravi, pravi enako, ne pa enakega ter istega in istega, saj pove ter reče, pravi pa ne?

Reče pleonazem, ker tega ne pravi, pove pa enako in enako, ne pa istega kot enakega?

Pove pleonazem, saj tega ne reče, ker pravi isto ter isto in enako ter enako, pravi pa enako in isto, saj ne pove pleonazma, ker reče enako kot isto?

Reče isto ter isto, kar pravi, saj reče (pove pa enako in isto)?

Pove enako, isto pa ne, ker reče ter pravi (ne pove pa enakega in istega)?

Vidi, ker ve?

Ve, saj vidi?

Vidi resnični svet, ve pa, da je realen, ker ve za realni svet, saj vidi, da je resničen?

Ve za resnični svet, ker vidi, da ni resničen, saj vidi realni svet, ker tega ne vidi?

Ve ali vidi?

Vidi, saj ne ve?

Vidi ali ve?

Ve, ker ne vidi?

Vidi, saj ne vidi, ne ve pa, ker ve?

Ne vidi, saj vidi, ker ve, saj ne ve?

Vidi ali ne, ker ve?

Ne vidi ali vidi, saj ne ve?

Ne ve ali ve, ker vidi?

Ve ali ne ve, ne pa vidi?

Kaj ve?

Kar vidi, saj tega ne ve?

Tudi vidi?

Ne ve pa, kaj vidi?

Pleonazem?

Ta ni enak, ker je isti, saj je enak in enak?

Isti je, ker je isti, saj je enak, ker je isti?

Pri Descartesu objektivna realnost ni realnost stvari iz zunanjega sveta?

Ni realnost ideje kot nečesa predstav(lje)nega ?

Tudi pri Karteziju (ta je Descartes) objektivnost objektivne realnosti ni objektivnost dejanskosti, ampak je objektivnost intencionalnega objekta, predmeta kot objekta znotraj korelacije cogito-cogitatum (po Husserlu noesis-noema)?

Znotraj omenjene korelacije je intencionalni predmet (kot objekt) bistvo kot kajstvo?

Subjekt (cogito, noesis), ki je mišljenje (cogitatum, noema)?

Kot bistvo je subjekt čisti predmet, čista misel?

Pove jo definicija kot kajstvo, kot mišljenje?

Mišljeno bistvo ali kajstvo stvari kot vsebina ideje ali pojma, ki s spoznavnega stališča »biva« le v svoji permanentni možnosti kot realnost kot objektivnost objektivne realnosti, je torejobjektivnost kot realnost kot čista objektnost, pred-stavnost ?

Je bistvo ideje, ki ga definicija pojma pove kot kajstvo?

Je bistvo pojma, ki ga definicija ideje izreče kot kajstvo?

Bistvo ideje je nedefinirano kajstvo pojma, bistvo pojma pa ni definirano kajstvo ideje?

Bistvo ideje je kot definicija pojma isto kot kajstvo ideje, ker je bistvo pojma kot definicija ideje enako kot kajstvo pojma (ter vice versa)?

Kot definicija pojma je bistvo ideje isto kot njeno kajstvo, kot definicija ideje pa je bistvo pojma njegovemu kajstvu enako (in enako ter isto)?

Je definicija pojma ista kot definicija ideje, ki je enaka kot definicija pojma?

Prva je bistvo ideje kot kajstvo, druga kot kajstvo ni bistvo pojma?

Pri prvi je bistvo isto kot kajstvo, pri drugi je enako, saj je pojem isti kot ideja, ta pa ni enaka kot pojem?

Vem za idejo po njenem bistvu, ne pa za kajstvo pojma, ker vem za idejo po njenem kajstvu, ne vem pa za bistvo pojma?

Vem za pojem po njegovem kajstvu, ne vem pa za bistvo ideje, saj vem za pojem po njegovem bistvu, ne pa za kajstvo ideje?

Je bistvo isto kot kajstvo, ideja pa ni enaka kot pojem, ker je kajstvo enako kot bistvo, pojem pa je isti kot ideja (in vice versa)?

Pojem je bistvu enak, saj je ideja, ta pa je pojem, ker je ista kot kajstvo?

Pojem je enak ter isti, saj je ideja, ideja je ista in enaka, ker je pojem – bistvo je enako ter isto, kajstvo pa je isto in enako (ter vice versa)?

Vem za bistvo, saj vem za isto, ne pa za enako?

Če vem za kajstvo, vem za enako, ne vem pa za bistvo?

Vem za isto in za enako?

Za kaj torej vem?

Za pojem, ki je enak ter isti, ker ne vem za idejo; in vem za idejo, ki je ista ter enaka, saj ne vem za pojem (in vice versa)?

Za kaj vem, če vem za enako ter isto?

Za idejo, ki je ista in enaka, ker ne vem za pojem; ter za pojem, ki je enak in isti, saj ne vem za idejo (ter vice versa)?

Lahko vem za bistvo, ne pa za kajstvo?

Vem za kajstvo, ne pa za bistvo?

Ne v realnem izkustvu, kjer je pojem isti in enak, ker je ideja; ne v resnični izkušnji, kjer je ideja ista kot bistvo, pojem pa je enak kot kajstvo?

Če je izkustvo isto ter enako, saj je izkušnja, ta pa je in ni izkušnja, ker je izkustvo?

Danes človek ni dejanski, ker Descartesa ne »razume« ?

Je pa stvaren, saj »razume« Kartezija?

Verjame, ker je absurdno, saj ne verjame, da umre, ker to ve?

Kaj ve?

Kar ve Descartes, ki je Kartezij – tega pa ne verjame?

Verjame Karteziju, ne pa Descartesu?

Ne verjame Karteziju, saj verjame Descartesu, ker ve, kar Kartezij, Descartesu pa ne verjame?

Kaj torej ve?

Kar Kartezij, ki je Descartes?

Toda tega ne ve, saj verjame Karteziju, ki ni Kartezij, ne pa Descartesu, ki ni Kartezij, ker ve, kar Kartezij, ne ve pa, kar Descartes, saj nobenemu ne verjame?

Ve, kar Descartes, ki je Kartezij?

Tega ne ve, ker verjame Descartesu, ki ni Descartes, in ne Karteziju, ki ni Descartes, saj ve, kar Descartes, ne pa, kar Katezij, ter ne verjame nobenemu?

Kdo je Kartezij, če ni Descartes, niti Kartezij?

Tudi Descartes ni Descartes, ker ni Kartezij?

Kdo je torej Descartes, če je Kartezij, saj ni Descartes, ker ni Kartezij, saj je Descartes?

Kdo je Kartezij, ki ni Kartezij, ampak Descartes, je pa Kartezij in ni Descartes?

Kaj ve Kartezij, ki je Descartes, ne ve pa, kar ve Descartes, ker ni Kartezij?

Kaj ve Descartes?

Ni ta Kartezij, ki tega ne ve, Kartezij pa ni Descartes?

Kartezij ni Kartezij, niti Descartes; Descartes ni Descartes, niti Kartezij?

Ve Kartezij, kar ve Descartes, ni pa Kartezij, saj Descartesu ne verjame?

Tudi Descartes (ta je Kartezij) ve, kar Descartes (ki je Kartezij) – Kartezij, ki ni Kartezij, verjame Descartesu, ta pa Descartesu ne verjame, ker ni Descartes?

Je Kartezij?

Da, ni Descartes, ne Kartezij?

Kdo je torej Descartes, ki ne ve, da je Kartezij, saj ne verjame, da je Descartes?

Kartezij pa ne ve, kdo je, ker je Descartes, ta pa ve, da je Descartes, saj ve kdo je, ker ni Descartes?

(Ni Kartezij subjekt ter je v situaciji Descartesa?

Descartes pa je v situaciji Kartezija, saj je subjekt?

Prvi objektivne resničnosti ni postavil v zavest (kot Kartezij), temveč na drugo stran, ker je dejanski?

Tudi Descartes objektivne realnosti ni postavil v zavest (kot Descartes), saj ni dejanski?

Onstran je stvarni Kartezij, na tej pa dejanski Descartes?

Zunaj stvarnega Descartesa ni, tukaj pa je dejanski Kartezij?

Današnji človek pravi, kar reče?

Da je objektivno realen, pove s pleonazmom, ker razume Kartezija (ne pa Descartesa)?

Reče, kar pravi: s pleonazmom pove, da je objektivno resničen, saj razume Descartesa (ki je Descartes)?

Kdo se torej zaveda dejanske stvari, če se kratko in malo zaveda stvari?

Kdo se zaveda stvarne stvari, če se kratko ter malo zaveda dejanske stvari?

Ničesar ni na drugi strani zavesti?

Kaj je onstran zavesti, če ima zavest samo eno stran?

Stvarna stvar je na drugi strani dejanske, je pa zunaj roba zavesti, ki ima dva bregova (eden je rob)?

Dejanska stvar pa je na bregu zavesti, ker je na njenem robu: ista je, saj je enaka?

Ni tam tudi stvarna stvar, ki ni enaka, ker je ista, saj je na drugi strani zavesti (ta nima ne brega ne roba)?)

(Kartezij je subjekt v situaciji Descartesa, ta pa je subjekt v situaciji Kartezija?

Situacija je subjekt, ker je subjekt situacija (in vice versa)?

Kdo je pod Krimom, če je Descartes Kartezij?

Descartes je pod Krimom Kartezija, ali je Kartezij pod Krimom Descartesa, saj pod Krimom ni ne Kartezija ne Descartesa, sta pa v situaciji, ker nista subjekta?

Kje je Krim, če ni situacija?

Kje sta subjekta, če sta pod Krimom?

Kartezij je subjekt, saj je Descartes, ta pa je enak ter isti, ker je v situaciji?

Descartes je Kartezij, saj je subjekt, subjekt pa je isti, ker je enak, saj ni subjekt?

Eden je pod Krimom, ker je v situaciji?

Drugi je v situaciji, saj je pod Krimom?

Descartes (ta je Kartezij)?

Kartezij, ki ni Kartezij?

Kje je Descartes?

Kjer je Kartezij?

Tudi Kartezij je enak, ker ni isti?

Je stvarni Descartes dejanski Kartezij, ki ni stvarni Descartes?

Eden je isti, drugi dejanski?

Drugi je eden, isti pa eden?

Med obema je meja, »ne« pa ‘meja’ ?

Onstran meje je Kartezij Descartes, saj je meja prestopna, ker ni prehodna?

Zunaj ‘meje’ »»ne vidim«« Kartezija (Descartesa), saj ju »»vidim«« na njenem robu in bregu, ker ‘meja’ nima nobene strani?

Tam je Descartes Kartezij – Kartezij pa je poslednji člen, saj je Descartes?

Tukaj pa je Kartezij Descartes, ki ni razcepljen, ker je na drugi strani, saj je Kartezij Descartes, ker je na robu?

Je zadnji na bregu, ni pa enak, ampak isti?)

Z daljnogledom (ki poveča desetkrat) opazujem sto metrov oddaljeni predmet s premerom enega metra. Vidim ga desetkrat večjega, kot če ga s prostim očesom zagledam deset metrov od sebe.

Ker od daljnogleda ni neodvisen?

Da?

Če omenjeni predmet ne obstaja, ni daljnogleda?

Zakaj ne?

Kako vem, da predmet v premeru obseže meter?

Izmerim ga brez daljnogleda.

Z daljnogledom?

Da.

Kaj si povem?

Kar pravim, saj rečem?

Pravim, povem pa, ker rečem?

Da, rečem, povem pa, saj pravim?

Kaj samemu sebi pravim?

Kar povem, ker rečem?

Povem, saj pravim, ker rečem?

To rečem, saj to pravim in povem?

Toda, kaj sebi samemu rečem?

Kar povem, ker pravim?

Kar povem, saj rečem, ker pravimi?

Tega ne pravim, povem pa, saj rečem?

Sebi povem, ker pravim ter rečem, to pa pravim in povem ter rečem, saj rečem, ker povem in pravim?

Sebi pravim ter povem in rečem; to povem, saj pravim, ker rečem, tega pa ne rečem ter pravim in povem?

Sebi to rečem, povem pa, saj pravim – ter to povem in rečem ter pravim; ker to pravim, saj ne povem, ker tega ne rečem?

Kdaj sem enak, z daljnogledom pa isti: kdaj pa sem z daljnogledom isti, če nisem enak?

Ko sem isti, saj brez daljnogleda nisem isti: tedaj sem enak, ne pa takrat?

Takrat nisem enak, ne pa tedaj, ker sem tedaj, na pa takrat?

Nimam daljnogleda tedaj, ne pa takrat, saj ga imam tedaj?

Imam ga takrat, ko tedaj nisem isti?

Isti sem tudi tedaj, ko ga nimam takrat?

Kdaj sem enak, če tedaj nisem isti?

Kdaj sem enak, če nisem enak?

Ko sem isti?

Takrat sem tedaj, tedaj pa takrat?

Tedaj nisem takrat, sem pa tedaj, ker sem enak?

Tedaj nisem enak, saj sem isti – ker sem enak?

Sem isti takrat, saj sem enak, ker nisem enak?

Kdaj sem enak?

Tedaj in takrat?

Tedaj nisem isti, saj sem takrat?

Takrat sem enak, ker sem tedaj?

Kdaj?

Ko sem isti, saj sem enak?

Ko sem enak, ker sem isti?

Star sem enako kot brat, če sva doma?

Vrnem se k bratu iz trgovine, ki ostane doma, ker sem star isto?

Takrat nisem tedaj, saj tedaj nisem takrat?

Tedaj ali takrat?

Ne, tedaj?

Takrat ali tedaj?

Tedaj, ne pa takrat?

Sem tedaj mlajši?

Da, takrat?

Takrat sem starejši, ne pa tedaj?

Takrat z bratom nisva enaka, ker sva tedaj ista?

Takrat pa sva ista, ne pa tedaj?

Če se k bratu vrnem brez daljnogleda?

Če pridem domov z daljnogledom, se vrnem enak: prispem k istemu bratu, nikoli pa ne pridem nazaj?

Se takrat vrnem tedaj, ne pa takrat?

Tedaj ne prispem tedaj, ampak tedaj?

Kam?

K enakemu bratu, ki je isti?

K istemu bratu, nisem pa isti?

Tedaj sem enak, sem pa takrat; takrat nisem isti, saj sem tedaj?

Je takrat brat isti, ker je tedaj: tedaj pa je isti, saj je takrat?

Tedaj sem pri bratu, ker sem starejši?

Ne pa takrat, saj tedaj nisem takrat?

Ko nisem starejši, sem z bratom enak – stara sva enako, ker je brat isti?

Ko pa je mlajši, sem z bratom isti, saj je enak, nisva pa ista?

Kdaj sva enaka?

Ko je brat isti, ker je enak?

Stara sva isto, saj nisva enaka?

Kdaj sva ista?

Star sem enako in isto – tedaj sva z bratom stara enako, takrat pa sem star isto ter enako?

Sem tedaj star takrat, tedaj pa tedaj?

Sem takrat star tedaj, takrat pa tedaj?

Če se vrnem brez daljnogleda nisem resničen, ker sem realen: če pa se vrnem realen, sem resničen, saj pridem domov z daljnogledom?

Nikoli se ne vrnem domov z daljnogledom, ker sem resničen, saj nisem realen?

Dom pa dosežem brez daljnogleda, ker nisem isti, niti enak: ne prispem k istemu bratu, ki je enak, saj je enak, ni pa enak?

Ker sem isti?

Da, enak; brat pa je enak, saj je isti?

Tudi z daljnogledom sem isti?

Pridem k istemu bratu z limito, ker je enak?

Brat ni resničen, saj je realen?

Prispem k enakemu bratu, ker sem realen, saj nisem resničen?

Resničen sem pri realnemu bratu, ker sem realen, brat pa je resničen doma, kjer je realen, ni pa resničen?

Sem doma sam pri bratu, to pa z realnim daljnogledom, ki ni realen?

Doma sem brez daljnogleda, toda resnično doma – pri resničnemu bratu, ki je realen?

Doma sem realno, saj sem resničen; to pa pri bratu, ki je realen, ker ni resničen?

Nikoli nisem doma: bratu se poljubno približam, toda le z daljnogledom?

Koliko sem star brez daljnogleda?

Domov pridem k enakemu bratu, ta pa je zdoma?

Gleda me z daljnogledom, če je doma (nikoli pa ne dosežem doma)?

Doma sem torej v realnem svetu, saj sem star enako kot brat, ki je starejši?

Nisem pa doma v resničnem svetu, če nimam daljnogleda, ki je realen, ker nimam daljnogleda v resničnem svetu?

Doma sem pri realnem bratu, ki je resničen: ni ga doma, od doma me gleda z resničnim daljnogledom, saj nikoli ne pridem domov (če nisem realen, ker nisem resničen)?

Brez daljnogleda?

Da, vrnem se domov k istemu in enakemu bratu?

Nisem doma z daljnogledom v realnemu domu, saj sem resničen; pri realnemu bratu, ki živi v resničnem svetu, kjer je doma, ker ni realen?

Doma sem pri bratu, saj sem resničen?

‘Tam’ je doma tudi brat, ki je realen?

Kdo ima daljnogled?

Brat, ki je isti, ker je enak, saj je doma takrat, ko je resničen, tedaj pa ga ni doma, ker je takrat realen?

Daljnogled imam sam?

Tedaj, ko sem doma z resničnim daljnogledom, nisem pa pri bratu, ki je doma, saj sem enak, ker sem isti?

Takrat sem pri bratu doma brez limite, saj nisem doma: doma pa sem zdoma, ker živim v realnem svetu, ki je resničen?

Descartes živi v realnem svetu, ki je resničen, Kartezij pa v resničnem svetu, ki je realen?

Kdo postavi objektivno realnost v idejo, ne pa v dejanskost?

Descartes: ta je dejanski Kartezij, ki vrne v idejo objektivno resničnost, ker ni dejanski?

Dejanski je tudi Kartezij, saj ni Kartezij?

Oba Descartesa sta objektivna (eden je realen, drugi ni Descartes)?

Kdo je resničen?

Kartezij, ki je Descartes?

Ta je Descartes, ki je Descartes?

Ideja je dvožariščna: ni Kartezij Kartezij, ker Descartes misli, da ni Kartezij?

Pove pleonazem Descartes, če Bog ne ustvari Kartezija, saj je Kartezij Descartes?

Kdo torej pove pleonazem, če Bog ustvari Kartezija, ker je Descartes Kartezij?

Cogito, ergo sum?

Je dvožariščen Descartes – ta je, saj misli, da je Kartezij, pod pogojem boga?

Ni Bog Bog, njegov vzrok pa je bog?

Kaj misli Kartezij pod pogojem Boga, če je Descartes?

Kaj misli bog pod pogojem Kartezija, če ima Descartes idejo Kartezija pod pogojem Boga?

Da je Bog, ker ni Bog, saj je Descartes Karteziji, ker misli Kartezij, da ima objektivno realno idejo o Descartesu, saj ni Descartes?

Je resničen?

Da, realen, ker je Kartezij?

Tudi ta ni Descartes, ki je resnični Kartezij, saj ni realen?

Kdo je dejanski?

Descartes, ki nima le idee, temveč objektivno resnično idejo, ker je kratko in malo Kartezij?

Dejanski pa je Kartezij, le da ima objektivno realno idejo Descartes, ki je Kartezij?

Je dejanski Descartes, ki je resničen, saj je realen?

Ni dejanski Kartezij, ker je dvožariščen, saj je Descartes?

Oba ustvari Bog, ker pove pleonazem Kartezij?

Pleonazem pove Descartes, saj Kartezij ni Descartest, Descartes pa ni Kartezij?

Tudi človek je danes dejanski, ker se ne spomni drugega kot pleonazma?

Objektivna resničnost je objektivna realnost, saj je prvo postavil onstran zavesti?

Drugo je vrnil v zavest, ker je danes človek realen, saj je resničen?

Je človek danes dejanski, ker je realen, saj nima zunaj zavesti ničesar mimo samega sebe, ker je resničen?

Tudi ta ni danes resničen, ampak realen: dejanski je na drugi strani zavesti, saj se zaveda samega sebe, ker ni dejanski?

Realen je, saj je resničen, ker je dejanski?

Resničen je, ni pa realen, saj je dejanski?

Ni dejanski, ker je resničen in realen, saj je resničen, ker je dejanski, saj ni dejanski?

Realen je, ker je realen ter resničen, saj je dejanski, ker je resničen, saj je realen?

Kam torej potuje Descartes, ki ga ustvari Bog pod pogojem boga?

Kam pa potuje Kartezij, ki je Descartes?

Danes potuje človek v bodočnost, ker nima prihodnosti?

Pove pleonazem, saj tega ne reče, ker pravi?

(Naj verjamem v Prihodnost?

Da (verjamem), ker sem humanist.

Ne vem za sedanjost?

Ne, spomnim se prihodnosti njene prihodnosti.

(Lahko verjamem, ker ne vem?

Če se spomnim (ne verjamem v absurd).

Morem vedeti, če se ne spomnim?

Saj ne verjamem (ne verjamem v paradoks).)

Do osmega črnega dne v črnem tednu vselej pridem z limito; nikoli pa ne dosežem z limito v črnem tednu osmega belega dne?

Damjan Ograjenšek, filozof

Ne hrast ne hrošč ga ne pozna, človek ni krona sveta.

Je tam morda jezero plavo

ali je zelen ledenik?

O Lilliputu je vse znano,

o Brobdingnagu nikdar nič.

Gregor Strniša

(Za tiste, ki se jih morda tiče.)

Pleonazem ali besedno preobilje je nepotrebna uporaba različnih, vendar istopomenskih besed. Danes sta pojma ‘objektivna dejanskost’ in ‘objektivna realnost’ zamenljiva.

Za današnjega človeka, ki ne pozna Descartesa kot Kartezija, ne Kartezija kot Reneja, je ‘Renatus’ isti kot Descartes, Rene pa enak kot ‘Cartesius’. Zanj je ‘Renatus Cartesius’ isti, ne pa enak kot Renatus Cartesius, ker je zanj Descartes enak, saj ni isti. Ni isti kot Kartezij, ker tudi Kartezij ni zanj Kartezij, ampak Descartes (ta pa je zanj enak kot Kartezij, ki ni neenak kot Descartes).

Sta torej enaka, nista pa ista.

Ista sta, ne pa enaka.

(Kaj rečem, če rečem pleonazem, ker rečem Kartezij, ne pravim pa Descartes, tega pa ne povem?

Kaj pravim, če rečem Descartes, tega pa ne povem, povem pa Kartezij, saj tega ne rečem?

Kaj torej povem?

Descartes?

Tega ne pravim, niti ne rečem, ker ravno to pravim?

Ne rečem Descartes?

Pravim Kartezij, ne pravim pa pleonazma?

Če pleonazem rečem?

Rečem Descartes, ne povem pa Kartezija, saj tega ne pravim?

Tega ne rečem?

Ni Kartezij enak, ne pa isti, ker je Descartes?

Tudi Descartes je Kartezij, saj je isti, ni pa enak – ker je enak samemu sebi?

Kartezij ni isti kot Descartes, ni pa enak, saj je Kartezij?

S pleonazmom povem, da je Descartes samemu sebi enak, ker je Kartezij, isti pa ni?

Tudi ta pa sebi samemu ni enak, če ni Descartes?

To pravim, ne pa rečem, niti povem (tega ne pravim, niti ne rečem, temveč povem; to pa rečem, saj tega ne povem, ker tega ne rečem)?

Tedaj povem pleonazem?

Kartezij ni isti, saj je enak, ker je Descartes?

Je enak, ni pa isti?

Če rečem Kartezij, pravim Descartes, povem pa, da je Kartezij?

Če pravim Descartes, tega ne rečem, tega pa ne povem?

Takrat je Descartes Descartes, saj je Kartezij?

Tedaj pa Kartezij ni Descartes, ker ni Kartezij?

Takrat povem torej tedaj, tako pa ne rečem, saj tega ne pravim?

Tedaj pa povem takrat, ker tega ne pravim, saj tega ne rečem?

Kdaj povem pleonazem?

Tedaj, ne takrat?

Takrat ne povem tedaj, ampak pleonazem, ker tedaj ne povem takrat?

Pleonazem povem takrat, ne pa tedaj?

Tedaj ne povem takrat, ampak pleonazem, saj takrat ne povem tedaj?

Je Descartes Kartezij?

Takrat in tedaj je Descartes?

Tudi ta je tedaj takrat?

Ni Descartes, je pa Kartezij?

Pleonazma ne povem?

Tedaj je Descartes Kartezij, Kartezij pa takrat ni Descartes?

Takrat je Descartes Kartezij, ker je Kartezij tedaj Descartes?

Descartes takrat ni Kartezij, Kartezij pa takrat ni Descartes?

Tedaj ni niti Kartezij, saj je Descartes?

Kartezij tedaj ni Descartes, Descartes pa tedaj ni Kartezij?

Takrat ni niti Descartes, ker je Kartezij?

Tedaj ni niti takrat, takrat pa niti tedaj?

Tedaj ni tedaj, takrat ni takrat?

Tedaj je takrat, saj ni tedaj (ker je takrat tedaj)?

Takrat je tedaj, saj ni takrat (ker je tedaj takrat)?

Takrat je tedaj?

Da, tedaj je takrat?)

(Danes pomeni realnost dejanskost, ki je objektivna?

Kot takšna je najbolj realna, ker je najbolj dejanska?

Danes dejanskost ne pomeni realnosti, ki je objektivna?

Kot takšna ni najbolj dejanska, saj ni najbolj realna?

Objektivna realnost je objektivna, realna objektivnost pa je realna?

Ker je objektivna resničnost dejanska?

Kot takšna pa ni najbolj realna, saj je najbolj dejanska?

Realna objektivnost je realna, objektivna realnost pa je objektivna?

Ker je dejanska resničnost objektivna, saj je najbolj dejanska, ker je najbolj realna?

Je danes ‘Renatus’ isti kot Descartes, saj je enak kot Rene, ‘Rene’ pa je enak kot ‘Cartesius’, ker je isti kot Renatus?

Saj danes ni res, da je Rene, ki je enak, isti kot ‘Rene’, niti da ‘Rene’ (ki je danes enak kot ‘Cartesius’) ‘Cartesiusu’ ni enak?

Descartes je ‘Cartesius’, ker je ‘Renatus’ Renatus, Rene pa ni Descartes, marveč ‘Rene’ ?

Je ‘Renatus’ ‘Cartesius’, ni pa Renatus?

Renatus ni Cartesius, saj ta ni ‘Descartes’, ker ‘Rene’ ni Rene?

Renatus pa je Cartesius, ni pa ‘Renatus’ ?

Danes ni isti Rene Descartes enak kot Descartes Rene, saj ‘Renatus Cartesius’ (ki je enak) ni isti kot Renatus Cartesius?

Ker je Rene danes Renatus, če ni Descartes Cartesius?

Je danes Descartes enak, saj ni isti, Cartesius pa ni Descartes, marveč Renatus?

Cartesius je enak, ni pa Descartes, ker je Rene Rene?

Ta je isti, ni pa enak (je enak, saj ni isti)?

Renatus ni Rene, Rene ni Renatus?

Danes Rene ni ‘Rene’, ker Renatus ni isti, saj je enak, ker ni Rene?

Če je Renatus isti (saj je enak in isti), je Rene?

Toda Rene je Renatus, ker je Renatus isti, Rene pa enak (saj je isti ter enak)?

Če je Rene enak, ker je isti in enak, ni Renatus?

Renatus pa je Rene, saj je Rene enak, Renatus pa isti, ker je enak ter isti?

‘Renatus Cartesius’ je danes isti, ni pa enak, saj je Renatus Cartesius enak, ker ni isti kot ‘Renatus Cartesius’ ?

Kdo je Rene, če je danes Renatus Cartesius?

Danes Rene ni Renatus?

Rene je enak kot Renatus, saj Rene ni Renatus (Rene pa ni ‘Rene’) ?

Kdo je danes torej Renatus, ki je enak kot Rene, ker ni ‘Renatus’ ?

Isti Rene ni enak, ni pa Renatus?

Tudi Renatus je enak, saj ni Rene, ker ni isti?

Ni bil Rene včasih Descartes, Renatus pa je danes Cartesius?

Danes ne gre za pleonazem?

Za časa Reneja Renatus ni bil enak in isti (kot Rene), danes pa je Rene Descartes isti, ni pa enak kot Renatus Cartesius?

Oba sta objektivno realna, le da je eden dejanski?

To danes ni Rene, ki ni isti kot Renatus, saj je Renatus enak kot Descartes, ker ni Rene?

V času Reneja je to Renatus, ki je enak kot Rene, ta pa je isti kot Descartes, ni pa enak ter isti?

V času Renatusa pa to ni Rene, ki je isti kot Renatus, ta pa je enak kot Cartesius, ni pa isti in enak?

V času Reneja je Renatus enak kot Rene, v času Renatusa pa je Rene isti kot Renatus?

Časa obeh sta enaka, ne pa ista, saj sta Rene ter Renatus ista, ne pa enaka?

Oba sta ista, ker sta ista, njuna časa pa nista enaka, saj sta enaka?

Je Descartes isti, ni pa enak, ker je Renatus?

Tudi ta je danes Rene, saj gre za pleonazem?

Renatus je zunaj zavesti?

Danes sta oba objektivno realna?

Onstran je Rene, Renatus pa ni dejanski?

Rene ni Renatus, ker je enak?

Renatus je Rene, ni pa isti?

Sta danes oba objektivno dejanska, saj je na drugi strani Renatus, ne pa Rene, ki ni realen?

Kaj torej povem, če rečem pleonazem?

Renatus je isti kot Rene?

To rečem, saj rečem?

Toda kaj rečem, če pleonazem povem?

Da je Renatus enak, ni pa isti?

Je pa enak, saj je enak (to povem, ker povem)?

Ne postavi živi Rene v življenju Renatusa v njegovo zavest dejanskega Kartezija?

Za vzrok zunaj zavesti ima idejo Descartesa, ki ni dejanski, idejo Boga pa ima onstran predstavljanja kot učinek boga?

Saj postavi v življenju Reneja živi Renatus v njegovo zavest dejanskega Descartesa?

Kot učinek na drugi strani zavesti pa nima le ideje Kartezija, ker ima zunaj misli idejo boga?

Je vzrok boga Bog, ne pa bog?

Vzrok Boga ni bog, Bog pa ne?

Kdo se re-prezentira, če se oba prezentirata ?

Se bog reprezentira, ker se prezentira?

Bog se prezentira, saj se reprezentira?

Kdo pa se prezentira ?

bog, ki se re-prezentira, ali Bog, ki se re-prezentira ?

Kdo je torej bog?

Kdo je Bog?)

Je pleonazem tale?

Rene je ‘Renatus’, Renatus pa je Rene, saj sta ista, nista pa enaka, ker sta enaka, ne pa ista?

Absurd?

Enaka sta in enaka ter ista in ista?

Res je, da Rene ni Renatus, marveč ‘Rene’ ?

Ne pa, da je Renatus ‘Rene’, saj ‘Rene’ ni ‘Renatus’, ‘Renatus’ pa je Renatus (ker ni res, da je Rene ‘Renatus’, saj ‘Renatus’ ni ‘Rene’, ‘Rene’ pa je Rene)?

Ista sta ter ista in enaka ter enaka?

Ni res, da je Cartesius Descartes, temveč ‘Cartesius’ ?

Ker je res, da Descartes ni ‘Cartesius’, saj je ‘Descartes ‘Cartesius’, ‘Cartesius’ pa ni Descartes?

Res je, da Rene ni ‘Renatus’, ker je ‘Cartesius’ ‘Descartes’, ‘Renatus’ pa ni Renatus?

Za Descartesa je stvar objektivno realna, saj je realno objektiva?

Ni zanj objektivno resnična ideja, ne pa stvar onstran zavesti?

Tam stvar sicer je, ni pa dejanska?

Ker je ‘tam’ ?

Za Descartesa, ki je Kartezij, je stvar torej objektivno realna, za Kartezija (ta je Descartes) pa ni realno objektivna?

Kdo je Kartezij, če ni Kartezij?

Kdo je Descartes, če je Kartezij?

(Rene je ‘Rene’, ni pa Renatus?

‘Renatus’ ni ‘Renatus’, je pa Rene?

Renatus je ‘Rene’, ker ni Renatus?

‘Rene’ ni Renatus, saj je ‘Rene’ ?

Rene je Rene, ni pa Rene?

Rene je enak kot ‘Renatus’, če je isti in enak, ker je ‘Rene’ ?

Ni pa isti kot Renatus?

‘Renatus’ ni isti kot Rene, saj je enak ter isti, ker je Renatus?

Če je enak kot Rene?

Ta je isti in enak, ni pa enak ter iti, saj je enak in enak, ker je isti kot ‘Renatus’ (je pa isti ter isti)?

Je Renatus ‘Renatus’, saj ni Renatus?

Rene ni Rene, ker je Rene?

Za Reneja, ki je ‘Rene’, je stvar objektivno realna?

Ne pa za ‘Reneja’, ki je Rene?

Stvar je zanj realno objektivna?

Rene je torej Rene, ne pa Rene, saj je ‘Rene’ ?

Stvar za Renatusa ni objektivno resnična?

Ne pa za ‘Renatusa’, ki je Rene, ni pa Renatus?

Ta je isti, ker je enak, saj je ‘Renatus’, ni pa Rene?

‘Renatus’ je torej Rene (ker je Renatus, ki je ‘Renatus’), ni pa ‘Renatus’ ?

Za Renatusa je stvar resnično objektivna, saj je za ‘Renatusa’ objektivno realna?

Za ‘Renatusa’ ni resnično realna, ker je za Renatusa objektivno resnična?

Za Reneja, ki je Renatus, je stvar resnično objektivna in objektivno resnična?

Če pa Rene ni ter je Rene?

Stvar zanj ni resnična, je pa objektivna, saj je realna?

Je stvar zanj realna, ni pa resnična, ker je objektivna?

Ideja ni le idea, hkrati je že ideatum ?

Stvar ni zunaj zavesti, kjer sicer je, ni pa dejanska?

Je znotraj zavesti, kjer sicer ni, je pa dejanska?

Ni zunaj, ne znotraj, ne znotraj ne zunaj?

Tam stvar torej je?

Ni je v zavesti, saj je dejanska, je pa v zavesti?

Tam pa je ni?

Ker kratko in malo je, saj ni dejanska?)

Človek danes »razume« Descartesa, saj ni dejanski?

Ve, da umre – tega pa ne verjame?

Objektivne resničnosti ni postavil v zavest (kot Kartezij), temveč na drugo stran, ker je dejanski?

Da je objektivno realen, pove s pleonazmom, saj razume Kartezija (ne pa Descartesa)?

Se torej zaveda dejanske stvari, če se kratko in malo zaveda stvari?

Ni na drugi strani zavesti ničesar?

(Dejanska stvar, ki ni dejanska, in stvar, ki je kratko ter malo stvar, ker je dejanska?

Se stvar re-prezentira, saj se prezentira, to pa tako, da se prezentira, ker se reprezentira?

Stvar se prezentira, saj se re-prezentira, ker se reprezentira, saj se prezentira?

Se lahko re-prezentira, ne pa prezentira, in prezentira, ker se ne re-prezentira ?

Da, če je mogoče, da se re-prezentira, pa ne »re-prezentira«, saj se prezentira ter reprezentira, ker se ne reprezentira in prezentira, saj je možno, da se reprezentira ter prezentira in ne prezentira ter reprezentira, ker se prezentira, ne pa reprezentira, saj se prezentira?

Če je torej možno, da se stvar prezentira, ni pa mogoče, da se »prezentira«, ker se reprezentira in prezentira, pa ne prezentira ter reprezentira, saj je mogoče, da se prezentira in reprezentira, ker se ne reprezentira, saj se prezentira, ker se re-prezentira, ni pa res, da se prezentira ter reprezentira?

Če je mogoče, saj je možno, ker je možno, ni pa mogoče, saj je mogoče?

Ni možno, ker ni mogoče, saj ni mogoče, je pa možno in ni možno?

Možno je, da se stvar re-prezentira, ker je mogoče, da je ista, saj je mogoče, da stvar ni enaka?

Ni pa mogoče, ker je možno, saj je možno, da je enaka stvar, ni pa ista, ker se stvar prezentira ?

Če je stvar ista ter ista, se re-prezentira, saj se ne prezentira, če pa se prezentira, če se ne »prezentira«, je enaka in enaka?

V prvem primeru se stvar re-prezentira, ker se prezentira, saj se ne prezentira ter re-prezentira, ker se ne prezentira ?

V drugem primeru pa se prezentira, saj se prezentira, ker se ne re-prezentira, ampak se prezentira, saj se ne prezentira in reprezentira?

Re-prezentira se, ker se prezentira, ne pa re-prezentira, saj se tedaj ne »prezentira« ?

Ista pa ni enaka, če ni enaka, ker je enaka, saj je enaka, ker ni ista, če je ista, saj ni enaka?

Prva je enaka, ker ni ista, druga pa ni ista ter ista, saj ni ista, ker je enaka in ni enaka ter ista?

Prva je stvar, saj ni kratko in malo, druga pa je dejanska stvar, ker ni kratko ter malo dejanska stvar?

Je prva dejanska stvar, saj je stvar, druga pa je dejanska, kratko in malo pa ni stvar?

Kaj pove Descartes, če reče Rene ter pravi Kartezij?

Reče Renatus, ker pove pleonazem, saj ne pravi Descartes?

Pleonazem ni v tem, da je Kartezij Descartes, Descartes pa pove, da reče, ker pravi?

Je ta, da je Descartes Descartes, saj to pove, pa tega ne pravi, ker tega ne reče?

Od kod Karteziju Bog?

Descartes misli, saj je Kartezij?

Od kod bog Descartesu?

Od Boga, ki je vzrok samega sebe?

Bog pove, da je Bog, isti Renatus pa pravi, reče pa Rene, ki je enak?

Da je vzrok samemu sebi pod pogojem boga, ker se Kartezij spomni Descartesa, saj Rene ni Renatus?

Pleonazem ni ta, da je Kartezij Descartes, ker je pozabil, da je Kartezij?

Kdo je Descates, če je Kartezij?

Kdo je Kartezij: ta ni ničesar pozabil, saj se mimo pleonazma ne spomni ničesar?

Danes se objektivne realnosti spomnim?

Pleonazem je ta, da je zunaj zavesti, ker je nisem pozabil?

Ni pleonazem prav ta, da sem se dejanskost kratko in malo spomnil?

Nisem je postavil iz zavesti, kjer nimam ničesar?

To pa od zunaj, kjer nimam zavesti?)

Njegov napredek je v tem, da potuje brez konca?

Potuje na konec, ker nima začetka?

Napreduje tako, da stoji na mestu?

Kot dejanski Descartes (ki je enak ter isti) tudi današnji človek ni dejanski, (isti je, saj je enak)?

Pleonazem Reneja je v tem, da je ustvaril Boga, ki se ne spomni ‘Reneja’ ?

Kartezij ni vzrok samega sebe, ne pa Bog?

Bog je svoj lastni vzrok, ker se spomni ‘Renatusa’, ne pa Reneja?

Tudi Cartesius je vzrok Descartesa pod pogojem Boga?

Pod tem pogojem se ‘Renatus’ ne spomni Reneja, spričo samega sebe pa se spomni boga?

Kaj ustvari današnji človek?

Napredek brez konca in kraja?

Je človek danes dejanski, saj kratko ter malo je?

Umrl bo jutri, ne pa včeraj?

Se je včeraj rodil, danes pa ne?

Je danes dejanski?

Na začetek in na konec prispe z limito?

Enostavno torej je?

Stoji na mestu, ker napreduje tako, da potuje, potuje pa tako, da le potuje?

Definicija neskončne množice danes torej je: del je enak kot celota, saj je isti, celota pa je del, ker je ista ter enaka?

(Fenomen resničnega sveta rešujejo danes z abstrakcijo, to pa s prejšnjim?)

Damjan Ograjenšek, filozof

Teoremi matematike predpostavljajo matematične objekte?

». . . kje cveti na nebu čista, daljna, sama, Severnica . . .«

Gregor Strniša

Matematika je resnična, če ima realne predmete, ne pa, če ima resnične objekte?

Takrat je realna?

Je matematika realna, ker so njeni objekti resnični, saj je realna, ker nima resničnih objektov, ampak realne predmete?

Kaj manjka resnični matematiki, če je realna?

Kaj manjka realni matematiki, ki je resnična?

Prvi ničesar, saj je realna?

Tudi druga je realna, ker je resnična?

Resnična matematika je realna, saj ima predmete, ki so objekti?

Realna matematika je resnična, ker ima objekte, ki so predmeti?

Nobeni ničesar ne manjka: resnična matematika je obsojena na realnost, realna pa na resničnost?

Je prva svobodna, saj ne more iz bunkerja, kjer nima objektov, ker ni realna?

Druga pa je realna, saj ima resnične objekte, ker je svobodna: ne more iz bunkerja, kjer nima predmetov?

Matematika ni obsojena na svobodo, saj je resnična?

Obsojena je na resničnost, ker je realna, saj je svobodna?

Če je resnična, je realna?

Zaprta je v bunkerju, ker je svobodna?

Če ni realna, je svobodna?

Ne more iz bunkerja, saj ni resnična?

Če je resnična, ima realne predmete: zaprta je v svobodnem bunkerju, kjer je realna, ker premore resnične objekte?

Če je realna, je svobodna, saj je resnična?

Tako je obsojena, ker ne more iz bunkerja, kjer ne premore resničnih objektov?

Nima pa realnih predmetov, saj je resnična, ker je realna?

Zaprta je v bunkerju, saj je svobodna: ima predmete, ki so resnični, in objekte, ki niso resnični?

So njeni teoremi realni?

Da, resnični?

Niso resnični?

Ne, realni?

Matematika je svobodna natanko takrat, ko njeni teoremi niso realni, ker so resnični?

Natančno tedaj je obsojena na svobodo?

Svobodna je, saj je realna, ni pa resnična, ker ima resnične objekte, ki so predmeti, ter realne predmete, ki so objekti?

Ni pa realna, saj je svobodna, ker je resnična?

Ista je, saj je svobodna, ker je enaka?

Enaka je, saj je ista, ni pa enaka, ker ni svobodna?

Je predmet objekt, saj je limita realna, ker nikoli ne prispem do predmeta?

Objekt dosežem s predmetom, če je realna limita resnična?

Se ne bližam objektu brez konca in kraja, to pa s predmetom?

Tega dosežem z limito, saj prispem do objekta?

Če je limita resnična, ker ni »resnična«, saj »je« realna?

Do kod pridem s predmetom, če prispem do objekta?

Do »objekta«, toda ne do objekta?

To pa z istim predmetom, ki je enak?

Z enakim, ki je na koncu isti, ker štejem brez konca?

Kaj je na začetku, če štejem brez začetka?

Ničesar, mimo objekta?

Tudi ta ni isti, saj ni enak: spremenljivka tudi na koncu nima začetka?

Resničnost je realna, ker teoremi matematike predpostavijo matematične objekte?

Realnost ni resnična, saj prazna spremenljivka ni prazna?

Prazna spremenljivka je realna, ker ni prazna?

Realnost je resnična, saj teoremi matematike predpostavijo matematične predmete?

Matematika je prazna, ker v matematični spremenljivki ni matematičnega objekta?

Teoremi matematike predpostavijo matematične predmete, saj matematika ni prazna?

Prazna je matematična spremenljivka, ker matematika nima objektov, marveč predmete?

Prazna je matematika, ne pa matematična spremenljivka, ki nima ne začetka ne konca?

Damjan Ograjenšek, filozof

Narava v ljubosumju svojem lepote skriva nam neznane, ne bomo jih dosegli s strojem, dokler razum jih ne ugane. Vladimir Solovljov

Lahko izkušnja kdaj popolnoma potrdi fizikalno teorijo?

Je sestava fizikalne podobe sveta vezana na pojme in na proces niza abstrakcij?

V svetu ni videti Hilbertovega prostora, brez katerega kvantna mehanika ne more?

Ne operaterjev, ki jih je treba prirejati fizikalnim količinam?

Še preden pa postanejo nepogrešljivi za fiziko, matematika takšne pojme že dobro pozna, ker je več kot znanost?

Ni jezik?

Kultura je meč, ki reže sam?

Je matematika umetni jezik, ki s svojimi konstrukcijami (ter transformacijami) ustreza dejanskosti?

Njeni znaki pomenijo nekaj v dejanskosti, saj se formalizira tako, da zapiše svoj jezik v idealni sistem, ki ni dejanski, ustreza pa realnemu sistemu, ki ni idealen?

Idealni sistem matematike je idealen, ker je formaliziran, saj ni formalen?

Njegova vsebina je realni sistem, ki je dejanski, ker je model matematike?

Transformacije in konstrukcije njenih znakov imajo torej model v realnosti, saj ustrezajo realnim znakom, ki so dejanski?

Ti niso idealni, idealni znaki matematike pa niso realni?

Od kod idealnemu znaku realna vsebina?

Zakaj je vsebina realnega znaka idealna?

Ker se idealni jezik determinira tako, da negira realni jezik, saj se realni jezik determinira tako, da negira jezik idej?

Smo danes daleč od Newtonove:

»Hipotez ne postavljam.«

ter bližje Einsteinu:

»Poljuben poizkus čisto logične izpeljave osnovnih pojmov in zakonov fizike iz elementarne izkušnje je obsojen na propad?« ?

Realni jezik je torej idealen, ker ima realno vsebino, le da idealni jezik ni idealen, če ima idealno vsebino, če ni realen? 

Realni jezik je idealen natanko takrat, ko se njegova realna vsebina zrcali v zrcalu obrnjeno?

Kje se zrcali idealna vsebina idealnega jezika, če naj je realen?

V realnem zrcalu?

Da, če se zrcali tako, da ni obrnjena?

Če se v realnem zrcalu zrcali realna vsebina realnega jezika tako, da ni obrnjena, realni jezik ni idealen?

Če ni idealen, se determinira kot realen, saj determinacija ni negacija?

Negacija ni determinacija, če je idealni jezik idealen, ker nima realne vsebine?

Če realni jezik nima idealne vsebine, je zgolj realen, saj njegovo realno zrcalo ni idealno?

Kaj vidim v idealnem zrcalu jezika, ki se samo negira?

Realno vsebino, če negacija ni determinacija?

Jezik je zgolj idealen, ker ga ne vidim v realnem zrcalu idealnega jezika?

Idealni jezik je idealen, saj se v realnem zrcalu vidi kot idealen, v idealnem pa kot realen?

Realni jezik je realen, ker se v idealnem zrcalu vidi kot realen, v realnem pa kot idealen?

Kje je idealno zrcalo realnega jezika?

Kjer je realno zrcalo idealnega jezika?

Prvo je v realni vsebini realnega jezika, saj je jezik idealen?

Drugega ni v idealni vsebini idealnega jezika, če jezik ni realen?

Toda le, če je negacija determinacija, ta pa ni determinacija, če je determinacija?

Smrt sem postavil na stran, ker v realnem zrcalu danes ne vidim idealnega?

Bo determinacija negacija (negacija determinacija) jutri, saj nikoli ne umrem?

Umrem na koncu neskončnega regresa?

Bil sem že na njegovem začetku, ker prestopam mejo, ki ni prehodna?

Tudi na koncu, saj potujem brez konca?

Stojim na mestu?

Manjka mi ‘Predmet’ ?

Nimam Temelja, »…imam…« pa ‘predmet’, ker dosežem temelj z limito?

Temelj ni ‘predmet’, saj do konca obzorja pridem tako, da nikoli ne dosežem resnice?

Ker se obzorje nikjer ne konča?

Kaj prinesem na dan, če se zaklad lesketa v globini kot prej, saj sem plankar?

Manjka ‘predmetu’ Temelj (ker zadnji ni mrtev), saj umrem jutri (nikoli pa danes), ker nimam večnosti?

V absurde ne verjamem, saj Temelju ne manjka ‘Predmet’ ?

Kaj torej prinesem iz globine, če se ne potopim iz sredine?

Ne verjamem v paradoks, ker nisem naraven?

Kaj dobim, če nimam v žepu »…ničesar…« ?

Da delam noč in dan, saj me ne morejo potegniti za dividendo, ker nisem delavec?

Da sem filozof, saj nisem socialni »filozof« (»duhovni« proletarec)?

Da živim samo enkrat, ker sem večen?

Da ne umrem le od kruha?

Tudi ti stori tako, prijazni bralec (spominjam se prihodnosti tvoje prihodnosti (z izhodiščem v pozitivni ničli), saj sem humanist, ker mi ne gre za ljudi, ampak za človeka . . . ), pa boš »…imel…« ‘Predmet’ ?

Ga lahko prodaš za denar?

Da, če vanj ne verjameš?

                                            Damjan Ograjenšek, filozof

Kar rož je vzklilo iz prsti, od limbarja mi ljubše ni. Na jezera ima jezikov in z vsemi jezeri molči. Omar Hajjam

Vidim, kar vidim, ali vidim, kar vem?

S prostim očesom vidim, kaj pa, ne vem?

Z daljnogledom ne vidim isto, vem pa, kaj vidim?

Isto znova pogledam s prostim očesom?

Kaj vidim?

Enako, ker sedaj vem, kaj vidim, saj gledam isto?

Vidim isto kot prej?

Da, enako?

Kako vidim isto in ne vem, kaj vidim, če znova pogledam ter ne vem, kaj vidim brez daljnogleda?

Tako, da ne vem, kaj vidim, ker gledam enako?

Vidim isto in enako, saj gledam, kar vidim, ne gledam pa enako ter isto, ker vem, saj vidim, ne vidim pa, kar vem?

V prvem primeru vidim, kar vidim, ker ne vem, kaj gledam?

V drugem primeru gledam, kar vem, saj vem, kaj vidim?

Vidim, ker gledam, saj ne vem, kaj vidim?

Gledam, ker vidim, saj ne vem, kaj gledam?

Vidim, ker vidim, saj ne gledam?

Gledam, ker vidim, saj vidim?

Ne gledam: vidim, česar ne vem, ker vem, kaj vidim, ne gledam pa, kar vem?

Gledam: vidim, kar vem, saj vem, kaj vidim, ker gledam, kar vidim?

V prvem primeru vidim isto in enako, saj ne gledam?

V drugem primeru gledam, ker vidim, saj vidim enako ter isto?

Vidim isto in enako, ne pa enako ter isto, ker vidim, kar vidim, saj ne vidim, kar vem?

Če gledam, vidim enako in isto, ker vidim, kar vidim, saj vidim, kar vem, ne vidim pa isto ter enako?

Kaj gledam, če ne vidim, kar vem?

Kaj vidim, če ne gledam, česar ne vidim?

Gledam, kar vem, če tega ne vidim?

Vem, kaj vidim, če tega ne gledam?

Vidim, ker vidim, saj vem, ker vidim, saj ne vidim, ker vidim?

Gledam, saj vidim, ker vem, saj vidim, ker vidim, saj gledam?

Vem, ker vidim, saj vidim, ker ne vidim?

Vem, saj gledam, ker vidim, saj vidim?

Lahko vidim, če vem, kaj vidim, ker vidim, saj ne vem?

Vidim, ker vidim, saj ne vidim, kar vem?

Če je predaleč vidim, ker ne vidim, saj vidim, ker ne vem?

Če je preblizu, vidim isto in enako, saj vidim enako ter isto?

Če ni predaleč ne preblizu, vidim, ker gledam, saj si približam z dokazom, ker vidim, saj vem, ker vidim, saj vidim?

Če je predaleč, ker je preblizu, saj je preblizu, ker je predaleč, je paradoks tale: ne potrebujem dokaza, saj vidim, ker ne vidim, saj vidim, ker vem – to gledam, saj vidim, ker dokaza ne potrebujem, saj ne vidim?

Česa ne vidim?

Kar gledam brez dokaza, ker to vidim?

Kaj vidim?

Kar vem, saj dokaza ne potrebujem, ker to gledam?

Ne vidim, saj vidim, ker gledam?

To gledam, saj vidim, ker vem?

Dokaza ne rabim, saj ne vidim, ker vidim, ampak gledam, saj vidim, ker ne vidim?

Če ni predaleč ne preblizu, rabim dokaz, saj gledam, ker ne gledam, temveč vem, saj vidim, ker vem, saj vem?

                                                                                                     Damjan Ograjenšek, filozof

Smrti ne postavim na konec, marveč na stran?

Začudenje je čustvo filozofa in filozofija se začne z začudenjem.

                                                                                                                             Platon

Lahko se strinjam, da »so« moji možgani ‘možgani v kadi’, ker eksistiram in bivam tako, da je med bivanjem ter eksistenco ‘meja’ ?

Moja indukcija je v prihodnosti zato stabilna in ne nasprotuje logičnim ali vzročnim zakonom?

Od tod moja prihodnost?

Opravka imam s čistimi možnostmi, ki niso absurdne, ampak paradoksalne – saj so resnične?

»…Imam…« torej Prihodnost?

Metafizikova prihodnost ostane prihodnost?

Nima Prihodnosti, »…ima…« namreč Bodočnost?

Se Putnam ne moti?

Ne?

Ima prav dr. Ule?

Da?

Oba imata prav, ker to verjameta?

Kako naj možgani v kadi vedo, da so možgani v kadi?

Tega ne morejo vedeti?

Kako naj vedo, da to niso?

Tudi tega ne morejo vedeti?

Putnam to ve, saj verjame, da možgani niso le možgani v kadi?

To ve tudi dr. Ule, ker verjame, da ne moremo verjeti Putnamu?

Sprejmem Putnamovo tiho predpostavko?

Da njegovi možgani niso možgani v kadi?

Zunanji svet obstaja: Putnamove misli so resnične, saj se nanašajo na predmete onstran njegove zavesti?

Misli dejansko in spozna, da njegovi možgani niso le ‘možgani v kadi’ ?

Ti tega ne morejo?

Možgani lahko kvečjemu »v sebi« miselno govorijo, da so možgani v kadi, ker se njihove misli ter besede ne nanašajo na ničesar zunaj njih?

Putnam to dejansko spozna?

Kako to ve?

So njegovi možgani v resnici ‘možgani v kadi’ ?

Če da, so njihove misli resnične: onstran njih ni ničesar?

Zakaj ne predpostavi tega?

Če trdi, da njegovi možgani niso ‘možgani v kadi’, lahko trdi tudi nasprotno?

Če obstaja zunanji svet, njegovi možgani niso v kadi?

Če so v kadi, sveta ni na drugi strani?

Ni njegovega sveta?

V prvem primeru je zunaj, v drugem pa je notranji?

Možgani z onstranim svetom niso v kadi, možgani z notranjim nimajo zunanjega sveta?

Trditvi sta enaki in isti, saj sta isti ter enaki?

Obe sta resnični, ker sta isti?

Obe sta enaki, saj sta resnični?

Mogoče je, da je kdo le ‘možgani v kadi’, hkrati pa o tem še v resnici razmišlja?

Ni mogoče, da bi kdo o tem le v resnici razmišljal, obenem pa bi ne bil ‘možgani v kadi’ ?

Če je kdo le ‘možgani v kadi’, razmišlja o tem po resnici?

Če misli po resnici, nima možganov v kadi?

Njegova misel je “resnična” ?

Njegovi možgani so v kadi, ker niso?

Misli po resnici, saj njegovih možganov ni v kadi, ker so v kadi?

Njegovi možgani so enaki: so ‘možgani v kadi’ ?

Njegovi ‘možgani v kadi’ so isti: so njegovi možgani?

Njegovi možgani niso možgani, marveč ‘možgani’ ?

Njegovi ‘možgani’ niso ‘možgani’, temveč možgani?

Misel je torej resnična, saj ni resnična; ni resnična, ker je resnična?

Je resnična, saj nima sveta na drugi strani?

Njen svet je le notranji, ker misel ni resnična?

Nima zunanjega sveta?

Da, saj ima možgane?

Nima notranjega sveta?

Ne, ima ‘možgane’ ?

‘Možgani’ imajo možgane: zato imajo svet onstran?

Ta je notranji, ker imajo možgani ‘možgane’ ?

Je notranji svet isti kot zunanji, saj so ‘možgani’ enaki kot možgani?

Svet onstran je enak kot notranji?

So možgani isti kot ‘možgani’ ?

Če ima kdo ‘možgane v kadi’, nima sveta znanstvenika, ki ga v tem vara od zunaj?

Če nima ‘možganov v kadi’, ima onstrani svet?

V tem ga nihče ne vara?

Ima zunanji svet, v tem se vara od znotraj?

Ne vara se od znotraj, ker nima sveta na drugi strani?

Nima le onstranega sveta?

Ima tudi notranjega?

Ima tudi zunanjega, saj nima le notranjega?

Oba sta resnična?

Na drugi strani je resničen, ker ni enak?

Notranji je resničen, saj ni isti?

Je enak, ker onstrani ni enak, marveč isti?

Ta je isti, saj notranji ni isti?

Ni enak?

Zunanji svet »je« notranji, ki »ni« onstran?

Notranji svet »je« zunanji, ki »ni« notranji?

Onstrani svet »ni« notranji, ki »je« zunanji?

Notranji svet »ni« onstrani, ki »je« notranji?

Enačba je resnična?

Na mestu enačaja je ‘meja, ki nima zunanjega roba’ ?

‘Meja’ je prestopna?

Putnam trdi le eno stran?

Prehaja čez mejo, ki poveže obe strani z delitvijo in ju loči s povezavo?

Meja ni prehodna?

Pisec ne pozna ‘meje’, zato je njegova enačba resnična?

Sprejmem tiho predpostavko dr. Uleta?

Ta ne verjame Putnamu ter ne ve, ali so naši možgani v kadi?

Kaj torej verjame?

Nekaj mora?

Če ne verjame Putnamu, mora predpostaviti nekaj drugega?

Če ne ve, da so naši možgani v kadi, kaj ve?

Kar verjame?

Kaj verjame?

Kar predpostavi?

Kaj pa predpostavi?

Če ničesar ne predpostavi, nima prihodnosti?

Takrat ga ni?

Predpostavi, da se v prihodnosti dotakne resnice?

Dotakne se je potencialno?

Kar je dovolj, če je resnica aktualno?

Tako tudi je, le da »ni« vidna, ker je predaleč?

Zakaj ne morem verjeti ne Putnamu ne dr. Uletu?

Verjamem in vem, da »…imata…« ‘predmet’, ne pa ‘Predmeta’ ?

Zadnjega ni v bivanju, ne v eksistenci?

Temelj je ‘predmet’ ?

Temelj »je« ‘Predmet’, ta pa »ni« Temelj?

‘Utemeljen’ »sem« ?

Verjamem (to vem), da »…imam…« ‘Predmet’, »…ne…« pa Temelja (‘Predmeta’ »…nimam…« , »…imam…« pa Temelj), saj ‘predmet’ »ni« temelj?

»…Je…« temelj, ker »ni« ‘Predmet’ ?

Putnam ne ve za ‘Predmet’, saj verjame v ‘predmet’ ?

Če bi zvedel za ‘Predmet’, tega ne bi verjel?

Tudi dr. Ule »…ima…« ‘predmet’ ?

Ne strinja se s Putnamovo predpostavko?

Morda bi verjel v Temelj?

Nima ‘Predmeta’ ?

Prispe metafizika do ‘predmeta’ kratko ter malo tako, da se mu bliža v neskončnost – kar je absurd?

Tako, da do njega enostavno ne pride – kar je tudi absurd?

V obeh primerih ga predpostavi?

»Vidi« ga, ker je predaleč?

Prvič tako, da ve, da prispe do njega, saj to verjame?

Drugič tako, da ve (in to verjame), da do njega ne pride?

Kratko malo ne prispem do ‘Predmeta’ ?

Se mu danes v neskončnost bližam tako, da do njega nikoli ne pridem?

Kratko ter malo prispem do njega, ker danes nimam ‘premeta’ ?

Sem, kar »nisem«, in nisem, kar »sem«, saj »…imam…« Prihodnost?

‘Tja’ pridem po sledi, ki ne vodi nikamor kot pot, ki ne ve, kam gre?

Je to paradoks?

‘Predmeta’ »»ne vidim«« , ker je predaleč?

Tako daleč, da ga v eksistenci, ne v bivanju, ni?

Je?

Da?

Tiha predpostavka?

Ne zame, saj »sem« (sem ‘utemeljen’)?

Metafizik je utemeljen tako, da zgornje predpostavke nima?

»…Ima…« pa ‘predmet’ ?

Do njega prispe, ker nikoli ne pride?

Do njega nikoli ne prispe, saj pride?

V obeh primerih »…ima…« prihodnost, ki je v Bodočnosti?

Od tod njegova preteklost?

Sam ‘Predmeta’ torej »…nimam…« , ker zaznavam njegovo gravitacijo?

Tudi metafizik zaznava njegovo gravitacijo, saj  »…ima…« ‘predmet’ ?

Kako naj kratko ter malo prispe do njega, ker pride, saj se mu bliža v neskončnost?

Kako naj se razum dotakne resnice, ker se neskončnost nikjer ne konča?

Do ‘predmeta’ prispe tako, da do njega ne pride?

Tako, da v obeh primerih prestopi mejo med bivanjem in eksistenco?

Meja ni prehodna, saj je zunanja, ker je ni (biva ter eksistira)?

Ne prestopim je, saj nisem religiozen?

Preidem (potencialno) notranjo mejo?

Ta je (ne eksistira, ker ne biva) in je prestopna (‘Predmeta’ »…nimam…« , saj sem ‘utemeljen’ (»sem«))?

Preide metafizik neprestopno?

Ve za ‘predmet’ (ta biva ter eksistira predaleč), ker verjame v absurd?

Do njega kratko in malo prispe, saj do njega nikoli ne pride?

Nikoli ne prispe do njega, ker do njega pride?

Ne zaveda se absurda, da je ‘predmet’ pomanjkljiv?

Tako je utemeljen, saj ‘predmetu’ nikoli ničesar ne manjka?

Se zaveda absurda, da vselej nekaj manjka temelju?

Tako je ‘opredmeten’ (temelju ne manjka ničesar)?

Biva, ker ne eksistira?

Tako »biva« ?

Ne »biva«, marveč »eksistira«, saj ne biva?

Ne »eksistira«, ker »biva«, saj ne eksistira?

Eksistira, ker ne biva, marveč »eksistira« ?

Ve za absurd?

Potuje v neskončnost?

Prehaja mejo, ki ni prestopna?

Kaj predpostavi?

‘predmet’ ?

Tako je utemeljen?

V ‘Predmet’ ne verjame?

Je njegova tiha predpostavka, da je meja (ki ni prehodna) prestopna (tiha predpostavka prehodne meje, ki absolutno ni prestopna)?

Zaveda se, da je meja absolutna, ne ve pa, da ni prehodna?

Ve, da je prestopna, ne zaveda pa se, da je absolutna meja?

Zaveda se zavestno ter nezavedno ve?

Ve zavestno in se zaveda nezavedno?

Nenehno prehaja mejo (ki je absolutno neprestopna) ter potuje v neskončnost?

Vleče ga gravitacija ‘predmeta’ ?

Tiho predpostavi absolutno in potuje v neskončno, saj ‘predmet’ kratko ter malo »…ima…« ?

Putnam ne verjame, da so njegovi možgani v kadi, dr. Ule pa ne verjame, tihi predpostavki prvega?

V njuni zavesti biva gravitacija?

‘predmet’ eksistira na drugi strani?

In vice versa ?

Metafizik torej prispe do ‘predmeta’ (ki »biva« ter »eksistira«), ker se njegov razum resnice dotakne asimptotično, saj nikoli ne pride na konec neskončnosti?

Meja med eksistenco in bivanjem, (ki kot zunanja ni prestopna (kot takšna je absolutna)), je zanj prestopna, ker nima nobene zunanje meje – potuje na konec neskončnosti ter nikoli ne pride do konca, saj ne verjame v ‘Predmet’ (in to ve)?

Ve, da je zunaj zavesti objektivna realnost ter to verjame?

Če to ve in verjame, lahko trdi, da se zaveda ter ve za tisto, česar ni v njegovi zavesti?

To je njegov argument: argumentirano trdi, da je nekaj onstran njegove zavesti in da je tisto objektivna realnost?

Verjame karkoli, ker to trdi?

Največji metafizik je zdrava pamet?

Nobenih argumentov nima razen svojih trditev: vem, da bom umrl, saj tega ne verjamem?

Putnam predpostavi, da ni ničesar zunaj njegove zavesti?

Od tod trdi, da njegovi možgani niso v kadi?

To le zato, kot mu očita dr. Ule, ker tiho predpostavi, da je nekaj na drugi strani zavesti?

Po mnenju dr. Uleta za to nima dokaza?

Res ne, saj potuje v neskončnost?

Toda kam potuje dr. Ule?

Kaj trdi?

Da je za prihodnost dovolj relativna gotovost?

Potuje v regressusu ad infinitum ?

Kaj je na koncu?

Objektivna realnost?

Je ta onstran zavesti?

Dr. Ule tega ne ve, ker tako verjame?

Je znotraj zavesti?

Verjame, saj tega ne ve?

Kaj verjame?

Če ne ve ter tega ne verjame, mora verjeti kaj drugega?

Če ne ve, da je objektivna realnost zunaj ali znotraj zavesti in to verjame, kaj ve?

Kar verjame?

Ne more vedeti, če ne verjame?

Ne more verjeti, če ne ve?

Verjame, da ne ve?

Ve, da ne verjame?

Če ne verjame ničesar drugega, ne more vedeti, da ne verjame?

Če nič drugega ne ve, ne more verjeti, da ne ve?

Ne ve ničesar, če ne ve, da ne verjame?

Če nič ne ve, ničesar ne verjame?

Če nič ne verjame, ničesar ne ve?

Ne verjame, da se njegov razum dotakne resnice v neskončnosti?

To verjame, ker tega ne ve?

To ve, saj tega ne verjame?

Kaj raziskuje?

Predmet?

»…Ima…« torej ‘predmet’, ker se omeji od ‘Predmeta’ ?

Raziskuje celovitost ‘predmeta’ ?

Pred celovitostjo ‘Predmeta’ se ne zameji?

Celote ne raziskuje, marveč le del, saj ne verjame v ‘Predmet’ ter to ve, ker verjame in ve za ‘predmet’ ?

Ta je predmet njegove raziskave, saj njegova raziskava nima predmeta?

»…Ima…« pa ‘Predmet’, le da dr. Ule vanj ne verjame ter to ve?

Zato tudi »je« ?

Utemeljen je s ‘predmetom’, ker v ‘Predmet’ ne verjame in to ve?

Ničesar ne ve?

Ve za gravitacijo ‘predmeta’, saj njegova raziskava nima predmeta?

Nič ne verjame?

Raziskuje predmet, ker verjame v težnost ‘predmeta’ ?

Ta  ima gravitacijo?

Da, saj raziskovalec raziskuje predmet?

Ta težo tudi ima, ker je predmet raziskave dr. Uleta ‘predmet’ ?

Je ‘predmet’ raziskave predmet?

Predmet ni ‘predmet’ raziskave?

Kaj torej raziskava raziskuje?

‘predmet’ ?

Da, predmet?

‘predmet’ predmeta je ‘predmet’ ?

Predmet ‘predmeta’ pa predmet ?

Ne raziskuje ‘predmeta’, saj ni predmeta, ker raziskuje raziskava predmet, saj ni ‘predmeta’ ?

Ker »»ne vidim«« ‘Predmeta’, ki ne ne eksistira?

Temelj, ki ne ne biva, je ‘Predmet’ ?

»Je« tudi dr. Ule, ki v ‘Predmet’ ne verjame, saj to ve?

To pa tako, da »…ima…« ‘predmet’, ker je predmet njegove raziskave predmet?

Raziskuje torej predmet, saj »…nima…« ‘predmeta’ ?

Tako je utemeljen, ker mu manjka ‘Predmet’ ?

Ni obsojen na svobodo, saj mu ničesar ne manjka?

Bo prišel do predmeta?

Ne, ker raziskuje ‘predmet’ ?

Do ‘predmeta’ ?

Zahteva nemogoče: Prihodnost brez večnosti?

Obsojen je na Bodočnost?

To ve?

Tega ne more vedeti, saj je svoboden?

‘Utemeljen’ sem, ker mi ne manjka temelj, ‘Predmeta’ namreč »…nimam…« ?

Izvira od tod svoboda dr. Uleta, saj je svoboden v preteklosti?

Svoboden je ter spontan, ker vedno prispe na konec?

Ima torej Bodočnost, saj je prav vse, kar stori?

Gravitacije ‘Predmeta’ ne zaznava in do njega nikoli ne pride, ker vanj ne verjame?

»…Ima…« torej ‘predmet’, ki je njegov temelj, saj ne verjame v Temelj?

Ne ve, da so njegovi možgani v kadi, ki jih njegov ‘predmet’ stimulira tako, da dr. Ule ne ve, da je prost?

Tako je obsojen, ker za to nima argumentacije?

Trdi, da je ‘Predmet’ iluzija, saj ga sploh ni?

Ni na drugi strani zavesti ničesar, mimo objektivne realnosti?

Ta je ‘Predmet’ ?

So moji možgani v kadi?

Tega ne vem, ker tako verjamem?

Tako sem ‘utemeljen’ ter sem ‘svoboden’, saj nisem tako obsojen?

To verjamem, ker to vem?

To le trdim?

Imam za to argument?

»…Imam…« ‘Predmet’, ki ga »…nimam…« ?

In vice versa ?

Bivam ter eksistiram?

Nikoli ne prestopim zunanje meje (med bivanjem in eksistenco)?

Potencialno to mejo preidem notranje, saj je prestopna, ker je relativna?

Ni je, saj ne eksistira?

»Za« njo je meja, ki ne ne biva, za »to« pa sta Temelj ter ‘Predmet’ ?

»Za« tem je meja, ki ne ne eksistira?

Nima ne robov ne bregov?

Na njih sta ‘Predmet’ in Temelj?

Sta zadnja člena zavesti, kjer ju »»ne vidim«« , ker sta na drugi strani meje?

Do njiju prispem, sicer ne eksistiram ne bivam?

Prišel sem v preteklosti, saj sem smrten?

Preteklost mi prihaja iz Prihodnosti, ker sem večen?

Tam sem potencialno že bil, saj »…nimam…« Prihodnosti?

Tudi ‘Predmeta’ »ne«, ki ga »…imam…« ?

‘Predmet’ »ni« Temelj, ker »…nimam…« Temelja?

Zavest dr. Uleta torej ni Pravljica, ki je resnična?

Je samo pravljica, saj ni resnična?

Da se bliža koncu neskončnosti ne verjame, ker nima začetka?

Tedaj mora verjeti Humu?

Ne verjame mu, pa tudi ne Putnamu?

Predpostavi splošno relativno zanesljivost svojih domnev, saj verjame v ‘predmet’ ?

Tako trdi?

Ne more izključiti možnosti, da so njegovi možgani v kadi?

Verjame, kar trdi?

To ve, ker zanika Putnama?

Sam zanikam Putnama, pa tudi dr. Uleta, saj ničesar ne vem?

To verjamem, ker to vem?

Kar verjamem?

Verjamem v ‘Predmet’ ter zanj vem?

To trdim?

Da, saj tega ne vem?

Tako verjamem?

Kot realist zahtevam nemogoče: ‘Predmet’, ki ga ni, ker ga ni?

Od kod argument?

Z druge strani ‘meje, ki nima druge strani’ ?

Ta ‘meja’ je?

Da, saj je ni?

Ni je, ker je?

Od tod bivam in eksistiram ter »sem« in zaznavam gravitacijo?

Zunaj moje zavesti ničesar ni?

Na njenem robu/bregu sta ‘Predmet’ ter Temelj?

Njen zadnji člen?

Onstran ‘meje’ ?

                                                                         Damjan Ograjenšek, filozof

Veren sem, ker v Boga ne verjamem.

Je funkcija psihoanalize, da deluje kot destabilizator družbenih dozdevkov, s čimer obrne znani slogan

‘nemogoče je mogoče’

v

‘mogoče je nemogoče’ ?

Mi zadovoljstvo poda vera?

To mislim, ker sem veren?

Nisem veren?

Verjamem, da sem srečen?

Zadovoljen sem, saj sem veren, ker to mislim?

Nisem zadovoljen, saj sem veren? To mislim?

Sem zadovoljen, ker sem veren, saj ne mislim tega?

Zadovoljen nisem, ker sem veren? Tega ne mislim?

Zadovoljen sem, saj nisem veren, ker to mislim?

Nisem zadovoljen, saj nisem veren? Mislim to?

Sem zadovoljen, ker nisem veren, saj ne mislim tega?

Nisem zadovoljen, ker nisem veren? Tega ne mislim?

Zadovoljen sem, saj to mislim, ker sem veren?

Zadovoljen nisem, saj to mislim? Veren sem?

Zadovoljen sem, ker mislim to, saj nisem veren?

Nisem zadovoljen, ker to mislim? Nisem veren?

Sem zadovoljen, saj tega ne mislim, ker sem veren?

Zadovoljen nisem, saj ne mislim tega? Veren sem?

Zadovoljen sem, ker tega ne mislim, saj nisem veren?

Nisem zadovoljen, ker tega ne mislim? Nisem veren?

To mislim, saj sem zadovoljen, ker sem veren?

Tega ne mislim, saj sem zadovoljen? Sem veren?

To mislim, ker sem zadovoljen, saj nisem veren?

Tega ne mislim, ker sem zadovoljen? Nisem veren?

Mislim to, saj nisem zadovoljen, ker sem veren?

Tega ne mislim, saj nisem zadovoljen? Veren sem?

To mislim, ker nisem zadovoljen, saj nisem veren?

Ne mislim tega, ker nisem zadovoljen? Nisem veren?

Sem veren, saj sem zadovoljen, ker to mislim?

Nisem veren, ampak zadovoljen? To mislim?

Veren sem, saj sem zadovoljen, ker tega ne mislim?

Nisem veren, temveč zadovoljen? Ne mislim tega?

Sem veren, saj nisem zadovoljen, ker to mislim?

Nisem veren, saj nisem zadovoljen? To mislim?

Veren sem, ker nisem zadovoljen, saj ne mislim tega?

Nisem veren, ker nisem zadovoljen? Tega ne mislim?

Veren sem, saj to mislim?

To mislim, ker nisem veren?

Nisem veren, saj to mislim?

Tega ne mislim, ker nisem veren?

Veren sem, saj tega ne mislim?

To mislim, ker sem veren?

Nisem veren, saj tega ne mislim?

Tega ne mislim, ker sem veren?

Zakaj mislim, da sem veren?

Saj sem zadovoljen?

Zakaj mislim, da sem zadovoljen?

Ker sem veren?

Mislim torej, da sem veren, saj mislim, da sem zadovoljen?

Tedaj ne mislim, da sem veren, ker mislim, da sem zadovoljen?

Mislim takrat, da sem veren, saj mislim, da nisem zadovoljen?

Ne mislim, da sem veren, ker torej mislim, da nisem zadovoljen?

Mislim, da sem veren, saj tedaj ne mislim, da sem zadovoljen?

Ne mislim, da sem veren, ker takrat ne mislim, da sem zadovoljen?

Mislim, da sem veren, saj ne mislim, da torej nisem zadovoljen?

Ne mislim, da sem veren, ker ne mislim, da nisem tedaj zadovoljen?

Mislim, da nisem veren, saj mislim, da sem takrat zadovoljen?

Ne mislim torej, da nisem veren, ker mislim, da sem zadovoljen?

Takrat mislim, da nisem veren, saj sem zadovoljen – da mislim?

Ne mislim, da torej nisem veren, ker sem zadovoljen, da mislim?

Mislim da sem zadovoljen, saj tedaj ne mislim, da sem zadovoljen?

Ne mislim da sem zadovoljen, ker ne mislim takrat, da sem zadovoljen?

Mislim da sem zadovoljen, saj mislim, da sem torej zadovoljen?

Ne mislim da sem zadovoljen, ker tedaj mislim, da sem zadovoljen?

Mislim, da sem veren, saj mislim, da sem veren?

Ne mislim, da sem veren, ker mislim, da sem veren?

Mislim, da sem veren, saj ne mislim, da sem veren?

Ne mislim, da sem veren, ker ne mislim, da sem veren?

Mislim, da sem veren, saj mislim, da nisem veren?

Ne mislim, da sem veren, ker mislim, da nisem veren?

Mislim da sem zadovoljen, saj ne mislim, da sem veren?

Ne mislim da sem zadovoljen, ker ne mislim, da sem veren?

Mislim da sem zadovoljen, saj mislim, da sem veren?

Ne mislim da sem zadovoljen, ker mislim, da sem veren?

Da sem zadovoljen, vem?

Saj mislim, da sem veren?

Ker vem, da sem veren?

Saj mislim, da se zadovoljen?

Da sem zadovoljen, vem, ker to verjamem?

Sem veren, saj verjamem, da sem zadovoljen?

Če verjamem, vem?

Ker vem, saj tako mislim?

Vem, da sem zadovoljen?

Tega ne vem, ker tako mislim?

Vem, da sem veren?

Saj sem zadovoljen?

Tako ne mislim?

Tega ne vem?

Če tako mislim, ne vem, ker vem, saj tako verjamem?

Torej tako mislim, da verjamem, ker ne vem?

Tedaj tako verjamem, da mislim, saj ne vem?

Kako naj vem, če ne mislim, da verjamem?

Če ne verjamem, da mislim, kako naj vem?

Če tako verjamem, ne vem, ker vem, saj tako mislim?

Mislim tako, ker tako verjamem?

Tako verjamem, saj tako mislim?

Če torej mislim, tedaj verjamem?

Ne vem, ker vem?

Če takrat verjamem, torej mislim?

Ne vem, saj vem?

Ne vem, ker vem, saj mislim, ker verjamem, saj verjamem, ker mislim?

Ne vem, saj vem, ker verjamem, saj mislim, ker mislim, saj verjamem?

Ne vem, ker vem, saj mislim, ker ne vem, saj ne vem, ker mislim?

Ne vem, saj vem, ker ne vem, saj mislim, ker mislim, saj ne vem?

Ne vem, ker vem?

Saj mislim, ker ne vem?

Ne vem, saj vem?

Ker ne vem, saj mislim?

Mislim, ker ne vem, ali ne vem, saj mislim?

Kaj mislim, če ne vem?

Kar vem?

Kaj ne vem, če mislim?

Kar vem?

Ne vem, ker vem, saj mislim?

Vem, ker ne vem, saj mislim?

Mislim, ker verjamem?

Verjamem, saj mislim?

Ne vem, ker vem, saj verjamem?

Vem, ker ne vem, saj mislim?

Ne vem, ker vem, saj mislim?

Vem, ker ne vem, saj verjamem?

Ne vem, ker vem, saj verjamem, ker vem, saj ne vem, ker verjamem?

Vem, saj ne vem, ker verjamem, saj ne vem, ker vem, saj verjamem?

Tako mislim?

Da verjamem isto in enako ter enako in isto?

Če verjamem isto, »verjamem« ?

Če »verjamem« enako, verjamem?

Mislim »isto« ter enako in »enako« ter isto?

Ne vem, ker vem, saj mislim, ker vem, saj ne vem, ker mislim?

Vem, saj ne vem, ker mislim, saj ne vem, ker vem, saj mislim?

Tako verjamem?

Tako mislim, ker »verjamem«, saj tako verjamem, ker »mislim« ?

Verjamem, da mislim?

Enako in isto ter isto in enako?

Če mislim enako, »mislim« ?

Če »mislim« isto, mislim?

Verjamem »enako« ter isto in »isto« ter enako?

Tako mislim?

Tako verjamem, saj »mislim«, ker tako mislim, saj »verjamem« ?

Tako mislim, ker tako verjamem?

Saj tako »mislim«, ker tako mislim, saj »verjamem« ?

Tako verjamem, ker tako mislim?

Saj tako »verjamem«, ker tako verjamem, saj »mislim« ?

Mislim isto in enako ter enako in isto?

Ker ne mislim, temveč »mislim«, saj verjamem?

Verjamem enako ter isto in isto ter enako?

Ker ne verjamem, temveč »verjamem«, saj mislim?

Če mislim, ne verjamem, ker »mislim« ?

Če verjamem, ne mislim, saj »verjamem« ?

Mislim isto in enako ter enako in isto, ne pa enako ter isto in isto ter enako?

Verjamem enako in isto ter isto in enako, toda ne isto ter enako in enako ter isto?

Če mislim, »mislim« ?

Ne verjamem enako in isto ter isto in enako?

Če verjamem, »verjamem« ?

Ne mislim isto ter enako in enako ter isto?

Če mislim, mislim isto in enako ter enako in isto, ker verjamem?

Če verjamem, verjamem enako ter isto in isto ter enako, saj mislim?

Mislim isto kot verjamem, ker verjamem enako kot mislim?

Verjamem isto kot mislim, saj mislim enako kot verjamem?

Če misli »verjamem«, ker »mislim« ?

Če verjamem, »mislim«, saj »verjamem« ?

Kaj mislim, če »mislim« ?

Ne verjamem enako in isto ter isto in enako, ker »verjamem«, saj ne mislim?

Ker »mislim« isto ter enako in enako ter isto?

Kaj torej verjamem, če »verjamem« ?

Ne mislim isto in enako ter enako in isto, saj »mislim«, ker ne verjamem?

Saj »verjamem« enako ter isto in isto ter enako?

Nisem isti?

Ne, enak?

Enak sem, ker sem isti?

Eksistiram in bivam, saj ne bivam, če ne eksistiram?

Bivam ter eksistiram, ker ne eksistiram, če ne bivam?

Sem veren?

Saj mislim, da »»ne vidim«« ‘Predmeta’ ?

[ Vem, ker vidim?

Vidim, saj vem?

Gledam s prostim očesom: vidim, ker ne vem, kaj gledam?

To gledam in vidim, saj vem?

To gledam ter vem, ker vidim?

Tudi z daljnogledom gledam in vidim, saj vem, kaj gledam?

Vidim, ker vem, saj vidim?

Vem, ker vidim, saj vem?

Vidim, ker vidim, saj vem?

Vem, ker vem, saj vidim?

Pogledam brez daljnogleda ter vem, kaj gledam?

Vidim, česar ne vidim?

Vidim, kar vem?

S prostim očesom vidim, kar vidim z daljnogledom, ker tedaj vem, kaj vidim?

Z golim očesom ne gledam z daljnogledom: ne vidim, kar vidim, temveč vidim, saj vem?

Najprej gledam in vidim ter ne vem?

Nato vem, kaj gledam?

Vidim, saj ne vidim?

Kaj gledam, če vidim, kar ne vidim?

Česar ne vem, ker gledam isto?

Saj ne vidim, kar vidim, ampak vidim, kar vem, ker gledam enako?

Gledam isto, saj gledam enako?

Gledam enako, ker gledam isto?

Vidim, saj vem?

Vem, ker vidim?

Lahko vidim, česar ne vidim, saj ne vem, kaj vidim?

Vidim, česar ne vidim, ker gledam isto, saj ne vem, kaj vidim?

Lahko vem, česar ne vem, ker ne vidim, kaj vem?

Vem, česar ne vem, saj gledam enako, ker ne vidim, kaj vem?

Kaj vidim, če gledam isto, saj gledam enako?

Če gledam enako, ker gledam isto, kaj vidim?

Vem, saj vidim, ker ne vidim, saj to vidim?

Vidim, ker vem, saj ne vem, ker to vem?

Eksistiram, saj sem prestopil mejo, ker sem enak?

Prešel sem mejo, saj sem isti, ker bivam?

Je meja prestopna, saj ni prehodna?

Prehodna je, ker ni prestopna?

Eksistira in biva?

Nima druge strani, saj je ni?

Ima samo eno stran, ker biva ter eksistira?

Na drugi strani sem enak: eksistenca je bivanje?

Bivanje je eksistenca: na prvi strani sem isti?

Enak sem, saj sem isti, ker bivam, saj eksistiram?

Isti sem, ker sem enak, saj eksistiram, ker bivam?

Vmes je meja, ki je ni?

Ni je vmes, saj je?

Eksistiram in bivam, ker me ni?

Meja je?

Nočem je preiti?

Sem, saj bivam ter eksistiram?

Hočem prestopiti mejo, ker je ni?

Če nočem, je, če hočem, ni?

Je v prazni spremenljivki prehodna meja, ki ni prestopna?

Ima obe strani?

Biva in eksistira, saj je ni?

Ima le eno stran?

Prva stran je druga, ker meja biva?

Druga stran je prva, saj meja eksistira?

Spremenljivka biva?

Ne, v njej je meja?

Spremenljivka eksistira?

Ne, biva?

Ni v njej ničesar?

Meja, ki ima obe strani, ker je ni?

Meja, ki ima le eno stran?

Ta je na drugi strani?

Na prvi?

Ne, na eni?

Na drugi?

Da, na prvi?

Spremenljivka biva ter eksistira, saj ni v njej ničesar?

Mimo mene, ki sem isti in enak?

Eksistiram ter bivam, saj sem v spremenljivki?

Ker je ni?

Če spremenljivka je, sem v njej enak, saj je ni?

Če spremenljivke ni?

Sem v njej isti, ker me ni?

Če spremenljivka je, saj je ni?

Sem v njej enak in isti, ker ni prazna?

Kaj je v spremenljivki, ki je prazna?

Ničesar?

Je enaka?

V njej sem isti?

Ni v njej ničesar, saj je ista?

Eksistiram ter bivam, ne pa bivam in eksistiram, ker »sem« v spremenljivki?

V “njej” bivam ter eksistiram, ne pa eksistiram in bivam?]

Da je Temelj ‘Predmet’ ?

Tega ne verjamem?

Ne vem tega, saj sem srečen?

Ker verjamem, saj mislim?

Ne verjamem, ker »mislim«, saj »»ne vidim«« ?

Vem, ker ne verjamem?

Vem, saj verjamem, ker ne vem?

Imam argumente?

Zaradi ‘Predmeta’, ki ga »»ne vidim«« ?

Nisem veren, saj sem zadovoljen?

Ker mislim, da sem veren?

‘Predmeta’ »…nimam…« ?

Da ga »»ne vidim«« , mislim, saj »verjamem«, ker ne mislim?

»…Imam…« Temelj, ki je ‘Predmet’ ?

Saj »»ne vidim«« Temelja, ker nisem srečen?

Imam argumente?

Tega ne mislim?

Tako mislim, saj ne vem, ker »»ne vidim«« , saj sem srečen?

Tudi plankar?

Ta ne vidi ‘Predmeta’ ?

Nikoli ne pride do ‘predmeta’, ki ga »»ne vidi«« ?

Tudi sam »»ne vidim«« ‘Predmeta’, ker dosežem konec?

Saj ne vidim ‘predmeta’ ?

Se Plankar tako zmoti, da ima vedno prav?

Imam prav, ker se tako zmotim?

Ne verjamem plankarju?

Absurd je v temle: plankar misli, da je kruh resničen?

Verjamem, da je kruh na koncu regresa brez začetka?

Tam ni ničesar?

Verjamem v resnico: v tem je paradoks?

Je plankar srečen?

Ve, saj ne verjame?

Srečen sem?

Verjamem, ker ne vem?

Argument plankarja: verjame, saj je absurdno?

Prav imam?

Ker sem se tako zmotil, saj ne verjamem v absurd?

Plankar ne misli, da kruh ni resničen – ker ne verjame v paradoks?

Misli, da verjame v paradoks, saj umre od kruha?

Je zanj resnica (ker to verjame), da nikoli ne pride do resnice?

Tudi sam verjamem v paradoks, saj nisem plankar?

Resnica je na začetku, ki nima konca, ter na koncu brez začetka?

Tako mislim, ker verjamem?

Tako verjamem, saj mislim?

Vem, ker verjamem, saj verjamem, ker ne vem?

Mislim, saj vem, ker ne vem?

Saj vem, ker ne vem, saj mislim?

Mislim, ker mislim, saj vem, ker ne vem?

Plankar ne verjame, da je resnica kruh, saj umre od kruha, nikoli od resnice?

Ni resnica, da regres nima konca, ker plankar »»ne vidi«« ‘predmeta’ ?

Tako verjame, saj nima Temelja?

Napredek: ne potuje nikamor, ker ne stoji na mestu, saj prestopa mejo, ki ni prehodna?

Je resnica onstran meje, kjer je kruh?

Meja nima druge strani: tam je ‘predmet’ ?

‘Tam’ ni ničesar, mimo ‘Predmeta’, ker je resnica onstran?

Temelj je kruh, saj sem pretopil ‘mejo’ ?

Plankar umre od kruha?

Smrt postavi na stran?

Ker je pot do resnice sama resnica, ki nima ne konca ne kraja?

Tam sta ‘Predmet’, ki je Temelj, in Temelj, ki je ‘Predmet’ ?

Umrem od smrti, ne pa od kruha?

Ne verjamem v absurd, saj sem nesmrten?

                                                                                               Damjan Ograjenšek, filozof

‘Stvar’ ?

‘Nismo bogati po tem, kar imamo, temveč po tem, brez česar premoremo.’               

                                                                                                                            Immanuel Kant

‘. . . eksistenca ni predikat ali determinacija stvari . . .’

Predikat kamna je, da je težek?

Ni njegova lastnost, da je razsežen?

Zakaj drevo ni kamen?

Ker bistvo drevesa ni kajstvo kamna?

Stori bistvo kamna njegovo kajstvo?

Kajstvo drevesa je bistvo drevesa, saj kamen eksistira?

Če kamen biva, ima bistvo?

Kamen eksistira in biva, ker je njegovo kajstvo bistvo?

Tudi bistvo drevesa je kajstvo, saj drevo biva, ker ni kamen, kamen pa eksistira, saj ni drevo?

Je kajstvo kamna njegova eksistenca?

Drevo biva, ker bistvo kamna ni kajstvo drevesa?

Če drevo je, ima bistvo?

Če bistvo kamna ni kajstvo drevesa, kamna ni, saj kamen je, ker ni drevo?

Tudi drevo ni kamen, saj eksistira, ker ima bistvo?

Kamen je kamen, saj ima kajstvo, ker biva?

Je kajstvo drevesa njegovo bivanje?

Njegova eksistenca ni bistvo drevesa?

Kamen biva, saj eksistira?

Je kamen, ker ni drevo?

Če kajstvo ni bistvo kamna, kamen ne eksistira?

Če bivanje drevesa ni eksistenca drevesa, drevo nima bistva?

Zakaj kamen biva?

Ker eksistira, saj ni drevo?

Ker ni drevo, saj eksistira?

Biva, ker nima bistva?

Ni drevo, saj ne eksistira?

Kaj je, če ne biva?

Če ni nič, nima bistva?

Če nima kajstva (ki je bistvo), kamna ‘ni’ ?

‘Je’ drevo, če nima bistva (ki je kajstvo)?

Je kamen nič, če ‘je’ nič?

Kaj je drevo, če ‘ni’ nič?

Kamen ni drevo?

Je ali ‘ni’ nič?

Če ni nič, ni nič, ker ‘je’ kamen, ‘ni’ pa drevo?

Drevo je kamen, saj ni nič, ker ‘je’ nič?

‘Ni’ kamen, saj ‘je’ kamen, če je nič, ker je nič?

Ničesar ni, saj ‘ni’ ?

Kaj ‘je’, če ni ničesar?

Rečem, da ni drevesa?

Ne, če ga ‘ni’ ?

Če ‘ni’, je?

Ker ‘je’ ?

Če ‘je’, ni?

Saj ‘ni’ ?

Če je, ker je, ni, saj (ker ni, saj ni) je?

Če ni, ker ni, je, saj (ker je, saj je) ni?

Kaj je, ker je, saj ni, če ničesar ni, kar ‘je’ ?

Česa ni, ker ni, saj je, če ni nič, kar ‘ni’ ?

Kaj povem, če nič ne rečem, ker nič ne pravim?

Če nič ne pravim, saj nič ne rečem, kaj povem?

Kaj rečem, če ne povem ničesar, ker ne pravim nič?

Rečem nič, če nič ne pravim?

Povem nič?

Ne pravim nič, saj to rečem, ker ničesar ne povem?

Nič ni?

To pravim, saj ne rečem nič?

Ne povem ničesar?

Ker ni ‘ničesar’ ?

Saj ‘je’ nič?

Ker ničesar ‘ni’, saj ‘nič’ je?

Če ni ‘ničesar’ , ker ničesar ‘ni’ ?

Kaj lahko povem, če nič ne rečem, saj nič ne pravim, ker povem, saj rečem, ker ne pravim?

Ne povem, saj ne rečem, ker pravim, saj nekaj povem, če nič ne pravim, ker nič ne rečem?

Če ‘ni’ ničesar, saj ‘je’ nič?

Če nič ‘je’ ?

Ker ‘ni’ nič?

Povem, saj rečem, ker ne pravim, saj nič ne rečem, ker ne pravim nič, saj ne povem ničesar?

Bivanje ni predikat, ni determinacija stvari?

Stvar ‘je’ nekaj, ker eksistira?

Stvar biva, saj je ‘nekaj’ ?

Je eksistenca lastnost kajstva?

Lastnost bivanja ni bistvo?

Lastnost eksistence je, da biva?

Kajstvo nima predikata, mimo bistva?

Ni eksistenca bivanje, ker biva?

Njen predikat je bistvo?

Tudi bivanje ni eksistenca?

Eksistira, saj ne biva, ker je bivanje?

Druge lastnosti nima, razen kajstva?

Zadnje ni predikat bistva?

To ni kajstvo?

Je eksistenca kajstvo?

To je bistvo?

Ni bistvo?

Bistvo ni lastnost kajstva?

Kajstvo nima lastnosti, saj biva, ker eksistira; bivanje nima predikata?

Je lastnost eksistence predikat kajstva ali bivanja?

Predikat bistva ni lastnost eksistence, saj je bivanje?

Nima predikata kajstva, ki eksistira?

Če eksistira bistvo, ker kajstvo biva, eksistenca nima lastnosti bivanja, saj eksistira?

Bivanja ‘ni’, ker nima nobenega predikata, saj ‘je’ ?

Stanje stvari ni pomen stavka oziroma njegov ontološki korelata, ne glede na resničnostno vrednost?

Dejstvo je dejansko, obstoječe stanje stvari, ki ustreza resničnemu stavku?

Če rečem dejstvo, ker to pravim, kaj povem?

Resnico?

Pridem do pomena stavka, ne pa do njegovega ontološkega korelata ?

Stavek je resničen, saj povem dejstvo?

Rečem pomen stavka, ker pravim, saj povem dejstvo ?

Dejstvo je dejansko, obstoječe stanje stvari, ki ustreza resničnemu stavku, ker stavek ne pomeni ničesar?

Dejstvo je dejansko, obstoječe stanje stvari, ki ustreza neresničnemu stavku, saj stavek ničesar ne pomeni?

Dejstva ni, je pa obstoječe stanje stvari, ki ustreza neresničnemu stavku, ker sem povedal dejstvo?

Obstoječega stanja stvari, ki ustreza resničnemu stavku, ni, saj nisem povedal dejstva, ker dejstvo je?

Povem dejstvo, ki ne eksistira, saj biva dejstvo, ker biva dejstvo, saj ne eksistira dejstvo ?

Ker obstoječe stanje stvari ustreza resničnemu stavku, saj je dejansko?

Ker stavek ne pomeni ničesar, mimo ontološkega korelata, ne glede na resničnostno vrednost?

Saj dejanski ontološki korelat ustreza neresničnemu stavku, ker obstaja?

Stavek ne pomeni ničesar, razen stanja stvari, ki ne biva ne ne biva?

Potovanje do ontološkega korelata se nikoli ne konča, saj povem dejstvo, da je stavek resničen, ker ni resničen?

Propozicija je parafraza običajnega stavka, saj stanje stvari obstaja?

Odločil sem se za dejstvo ali za dejstvo ?

Da dejstva ni, ker je dejstvo, da je stavek resničen?

Da ni dejstva, saj je dejstvo, da stavek ni resničen?

Stavek je resničen?

Ne verjamem, da dejstvo ni dejansko, ker verjamem, da dejstvo ni dejansko dejstvo?

Stavek ni resničen?

Ne verjamem, da dejstvo ne obstaja, saj ne verjamem, da dejstvo ni dejansko dejstvo?

(Da obstaja stanje stvari, je dejstvo, ker dejstvo ne obstaja?

Dejstvo je, da dejstvo ne obstaja, saj obstaja ontološki korelat, kar je dejstvo?

Dejstvo je, da dejstvo ne obstaja, ker obstaja stanje stvari, kar ni dejstvo?

Je dejstvo kot obstoječi ontološki korelat, ki ustreza neresničnemu stavku?

Je dejstvo kot obstoječe stanje stvari, ki ustreza resničnemu stavku?

Odločim se za dejstvo ali dejstvo?

Da ni dejstva, saj dejstvo ne obstaja?

Kar je dejstvo?

Da obstaja dejstvo, ker ni dejstva?

Saj je dejstvo?)

Če verjamem, ne vem, ker vem, če verjamem?

Če vem, verjamem, saj verjamem, če ne vem?

Do kod torej pridem z resničnim stavkom, če povem, ker rečem, saj pravim, da je stavek neresničen?

Na začetek regressusa ad infinitum ?

Če prispem na konec brez začetka, povem, da stavek ni resničen, ker pravim, saj rečem, da je resničen?

Sicer ne pridem do kruha, ker sem plankar?

Premalo sem se zmotil, saj imam vedno prav?

                                                                                          Damjan Ograjenšek, filozof

Drugi spomini na prihodnost

‘Toda metafiziki od nekdaj nenaklonjena usoda je hotela, da ga ni (Huma) nihče razumel. Človek ne more gledati brez bolečine, kako so njegovi nasprotniki: Reid, Oswald, Beattie in nazadnje še Pristley popolnoma zgrešili jedro njegove naloge.’

                                                               Immanuel Kant

Ne prižene Hume skeptičnih argumentov do vrhunca?

Se izogne konsekvencam lastne misli z umikom v filozofijo zdravega razuma?

Razumno predpostavi nekatere splošne domneve o človeškem spoznanju in o svetu, ker ni na voljo boljših alternativ?

Če recimo zaupam v obči zakon vzročnosti, zaupam tudi v čutila?

Se torej Hume umakne v filozofijo zdravega razuma, s tem pa v empirični svet, kjer velja zakon vzročnosti splošno?

Vsakdo tam vidi belo miš?

Razen nekoga z delirijem?

Ta belo miš tam sicer vidi, le da je nihče drug tam ne vidi?

Ima Hume delirij?

Razumno predpostavi nekatere domneve?

Kot primer vzročnost, ki obče velja v empiričnem svetu?

Na osnovi nedokončane indukcije se tam krogli vselej odbijeta?

Morem torej sklepati deduktivno v svetu, ki se konča z limito?

Hitri tekač nikoli ne dohiti želve, če ima šepavka pred Ahilom nekaj naskoka?

Saj se tekma nikjer ne konča?

Ker zmore Pitagora rešiti svoj problem le s »podolžnimi«, ne pa s »kvadratnimi« števili?

Škandal matematike je tale?

Slavni filozof ne more rešiti matematike s »podolžnimi« števili, saj svojega izreka ne zmore rešiti s »kvadratnimi« števili?

Svoj izrek odkrije kot matematik ali kot filozof?

Če ga odkrije kot matematik, ne najde škandala filozofije?

Če ga najde kot filozof, odkrije škandal matematike?

Je Pitagora matematik?

Matematik Pitagora ni filozof?

Je filozof matematike matematik filozofije?

Je matematik filozofije filozof matematike?

Matematik odkrije »podolžna« ter »kvadratna« števila, ker je Pitagora filozof?

Ni filozof, saj izrek filozofa odkrije matematik?

Najde filozof matematika, ta pa filozofa?

Matematik ne more rešiti problema filozofa drugače kot matematik, ker filozof ne zmore rešiti problema matematika, če ni filozof?

Matematik reši problem filozofa s »kvadratnimi« števili, filozof pa matematika s »podolžnimi« števili?

Števila odkrije matematik?

Matematik reši problem filozofa s »podolžnimi« števili, filozof pa matematika s »kvadratnimi« števili?

Najde števila filozof?

Pitagora?

Da, matematik?

Matematik?

Ne, Pitagora?

Hume ima delirij, saj ni skeptičen?

Vrhunski skeptik ni skeptičen, ker nima delirija?

Od kod se torej »razočarani« pisatelj umakne v filozofijo zdravega razuma, kjer velja vzročnost?

Iz situacije, kjer vzročnosti ni?

Subjekta ni spričo situacije?

Situacija je zaradi subjekta?

Subjekt se navadi vzročnosti v empiriji vsled situacije, saj predpostavi situacijo, kjer velja vzročnost?

Ker ima David vzrok in posledico?

V empiriji?

To vzročno predpostavi?

Zunaj empirije?

Umakne se v zdravi razum?

Nikjer nima vzročnosti, razen v empiriji, saj se zateče v zdravi razum?

Tam vzročnost predpostavi, ker se umakne v empirijo?

Te ni v zdravem razumu, tega pa ni v empiriji?

Kje se Humovi krogli ne odbijeta?

V prihodnosti, onstran zdravega razuma, od koder se pisec umakne v empirijo?

V prihodnosti, zunaj empirije, od koder se subjekt umakne v situacijo?

Ki je takšna, kakršen je subjekt, ta pa je takšen kot situacija?

Zateče se v situacijo iz zdravega razuma, saj nima nobene empirije?

Vzročnosti se navadi v empiriji, ker se umakne v zdravi razum, kjer se navadi vzročnosti?

Od kod zaide v zdravi razum, ki je empiričen?

Iz prihodnosti?

Nanjo sklepa empirično z zdravim razumom, saj sklepa deduktivno iz nepopolne indukcije?

Subjekt v situaciji sklepa na prihodnost iz empirije, ker ga ni v situaciji?

Je subjekt v prihodnosti, saj je zdravi razum empirija, ker subjekt nima nobene prihodnosti?

Na to sklepa iz zdravega razuma, saj se umakne v empirijo?

Po vzročnosti?

To dobi v prihodnosti, kjer ga ni, ker se iz nje nikoli ne umakne?

Vzročnost v prihodnosti za skeptika ne velja, saj se ta kavzalno umakne v zdravi razumi iz empirije iz prihodnosti?

Tja se vzročno tudi umakne iz zdrave empirije ter empiričnega razuma, ker ga tam ni, saj se nikoli ne umakne v prihodnost?

Hume vidi belo miš v prihodnosti iz empirije, ne pa iz zdravega razuma, ker so vse bele miši v zdravem razumu?

Na to sklepa po vzročnosti iz zdravega razuma v prihodnosti, saj nima delirija?

Delirij ima v prihodnosti, ki je nikoli ne zapusti, ker ga ni v situaciji?

Kje je?

V deliriju, kjer ga ni, saj vidi belo miš v zdravem razumu, ker nikoli ne zapusti empirije, saj je v prihodnosti?

Delirija nima v prihodnosti?

Tam Davida ni?

Nikoli ne zapusti zdravega razuma, kjer vidi belo miš, ker ga ni v empiriji?

Vidi jo v empiriji, saj ima delirij v zdravem razumu?

Ker ni skeptičen v prihodnosti?

Je skeptik vrhunski skeptik v zdravem razumu in v empiriji?

Bele miši tam vidi, nikoli pa ne v prihodnosti, kjer ga ni, saj je nikoli ne zapusti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz zdravega razuma, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na prihodnost, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na empirijo, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz prihodnosti, kjer ima delirij, ne pa vzročnosti?

Na zdravi razum, kjer ni vzročnosti, vzročno sklepa iz empirije, ki je v prihodnosti?

Ta je v zdravem razumu, kjer je vzročnost?

Ni je v empiriji, ki jo vzročno predpostavi v zdravem razumu?

Ta je empirija v prihodnosti, ki nima nobene prihodnosti, ker je v prihodnosti zdravi razum?

Vzročnosti ni nikjer, razen v prihodnosti, kjer je ni?

Prihodnost vzročno predpostavi v zdravem razumu, saj tako sklepa v empiriji?

Se Hume, ki prižene skepticizem do vrhunca, navadi vzročnosti v situaciji, kjer je vrhunski skeptik skeptičen, ker nima delirija?

Iz situacije, kjer ima delirij, sklepa kavzalno nase, saj predpostavi, da ni skeptičen?

Kje se navadi delirija?

V situaciji, kjer ga ni?

Tam se navadi na skeptičnost, ker situacije nikoli ne zapusti?

Iz samega sebe, saj ga ni brez situacije?

Te pa ne brez slavnega skeptika?

Je torej skeptik v situaciji, kjer ima delirij, ker ni skeptičen?

Skeptik torej ni v situaciji, kjer nima delirija, saj je skeptičen?

Delirija nima, ker je skeptik, saj ni skeptik, ker ima delirij?

Delirij ima, saj ni skeptik, ker je skeptik, saj nima delirija?

Iz prihodnosti, kjer kavzalnosti ni, sklepa na empirijo z zdravim razumom vzročno, ker se vzročnosti navadi v empiriji?

Iz prihodnosti, kjer ni vzročnosti, sklepa na zdravi razum empirično, saj je empirija zdravi razum?

                                                                                                     Damjan Ograjenšek, filozof

‘Predmet’ »in« temelj

‘. . . v vseh stvareh in nikjer.’

                                                    Kajetan Kovič

So matematični objekti kavzalno inertni?

Z njimi človek ni v interaktivnem odnosu?

Kako torej matematiki odkrivajo matematične resnice?

Človek ni v interaktivnem odnosu v objektivno realnem svetu, kjer vlada vzročnost?

Kako matematik, ki eksistira in biva (ker je objektivno resničen ter zanj vzročnost velja), odkrije matematični predmet?

Od kod objektivno realnemu matematiku ideja o ravnini brez globine, o neskončni premici brez debeline, o točki, ki nima dimenzije, o trikotniku, kjer je vsota notranjih kotov natanko 180 stopinj . . . ?

Točka brez dimenzije biva in eksistira?

Idealni trikotnik?

Si morem zamisliti premico, ki je samo neskončna?

Kako si zamislim premico, ki nima debeline?

Od kod torej ideja neskončnosti, če nisem neskončen?

Pitagorejski škandal v matematiki?

[ Lahko na številski premici upodobim naravna in cela števila?

Ni težav z risanjem točk, ki ponazarjajo ulomke, ker morem daljico razdeliti na n enakih delov?

Čeprav na številski premici pripade slehernemu racionalnemu številu natančno določena točka, pa s podobami vseh racionalnih števil še niso zasedene vse točke številske premice?

Na številski premici postavim v točki, ki je slika števila 1, pravokotnico ter na njej od te točke odmerim dolžino 1; dobim točko A.

Po Pitagorovem izreku je razdalja od 0 (deli številsko premico na ista in enaka dela) do A enaka 0A = 2 na 1/2 (kvadratni koren iz dve).

S šestilom prenesem dolžino te daljice na številsko premico od točke 0 v desno ter dobim točko B, ki je podoba števila 2 na 1/2.

Je res, da slika števila 2 na 1/2 predstavlja racionalno število, torej ulomek a/b, pri čemer sta si a in b tuji števili?

Predpostavim naslednje: 2 na 1/2 = a/b, D(a,b) = 1 .

( Delitelji števila 8: {1, 2, 4, 8}

Delitelji števila 12: {1, 2, 3, 4, 6, 12}

Skupni delitelji obeh števil: {1, 2, 4}

Največji skupni delitelj D(8, 12) = 4.

Skupni delitelj dveh števil a in b je število d, ki deli obe števili.

(d | a) ^ (d | b) <=> d = d(a, b)

Število 1 je skupni delitelj vsakega para števil.

Velja: Dve števili imata vsaj en skupni delitelj, ki je 1.

Ker delitelj (pri naravnih številih) ni večji od deljenca, obstaja največji med vsemi delitelji danih dveh števil; imenujemo ga največji skupni delitelj števil a ter b in ga označimo z D(a, b) ter preberemo največji skupni delitelj števil a in b.

Naravni števili, ki imata največji skupni delitelj 1, imenujemo tuji si števili.

D(a, b) = 1 <=> števili a ter b sta si tuji .

Včasih največji skupni delitelj uganemo, na primer: D(12, 18) = 6.

Lahko si pomagamo tudi z razcepom: največji skupni delitelj vsebuje vse tiste prafaktorje (oziroma njihove potence), ki so hkrati v a in b.

D(180, 168) –> {180 = 2 na 2 . 3 na 2 . 5}                                                             

                                  {168 = 2 na 3 . 3 . 7 } )

                                 D(180, 168) = 2 na 2 . 3 = 12

Kvadrirajmo enakost ter dobimo:

2 = a na2/b na 2 => 2b na 2 = a na 2 .

Ker je leva stran enačbe sodo število, je sodo tudi število na desni.

Kvadrat sodega števila je sodo, kvadrat lihega števila pa liho število.

a je torej sodo število in ga lahko pišemo a = 2m .

Iz 2b na 2 = 4m na 2 sledi b na 2 = 2m na 2, iz istega razloga kot prej pa lahko pišemo: b = 2n.

Torej si števili a ter b nista tuji, kar je v nasprotju s predpostavko.

S tem je dokazano, da 2 na 1/2 ni racionalno število.

Poskusimo 2 na 1/2 zapisati z decimalno številko.

1 < 2 < 4 => 1 < 2 na 1/2 < 2 : številsko premico med 1 in 2 razdelimo na desetine; števila, pripadajoča delnim točkam, po vrsti kvadrirajmo, dokler ne pridemo do kvadrata, ki prvi preseže 2.

a) 1,1 na 2 = 1,21   1,2 na 2 = 1,44   1,3 na 2 = 1,69   1,4 na 2 = 1,96

1,5 na 2 = 2,25

2 na 1/2 leži na desetini med 1,4 ter 1,5 :

saj velja 1,96 < 2 < 2,25 ; 1,4 < 2 < 1,5 .

b) Desetino med 1,4 in 1,5 znova razdelimo na deset delov, ponovimo kvadriranje, dokler prvič kvadrat ne preseže 2.

2 na 1/2 leži na desetini med 1,41 ter 1,42 :

ker velja 1,414 < 2 < 2,002225 ; 1,414 < 2 < 1,415 .

c) Desetino med 1,414 in 1,415 znova razdelimo na deset delov, ponovimo kvadriranje, dokler znova ne pridemo do kvadrata, ki prvič preseže 2.

2 na 1/2 leži na desetini med 1,414 ter 1,415 :

saj velja 1,4142 < 2 < 2,00024449 ;

1,4142 < 2 < 1,4143

1,41421 < 2 < 1,41423

1,414213 < 2 < 1,414214

1,4142135 < 2 < 1,41421356 . . .

Decimalna ulomka na levi in na desni imata pri nadaljevanju postopka enakih vedno več začetnih decimalk (pri n-tem koraku n-1 (ko pridem na primer do tretjega koraka, imam skupni dve decimalki 1,41; ko prispem do četrtega koraka, je decimalk 1,414 . . .)), razlika med njima se manjša proti nič (pri n-tem koraku je pod 10 na -n-1 (pri tretjem koraku je 1/10000 (10 na -4), kar je pod 10 na -3-1 : 1/10 na 3-1 = 0,01)).

2 na 1/2=1,41421356237309504880168872420969807856967187537

6948073176679737990732478462107038850387534327641572735013846…

Limita je 0?

Kaj so zaporedja ter vrste?

Zaporedje je enolična upodobitev množice naravnih števil v dano množico A.

Številsko zaporedje je zaporedje, pri katerem je zaloga vrednosti A podmnožica množice realnih števil.

Indeksna možica je podmnožica množice naravnih števil, ki jim je prirejen natanko en element množice A.

Zaloga vrednosti zaporedja je množica tistih elementov množice A, v katere se preslikajo elementi indeksne množice.

Vrednost člena zaporedja je element zaloge vrednosti zaporedja.

Številsko zaporedje (an): n -> an n se preslika v člen an.

(an = a z indeksom n) 

(Prvi člen zaporedja običajno označimo z a1 in je indeksna množica množica zaporednih naravnih števil. V nekaterih primerih označimo prvi člen z a0.)

Končno zaporedje je zaporedje, katerega indeksna množica je končna podmnožica množice naravnih števil.

Neskončno zaporedje je zaporedje, katerega indeksna množica je neskončna podmnožica množice naravnih števil.

Pozitivno oziroma negativno definitno zaporedje ima vse člene večje oziroma manjše od nič (za vse n: an > 0 oziroma an < 0)

Zaporedje (an) je konvergentno, ima limito, če obstaja takšna vrednost a, da lahko vsakemu predpisanemu številu e > 0 priredimo tak indeks N(e), da so vsi členi z indeksom n, ki je večji ali enak N(e), oddaljeni od a manj kot za

e: n večji ali enak N(e) : |an – a| < e .

Vrednost a je limita zaporedja: a = lim an .

                                                                        n -> °°

( an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2, . . .          

                   1 ,      2 ,       3 , . . .

Recimo:

e > 0 = 1     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak členi an je oddaljen od  a manj kot za 1.

e > 0 = 2     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak členi an je oddalje od a manj kot za 2.

e > 0 = 3     aN(e)    indeks n večji ali enak N(e)

an: aN(e), aN(e)+1, aN(e)+2 … ; (an): a1, a2, a3 …

Vsak člen an je oddaljen od a manj kot za 3.

Tako v neskončnost.

e, ki je večji kot 0, je enota (naj bo 1, 2, . . .).

Če je e > 0 = 1, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 1.

a1 je oddaljen od a manj kot za 1.

a2 je oddaljen od a1 manj kot za 1, od a pa manj kot za dva . . .                                                                                                                         

Če je e > 0 = 2, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 2.

a1 je oddaljen od a manj kot za 2.

a2 je oddaljen od a1 manj kot za 2, od a pa manj kot za štiri . . .

Če je e > 0 = 3, je sleherni člen an oddaljen od a manj kot za 3.

a1 je oddaljen od a manj kot za 3. a2 je oddaljen od a1 manj kot za 3, od a pa manj kot za šest . . .

Limita je zaporedja an je a, ker je zadnji člen zaporedja n+1.

Zaporedje članov je torej neskončno, saj pridem do limite z zadnjim členom zaporedja, ki je njegov zadnji član.

Zadnji član zaporedja je njegov zadnji člen, če prispem do limite z zadnjim članom, ki je zadnji člen, oziroma z zadnjim členom, ki je zadnji član?

Nikoli ne pridem do limite, če je zadnji člen n+1?

Koliko je zadnji član?

Toliko, da nikoli ne prispem do zadnjega člena?

Zadnji član je 11, ker je zadnji člen n+1?

Ni zadnji član 12?

Če zadnji člen ni zadnji član? . . . )

Zaporedje ima lahko eno, dve ali več stekališč – tudi neskončno mnogo.

Kot pove matematika, obstajajo tudi zaporedja, ki stekališča nimajo, recimo neomejena zaporedja.

V matematiki pogosto uporabljajo naslednji način izražanja:

a) Če je zaporedje neomejeno navzgor, pravijo, da ima stekališče plus neskončno, ki ga označijo z + ∞ ;

b) Če je neomejeno navzdol, rečejo, da ima stekališče minus neskončno ( − ∞ ).

Neskončno ter minus neskončno štejejo v matematični znanosti za nepravi stekališči (ostala stekališča so prava).

V zgoraj obravnavanem primeru je limita 0.

Štejem torej do konca, ker pridem do nič z limito?

Do konca prispem z limito, saj nikoli ne pridem do 0?

Ne prispem do konca z limito, ker nikoli ne pridem do limite?

( Pri n-tem koraku je razlika med decimalnima ulomkoma na levi ter na desni pod 10 na -n-1, pri (n+1)-tem koraku je pod 10 na -n+1-1, pri (n+2)-tem koraku je pod 10 na -n+2-1. . .

Vedno manjka korak?

Saj prispem do konca z limito?

Z drugo besedo, do konca pridem z limito, ker je do limite neskončno?

Danes torej prispem do konca neskončnosti z limito tako, da nikoli ne pridem do limite?

Kaj že sklene Zenon v znamenitem paradoksu?

Če tekmuje Ahil z želvo, ki ima nekaj naskoka, je nikoli ne dohiti?

Ko se želva prestopi za korak ali dva, doseže Ahil točko, kjer želva začne?

Ta že steče naprej?

Ko se Ahil približa prejšnji legi želve, se ta premakne?

Nikoli ne prehiti plazilca, saj je vedno bližje?

Zenon se postavi na stališče pitagorejcev in sprejme domnevo, da je črta sestavljena iz enot ali točk?

Naj se želva giblje še tako počasi, prelesti mora neskončno razdaljo, preden bo tekme konec?

Tekma se nikoli ne konča?

Če opustimo pojem enote, lahko izdelamo teorijo o neskončni vrsti, ki pokaže napako?

Vrsta je sestavljena iz členov, ki se nenehno ter enakomerno zmanjšujejo?

Lahko izračunamo, kje Ahil dohiti želvo?

Vsoto takšne vrste opredelimo kot število, ki ga seštevek poljubnega števila členov vrste, naj bo še tako velik, nikoli ne preseže?

Z vsoto dovolj številnih členov takšne vrste se lahko temu številu te vrste poljubno približamo?

Takšno število obstaja: za tovrstno določeno vrsto je samo eno?

Vrsto imenujemo geometrično?

Katero število je to?

Limita?

Se dotaknemo neskončnosti z neskončnostjo, ker se neskončnosti neskončno približamo?

Pojem limite torej reši težavo Ahila in želve, saj pridem do limite z vsemi členi zaporedja?

Teh ni konca?

Moderni pojem limite funkcije: če za vsako število e > 0 obstaja tak s > 0 , da za vse x, za katere je |x – x0| < s , velja |f(x) – g| < e , imenujemo vrednost g limita funkcije f v točki x0 in pišemo: limx->x0f(x) = g.

Limita funkcije je torej definirana s pomočjo limite zaporedja.

Naj bo f realna funkcija realne spremenljivke.

Imejmo zaporedje xn, ki ima limito a.

Za to zaporedje tvorimo ustrezno zaporedje vrednosti yn = f(xn).

Če ima dobljeno zaporedje yn limito b ter je ta limita neodvisna od tega, kako izberemo zaporedje xn, ki gre proti a, število b imenujemo limita funkcije f v točki a.

Limito funkcije najpogosteje izračunamo tako, da enačbo funkcije okrajšamo, nato pa vstavimo ustrezni a.

Funkcija f( x ) = (x2 − 9)/(4 x − 12) pri x = 3 ni definirana (deljenje z 0).

Tam torej ni zvezna.

Če ulomek okrajšamo, dobimo limito:

limx → 3(x2 − 9)/(4 x − 12) = lim x → 3(x − 3)( x + 3 )/4( x − 3 ) =

limx → 3(x + 3)/4 = (3 + 3)/4 = 3/2

Za zgornjo funkcijo velja: če se x približuje vrednosti 3, se f(x) približuje vrednosti 3/2.

Z drugo besedo.

Limita zaporedja je število, ki se mu vrednosti členov zaporedja an približujejo, ko spremenljivko n povečujem čez vsako mejo.

Število a je stekališče realnega zaporedja an, če v sleherni okolici števila a leži neskončno mnogo členov zaporedja.

Število a je limita realnega zaporedja an, če v vsaki okolici števila a ležijo vsi členi zaporedja od neke dovolj velike vrednosti spremenljivke n naprej.

Rečeno drugače: zunaj te okolice lahko leži samo končno mnogo členov zaporedja.

(Če v vsaki okolici števila a ležijo vsi členi zaporedja od neke dovolj velike vrednosti spremenljivke n naprej, je teh členov neskončno.)

Če ima zaporedje eno samo stekališče ter je to stekališče pravo, je to stekališče torej limita.

Če ima zaporedje limito, pravimo, da konvergira oziroma da je to konvergento zaporedje.

Če zaporedje nima limite, pravimo, da divergira (je divergentno).

(Zaporedje 1/2, 1/3, 1/4, 1/5, … je torej konvergentno in ima limito 0.

Zaporedje +1/2, −2/3, +3/4, −4/5, +5/6, −6/7, …. je divergentno, ker ima dve stekališči: −1 ter 1.

Zaporedje 2, 4, 6, 8, 10, … je divergentno: ima nepravo stekališče neskončno.) ) ]

Katero število je torej na koncu neskončne vrste?

Zadnji člen, ki je n + 1 ?

Prišli smo do zadnjega člena, saj prispemo do zadnjega člana s sinekdoho?

Premica (nima debeline, ker se nikjer ne začne ne konča) biva ter eksistira?

Za matematika (znanstvenik) je idealna, saj eksistira in biva?

Kot takšna je realna, ker je transcendentalno idealna?

Lahko jo narišem na tablo?

Je matematik kot znanstvenik nominalist ali realist?

Znanstveni metafizik?

Kant je realist ali nominalist?

‘Stvar (sama) ne sebi’ biva ter eksistira?

Filozofu ni dostopna, saj je mejni pojem, ki deli Kantov svet na fenomenalni in noumenalni del?

Je mejni pojem kot tak prazen?

Filozofu ne manjka njegov nedostopni predmet?

Filozofova izkušnja je realna, ker je transcendentalno idealna?

Njegovi predmeti v izkustvu niso nič drugega kot pojavi?

Tako ga aficira ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Kant jo spozna s praznim pojmom, saj mu ni znan njegov predmet?

Filozof razpolaga s tremi idejami: dve sta regulativni (o Bogu, o nesmrtni duši), tretja je konstituitivna (o svobodi)?

Kant je torej svoboden, ker ima Boga ter nesmrtno dušo?

Razum prepustiti mesto veri, ki se širi prek meja sleherne izkušnje, saj so vse tri ideje popolnoma prazne?

Filozof nikoli ne pride do najvišje točke svobode (tako ga konstituira prazna ideja svobode)?

Zato je tudi moralen?

Kako naj razpolaga s kategoričnim imperativom, če ni svoboden?

Vodita Kanta k Bogu in k nesmrtni duši prazni regulativni ideji v neskončnost?

To je mogoče v 18. stoletju, kjer filozofova metafizika stopa po kraljevski poti znanosti?

Kant ne ve, da si znanstvenik ne more zastaviti filozofskega vprašanja?

Zaradi ‘stvari’ ?

Kantova logika stopica na mestu?

Mu manjka ‘Predmet’ ?

Ne manjka filozofu Temelj, ker Kantova logika ne zmore ne naprej ne nazaj?

‘Predmet’ je Temelj, saj je Kant ‘filozof’ ?

Temelj je ‘Predmet’, filozof pa je ‘Kant’ ?

Ne v svojem trenutku v njegovem času?

Danes?

V tem času logika nekaterih stoji?

Metafizikom, ki verjamejo v objektivno realnost, neodvisno od zavesti?

Metafizikom, ki verjamejo v objektivno realnost in so na sledi v regressusu ad infinitumu ?

Tistim, ki ne vedo, ali so njihovi možgani v kadi ter potujejo v Bodočnost (nimajo Prihodnosti)?

V neskončnost prestopajo mejo, ki ni prehodna?

Imam lahko danes pojem o korenu iz ena, če o zadnjem nimam nobene predstave (psihološke podobe), razen, da ga napišem na tablo?

Na tabulo raso ?

Po njej piše izkustvo, ki ni odvisno od zavesti?

Moja izkušnja je objektivno realna?

Ne vem, kdo piše moj svet, ker so moji možgani v kadi?

Sem svoboden?

Manjka mi Temelj, saj nimam ‘Predmeta’ ?

»…Imam…« ‘predmet’, ker verjamem v temelj?

Stojim ne mestu, saj potujem v neskončnost?

Prehajam mejo, ki ni prestopna?

Ni je, ker eksistira ter biva in vodi v Bodočnost?

Nisem prestopil ‘meje’, ki je, saj ne obstaja ne ne obstaja?

( Dejstvo je obstoječa ‘meja’, ker meja ustreza resničnemu stavku?

Resničnemu stavku ustreza ‘meja’, saj dejstvo ni obstoječa meja?

Ni dejstva?

Je dejstvo, da ‘meja’ (ki »je« meja) obstaja?

Ni dejstvo, da ne obstaja meja, ki »ni« ‘meja’ ?

Ker obstaja dejstvo?

Obstaja meja, saj je resnična ‘meja’ ?

Tudi ‘meja’ obstaja, ker je resnična meja?

Je meja med eksistenco ter bivanjem?

Saj ni resnična, ker »je« ‘meja’ ?

Med bivanjem in eksistenco ni ‘meje’, ker je resnična, saj »ni« meja?

‘Meja’ obstaja natanko takrat, ko je ‘meja’, ker »ni« meja?

Natančno tedaj »je« meja meja, saj ni ‘meja’ ?

‘Meja’ »je« meja, ker »ni« meja?

Meja »ni« ‘meja’, saj »je« ‘meja’ ?

Je meja resnična?

Da, meje med bivanjem in eksistenco ni, ker je tam ‘meja’ ?

Bivanje je eksistenca, ta pa bivanje?

Med njima ni meje, ne ‘meje’, saj je resnična ‘meja’ ?

Obe sta resnični, le da meja ni meja, temveč ‘meja’, ta pa »je« ‘meja’, ker meja »ni« ‘meja’ ?

Meja je meja, saj je ter ni ‘meja’, ‘meja’ je ‘meja’, ker ni in je meja?

Meja je pot, ki ne vodi nikamor kot sled?

Ni »tam« kot ‘meja’ ?

‘Meja’ je sled, ki ne vodi nikamor kot pot, saj »ni« meja?

Meja je ‘tam’, ker eksistira ter biva in ne obstaja ter ne ne obstaja?

Je tam?

Tudi ‘meja’ je tam, saj je ‘tam’, ker ne ne obstaja ne obstaja?

Ni je med eksistenco in bivanjem?

Je, saj je ‘tam’ ?

Tudi meja je tam, ker je ni?

Obe sta resnični, saj ene ni, ker je, druga pa je, saj je ni?

‘Meja’ je prestopna, ker nima druge strani?

Za njo ni Temelja (ki je ‘Predmet’) ?

Tudi meja nima druge strani, saj je prehodna?

Onstran je eksistenca, ki je bivanje?

Se bivanje nikoli ne konča, ker eksistira?

Na drugi strani je ‘predmet’, ki ni temelj?

Vselej pridem do temelja, nikoli pa do ‘predmeta’ ?

Meja je prestopna, ker ni na drugi strani ničesar?

temelj, ki ni Temelj, saj je ‘Predmet’ Temelj, ta pa ni temelj, ker ta ni ‘Predmet’ ?

Potujem v Prihodnost?

Bližam se ‘meji’, ki je na koncu brez začetka in na začetku brez konca?

Če potujem v Bodočnost, nikoli ne pridem do Temelja, ki ni ‘predmet’ ?

Stojim na mestu?

Kdaj prispem do temelja, ki ni ‘Predmet’, saj potujem na konec regresa, ki nima konca?

Se bližam meji, ki jo prehajam, ker ni prestopna? )

[ Je Kant nominalist ali realist?

Realist?

Trdi, ker ne verjame?

‘Stvar’ mu ni znana, saj jo pozna?

Je svoboden?

O tem nima ideje?

Ni teoretični um praktičen, ta pa je teoretičen?

( Prvi ni drugi, ta pa ni prvi?

Lahko drugega postavim na mesto prvega, če prvega ne morem zamenjam z drugim?

Tudi prvega ne morem postaviti na mesto drugega, če mu ne rečem prvi?

Kako pravim drugemu?

Nista ista, ker sta enaka, enaka pa sta, saj sta ista?

Prvega nimam?

Imam, ker je drugi?

Tudi tega imam, saj ni prvi?

Negacija ni determinacija?

Determinacija je negacija, ta pa determinacija?

Danes le zaradi diahronega premika na začetek, ki je na koncu (na konec, ki se konča na začetku)?

Je pot do resnice resnica sama, ki nima ne konca, niti začetka?

Kje se danes v ravnini konča in začne neskončna premica?

Zakaj lahko na tablo narišem točko brez dimenzije?

So pri znanstveniku, ki je matematik, danes njegovi inertni predmeti realni, ker sem razcepljen tako, da »»ne vidim«« enako ter isto (isto in enako), saj »»ne vidim«« isto ter isto (enako in enako)?

Teoretični um ve za kajstvo pojma?

Praktični um ve za njegovo bistvo?

Kajstvo je prazna definicija, ki ji manjka predmet?

Bistvo je predmet, ki mu manjka pojem?

Kako ve spekulativni (teoretični) um za kajstvo pojma?

Kako ve praktični um za njegovo bistvo?

Prvi zapade v antinomije, drugi ve, ker verjame?

Teoretični um ve, saj ne verjame, praktični um pa verjame, ker ve?

Prvi »je« drugi, saj drugi ni ‘drugi’ ?

Mejni pojem je prazen?

Filozofu ne manjka nedostopni predmet?

Teoretični um se reši iz zagate tako, da se vpraša?

Kot praktični um?

Tudi ta se reši iz težave s tem, da si odgovori?

Tako se konstituira kot teoretični um?

Kant se otrese problema, ker mora biti svoboden?

Vprašati se mora teoretično, da si odgovori praktično?

Ne more si odgovoriti praktično, če se ne vpraša teoretično?

Teoretično se vpraša natanko tako, da postane praktičen?

Tudi praktičen je točno tedaj, ko je teoretičen?

Kaj si odgovori?

Saj je teoretičen kot praktičen?

Kaj samega sebe vpraša kot praktičnega kot teoretičen?

Teoretični sedaj ve, ker verjame?

Tudi praktični ne ve, saj verjame?

Teoretični um je praktičen, ta pa teoretičen?

Filozof prestopa mejo, ki ni prehodna?

Kant ve, ker verjame, saj ne verjame?

Filozof verjame, ker ve, saj ne ve?

Kant ve, ker verjame, da ‘stvar’ pozna, saj mu ni znana?

Filozof verjame, ker ve, da mu predmet ne manjka, saj mu manjka?

Kant pozna filozofa s praznim pojmom?

Tudi filozof pozna Kanta z nedostopnim predmetom?

Toda ne v 18. stoletju, ko je Kopernik v zavesti svetilnik sveta?

(Je kopernikanski obrat prvega Kopernika v tem, da se znanstvenik obrne od sebe, obrat drugega pa je kopernikanski, ker se filozof obrne k sebi?)

Na današnji točki premika k Temelju sem na zgodovinski poti v Prihodnost sam, saj verjamem v ‘Predmet’ ?

Gre za vprašanje življenja ali smrti?

Kaj če nimam v žepu ničesar, ker v njem ni Temelja?

Nimam Prihodnosti?

Če nimam ne meje ne ‘meje’ ?

Vem za smrt, vanjo pa ne verjamem?

Absurd ali paradoks?

Kredo krščanstva (verjamem, saj je absurdno) je paradoksalno?

Kredo današnjega ateizma (verjamem v objektivno resničnost, ki ni odvisna od zavesti) ni absurdno, ampak paradoksalno?

Je Kant realist, ker verjame v Boga?

Tako ga (neznano kako) aficira ‘stvar’ ?

Njegovo izkustvo je realno, saj je transcendentalno idealno?

Ker je na meji, če rečem negativno, prazen pojem?

Če rečem pozitivno, ima filozof mejo, saj mu ne manjka nedostopni predmet?

Tega spozna, kot verjame, s praktičnim umom?

Ker to ve njegov teoretični um, ki, konec koncev ničesar ne ve?

Praktični um je teoretičen ter obratno?

Med obema je mejni pojem, saj je Kant svoboden?

Tako tudi je v filozofovem času: v trenutku, ko zgodovina v diahronem premiku prispe do ‘stvari (same) na sebi’ ?

Ta je absolutno realna, ker je Kantova ontološka predpostavka?

Bi sicer magister (dolgoletni zasebni docent in nižji knjižničar) kdaj postal filozof?

Filozof, ki je specializiran za celoto, se danes ukvarja s ‘Predmetom’ ?

Ta mu zvoni kot Temelj?

Saj gre za najbolj splošno vprašanje (za preživetje)?

Kaj imam v žepu, če dam vanj ‘Predmet’ ?

Temelj, saj ne smem v kavarno, ker nisem obsojen na svobodo, saj nisem zapornik v bunkerju?

Verjamem, ker vem, da sem svoboden, saj nimam možganov v kadi?

Sem v kavarni svoboden tako, da ne morem iz bunkerja?

To vem, ker verjamem, saj sem se odločil tako, da ne vem, ali so moji možgani v kadi?

V evolucijo ne verjamem?

Ker danes vem, da je Kant v 18. stoletju avtonomen?

Vem, saj ne verjamem, ker ne verjamem v diahroni premik?

Mislim (vem, saj verjamem), da gre zgodovina naprej tako, da bom v zaporu (kjer ni svobodnega Temelja) kupil ptiča na prvem plotu?

Je temelj na koncu metonimije, ker imam nepravo neskončnost?

Ima kristjan vsaj plačilo v nebesih, saj ni filozof?

Danes »filozof«, ki ni filozof (ne govorim o politikih med »filozofi«), »»ne vidi«« na konec Bodočnosti, ki se nikoli ne konča, ker nima večnosti, saj ni res, da » »ne vidi«« ‘Predmeta’, ki je večen na koncu Prihodnosti, ki nima začetka (tam je večni Temelj, ker se Prihodnost, ki nima konca, začne na začetku)?

To ni paradoks, ampak absurd?

Večen sem, saj živim samo enkrat, ker nikoli ne umrem?

Smrt je življenje, saj ni ničesar po smrti?

Življenje je smrt?

Ničesar ni po življenju?

Kaj imam v žepu, kjer »…nimam…« ničesar?

Verjamem, ker vem, da je tam ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, saj verjamem, ker vem, da sta na začetku ter na koncu neskončnosti?

Se more tako odločiti znanstvenik kot tak (ki ni človek, saj se odločil za del), ker je lahko znanstvenik kot znanstvenik le religiozen človek?

Se lahko odločiti tako ateist (naj bo znanstvenik ali ne), ki ni veren, saj je religiozen (kot na primer kristjan), ker ima plačilo na prvem plotu, saj nima večnosti?

Svoboden je v restavraciji, ker ne more iz spremenljivke?

Ta ni prazna, saj v njej ni ničesar?

Čas ga povozi tako, da gre s časom nazaj? ) ]

Matematik kot znanstvenik torej ni človek?

Ker je lahko znanstvenik kot matematik samo religiozen človek?

Ateist ali na primer kristjan?

Eden in drugi, saj nobeden ni veren?

Kristjan verjame v Boga, ker ga ima, saj je religiozen?

Matematik, ki je znanstvenik, pa »nima« predmeta, ker je znanstvenik kot tak lahko samo religiozen človek, bodisi ateist ali na primer musliman (ta »ni« recimo kristjan, ki »ni« na primer budist . . . )?

Ima matematik, ki je religiozen kot ateist, prednost kot matematik, ki ni veren kot recimo kristjan?

Drugi je religiozen, saj verjame v Boga, prvi pa v Boga ne verjame, verjame pa v objektivno realnost točke brez dimenzije?

Matematik, ki je znanstvenik, ker ne verjame v absurd Boga, prestopa mejo, ki ni prehodna, saj verjame v kavzalno inertne matematične objekte, ki ga aficirajo tako, da so objektivno resnični v matematikovem izkustvu?

Ateističnemu matematiku kot znanstveniku ne manjka nedostopni predmet, ker je religiozen, saj ima Boga?

Ne verjame pa na primer kristjanu?

Kristjan je absurden, ker v Boga verjame?

Matematik, ki v Boga ne verjame, je absurden, saj je religiozen?

Matematik, ki je kristjan (ker je znanstvenik kot znanstvenik), ter znanstvenik kot tak (ki je matematik, pa je ateist)?

Nista človeka, saj »imata« predmet?

Prvi »nima« Boga, ker je religiozen kot kristjan, ki ni veren človek?

Drugi »ima« matematični predmet, saj ni veren človek, ker je religiozen kot matematik?

Religiozni matematik kot ateist ne verjame v absurd Boga, saj ga ima, kristjan, ki je religiozni matematik, pa ne verjame religioznemu ateistu kot matematiku, ker ni veren?

Kot matematik, ki je religiozen, ima prednost matematik, ki ni veren, saj je absurden, ker ne verjame v Boga?

To pa pred matematikom, ki je na primer kristjan?

Ta ni veren, saj verjame v Boga, ker je absurdno?

Kant ima idejo Boga, ki je regulativna, saj je popolnoma prazna?

Filozofa aficira ‘stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem, ker je prazen?

Ne manjka mu predmet, ki Kantu ni dostopen?

Je filozof religiozen?

Nima Boga, »ima« pa idejo?

Te nima, Boga pa »ima« ?

Matematik je religiozen, saj je na primer ateist ali kristjan?

Kant pa ni veren, ker ni svoboden, saj ga konstituira popolnoma prazna ideja svobode, ker je filozof svobode heteronomen?

Nikoli ne doseže najvišje točke svobode, saj ima regulativni ideji nesmrtne duše in Boga?

Nikoli ne doseže Boga ter nesmrtne duše, ker ga konstituira ideja svobode?

Je religiozen, saj ni veren, ker ni ateist, ne na primer kristjan?

Ni veren, saj ni religiozen, ker »ni« na primer kristjan, »ne« ateist?

Zadnja sta lahko religiozna matematika, saj ju ne aficira Kantova ‘stvar’, marveč:

– kristjana, ki je matematik, absurd, ker verjame v Boga,

– matematika, ki je na primer religiozen kot ateist, pa idealni trikotnik, saj verjame v absurd?

Drugi ni veren, ker ne verjame kristjanu?

Tudi ta je religiozen, saj ne verjame prvemu?

Kateri znanstvenik, ki ni človek, ima prednost?

Religiozni človek, ki je matematik, pred matematikom kristjanom, ki ni veren človek?

Nima Kant prednosti pred obema?

Da, ker je znanstveni metafizik, saj ni dogmatik?

Ni fanatik, ker je religiozen, saj »ni« niti kristjan, ne ‘ateist’ (ni niti ‘kristjan’, »ne« ateist)?

Ta sta dogmatika?

Sta religiozna človeka?

Kant ni veren, ker ga ne aficira ne Bog fanatika (saj filozof ni dogmatik), ne Bog dogmatika (ker Kant ni fanatik)?

Je znanstvenik kot znanstvenik, saj je ‘Kant’ ?

Je Kant, ker je znanstveni metafizik?

Tudi kristjan je lahko znanstvenik kot tak, le da je metafizik kot religiozen človek?

Je religiozni matematik, ki je ateist, metafizik?

Nobeden ni veren človek kot filozof?

Matematika kot takšnega, ki ni človek, saj je religiozen človek, neznano kako aficirajo akavzalni inertni matematični objekti tako, da ima realno izkušnjo, ki je transcendentalno idealna?

Aficira ga Bog, ker ne verjame kristjanu?

Oba sta absurdna?

Ima matematik, ki ni veren, saj ni recimo kristjan, prednost, ker ne verjame v absurd?

Matematik, ki je znanstvenik, saj »nima« predmeta (verjame na primer v bit kot bivajočost bivajočega in v bit kot eksistentnost eksistentneg), nima Prihodnosti?

»…Ima…« Bodočnost?

Bit biti kot biti je nič, ki ga ni. Biti kot biti ni, ker ni stvarnik: je bivajočost, kot bit bivajočega, ter eksistentost, kot bit eksistentnega?

Je nič, ki biva, saj ga ni, ker ne eksistira, in nič, ki ga ni, saj eksistira, ker ne biva?

Ni razcepljena, saj biti kot biti ni, ker ne eksistira ne biva?

Je dvožariščna, saj eksistira kot eksistentnost eksistentnega, ker ne biva kot bivajočost bivajočega?

Saj je dvožariščna, ker biva kot bivajočost bivajočega, saj ne eksistira kot eksistentnost eksistentnega?

Je zadnji člen?

Je zadnji član, ker je mejni pojem, ki je prazen, saj mu ne manjka nedostopni predmet?

Meja med praznim pojmom ter nemanjkajočim nedostopnim predmetom ni prehodna, ker ni prestopna?

Heidegger ni našel biti v tu-biti ?

Je Pastir biti prestopil mejo, ki ni prehodna, saj ni prestopil ‘meje’ ?

Pastir, ki je mislec biti, ker ni filozof, ne gre proti filozofiji?

Gre proti metafiziki?

Tako se ustraši smrti, da stoji na mestu, saj potuje v neskončnost?

Absurd je tale?

Tako se boji Prihodnosti, da je pripravljen umreti?

Manjka mu ‘Predmet’ ?

Ker mu ničesar ne manjka, saj »…nima…« ‘predmeta’ ?

Ta je na koncu Bodočnosti: misleca loči od bivajočosti bivajočega meja, ki ga poveže z eksistentnostjo eksistentnega?

Je meja limita, s katero se slavni Pastir dotakne biti, ne pa bivajočosti bivajočega?

Dotakne se eksistentnosti eksistentnega, ne pa biti?

Nikoli ne pride na konec, ki je na začetku (na začetek, ki je na koncu), ker potuje v neskončnost?

Absurd je v tem, da stoji na mestu?

Absurd je ta, da ne stoji na mestu?

Ni danes na ‘meji’ mejnega pojma, ki je prazen, saj ni na meji?

Prestopil sem mejo (biva in eksistira, ker je ni), saj mejni pojem ni prazen?

Na drugi strani ‘meje’ (ki je ni, ker ne eksistira ne biva) je Temelj, ki je ‘Predmet’ ?

Saj ga »…nimam…« (tudi ‘Predmet’ je Temelj (ki ga »…imam…« ), ker imam ‘predmet’, nimam pa temelja)? 

Bit ‘Predmeta’ (ki je Temelj) je ‘nič, ki nima biti’ ?

Od tod je Temelj (ki je ‘Predmet’) enožariščen?

Tako me aficira, da bivam ter eksistiram (eksistiram in bivam)?

Matematik kot znanstvenik?

Ta svoje objekte »ima« ?

Si lahko zamislim drug ter boljši Temelj?

Ta ni goli nič, saj je moja paradigma solipsistična?

Si morem misliti goli nič?

Ta je na koncu boljše in druge paradigme, ker je moj ‘Predmet’ solipsističen?

Lahko si zamislim stoodstotni Temelj kot sebe kot stoodstotnega Človeka, saj me presega ‘Predmet’ ?

Moja Pravljica je resnična, ker ni pravljica?

Ta je realna, saj je Pravljica?

Si morem misliti stoodstotni ‘Predmet’ kot sebe kot stoodstotnega Človeka, ker me presega Temelj?

Moja Pravljica je realna, saj ni pravljica?

Ta je resnična, ker je Pravljica?

Si ne morem zamisliti, da bom aktualen kot aktualen (potencialen kot potencialen), ko bom prestopil ‘mejo’, saj sem večen, ker bom umrl?

Ne bom razcepljen, saj bom kamen ter sam od znotraj kot ‘Predmet’ ?

Ne pa kamen od znotraj kot razcepljeni človek?

Tudi kamen bo znotraj moje zavesti?

Ne s svojega stališča, pač pa kot Temelj?

Ker bova v paradigmi (poti do resnice, ki je sama resnica – brez konca in začetka) v diahronem premiku, v razcepu med nezavednim ter zavestjo (kar je ‘meja’ »in« meja ter meja »in« ‘meja’), dva?

Oba solipsista?

(Nisem solipsist kot inkarnacija svoje anime, ki je solipsistka, kot inkarnacija mojega animusa, saj sva dva (lahko živi po moji smrti ali obratno?)?)

Ker je solipsistična paradigma, ki se konča s Temeljem, saj je solipsitičen ‘Predmet’, ki je na kocu poti, ki se konča na začetku ter začne na koncu?

Možgani vseh so doslej v kadi, ne pa moji, ker sem avtonomen?

So veliki misleci (ki niso znanstveniki kot takšni, ampak filozofi (tudi mislec biti)), plankarji, saj niso verni?

So plankarji le današnji, ker nimajo Temelja?

Niso verni, saj so religiozni?

Pot iz sredine ne gre po sredi, ker običajni ateist ni veren, saj »ni« na primer kristjan?

Plankar pa »je« ateist, ker pride (na koncu regresa brez konca) do kruha?

Kristjan prispe do zaklada v nebesih z metonimijo?

Ne verjamem v absurd, saj ne grem iz sredine kot Kant?

Ta je v svojem času v njegovem trenutku filozof, ker je znanstveni metafizik?

Grem do konca regressusa ad infinitum, saj grem do resnice?

Tega ne vem, ker ne verjamem v kruh?

V kaj torej verjameš pozorni bralec, če ne verjameš, da »…imaš…« v roki ‘Predmet’, če tam »…nimaš…« Temelja?

                                                                                Damjan Ograjenšek, filozof