Realno ni dejansko?

Ko ciproš zacveti,

so naše frate rdeče:

tako iz rane speče

kdaj se pokaže kri.

Kjer rastel, zelenel

je gozd dreves košatih

in ptic v njem – nad krilatih –

je zbor brezskrben pel;

kjer bučal je vihar

skoz veje in vrhove

in poln moči njegove

bil svet je, vsaka stvar – :

tam frata zdaj leži;

le ciproš cvete rdeče:

kakor iz rane speče

pokaže kdaj se kri.

                                            Janko Glazer

Danes sta za zdravo pamet pojma ‘objektivna dejanskost’ in ‘objektivna realnost’ zamenljiva?

Pri Descartesu (ta je Kartezij, ki ni Kartezij, pač pa Descartes) ne gre za pleonazem?

Je Kartezij zamenljiv z Descartesom, Descartes pa s Kartezijem?

Nista ista, ne enaka?

Sta ista, ker Descartes ni enak?

Enaka sta?

Ne Kartezij, ki ni isti?

Ne gre za pleonazem, saj sta zamenljiva?

Descartes je Karteziju enak?

Ta je isti kot Descartes?

Kartezija zamenjam z Descartesom?

Ker ni isti?

Je enak?

Tudi Descartes zamenjam, saj je isti?

Ni enak?

Kartezij je Descartes?

Descartes je Kartezij?

Isti Descartes?

Enak?

Kartezij je Kartezij?

Ker je Descartes?

Je Kartezij enak sebi?

Saj je isti?

Descartes je enak, ker je isti kot Kartezij?

Isti je s seboj, saj ni Kartezij?

Eksistira kot Kartezij, ki biva kot Descartes?

Rečem Kartezij?

Pravim Descartes?

Pravim, če ne rečem?

Eksistiram, ker bivam?

Bivam, saj eksistiram?

Če pravim?

Kaj je v spremenljivki?

Kar rečem?

Spremenljivka ni prazna?

Pravim?

Sem to povedal?

Kar sem rekel?

Ničesar ni v spremenljivki?

Povem torej, ker pravim?

To rečem?

Sem to povedal?

Je spremenljivka prazna?

V njej je Kartezij?

Ničesar?

Descartes?

Kdo je v spremenljivki, če ni v njej ničesar?

Descartes?

Da, Kartezij?

Je nekaj v spremenljivki, saj je prazna?

Ni v njej Descartesa?

Je pa Kartezij?

Ta je Descartes?

Descartes je Kartezij?

Sta enaka, ker nista ista?

Ista sta, saj nista enaka?

Descartes je isti, ker je enak?

Kartezij je enak, saj je isti kot Descartes?

Je isti, ker je enak?

Je Descartes, saj ni Kartezij, ter je Kartezij, ker ni Descartes?

Spremenljivka je prazna?

V njej je Kartezij?

Spremenljivka ni prazna?

V njej je Descartes?

Spremenljivka je prazna?

Kartezij je Descartes?

Descartes je Kartezij?

Spremenljivka ni prazna?

Če je v spremenljivki Descartes, je v njej Kartezij?

Je ta brez Descartesa?

Ne gre za pleonazem?

Nekaj je v spremenljivki, saj je prazna?

Kartezij?

Ne, Descartes?

Descartes?

Da, Kartezij?

Isti Descartes?

Enak?

Ta je Kartezij?

Descartes je enak, ker ni enak, marveč isti?

Je Kartezij?

Ta je Kartezij, saj je Descartes?

Ni isti, ker ni isti?

Ni enak?

V spremenljivki je Kartezij, saj je isti?

Ta je prazna, ker je enaka?

V njej je Kartezij, ki je enak?

Ni prazna?

V njej je Descartes?

Enak?

Je spremenljivka ista?

Saj je prazna?

Ni pa enaka?

V njej ni ničesar?

Razen Kartezija, ki je Descartes?

V prazni spremenljivki, če je enaka?

Isti Kartezij, ki je enak kot Descartes?

V prazni spremenljivki, če je ista?

Enak Kartezij, ki je isti?

Isti Descartes, če je enak?

Kartezij ni Descartes?

Descartes ni Kartezij?

Descartes je Kartezij, ker je isti?

Katezij je enak, saj je Descartes?

Isti kot Descartes?

Ki je enak kot Kartezij?

Zadnji je Descartes?

Če je isti in enak?

Isti kot Descartes?

Ker je Kartezij?

Enak kot Kartezij?

Saj je isti?

Kot Kartezij?

Kot Descartes?

Ker ni Descartes, ampak Kartezij?

Descartes je Descartes?

Saj je Kartezij?

V enaki spremenljivki?

Ne, v isti?

Ta je prazna?

Ne, enaka?

Ta ni prazna?

Ne?

Je ista?

Kdo je v prazni spremenljivki?

Če je enaka, samo Descartes?

Spremenljivka ni prazna, ker je ista?

V njej je Kartezij?

Spremenljivka je prazna, ko je ista, saj je enaka?

V njej ni Descartesa?

Tam je Kartezij, ki je Descartes?

Nekaj je v spremenljivki?

Isti Kartezij, ki je enak?

Descartes?

Ta je Descartes, ko je Kartezij?

Kartezij?

V enaki spremenljivki, ki je ista?

Če je isti kot Descartes, Descartes pa enak kot Kartezij?

Spremenljivka ni prazna?

Ni ista, ker je enaka, saj je ista?

Descartes eksistira, če biva kot Kartezij?

Zadnji je isti, ker je enak?

Saj je enak kot Descartes, ki je isti kot Kartezij?

Kartezij ni Kartezij, ker eksistira?

Je Descartes, ki biva kot Descartes?

Kartezij eksistira kot Kartezij, saj biva kot Descartes?

Descartes biva kot Kartezij, ker je enak, ni pa isti?

Tudi Kartezij?

Je isti, saj je enak?

Ker je Descartes?

Spremenljivke ni, saj eksistira?

V njej je Kartezij?

Descartes?

Da, Kartezij?

V spremenljivki, ki biva?

Če je ista, ker je enaka?

Če ni ista, ampak enaka ter enaka, saj ni enaka?

Je, ker biva?

Ni prazna, saj eksistira?

V njej je Descartes?

Nekaj je v njej?

Ker biva?

Kartezij?

Da, Descartes?

Isti Kartezij?

Ki je enak kot Descartes?

Če je Descartes Kartezij?

Ta je enak, saj je isti?

Če je Kartezij Descartes?

Ki je v enaki spremenljivki Kartezij?

Je v isti Descartes?

Katera spremenljivka je prazna?

Nobena?

V eni je Kartezij, v drugi Descartes?

V eni je Descartes, v drugi Kartezij?

Kdaj spremenljivka ni prazna?

V njej ni Descartesa, ampak Kartezij?

Ta ni Descartes?

Če je ista, ne pa enaka?

V njej je Kartezij?

Ki je isti, ker ni Descartes?

V njej je Descartes?

Ki je enak, saj ni isti?

Onstran eksistence, ki biva?

Na drugi strani bivanja, ki eksistira?

Onstran meje, ki je prestopna, ker ni prehodna?

Meje ni med eksistenco in bivanjem?

Je zunanja, saj biva ter eksistira?

Kaj je na drugi strani ‘meje’ ?

Ta je notranja, ker je med bivanjem in eksistenco, saj ne eksistira ne biva?

Če prestopim notranjo mejo, preidem zunanjo?

Meja »ni« ‘meja’, ‘meja’ »je« meja?

‘Meje’ med bivanjem ter eksistenco ni, ker je prestopna?

Meja nima zunanjega roba, ki je notranji?

Ima le breg?

Zunanji?

Da, rob?

Notranji?

Ne, breg?

‘Meje’ med robovoma in bregovoma ni, saj je prehodna?

Kaj je na njenih robovih ter bregovih, ker nima nobenih?

Temelj, ki je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’, ki je Temelj?

‘Predmeta’ ni na drugem robu meje?

Ta nima roba, marveč breg?

Tam je Temelj?

Na drugem bregu meje, kjer je rob?

Če prestopim ‘mejo’, ki je ni, saj preidem mejo?

Meja eksistira?

Ima breg, ne pa roba, ki je breg?

Nima brega, temveč breg, ki ni rob?

Meja biva?

Nisem religiozen?

Ne verjamem v regressus ad infinitum ?

Absurd ni produktiven?

Verjamem v paradoks?

Kaj je na koncu, ki nima konca?

‘Predmet’ ?

Pridem do Temelja brez limite?

Je na začetku, ki nima konca?

‘Predmet’ »ni« Temelj?

Temelj je ‘Predmet’ ? 

                                                                                            Damjan Ograjenšek, filozof

Kandid ali optimizem, živimo v najboljšem možnem svetu?

“Da bi resnice povsem razumeli, jih moramo živeti.”

                          Amonij Sakas, aleksandrijski novoplatonik iz III. stoletja

Verjamem v ‘Predmet’, ki je Temelj, ker je moja zavest intencionalna ?

Verjamem v Temelj, ki je ‘Predmet’, saj je intencionalna zavest ?

Verjamem v oba, ker je moja zavest zavest, zavest pa moja zavest?

Verjamem torej, da je zavest moja zavest, moja zavest pa zavest, če verjamem, da je ‘Predmet’ Temelj, ta pa ‘Predmet’ ?

Zavest je intencionalna, saj je naperjena na predmet?

Naperjena je, ker je intencionalna ?

Intencionalna je, saj je naperjena?

Tudi moja zavest je intencionalna, ker je zavest?

More biti zavest brez predmeta?

Bit zavesti je njen smisel?

Če nima smisla, ne biva?

Lahko biva brez predmeta, saj nima smisla?

Predmet ji daje pomen, ker ima smisel?

Zavest?

Da, predmet?

Ta?

Da, moja zavest?

Če zavest nima pomena, nima smisla?

Če nima smisla, nima pomena?

Je bit moje zavesti pomen?

Zavest nekaj pomeni, saj ima predmet?

Predmet ji daje smisel?

Zavest ima smisel, ker je moja zavest, saj je naperjena na predmet, ki ji daje pomen?

Moja zavest je intencionalna, ker je zavest, saj je pomenljiva, ker ima smisel?

Naperjena je, saj je smiselna, ker ima pomen?

Če zavest nima predmeta, moja zavest nima ne smisla ne pomena?

Če zavest nima ne pomena ne smisla, moja zavest nima predmeta?

Ne biva ne eksistira, saj nima predmeta, ker ni intencionalna (naperjena)?

Zavest, ki je enaka kot moja zavest, moja zavest, ki je ista kot zavest?

Če nima predmeta, je prazna?

Zavest ni enaka kot moja zavest, moja zavest ni ista kot zavest?

Zavest je ista, saj ni enaka kot moja zavest, moja zavest je enaka, ker ni ista kot zavest?

Zavest je ista kot moja zavest, saj nista enaki?

Moja zavest ni ista kot zavest, ker sta enaki?

Isti sta, saj nista enaki, enaki, ker nista isti?

Če je predmet moje zavesti zavest, ki je naravnana na ‘Predmet’ ?

Če je predmet zavesti moja zavest, ki je usmerjena na Temelj?

Paradoks je tale.

‘Predmet’ je na koncu neskončnosti, saj je Temelj zavesti: predmet moje zavesti je ‘Predmet’ zavesti, ki me neskončno presega?

Na koncu brez konca je Temelj, ker je ‘Predmet’ zavesti: temelj moje zavesti je Temelj zavesti, ki se nikjer ne začne?

Česa »»ne vidim«« na koncu zavesti brez začetka in konca, saj na koncu moje zavesti »…nimam…« ‘Predmeta’ ?

Na začetku zavesti, ki nima ne začetka ne konca, je Temelj?

Tega »…imam…« na začetku moje zavesti, ker sem prestopil mejo brez bregov ter robov (na njenih bregovih je ‘Predmet’, ki je Temelj (saj je res, da »ni« Temelj), na njenih robovih pa Temelj, ki je isti (ne pa enak), enak (in ne isti) kot ‘Predmet’)?

Meja je ‘meja’, ki ne eksistira ter ne biva, ker ne biva in ne eksistira?

Na njenih bregovih (ki so isti, saj niso enaki) ter na njenih robovih (ki so enaki, ne pa isti) – bregovi so bregovi, ker niso ‘bregovi’; robovi niso bregovi, saj niso ‘robovi’ – sta Temelj, ki ne obstaja ne ne obstaja kot ‘Predmet’, in ‘Predmet’, ki ne ne obstaja ne obstaja kot Temelj?

‘Meja’ torej je: nima ne robov ne bregov?

Ni na drugi strani ničesar?

Da, tam »»ne vidim«« ‘Predmeta’ ne Temelja?

Sta zadnji člen?

Paradoks ‘meje’ je torej tale.

Druge strani nima, ker je prva?

Tudi prve strani nima, saj je druga?

Kaj je na prvi strani?

Meja, ki je prehodna, ker ni prestopna ( prestopna, saj ni prehodna)?

Na drugi strani je zadnji člen, če sem prestopil mejo, ki biva ter eksistira, in eksistira, ker biva (ter vice versa) ?

Meja nima zadnjega člena, ki je član?

Njen zadnji člen je n+1, saj jo prehajam v neskončnost, ker ni prestopna?

Stojim na mestu, saj potujem brez konca: vrsta članov nima ne začetka ne konca?

Je ‘Predmet’ lahek?

Natanko takrat je Temelj , ko Temelj »ni« ‘Predmet’ ?

Kaj torej deli Temelj, ki je ‘Temelj’ ?

‘Predmet’ ?

Tudi ta »je« Temelj, ker ga ničesar ne deli ne poveže, razen ‘meje’ ?

‘Meja’ je, saj ne obstaja ne ne obstaja: ne eni strani je ‘Predmet’, na drugi pa Temelj, ker meja ni ‘meja’ – nobena nima nobene strani?

‘Predmet’ poveže s Temeljem, saj ga ne loči?

Tudi tega loči od ‘Predmeta’, ker ga ne poveže?

(Meja poveže temelj s ‘predmetom’, saj ga loči; ‘predmet’ loči od temelja, ker ga poveže?

Da, saj nima zadnjega člena?

‘predmeta’ »»ne vidim«« na koncu neskončnosti?

Na njenem začetku »»ne vidim«« temelja?

Nisem prestopil ‘meje’ ?)

Z zadnjim členom, ki ga na drugi strani »»ne vidim«« ?

Druga stran je na prvi: »»ne vidim«« ga tudi na prvi strani?

Je ‘meja’ na koncu neskončnosti?

Da, na drugi strani se neskončno zaporedje članov konča?

Začetek je na koncu, ta pa na začetku: pot do resnice je resnica sama, ki se nikjer ne konča ne začne?

Temelj je ‘Predmet’, ta pa Temelj?

Bivam in eksistiram, ker kratko ter malo sem?

Eksistiram in bivam, saj nisem, kar sem, ker sem, saj »sem« ?

»Sem«, ker sem, saj ‘sem’ ?

Če zavest ni naperjena (intencionalna), imam slepo čutnost?

Če moja zavest ni intencionalna (naperjena), nimam pojma?

Bivam ter eksistiram, če nimam izkustva?

Moji pojmi so prazni, ker nimam čutnosti, moja čutnost je slepa, saj nimam pojmov?

V izkušnji imam predmet, ker nimam praznega pojma?

V izkustvu nimam praznega pojma, saj moja čutnost ni slepa, ker imam predmet?

So moji možgani v kadi?

Nisem prestopil meje, saj sem prešel ‘mejo’ ?

Nisem stopil čez ‘mejo’, ker sem prestopil mejo?

Umrl bom, saj sem večen?

Smrten sem, ker ne bom umrl?

Veren sem, saj ne verjamem v Boga, ker nisem religiozen?

Se spomnim spanja, če nisem ničesar sanjal?

Odkar se spomnim, sem bil?

Da bom umrl, vem iz izkušnje?

Tega ne verjamem, saj o tem nimam izkustva?

Negacija je determinacija, determinacija pa negacija?

Kot sem zapisal v Severnici.

Je življenje celo in popolno, ker je celovito?

Je celovito, saj je popolno ter celo?

Je življenje popolno in celo, ker je celovito?

Je celovito, saj je celo ter popolno?

Celovito življenje je popolno in celo, ker je celo ter popolno: celo in popolno je, saj je popolno ter celo?

Je smrt življenje?

Smrt je cela in popolna, ker je celovita?

Je celovita, saj je popolna ter cela?

Smrt je popolna in cela, ker je celovita?

Je celovita, saj je cela ter popolna?

Celovita smrt je popolna in cela, ker je cela ter popolna: cela in popolna je, saj je popolna ter cela?

Življenje je smrt?

Če je celo in popolno, je smrt, ker je celovito?

Smrt je življenje, saj je celovita, če je popolna ter cela?

Je življenje lahko nepopolno?

Da, če ni celo?

Je lahko popolno, ne pa celo?

Celo, ne pa popolno?

Če je celo, je celovito, ker je popolno?

Če je popolno, je celovito, saj je celo?

Tudi smrt ne more biti nepopolna, če je cela, niti popolna, ker ni cela?

Lahko je popolna, če ni nepopolna, saj je celovita?

More biti celovita, če ni necelovita ne nepopolna?

Če je življenje celovito, je cela in popolna smrt?

Celovita smrt je popolno ter celo življenje?

Smrt je celovita, če je celovito življenje?

Življenje je celovito, če je celovita smrt?

Je smrt življenje?

Kjer je življenje, ni smrti?

Življenje je smrt?

Kjer je smrt, ni življenja?

Živim, ker bom umrl?

Umrl bom, saj živim?

Ne bom umrl, ker ne živim?

Zakaj živim?

Saj bom umrl?

Živim, ker živim?

Umrl bom, saj bom umrl, ker bom umrl, saj živim?

Zakaj umrem?

Ker živim?

Umrem, saj umrem?

Živim, ker živim, saj živim, ker bom umrl?

Kako živim?

Da živim, saj umrem?

Kako umrem?

Da umrem, ker živim?

Determinacija je negacija?

Živim, saj umrem?

Ne umrem, ker živim?

Smrti ni, saj živim?

Negacija je determinacija?

Smrt je, ker ni smrti?

Življenja ni, saj je življenje?

Če je smrt celovita, ker ni nepopolno življenje?

In če celovito življenje ni necela smrt?

Nepopolno življenje ni necela smrt, necela smrt ni nepopolno življenje?

Smrt je celovita, saj je življenje?

Življenje je smrt, ker je celovito?

Če umrem, me ni, saj nisem religiozen?

Sem veren, ker ne verjamem v Boga?

Če umrem, smrti ni?

Determinacija ni negacija?

Bit smrti je ‘nič, ki nima biti’ ?

Nič, ki eksistira ter biva, ni nič, ki je, marveč nič, ki ga »ni« ?

Ni nič, ki ga ni, temveč nič, ki »je«, saj biva in eksistira?

Bit smrti ni nič, ki ga ni, ker zadnji ne eksistira ter biva?

Nič, ki ga ni, ima bit, saj ne biva in eksistira ter ni bit smrti?

Je, ker ga ni, saj ni »nič« ?

Ta eksistira in biva, ker ni nič, ki ne biva ter eksistira?

Nič, ki ga ni, je, saj ga ni: ni ga, ker je?

Tudi »nič« je, saj ga »ni« ?

»Je«, ker ni nič?

Smrt je, saj ne biva ne eksistira?

Ni nič, ki »je«, niti nič, ki ga ni?

Nima biti, ki je, ker je ni (ni, saj je)?

Je ‘nič, ki nima biti’ : ni »nič«, ki ni nič, ne nič, ki ni »nič« ?

Ni je, ker ni, saj »ni«, ker je?

Niti ni, saj je, ker »je«, saj ni?

Nima biti, ker je?

Je ‘nič, ki nima biti’ ?

Ni je, saj je ni, ker ne biva, saj ne eksistira?

Ni je, ker je ni, saj ne eksistira, ker ne biva?

Je?

Da, nima biti?

Negacija je determinacija?

Smrt je življenje?

Življenje je smrt?

Je celovito, saj je celo, ker je popolno, popolno pa, saj je celo, ker je celovito?

Kako živim?

Celo in popolno?

Kako naj živim celovito, saj eksistiram, ker bivam, ter bivam, saj eksistiram?

»Sem«, ker nisem, saj bivam, ker ne eksistiram?

Sem, saj »nisem«, ker eksistiram, saj ne bivam?

Spremenljivka je prazna, ker bivam, saj ne eksistiram?

Ni me: eksistiram, ker ne bivam?

Spremenljivka ni prazna?

»Sem«, saj me ni?

»Ni me«, ker sem?

V prazni spremenljivki?

»Da« ?

»V prazni spremenljivki« ?

Ne?

Meje med bivanjem in eksistenco ni?

Ne, saj ni prehodna?

Med eksistenco ter bivanjem je?

Ne, je prestopna?

Če je prehodna, je med eksistenco in bivanjem ni?

Če je med bivanjem ter eksistenco ni, ni prestopna?

Ni je med bivanjem in eksistenco ter ne med eksistenco in bivanjem?

Iz eksistence stopim v bivanje?

Da, je eksistenca?

Med njima ni meje?

Iz bivanja stopim v eksistenco?

Da, je bivanje?

Meje med njima ni?

Prva ni prestopna, druga je prehodna?

Prestopim mejo, ki je ni?

Da, ni prehodna?

Prestopim mejo, ki je ni?

Ne, je prehodna?

Eksistiram, ker bivam, saj »eksistiram« ?

Stojim na meji, ker potujem v neskončnost?

Bivam, saj ‘bivam’, ker »sem« ?

Nimam Prihodnosti?

Prestopam mejo, ki ni prehodna?

Prehajam mejo, ki ni prestopna?

Druge strani nima?

Ima, saj jo »preidem« ?

Meja je?

Iz eksistence prestopim v »bivanje«, iz bivanja preidem v »eksistenco« ?

Potujem na konec Bodočnosti?

Pot do resnice je resnica sama, ker se nikoli ne konča: na koncu Bodočnosti je ‘predmet’ ?

Je ‘predmet’ smrt?

Vanj verjamem, saj za smrt vem?

Verjamem, ker je absurdno?

Ne verjamem v Boga, ki eksistira?

Ne verjamem v ‘nič, ki ga ni, saj ne biva’ : v bivajočost bivajočega?

(Prvi ima bit, ker biva.

Bivajočosti bivajočega ni, saj je eksistentno eksistentnega.

Tudi to ima bit: ni ga, ker je bivajočost bivajočega.)

Verjamem v ‘Predmet’, saj nisem religiozen?

Ta je na koncu Prihodnosti?

Je Prihodnost resnična?

Je pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikoli se ne konča, ker nima začetka?

Na začetku je Temelj?

Kaj je na koncu?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

‘Predmet’ je smrt, ki je življenje?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Paradoks je navidezen?

V žepu nimam ničesar, ker je tam ‘Predmet’ ?

Negacija ni determinacija?

V žepu imam Temelj?

Temelj je življenje, ki je smrt?

Prihodnost nima ne začetka ne konca?

To verjamem, saj to vem?

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?

Vmes ni ničesar: mandala je večna?

Mandala je večna: na začetku je Temelj, ki je ‘Predmet’ na koncu?

Pot do resnice je sama resnica, ki nima ne začetka ne konca?

Je večna mandala?

Determinacija je negacija, negacija determinacija?

Pot do resnice, ki je sama resnica, ni večna mandala?

Večna mandala je pot do resnice, ki je sama resnica?

Večne mandale ni, ker »je«, saj je ni – če ni poti?

Tudi večna pot je, ker »ni«, saj je – če je mandala?

Morem na mestu večna pot zapisati večna mandala?

Da, ker izgovorim pot?

Izgovorim mandala, saj lahko na mestu večne poti napišem večna mandala?

Rečem, kar pravim?

Tako zapišem?

Rečem, kar napišem, ker tako zapišem?

Pravim, kar zapišem, saj tako napišem?

Pravim, kar rečem, ker napišem, kar pravim, ter zapišem, kar rečem?

Nikoli ne pravim ‘pot do resnice je sama resnica’, saj to napišem?

Nikoli ne rečem večna mandala, ker to zapišem?

Prvo rečem: to pravim, saj to zapišem?

Drugo napišem: to pravim, ker to rečem?

Ne morem zapisati, če ne napišem?

To tudi pravim, saj rečem?

Lahko pravim, če ne rečem?

Tako tudi napišem, ker zapišem?

Sled ne vodi nikamor kot pot, ki ne ve, kam gre?

To izgovorim: napišem, kar zapišem, saj pravim?

To zapišem: napišem, ker izgovorim, kar rečem?

Pot ne vodi nikamor kot sled, ki ne ve, kam gre?

To zapišem, saj napišem, ker rečem, kar pravim?

To napišem, saj zapišem, ker pravim, kar rečem?

‘Predmet’ je Temelj?

To pravim?

Temelj je ‘Predmet’ ?

To rečem?

Če napišem prvo, pravim, kar zapišem?

Če zapišem drugo, napišem, kar rečem?

Lahko pravim, česar ne rečem: to zapišem, saj zapišem?

Napišem, kar napišem?

To rečem, ker tega ne pravim?

Prestopil sem determinacijo, ki je negacija?

Zapisal sem determinacijo, saj nisem napisal ničesar?

Pravim negacija, ker ničesar ne rečem?

Prešel sem mejo, ki »ni« ‘meja’ ?

Prestopil sem ‘mejo’, ki »je« meja?

Nobene ni: meja eksistira, saj biva, druga ne biva, ker ne eksistira?

Onstran ‘meje’ je meja: prva nima druge strani?

Na drugi strani meje je ‘meja’, saj meja nima prve strani?

‘Meja’ je enaka kot meja: sredi prve je breg, sredi druge pa rob?

Rob je isti kot breg: meja je enaka kot ‘meja’ ?

Je rob en sam, ker je breg?

‘Meja’ je prehodna?

Tudi meja ni prestopna: breg je en sam, saj je rob?

Vem, ker ne verjamem?

Če verjamem, ne vem?

Vem, saj ni res, da ne vem?

Vem, ker vem?

V eksistenci, kjer bivam?

V bivanju, kjer eksistiram?

Kaj je v spremenljivki, ki je prazna?

Bivanje?

Da, eksistenca?

Spremenljivka ni prazna, saj v njej ni ničesar?

Veren sem, ker v absurde ne verjamem?

Verjamem v paradoks, saj nisem religiozen (nisem ateist ali kristjan . . .)?

Verjamem, da moji možgani niso v kadi?

Prešel sem mejo, ker nisem zapisal, ampak zapisal?

Kaj sem napisal?

‘Mejo’, saj nisem ničesar napisal, ker sem napisal?

Moja Pravljica je resnična?

Med Temeljem ter ‘Predmetom’ je resnica?

Pot sama, ki nima ne konca ne začetka?

Prestopil sem sled, ki ne vodi nikamor?

Hodim po poti, ki ne ve, kam gre?

Na koncu je ‘Predmet’, na začetku pa smrt?

Temelj je ‘Predmet’, ta pa življenje?

Rečem smrt, saj tega ne pravim, ker »…nimam…« Prihodnosti?

Pravim življenje, saj tega ne rečem, ker nimam Bodočnosti?

Ne morem praviti, če ne rečem, saj to rečem, ker tega ne pravim?

Ne morem reči, če ne pravim, saj to pravim, ker tega ne rečem?

‘Predmet’ je Temelj, saj zavest nima zunanjosti?

Moja zavest je zavest, ker je na drugi strani zavesti ‘Predmet’ ?

Onstran ‘Predmeta’ je Temelj, ki nima zunanjosti?

Moja zavest je zavest, saj je svoja: vmes je ‘meja’, ki »je« meja?

Svoja zavest je zavest, ker je moja: svojo in mojo zavest deli meja, ki »ni« ‘meja’ ?

Zavest je meja, ki je moja?

Moja zavest »je« svoja, ‘meja’ pa meja?

Meja »ni« ‘meja’, svoja zavest pa moja?

Paradoks notranjega solipsizma:

          kot zadnji člen zavesti postavim nekaj, kar biva ter eksistira in eksistira ter biva (je razcepljeno in dvožariščno).

Je objektivno realno, saj je zunaj zavesti.

Zadnji člen zavesti je v moji zavesti.

Kar je v zavesti, ni objektivno realno.

Onstran moje zavesti je zavest.

Kar je na drugi strani moje zavesti, ni objektivno resnično.

Zunaj zavesti je, kar je v zavesti.

Zavest nima zunanjosti.

Tam je zadnji člen moje zavesti.

Onstran moje zavesti je, kar je v moji zavesti.

Moja zavest nima zunanjosti.

Tam je zadnji člen zavesti.

To je absurd.

Zadnji člen moje zavesti je subjektivno realen.

Tudi zadnji člen zavesti je subjektivno resničen.

Paradoks zunanjega solipsizma:

           kot zadnji člen moje zavesti postavim nekaj, kar ne eksistira ter ne biva in ne biva ter ne eksistira (ni razcepljeno in ni dvožariščno).

Je objektivno realno, ker tega ni v moji zavesti.

Zadnji člen zavesti je v moji zavesti.

Kar je v zavesti, ni objektivno resnično.

Zunaj zavesti je moja zavest.

Zavest nima zunanjosti.

V zavesti je, česar ni v zavesti.

Zadnji člen v moji zavesti je v zavesti.

Kar je v moji zavesti, ni objektivno realno.

Onstran moje zavesti je zavest.

Moja zavest nima zunanjosti.

V moji zavesti je, česar ni v moji zavesti.

To je paradoks.

Zadnji člen zavesti je objektivno resničen.

Tudi zadnji člen moje zavesti je objektivno realen.

      Absurd notranjega solipsizma je, da je zadnji člen zavesti subjektiven, ker je subjektiven zadnji člen moje zavesti (ter vice versa) – kar je paradoks.

      Paradoks zunanjega solipsizma je, da je zadnji člen moje zvesti objektiven, saj je objektiven zadnji člen zavesti (in vice versa) – kar je absurd.

Absurd je paradoksalen, ker iz zavesti postavim subjektivnost, ki postane objektivna.

Subjektivna notranjost, ki jo vzamem iz notranjosti, postane zadnji člen moje zavesti.

Je objektivno resničen – v zunanjosti (te ni).

Absurd je paradoksalen, saj iz moje zavesti postavim subjektivnost, ki postane objektivna.

Subjektivna notranjost, ki jo vzamem iz notranjosti, postane zadnji člen zavesti.

Je objektivno realen – v zunanjosti (te ni).

Paradoks je absurden, ker v notranjost postavim objektivnost, ki postane subjektivna.

Subjektivna notranjost, ki jo vzamem iz zunanjosti (te ni), postane zadnji člen zavesti.

Je objektivno resničen – v notranjosti.

Subjektivna notranjost, ki jo vzamem iz zunanjosti (te ni), postane zadnji člen moje zavesti. Je objektivno realen – v notranjosti.

Paradoks notranjega solipsizma ni naraven.

Absurd je v tem, da vem, saj verjamem.

Absurd zunanjega solipsizma je naraven.

V tem je paradoks.

Verjamem, ker vem.

Paradoks je absurden: vem vse, kar verjamem.

Lahko vem karkoli?

Verjamem vse, kar vem?

Karkoli vem, verjamem.

Obsojen sem na svobodo, saj sem svoboden: grem v Bodočnost.

Absurd je paradoksalen: verjamem samo, kar vem.

Vem vse, kar verjamem?

Karkoli verjamem, vem?

Grem v Prihodnost: nisem obsojen na svobodo, ker sem svoboden.

Karkoli vem, verjamem: verjamem, da je ena in ena tri?

Da, to vem.

Karkoli verjamem, vem: vem, da je ena ter dve tri?

To verjamem.

Bodočnosti ni.

Tja vodi pravljica, ki je resnična.

Tudi Prihodnosti ni.

Tja vodi pravljica, ki je realna.

Je sled, ki ne vodi nikamor kot pot: ne ve, kam gre; v Utopijo, ki ni utopična.

Bodočnost je Fantazma, ki je fantastična.

Tja gre pot, ki ne vodi nikamor kot sled.

Je pravljica, ki je resnična: ne ve, kam gre.

Notranji solipsizem je zunanji?

»Da« ?

Tudi zunanji solipsizem je notranji in obratno?

Da?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

Prestopil sem ‘mejo’, ki ne obstaja ne ne obstaja?

Na drugi strani je zadnji člen?

Umrl bom, ker sem večen?

Prešel sem mejo, ki »ni« ‘meja’ ?

Nikoli ne bom umrl, saj sem smrten?

Kaj pravim, ker tega ne rečem?

‘Predmet’ ?

Kaj rečem, saj tega ne pravim?

Temelj?

Avtonomen sem, ker ne smem v kavarno, saj nisem fanatik?

Nisem heteronomen, ker moji možgani niso v kadi?

Na svobodo nisem obsojen, saj nisem zaprt v bunkerju, ker sem svoboden?

Ne morem popustiti dogmatiku, saj nisem fanatik?

Najboljši sem, ker moram biti še boljši, saj nisem dogmatik?

Ne vem za smrt, ker ne vem za življenje?

Je smrt ista, saj ni enaka, življenje pa enako, ker ni isto (in vice versa) ?

Oba sta enaka, nobeden pa isti: oba sta ista, nobeden enak?

Prestopil sem ‘mejo’, ki ju deli, saj ju ne poveže (poveže, ker ju ne deli)?

Prešel sem mejo, ki ju poveže ter deli in deli ter poveže, saj »ni« ‘meja’ ?

»Je« ‘meja’, ker ‘meja’ »ni« meja, saj »je« ?

Kaj torej »vidi« znanstveni metafizik, ki v nekem trenutku v svojem času prestopi mejo?

‘Stvar (samo) na sebi’, ki eksistira in biva?

Je mejni pojem kot ontološka predpostavka: Kantovega duha aficira tako, da je ‘Kant’ ?

Njegovo izkustvo je realno, ker je transcendentalno idealno?

Je Kant a priori, ‘Kant’ pa a posteriori ?

‘Kant’ je a priori, Kant pa a posteriori ?

‘Kant’ ni Kant?

Izkušnja prvega je realna, Kantova pa transcendentalno idealna?

Kant je resničen, ne pa ‘Kant’ ?

Kaj manjka Kantu, ki je ‘Kant’ ?

Resnica, saj sta oba realna?

Tudi ‘Kantu’ ne manjka nedostopni Kant?

Wittgenstein ne more govoriti, saj ni mutast?

Ni mutast, ker mora molčati?

Kaj je na drugi strani ‘meje, ki je ni’, saj ne biva ne eksistira?

Ničesar?

Tam je ‘Predmet’, ki ga ni, ker ne obstaja ne ne obstaja?

‘Predmet’ je Temelj, saj ‘meja’ nima ne začetka ne kraja?

Moji možgani so v kadi?

Odločil sem se kot filozof, ker »»ne vidim«« Temelja, ki je ‘Predmet’ ?

Prestopil sem ‘mejo’, saj sem avtonomen?

To vem, ker tako verjamem?

Ne, to verjamem, saj tako vem?

Če verjamem, ne vem?

Ne verjamem v absurd?

Da vem, da sem avtonomen, ker tega ne verjamem?

Verjamem, da verjamem, saj tega ne vem?

Sem paradoksalen?

Ni torej zavest vselej zavest o nečem?

Nazadnje o transcendenci?

Ta je na koncu neskončnega zaporedja, ki nima konca?

Konec je na koncu brez konca, ki je začetek?

Začetek se nikjer ne začne, ker je na koncu?

Se konec začne na koncu, ki se konča na začetku?

Tudi ta se nikjer ne konča?

Na koncu brez konca je ‘Predmet’, na začetku, ki se nikjer ne začne, pa Temelj?

Pot do resnice je sama resnica, ki je brez konca ter začetka?

‘Predmet’ je Temelj?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Je življenje objektivno realno, saj je smrt?

Ta je objektivno resnična, ker je življenje?

Spoštovani bralec: če nisi veren, si religiozen?

1. Verjameš, saj je absurdno, ker verjameš v Boga?

2. Verjameš v objektivno realnost, ki ni odvisna od zavesti, saj nisi veren?

3. Nisi prestopil ontološke diference (bit ni razcepljena, je pa dvožariščna)?

4. Nisi prešel zadnje ‘meje’ (‘Predmet’ ni prazen, ker je Temelj; tudi Temelj ni prazen, saj je ‘Predmet’) ?

Vprašam se torej naslednje.

Nisem svoboden, ker delam, kar hočem, vendar hočem, kar nočem?

Nočem, kar hočem, saj delam, kar hočem, ker nisem svoboden?

Svoboden sem, saj delam, kar hočem, ker ni res, da hočem, kar hočem?

Delam, kar hočem?

Tako sem določen?

Sem fatalist?

Ne smem biti fatalist, saj delam, kar hočem?

Sem določen tako, da moram biti svoboden?

Ker hočem, kar nočem?

Saj nočem, kar hočem?

Kaj nočem?

Da delam, kar hočem, ker sem svoboden?

Hočem, da sem svoboden, saj hočem, kar nočem?

Nisem svoboden, ker delam, kar hočem; tako sem določen, da ni res, da hočem, kar hočem?

Nekaj je, če ni treba?

Kratko in malo sem, saj ne vem, kaj me presega?

Kaj mi določa zavest, da je moja zavest?

Kaj določa mojo zavest, da je zavest?

Meni, ki kratko ter malo sem?

Sebi, ki kratko in malo sem?

Sem pri meni pri sebi, ker sem svoboden: na svobodo nisem obsojen?

Pri sebi sem pri meni, saj nisem na svobodo obsojen, ker sem svoboden?

Moram, saj ne smem?

Ne smem, ker moram?

Če nisem svoboden, saj sem na svobodo obsojen, smem, ker ne morem, ter ne morem, saj smem?

Tako sem obsojen, da delam, kar nočem?

Kaj moram, če sem svoboden?

Prestopiti mejo, ki je prehodna?

Česa ne smem?

Prestopiti mejo, ki ni prehodna?

Če nisem svoboden, smem prestopiti neprehodno mejo, ker ne morem preiti prestopne meje?

Zadnja je znotraj, saj je ‘meja’ ?

Prva je zunaj, ker je meja?

Meje ni, saj biva, ker eksistira?

Tudi ‘meje’ ni, saj ne eksistira, ker ne biva?

So moji možgani v kadi?

Če se odločim tako, da ne vem, prestopim mejo, ‘meje’ pa ne?

Če se odločim tako, da preidem ‘mejo’, sem svoboden?

Če nisem svoboden prestopim iz eksistenco v bivanje, ki eksistira?

Če preidem iz bivanja v eksistenco, ki biva, preidem mejo?

Potujem v neskončnost, saj stojim na mestu?

Meja ni prestopna?

Obsojen sem na svobodo, ker potujem v Bodočnost?

Ta ne prihaja iz Prihodnosti, marveč iz preteklosti: načeloma se ponavlja vedno isto (vselej enako)?

Druge strani ni?

Tam je prva?

Če ne stojim na mestu, nimam Bodočnosti, saj nisem tako obsojen?

Imam Prihodnost, ker potujem na konec brez začetka?

Svoboda mi ne prihaja iz preteklosti (nimam Bodočnosti), saj se v principu nikoli ne ponovi enako (vedno isto)?

Ni druge strani?

Da, tam ni ničesar, ker sem svoboden?

Prva stran?

Je na drugi, saj na svobodo nisem obsojen?

Se ponovi druga stran?

Da, prva, ker druge nimam?

Tudi ta se ponovi, saj prvo imam, ker je nimam?

Druga je prva, ta pa druga?

Med njima ni meje, ampak ‘meja’ ?

V spremenljivki (ki ni prazna, saj ni v njej ničesar) je ‘Predmet’ ?

Temelj?

Svoboden sem, ker »…ni…« v prazni spremenljivki ničesar?

Če je v njej temelj, sem svoboden, saj ne morem iz spremenljivke?

Moji možgani so v kadi, ker ne vem, saj se ne smem odločiti za svobodo?

Odločil sem se za ‘predmet’, ker sem svoboden?

Zakaj se nisem odločil za Temelj?

Zakaj je bil Isaak Brock general?

Kot tak je bil v rdeči uniformi z belimi pasovi ter čipkami jasno viden?

Streljajte na oficirje.

Kaj ima v žepu filozof, ki ni plankar?

Goloba na strehi, saj potuje na konec brez konca?

Njegovi možgani niso v kadi, ker je prestopil ‘mejo’ ?

Pravljica je resnična, saj je na drugi strani moje zavesti zavest?

Moja zavest nima druge strani?

Ima le en breg?

Tudi zavest ima le en breg, ker je moja zavest?

Druge strani ni, saj je tam prva?

Prve strani ni, ker je tam druga?

Plankar potuje v neskončnost: v žepu ima vrabca s prvega, drugega , . . . plota?

Obsojen je, da ima resnično pravljico?

V žepu ima beli kruh, saj ga je Resnica pustila na cedilu?

Se znanstvenik kot takšen vpraša kot filozof?

Ne, ker ni človek.

Kot takšen znanstvenik »nima« predmeta.

Se lahko znanstvenik kot znanstvenik vpraša po predmetu, če se filozof ne vpraša po znanstveniku?

Kakšen je filozof, ki se vpraša po tem, kaj je znanstvenik?

Pri Kantu?

Takšen, da mora ukiniti znanje, če naj pridobi prostor za verovanje?

Je Kantovo izkustvo realno, saj je transcendentalno idealno (razum ne more čez mejo, ker filozofova čutnost ni slepa)?

Tu torej filozof ne more imeti praznega pojma, razen na meji?

Ta nima drugega roba?

Ni tam Kantov nedostopni predmet?

Tudi danes je filozof omejen z mejo, saj ni znanstvenik?

Ta je sedaj prehodna, ker ni na drugi strani ničesar?

Danes je filozof torej kakšen?

Za razliko od Kanta, se je zmotil tako, da ima prav?

Kako se je zmotil Kopernik v zavesti?

Isto?

Drugemu Koperniku (tudi Heideggerju, . . . ) manjka ‘Predmet’ ?

Da, filozof se je danes zmotil enako – ni fanatik, saj ni dogmatik; ni dogmatik, ker ni fanatik?

Tudi ne Kant . . . in drugi svetilniki v zgodovini sveta?

(Paradoks zunanjega solipsizma je ta, da »…nimam…« Temelja (‘Predmeta’)?

Postavil sem ga ven, kjer je od nekdaj?

Tudi znotraj je od nekdaj, saj sem ga postavil noter?

Nikoli ne pridem do Temelja, ker prispem do ‘Predmeta’ aktualno?

Nikoli ne prispem do ‘Predmeta’, saj pridem Temelja potencialno?

Prestopil sem mejo (ki ni prehodna) tako, da sem prešel ‘mejo’ ?

Živim samo enkrat, ker je pot do resnice, ki je sama resnica, večna mandala?

Kamen ni živ?

Če umrem, kamna ni?

Ne gre zame, ampak za ‘Predmet’ ?

Tudi za kamen ne gre, temveč za Temelj?

Življenje je nastalo tako, da je v morje udarila strela?

Potujem v Prihodnost: meja »ni« ‘meja’, ‘meja’ »je« meja (ter vice versa) ?

Kaj če človeštvo docela propade?

Je le točka na poti, ki je diahroni premik?

Na koncu poti (ki ima začetek) je ‘Predmet’ ?

Na začetku poti (ki ima konec) je Temelj?

Sicer moja zavest, ki je zavest, nima smisla?

Zavest, ki je moja zavest, nima pomena?

Če mi nekdo poda boljši ter drugačen ‘Predmet’ (Temelj)?

(‘Predmeta’ »…nimam…« , saj »…imam…« Temelj: tudi tega »…nimam…« , ker »…imam…« ‘Predmet’ ?

Ne ne obstajata ne obstajata, ne obstajata ne ne obstajata?)

Moral bi priti iz druge paradigme?

pravljica bi ne bila Pravljica?)

Kaj je torej v Termopilah vprašal kralj Kserks kralja Špartancev?

Da mu ves svet, če lahko Leonidas pred njim skloni glavo?

Ta je nedavno nerodno stopil in ne more pokrčiti noge?

Jo bo jutri?

Morda?

Pri Termopilah stojita spomenika, ki hranita spomin na te dogodke.

Leonidasov spomenik z odgovorom špartanskega kralja na zahtevo Kserksa (perzijskega kralja), naj Špartanci predajo orožje:

“Molon labe!” (Pridi ter vzemi!)

in drugi, tedanji spomenik z najznamenitejšim vojaškim epitafom v evropski zgodovini, zapisan v verzih pesnika Simonida s Keosa:

“O XEIN ANGELLEIN LAKEDAIMONIOIS HOTI TEDE

KEIMETHA TOIS KEINON RHEMASI PEITHOMENOI”

“Pojdi, mimoidoči, ter pripoveduj Šparti,

da padli smo v izpolnjevanju njenih zakonov.”

Nato so jeseni istega leta Grki v pomorski bitki pri Salamini, spomladi leta 479 pa na kopnem (pri Platajah), povsem premagali Perzijce.

Zmage so omogočile razcvet Aten in preostalih mest ter postavile temelje temu, kar je danes vzor evropske civilizacije, trajni ideal kulturnega vzpona, ki še zdaleč ni presežen niti izčrpan.

                                                                             Damjan Ograjenšek, filozof

Spomini na Prihodnost

Nismo bogati po tem, kar imamo, ampak po tem, brez česar smo lahko.                                                                                                                                                  Kant

Leta 1755 (predkritiško obdobje) izide:

‘Splošna naravna zgodovina in teorija neba ali esej o zgradbi ter mehaničnem izvoru vsega vesolja, obravnavanega v skladu z Newtonovimi načeli.’

Tu Kant trdi:

– da kozmosu vladajo zakoni fizike, ne pa naključje;

– da je te zakone ustvaril Bog;

– in da se lahko vesolje razvija harmonično brez vsake naknadne potrebe po božanski intervenciji.

S pomočjo Newtonove nebesne mehanike skuša torej razložiti nastanek nebesnih teles ter sistemov. Njegov poizkus velja za vse vesolje.

Neskončni prostor je sprva (v trenutku Božjega stvarjenja sveta) zapolnjen z materijo. Njene elementarne sestavine so premešane in razredčene; takšno stanje je predstavljalo kaos.

S postopno evolucijo nastane kozmos.

Materialni delci so obdarjeni s privlačno in odbojno silo, pri čemer deluje prva (po Newtonovem zakonu) v celem prostoru, druga pa, ko se delci približajo.

Sredi kaosa je središče najgostejše materije, kjer nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo (ki ostane središčno sonce množice kasneje nastalih sonc). Od tega središča navzven je materija vse redkejša.

Po mnenju Kanta evolucijski proces vse bolj prodira v dele kaosa, realizirani kozmos pa je v vsakem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede.

Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, ne pa konca.

Nastala sonca in planetarni sistemi propadejo ter njihova urejena materija znova postane kaos, rodijo pa se nova sonca in novi planetarni sistemi. Bližje središču svetovne zgradbe je več propadlih ter ponovno nastalih svetov, bolj daleč od centra pa je vse več novih svetov, ki so šele nastali iz kaosa.

Kako iz kaosa nastane urejeni svet, pokaže Kant v genezi našega planetarnega sistema.

Da planetarni sistem nastane iz prvobitnega kaosa, z drugo besedo, da imajo vsa nebesna telesa našega planetarnega sistema skupno poreklo, sklepa na osnovi treh dejstev:

1. Vsi planeti in njihovi spremljevalci (v Kantovem času so poznali šest planetov ter deset lun) se gibljejo v isti smeri (planeti okoli sonca, sateliti okoli planetov): kot se okoli svoje osi vrti samo sonce.

2. Potovanje planetov okoli sonca je krožno.

3. Evolucije planetov ležijo v isti ravnini, ki je podaljšek ravnine sončevega ekvatorja.

Ker za sedanjo razporeditev teles našega planetarnega sistema (prostori med planeti so prazni) ni mogoče najti nobenega drugega razloga, lahko obstoječe stanje pojasnimo le s predpostavko, da je bila materija včasih v razredčenem stanju. V prostoru (s to razredčeno materijo) je najprej nastalo gostejše središčno mesto, ki je s svojo privlačno silo delovalo na okoliške materialne delce. Oddaljeni drobci so trčili z bližnjimi, se zaradi repulzije odvrnili in začeli na koncu krožiti okoli središča v isti smeri. Nekateri so se spojili s centralnim mestom, drugi pa so ohranili svojo krožno pot. Tako je na eni strani nastalo središčno telo, ki se je vrtelo okoli osi (saj so pritegnjeni delci krožili naprej), na drugi pa so se delci zunaj centralnega telesa gibali po vzporednih krožnicah, katerih središča so bila na vrtilni osi telesa v središču. Na isti ravnini, ki je šla skozi središče vrtenja, so nato nastali planeti (podobno kot sonce) – krožili so okoli sonca v smeri njegovega vrtenja – okoli večjih planetov pa sateliti. Iz še bolj oddaljenih delcev zunaj območja planetov pa so nastali kometi s svojimi ekscentričnimi potmi.

Kot so nastali planetarni, nastanejo tudi višji nebesni sistemi. Po mnenju Kanta sodijo vse vidne zvezde stalnice (ki so po njegovem prepričanju sonca, obkrožena s planeti) v sistem mlečne ceste (zvezde, ki leže zunaj ravnine mlečne ceste, ustrezajo kometom planetarnih sistemov), kjer obstaja centralno telo.

Nadalje predpostavlja, da so zunaj sistema mlečne ceste še mnogi drugi sistemi iste vrste (trdi celo, da so njene meglice daljne mlečne ceste), ter da tvorijo vsi ti sistemi nov sistem višjega reda, znova s središčnim telesom.

Tako gre vse do meje kozmosa, ki je nastal iz kaosa.

1. Bog torej ustvari svet: neskončni prostor, zapolnjen z materijo. Njene elementarne sestavine so premešane in razredčene; takšno stanje predstavlja kaos.

2. S postopno evolucijo nastaja nato kozmos.

3. Sredi kaosa je središče najgostejše materije. Tam nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo. Od tega središča navzven se materija vedno bolj redči.

4. Evolucijski proces vse bolj prodira v dele kaosa: realizirani kozmos je v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede.

5. Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, konca pa ne.

Prostor, ki ga Bog ustvari, je svet. Ta je neskončen. Bog ustvari kaos, ki nima konca.

Bog, ki je popoln, ustvari neskončni kaos?

Da, če je cel?

Neskončni kaos ustvari Bog, ki je cel?

Da, če je popoln?

Popolni Bog, ki je cel, ustvari neskončni kaos, ki ga ustvari celi Bog, ki je popoln?

Bog, ki je popoln, ker je cel, ustvari neskončnost, saj ustvari kaos?

Bog, ki je cel, ker je popoln, ustvari kaos, saj ustvari neskončnost?

Bog je Bog, ker mu manjka celovitosti?

Kaj manjka Bogu, ki je popoln in cel?

Bog, ki je cel ter popoln?

Tudi Bogu, ki je cel in popoln, manjka Bog, ki je popoln ter cel?

Celovitosti Bogu ne manjka?

Ne, manjka mu Bog?

Tisti, ki je cel in popoln?

Oni, ki je popoln ter cel?

Bogu ničesar ne manjka, saj ni celovit?

Celovitemu Bogu manjka Bog, ki je cel in popoln, temu pa Bog, ki je popoln ter cel, ker je celovit?

Celoviti Bog je Bog?

Bog je celoviti Bog?

Celoviti Bog je Bog, ki je popoln in cel?

Bog je celoviti Bog, ki je cel ter popoln?

Bog je celovit, saj mu ničesar ne manjka, razen Boga?

Je popoln in cel ter cel in popoln?

Bog je celovit: ni si dostopen, ker mu ne manjka ničesar?

Si je dostopen?

Da, ni celovit?

Bogu ničesar ne manjka:

– Ne manjka mu Bog, ki ni dostopen, če je Bog celovit?

– Če je dostopen, mu ne manjka neceloviti Bog?

Je Bog Bog, saj ni Bog?

Bog ni Bog, ker je Bog?

Bog »je« Bog, saj ni?

Bog »ni« Bog, ker je?

Je Bog »Bog«, saj je Bog?

»Da« ?

Ni »Bog«, marveč »Bog« ?

Ne?

Bog je »Bog«, ker je »Bog« ?

Bog ni »Bog«, saj ni »Bog« ?

Da, Bog je Bog?

Ne, Bog je Bog?

Bog »je« Bog, če ni Bog?

Bog je Bog, če je »Bog« ?

Če ni Bog, »je« ?

Če »ni« Bog, je?

Mu kaj manjka?

»Ne« ?

Kaj mu »manjka« ?

Ničesar?

Eksistira, ker biva, biva, saj eksistira?

Matematiko ustvari Bog, ker je 1 + 1 = 2 ?

Tisti, ki je popoln ter cel, ali oni, ki je cel in popoln?

Kaj manjka matematiki, ki je popolna ter cela, saj je stoodstotna?

Da je cela in popolna?

Tudi tej ničesar ne manjka, ker ni celovita?

2 + 3 = 5 ?

Da, logika stoji: sem se zmotil tako, da nimam prav?

Ni ga Boga, razen Boga?

Papež je njegov prerok, saj ni zmotljiv?

Tako se je zmotil, da ima vedno prav?

Ni ateist, ki se nikoli ne zmoti, ker verjame v absurd?

V Boga ne verjame, saj ga ima?

Ima ga tudi kristjan?

Ne verjame ateistu?

Črtomir je religiozen?

‘Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi

že dolgo bije za kršansko vero,

z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi;

končano njino je in marsiktero

življenje, kri po Kranji, Koratani

prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polji v bojih pokončani

trum srčni vajvodi, in njih vojšaki,

sam Črtomír se z majhnim tropam brani.

Bojuje se narmlajši med junaki

za vero staršov, lepo bognjo Živo,

za črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še tŕdjo vero krivo,

beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino,

v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,

ki Ajdovski se gradec imenuje,

v nji gledaš Črtomírovo lastnino.’

Kriv moritve je velike (kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero)?

Tudi Valjhun, sin Kajtimara, ni zmotljiv?

‘Ko zor zasije na mrličov trope, ležé, k’ ob ajde žetvi, al pšenice po njivah tam ležé snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice, med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam iše mlado lice . . . ‘ ?

Spominjam se Prihodnosti?

Pišem ji iz daljne Prihodnosti?

Marksist (socialni »filozof«) prejme pismo danes, ker je zaprt v bunkerju?

Ne more iz kavarne, saj mu ne zvoni, ker je svoboden?

Je religiozen, saj »je« kristjan: ki »ni« mučenik?

Tudi ateist je obsojen na svobodo: smeji se eksistenci?

Ta je bivanje, ker umre vedno drugi?

Kristjan umre vselej jutri, saj verjame v Boga?

Tudi ateist ve, da bo umrl, ker tega ne verjame?

Danes je jutri, jutri pa danes, saj na pimer »socialni« marksist ter kristjan nikoli ne umreta?

Eden je mučenik, drugi »ni« naš?

Tudi mučenik »je« naš, saj je tako obsojen?

Logika stoji, ker je Cerkev v bunkerju?

Tam je Partija, saj je današnji »socialni filozof« »kristjan« ?

Zakaj torej pišem v sedanjost iz daljne Prihodnosti?

Da bodo v Prihodnosti razumeli Boga?

‘Predmet’ ?

Ta je Temelj?

Bistveno je razumeti?

Ve lahko vsak norec?1

‘Predmeta’ »…nimam…« , ker sem optimist?

Verjamem v Temelj, saj »…imam…« Prihodnost?

Eksistenca je tragična, ker nisem mučenik?

Tako sem se zmotil, da imam prav: ne verjamem v Boga, niti ne verjamem v absurd ateista, saj sem veren?

Verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?

Nisem religiozen?

Ne smem v Cerkev, saj sem svoboden?

Mi zvoni?

Nisem obsojen na svobodo, ker nisem religiozen?

Boga nimam, saj vanj ne verjamem?

Sem se zmotil v matematiki?

Ne smem na otok, kjer nikomur ne zvoni, ker je 4 x 5 = 20 ?

Šale so smešne, saj so resnične?

Nikoli se ne smejem bivanju (ki je eksistenca), vselej mučeniku?

Ta je tragičen, ker eksistira, saj mu nikoli ne zvoni?

Tako je obsojen: smeji se vedno drugemu?

Drugi je umrl danes, ker je tak kot mučenik, ki nikoli ne umre, saj umre jutri?

Čestitam.

Sam sem veren: ne morem verjeti v absurd, zato se smejem?

Včerajšnji marksist je danes ob dvanajstih postal socialni »filozof« (»socialni« filozof)?

Ni plankar?

Je, ker piha veter od prvega plota?

Verjame v metonimijo, saj ni veren?

Kje ima resnico?

Na prvih plankah, ker je religiozen?

Potujem na konec neskončnosti, saj sem se zapletel v Temelj (‘Predmet’)?

Pravljica je resnična, ker nisem mučenik.

Realizirani kozmos je v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede?

Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, konca pa ne?

Neskončni prostor je torej zapolnjen z materijo?

Sredi kaosa je središče najgostejše materije?

Tam nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo?

Od tega središča navzven se materija vedno bolj redči?

Hitri Ahil torej nikoli ne ujame počasne želve, če ima ta najmanjšo prednost?

Danes pridemo do konca z limito, saj nikoli ne pridemo do limite?

Če je realizirani kozmos v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede, ki nikoli ne pride do konca, je evolucija v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, ne pa konca?

Do začetka torej pridem po znanem Zenonovem paradoksu (dirkališče), danes pa z limito?

Da, pot do resnice je resnica sama, ki nima ne začetka ne konca.

Marksist se odloči znanstveno, ker se ima za socialnega filozofa (če piha veter iz prave smeri)?

Znanstvenik kot tak »ima« predmet, saj ni človek: samo religiozni človek (»…nima…« ‘predmeta’) je lahko znanstvenik?

Znanstvenik ni filozof, filozof ni znanstvenik.

Zakaj socialni »filozof« ne more razumeti ‘Predmeta’ ?

Z njim se ukvarja filozof, ki mu gre za vprašanje življenja in smrti.

Je humanist: ne gre mu za ljudi, ampak za Človeka.

Za kaj gre »filozofu«, ki ni filozof?

Za ‘predmet’, ker ni znanstvenik.

Za kaj gre marksistu, ki ni ne znanstvenik ne »filozof« ?

Je Hitler nazadnje vodil vojno iz bunkerja?

Najbolj se je bal, da bi ga razkazovali v panoptikumu (saj ni bil nikoli ničesar kriv)?

Maršal Žukov je imel priče, ki so videle, da je 31. aprila 1945 pobegnil s podmornico?

Rečeno drugače.

So tovariši v bunkerju v Cerkvi, ker so obsojeni na svobodo?

Cerkveni ne morejo iz restavracije, saj so svobodni?

Ni to eno te isto?

(Enako ter isto, isto in enako?)

Drobtinica s Poti.

1 Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

‘Predmet’ je isti in enak, Temelj pa enak ter isti?

Paradoks je torej tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

‘Predmet’ je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je Temelj?

Temelj je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je ‘Predmet’ ?

Temelj je ‘Predmet’ : je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ter je enak in isti, ker je enak, saj ni isti?

Je isti ter enak, ker ni enak, in je enak ter isti, saj ni isti, ker je isti, saj je enak?

Je isti in enak, ker ni enak, saj ni isti, marveč enak ter isti?

Je isti in enak, ker je enak ter isti, saj ni enak, niti isti?

Temelj je ‘Predmet’, ker je isti in enak ter enak in isti kot ‘Predmet’, saj ni enak, niti isti kot ‘Predmet’ ?

Temelj »je« ‘Predmet’, ker je enak ter isti in isti ter enak kot ‘Predmet’, saj eksistira in biva, ker ni isti, niti enak, saj niti eksistira, ne biva, ker je ‘Predmet’ ?

Temelj »je« ‘Predmet’, saj je ‘Predmet’ ?

Temelj ni ‘Predmet’, ker je, temveč »je« ‘Predmet’, saj »ni« ?

»Ni« Temelj, ker »je«, saj je ‘Temelj’, ker ni?

Da, je ‘Predmet’.

‘Predmet’ je, saj »ni«, ker »je« ?

Tudi ‘Predmet’ »ni«, saj »je«, ker »ni« ?

‘Predmet’ je, saj »je«, ker »ni« ?

Tudi ‘Predmet’ »je«, saj »ni«, ker »je« ?

‘Predmet’ je, saj »ni«, ker »je«, saj »je«, ker »ni« ?

‘Predmet’ »je«, saj »ni«, ker »je«, saj »ni«, ker »je«, saj »ni« ?

Je Temelj ‘Predmet’ ?

Da, je ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj ‘Predmet’, ker je ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Ne, Temelj je ‘Predmet’, saj je Temelj.

Temelj ni ‘Predmet’, ker »je«, Temelj je ‘Predmet’, saj ni?

Temeljna ni, ker ni ‘Predmeta’, ‘Predmet’ pa »je«, saj »ni« Temelja?

Ni ‘Predmeta’, če ni Temelja: ‘Predmet’ ni Temelj, ker Temelj »ni« ‘Predmet’ ; Temelj ni ‘Predmet’, saj ‘Predmet’ ni ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Temelj je ‘Predmet’, ta pa Temelj?

‘Meje’ med njima ni, ker je prestopna?

‘Predmeta’ ni, saj ga ni: na drugi strani je Temelj, ki ne biva ne eksistira (ne eksistira, ker ne biva)?

Na drugi strani je Temelj, saj Temelj nima druge strani?

Da, ‘Predmet’, ki ne ne eksistira, ker ne biva ne ne biva (ne ne biva, saj ne eksistira ne ne eksistira): ne obstaja ne ne obstaja?

Tudi ‘Predmet’ nima druge strani?

Da, tam je Temelj – njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

Tam ni ‘Predmeta’ ?

Ta je Temelj, ki ni isti kot ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, ker je isti kot Temelj, ni pa enak?

Ni ‘tam’ Temelja?

Da, tam je ‘Predmet’ ?

                                                 Damjan Ograjenšek, filozof

Na meji?

Kdor je voljan, ga vodi usoda, kdor se upira, ga vleče.

                                                                                                           Cicero

Je prostor brez meje neskončen?

Brezmejni čas nima konca?

Brezmejni prostor je čas brez meje?

Brezmejni čas je prostor brez meje?

Čas si narišem, ker si narišem prostor?

Narišem si prostor, saj si narišem čas?

Narišem prostor ali čas?

Prostora ne narišem v času?

Narišem čas v prostoru?

Čas narišem v prostoru tako, da narišem prostor v času?

Prostor narišem v času tako, da narišem čas v prostoru?

Kako naj narišem prostor, če ne narišem časa?

Kako naj narišem čas, če ne narišem prostora?

Čas teče zunaj prostora?

Ponazorim to s prostorom?

Prostor se širi in krči onstran časa, kar ponazorim s časom?

Nimam časa, če ga ne ponazorim s prostorom?

Nimam prostora, če tega ne ponazorim s časom?

(Če nimam časa, ničesar ne ponazorim?

Če ničesar ne ponazorim, nimam prostora?

Nimam časa, niti prostora, če ne ponazorim ničesar?)

Čas teče, če narišem premico?

Ta nima konca v času, ker čas nima konca v prostoru?

Čas teče v času?

Kam teče prostor v prostoru?

Se neskončna premica širi v čas?

Saj je v prostoru.

V prostor?

Ni v času?

Premica, ki nima meje, je prazen čas, ki nima konca?

Čas, ki nima meje, ni prazna premica, ki je neskončna?

Je prazen prostor brezmejni čas?

Prazen čas ni brezmejni prostor?

Čas, ki teče, je neskončni prostor?

Čas brez konca ni tekoči prostor?

Neskončni čas je prostor?

Prostor, ki nima meje, je neskončen, prostor brez konca pa je čas?

Čas brez meje ni brez konca?

Je prostor, ki nima konca, čas?

Neskončni čas ni prostor?

Se konča daljica v času, ker se ne začne v prostoru?

Se konča v prostoru, če je ne narišem v času?

Narišem jo v prostoru, saj čas stoji?

Kam teče čas, ker stoji prostor?

Kam teče premica, ki je pri miru?

Kje stoji daljica, ki teče v času?

Ta ne teče v prostoru, ki stoji v času?

V prostoru, kjer stoji daljica, ki je ne narišem v času, teče čas?

Miruje daljica v prostoru?

Saj ne narišem časa?

Če časa ne narišem, tudi ne prostora?

Stoji daljica, kjer je ne narišem?

Jo narišem v času, ker v prostoru ni pri miru?

Tudi v prostoru, saj ne miruje v času?

Kje torej stoji daljica?

Je ne narišem?

Kje narišem premico, ki ne stoji?

V prostoru ne miruje, kjer stoji daljica, ki jo narišem v času?

Ta v prostoru ni pri miru, kjer narišem čas?

V njem teče premica, ki je daljica?

Tedaj ter le takrat, ko je ne narišem?

Takrat in le tedaj je daljica premica?

Ker ne narišem prve?

Premico narišem v času, daljice ne v prostoru?

Ni premica v prostoru, saj je daljica?

Ta je premica, ker je v času?

Prostor stoji v času, ki ne miruje?

Tudi čas miruje v prostoru, ki ni pri miru?

Narišem daljico, če ne narišem premice: časa ne narišem v prostoru, ampak v času?

Če daljice ne narišem, ne narišem časa?

Prostora ne narišem: premica ni daljica, daljica pa ni premica?

Daljica miruje v času, kjer teče premica?

Teče ta v prostoru, kjer stoji daljica?

Premica je daljica, saj prostor teče v času?

Čas je prostor, daljica pa je premica?

Vmes je meja?

Sem v prostoru, ki teče v neskončnost, ker sem v času?

V času, saj sem v prostoru, ker teče čas v neskončnost?

Teče daljica, ki je v času, v neskončni prostor?

Kam teče premica, ki je v prostoru?

V neskončni čas?

Ta je a priori ?

A posteriori teče omejeni prostor?

Je prostor a priori ?

Omejeni čas teče a posteriori ?

Je moja meja med notranjim ter zunanjim čutom?

Meja med zunanjim in notranjim čutom ter ‘stvarjo na sebi (samo)’ je v zavesti?

Druga meja je zunanja, prva pa notranja?

Je druga onstran moje zavesti?

Prve ni na drugi strani zavesti?

Onstran zavesti je meja v moji zavesti, v zavesti je meja na drugi strani moje zavesti?

Zavest je moja, moja zavest je zavest?

Kje je meja?

V moji zavesti, če je v zavesti?

V tej, če je v moji zavesti?

Med prvo in drugo zavestjo je mejni pojem?

Determinacija je negacija?

Onstran moje zavesti je ‘(sama) stvar na sebi’, ki je prazen pojem, saj ji ne manjka nedostopen predmet?

Da, na drugi strani zavesti je moja zavest: zavesti ničesar ne manjka, ker je onstran moje zavesti?

Tudi ta je zavest, saj ji manjka ‘stvar na sebi (sama)’ ?

Ni ta na meji?

Moja zavest ni zavest, ker ji ničesar ne manjka?

Vmes je ‘stvar’ ?

Moja zavest je zavest, ki ni moja zavest; zavest je moja zavest, ki ni zavest?

Meja je prazen pojem?

Na eni strani je moja zavest?

Ni si dostopna, saj je zavest?

Je na drugi strani zavest?

Ta je moja zavest, ta pa zavest?

‘Stvar’ je med determinacijo ter negacijo, med negacijo in determinacijo?

Negacija je determinacija, determinacija pa negacija?

Meja je prestopna, ker ni prehodna?

Je prehodna, saj ni prestopna?

Vmes je prazen pojem?

Ta je nedostopen predmet?

Moja zavest je prazna, ker ji ne manjka nedostopna zavest?

Ta ni nedostopna, saj ji moja zavest manjka?

Kaj je v moji zavesti?

Ne manjka ji zavesti?

Tudi ta je prazna, ker ji ne manjka moje zavesti (ki ni dostopna)?

Je znotraj noumen, zunaj pa ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Noumen je onstran, na drugi strani pa ‘stvar’ ?

Notranja meja je zunanja, ta pa notranja?

Moja zavest je zavest, zavest pa moja zavest?

Kaj je na koncu meje, ki je prehodna, saj ni prestopna, ter prestopna, ker ni prehodna, saj se meja nikjer ne konča?

Notranja meja?

Te ni zunaj, ker je ni?

Onstran nje je ‘Predmet’, saj »»ne vidim«« Temelja?

Ta je ‘Predmet’ ?

Tudi tega »»ne vidim«« ?

Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

Paradoks je tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

Fantastika?

Pa mi odgovori na tole vprašanje, dragi bralec:

‘Kaj je smrt?’

Če se spomnim Leibniza:

‘Kako da nekaj je, če ni treba?’

Kant:

‘. . . kako lahko nasploh v času mislimo tisto stalno, katerega hkratnost z minljivim proizvede pojem spremembe?’

Ni zdravi razum največji metafizik?

Kot zapiše Kant v 18. stoletju:

‘Metafiziki, povsem izoliranemu spekulativnemu umskemu spoznanju, ki se v celoti dviga nad izkustvene nauke, in sicer z golimi pojmi . . . , kjer naj bi bil torej um sam svoj lastni učenec, usoda doslej še ni bila tako naklonjena, da bi mogla ubrati zanesljivo pot znanosti, čeprav je starejša od vseh drugih znanosti in bi ostala, tudi če bi vse druge kdaj v celoti pogoltnilo žrelo vseuničujočega barbarstva. Kajti v njej um nenehno zahaja v težave, celo tedaj, ko hoče a priori uvideti tiste zakone, ki jih (kot si domišlja) potrjuje najobičajnejše izkustvo. V njej moramo neštetokrat iti po poti nazaj, ker ugotovimo, da ne pelje tja, kamor hočemo, in kar zadeva enoglasnost njenih privržencev v trditvah, je metafizika še tako daleč od nje, da je vse prej bojišče, ki se zdi prav posebej namenjeno urjenju moči v igranem spopadu, na katerem si še nikoli noben bojevnik ni mogel izbojevati niti najmanjšega prostora in s svojo zmago utemeljiti kake trajne posesti. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo njeno postopanje doslej golo tipanje, in kar je najhujše, med golimi pojmi.’ (Kant, Immanuel, Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 26, 27)

                                                                                       Damjan Ograjenšek, filozof 

Dogmatizem pri Kantu?

V čem je torej Kantov dogmatizem?

V trditvi, da logika (od Aristotela dalje) stopica na mestu.

Res se mu to samo zdi, toda dinamična kritična filozofija je zato statična.

Medse in ‘stvar (samo) na sebi’ postavi mejo, ki ni prehodna.

Kant jo nenehno prehaja, ker ‘stvar na sebi (samo)’ pozna (v tem je njegov dinamizem), to pa tako, da je nikoli ne spozna (v tem je njegova statika).

Zavest namreč razdeli ter ‘stvar (samo) na sebi’ spozna v obeh polovicah: a posteriori in a priori.

– V izkustvu kot pojav ‘(same) stvari na sebi’.

– Pred izkušnjo kot ‘stvar na sebi (samo)’ kot ‘pojav’.

Pojav spozna, saj ga pozna, pozna pa, ker ga spozna.

Kolikor ga spozna, je meja prehodna.

Kot takšna je neprehodna, saj ga tedaj pozna.

Pozna ga v izkustvu, kjer ne spozna ‘stvari (same) na sebi’ (kot pojava).

To spozna a priori (kot ‘pojav’), ker tam ne spozna njenega pojava v izkušnji.

A posteriori pozna ‘stvar na sebi (samo)’ a priori (kot ‘pojav’ zunaj izkustva).

(A posteriori pojav ‘stvari (same) na sebi’ spozna, saj ga spozna kot ‘pojav’ a priori (zunaj izkušnje).

A posteriori pojav spozna, ker ‘(samo) stvar na sebi’ a posteriori pozna kot ‘pojav’.

‘Stvar (samo) na sebi’ a posteriori (kot pojav v izkustvu) pozna a priori.

A priori pojav ‘stvari (same) na sebi’ v izkušnji pozna, saj ga spozna v izkustvu a posteriori.

A priori ‘pojav’ ‘stvari na sebi’ torej spozna, ker a posteriori pozna ‘stvar na sebi’ kot ‘pojav’ (zunaj izkustva)).

V obeh primerih pojav spozna, saj ga nikjer ne pozna.

Pozna ga na eni ter na drugi strani, ker ga prav tam ne spozna.

Meja je prehodna, saj pojav spozna in pozna na obeh straneh, ker ga nikjer ne pozna ter spozna.

Pojav torej »pozna«, saj ga »spozna«, in »spozna«, ker ga »pozna«.

Zato je meja neprehodna – saj je prehodna.

Prehodna je, ker ni prehodna.

Je.

Kantova kritična filozofija jo dinamično preide, saj pojav spozna na obeh straneh.

Na vsaki strani ga torej pozna – njegova kritična filozofija je statična.

Za njen dinamizem meja (ki je) ni prehodna.

Filozof na eni strani spozna pojav ‘stvari (same) na sebi’, ne pa ‘stvari na sebi (same)’ kot ‘pojava’.

Na drugi spozna ‘stvar (samo) na sebi’ kot pojav, ne pa ‘pojava’ ‘(same) stvari na sebi’.

Spozna pojav, ki ga pozna.

Pozna ga, ker ga spozna.

Pojava nikoli ne spozna (saj ga spozna), niti pozna (ker ga pozna).

To sicer stori, toda tako, da je med spoznanjem ter spoznanjem in poznanjem ter poznanjem meja.

V prvem primeru gre za poznanje, v drugem za spoznanje.

Meja torej je.

Pojav spoznamo, saj ga ne spoznamo, ker ga poznamo.

Poznamo ga, saj ga ne poznamo, ker ga spoznamo.

Nikoli ne poznamo pojava, saj ga vedno spoznamo.

Vedno ga poznamo, ker ga nikoli ne spoznamo.

Pojav »poznamo« in »spoznamo«.

Mejo, ki je v zavesti, postavi Kant navzven.

Zanj je meja v zavesti prehodna (med predmeti notranjega ter zunanjega čuta), ne pa meja onstran zavesti (s ‘stvarjo (samo) na sebi’).

(Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je na drugi strani zavesti?

Predmeti notranjega čuta so resnični, če so mogoči kot realni pojavi v zunanjem čutu, kjer ni predmetov.

Pojavi zunanjega čuta so realni, če so mogoči kot resnični predmeti v notranjem čutu, kjer ni pojavov.

So resnični predmeti notranjega čuta realni?

Da, če se pojavijo v zunanjem čutu: tam ni ne realnih, ne resničnih predmetov.

So realni pojavi zunanjega čuta resnični?

Da, če se pojavijo v notranjem čutu: tam ni ne resničnih, ne realnih pojavov.

Kako se lahko predmeti pojavijo v zunanjem čutu, pojavi pa v notranjem?

Tako, da so realni pojavi resnični predmeti, ker je zunanji čut notranji.

Tako, da so realni predmeti resnični pojavi, saj je notranji čut zunanji.

Predmeti v notranjem čutu so resnični, ker so v času.

Pojavi v zunanjem čutu so realni, saj so v prostoru in času.

Notranji pojavi so zunanji predmeti?

Zunanji pojavi so notranji predmeti?

V času notranjega čuta se pojavi prostor ter čas zunanjega čuta, ker so v notranjem izkustvu resnični predmeti realni?

V času in prostoru zunanjega čuta se pojavi čas notranjega čuta, saj so realni pojavi resnični v zunanji izkušnji?

Notranje izkustvo je zunanja izkušnja, ker so realni predmeti resnični pojavi v času, kjer prostor ni onstran časa?

Zunanje izkustvo je notranja izkušnja, saj so realni pojavi resnični predmeti v prostoru, ki ni v času, ter v času, ki ni v prostoru?

Je notranje izkustvo pred zunanjim, ker so predmeti (resnični ali nerealni, realni ali neresnični) a priori, pojavi (realni ali nerealni, neresnični ali resnični) pa a posteriori ?

Je zunanja izkušnja pred notranjo, saj so pojavi (neresnični ali realni, nerealni ali resnični) a priori, predmeti (resnični ali neresnični, nerealni ali realni) pa a posteriori ?

Ne pri Kantu, ki je filozof, ker je ‘Kant’.

Ne pri ‘Kantu’, ki je filozof, saj je Kant.

Zavest je organon, ker stoji logika filozofa pri Kantu, ki je ‘Kant’, in pri ‘Kantu’, ki je Kant?

Zavest filozofa je razcepljena tako, da je ‘Kant’ a priori, Kant pa a posteriori, ter ‘Kant’ a posteriori in Kant a priori?

Se Drugi Kopernik vrti okrog ‘Kanta’ ali Kanta?

Okoli ‘Kanta’, saj Kant pozna Drugega Kopernika, ki mu ‘Drugi Kopernik’ ni znan?

Okrog Kanta?

Drugi Kopernik spozna Kanta, ta pa ‘Kanta’ ne spozna, marveč pozna?

Tudi Kant se spozna, ker se pozna: vrti se okoli samega sebe, saj je ‘Kant’ ?

‘Drugi Kopernik’ pozna Kanta, ta pa spozna Drugega Kopernika?

Prav tako ‘Kant’ ?

Da, v nekem trenutku ter v nekem času je znanstveni metafizik vodilni filozof med metafiziki.

Se evolucija ustavi pri Kantu?

Da, če ni ‘Kant’.

Tudi pri zgornjem, če ni Kant.

Kaj ve ‘Kant’, ki ne verjame, da je Kant?

Kaj verjame Kant, ki ne ve, da eksistira in biva?

Verjame, da ni ‘Kant’, ki ne ve, da je Kant?

‘Da je logika stopila na to zanesljivo pot že od najstarejših časov, se da razbrati od tod, da ji že od Aristotela ni bilo treba narediti nobenega koraka nazaj . . . Pri logiki je zanimivo še to, da vse doslej tudi ni mogla narediti nobenega koraka naprej in se torej po vsem videzu zdi sklenjena in dovršena.’ (Kant, Immanuel: Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 24)

Kaj torej manjka ‘Kantu’, ki mu ničesar ne manjka?

Kaj manjka Drugemu Koperniku, ki »je« ‘Drugi Kopernik’, ker je Kant?

Kaj manjka Kantu, ki »ni« ‘Kant’, saj je ‘Drugi Kopernik’ Kant, ker Drugemu Koperniku ne manjka ničesar?

‘Stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem?

Ta je prazen, saj mu ne manjka predmet, ki ni dostopen zavesti?

Kaj je onstran zavesti?

Predmet praznega pojma?

Na tej strani?

Prazen pojem predmeta?

Meja je zunaj zavesti, ker ta nima predmeta?

Je znotraj, saj zavesti nedostopni predmet ne manjka?

Na drugem robu zavesti je predmet zavesti, ker zavest nima drugega brega?

Na notranjem robu zavesti, ki ima nedostopen predmet, je prazen pojem?

V prvem primeru je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ zunanja?

Notranja je v drugem primeru?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, če zavesti predmet ne manjka?

Predmet zavesti je na zunanjem bregu, saj ima zavest le en rob?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na tej strani zavesti, ker ima zavest le en breg?

Na bregu, ki je rob, je predmet, ki je zavesti nedostopen?

Na robu, ki je breg, je predmet, ki zavesti ne manjka?

Je meja med bregom ter robom?

Med robom in bregom?

Če je prvo, je ‘stvar (sama) na sebi’ onstran meje, saj je meja na drugi strani zavesti?

Če je drugo, je ‘stvar (sama) na sebi’ tostran meje, ker je meja na tej strani zavesti?

Breg je rob natanko takrat, ko meja nima drugega brega?

Natančno tedaj je rob breg, saj meja nima drugega roba?

Na drugem bregu je predmet?

Ta je na drugem robu?

Na meji je ‘stvar’, na ‘stvari’ pa meja?

Meje ni – mejni pojem je prazen?

Meja je – mejni pojem ne pogreša predmeta, ki ni dostopen?

Zavest cepi noumen, ki je ‘(sama) stvar na sebi’ ?

Razcepljena je s ‘stvarjo na sebi (samo)’, ki je noumen?

Kant ‘stvar (samo) na sebi’ pozna, ne pa noumena?

Tudi tega pozna, ne pa ‘stvari (same) na sebi’ ?

Šale so smešne, ker so resnične?

Meja je ‘stvar’, ‘stvar’ pa meja?

‘Stvar’ je meja, meja pa ‘stvar’ ?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je torej na drugi strani zavesti?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je znotraj zavesti?

‘Stvar (sama) na sebi’ je mejni pojem?

Mejni pojem je prazen, saj ‘(sami) stvari na sebi’ ne manjka predmet, ki ni dostopen noumenu ?

Ta ima nedostopni predmet, ker je meja s ‘stvarjo na sebi (samo)’ notranja, saj nima drugega brega?

Rob je breg, breg pa rob?

Predmet je zunaj pojma, ki je prazen, ker mu predmet (ta ni dostopen) ne manjka?

Predmet je znotraj pojma, ki je prazen, saj ima nedostopen predmet?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, ker je meja zunanja?

Meja je notranja, saj je na tej strani zavesti, ker noumena ni onstran zavesti?

Na drugi strani zavesti je noumen ?

Saj je ‘stvar’ noumen ?

Znotraj zavesti je ‘stvar’ ?

Ker je noumen ‘stvar’ ?

Je prazen pojem zunaj zavesti, znotraj pa njegov predmet?

Na meji je noumen?

Na meji je ‘stvar’ ?

Prazen pojem je znotraj zavesti, zunaj pa njegov predmet?

Noumen je ‘stvar’, ta pa noumen ?

Natanko tedaj, ko je ‘stvar’ na hrbtu noumena, ki je ‘stvar’, ni pa noumen?

Natančno takrat, ko je noumen ‘stvar’, ‘stvar’ pa ni noumen?

Mejni pojem je prazen, saj je med ‘stvarjo’ ter ‘stvarjo’ noumen?

Med noumenom in noumenom je ‘stvar’, ker spremenljivka ni prazna?

V njej ni ničesar?

Da, v noumenu je »noumen«, saj je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ na drugi strani zavesti?

Meja z noumenom je na tej strani zavesti, ker se v zavesti ‘pojavi’ ‘stvar na sebi’, saj se v zavesti ‘ ‘pojavi’ ‘ ‘stvar sama’ ?

Kant pozna mejo, ki jo spozna?

Spozna filozof mejo, ki jo pozna?

Meja je torej ista in enaka ter enaka in ista?

Kant jo preide, ker je zanj neprehodna?

Na drugi strani je vedno na isti, saj je tam vedno na enaki?

Na drugi strani je vselej na enaki, ker je tam vselej na isti?

Mejo povsod preide, saj nikamor ne pride: tako vedno pride, ker meje nikjer ne preide?

Meja je?

Na drugi strani je ‘stvar (sama) na sebi’, ki jo Kant »vidi« (saj je ne more videti)?

Potuje v utopijo, ki biva ter eksistira: potuje v Bodočnost, kjer je vedno že bil, ker je utemeljen – to pa absurdno?

Nikoli ne stopi iz eksistence, saj vedno stopi v bivanje; nikoli ne stopi iz bivanja, ker vselej stopi v eksistenco?

Meja med obema je neprehodna?

Kant jo vedno absurdno preide?

Biva; je, kar ni – zato potuje v eksistenco, kjer ni, kar je?

Tam eksistira; ni, kar je: zato potuje v bivanje, kjer je, kar ni?

Povsod je isti, saj je povsod enak?

Nikjer ni enak, ker ni nikjer isti?

Kje je?

V utopiji?

Tam je vedno že bil, saj ga od nje loči meja, ki ni prehodna?

Z njo ga absurdno poveže?

Z utopijo ga poveže, ker ga od nje absurdno loči?

Meja torej je?

‘Stvar na sebi’ je za Kanta objektivno realna, saj je zanj zunaj zavesti?

Spozna jo, ker jo pozna: pozna jo, saj jo spozna?

Spozna jo, ker je zanj nespoznavna?

Torej je ne pozna, saj jo pozna?

Kot takšno (nespoznavno) jo spozna, ker je ne pozna?

Ni Kant v svojem času s svojo filozofijo tako napreden, da ga tedaj sprva nihče ne razume?

Kritično obsodi tedanjo metafiziko, saj je takrat njegova filozofija najbolj kritična metafizika?

Razišče in utrdi mejo, ki jo tedanja metafizika absurdno prehaja, ker je patološka?

Kantova filozofija ni patološka: mejo, ki je neprehodna, absurdno preide: to pa kot vodilna metafizika?

Omenjena meja je za Kanta torej zelo stroga, saj je zanj neprehodna?

Preide jo lahko le filozofija, ki je patološka?

To pa je metafizika, ki je absurdna?

Neprehodna meja izzove Kanta s svojo strogostjo?

Kot meja, ki je pometla z Leibnizom in Humom, ker je absurdna?

Vodilnost Kantove metafizike je v tem, da spravi oba (bistrega Leibniza ter duhovitega Huma)?

Za to si prizadeva vse življenje, saj je pozni genij (ne piše tako temeljito in izborno kakor Mojzes Meldensohn (ta ni genij, ne pozni ne zgodnji))?

‘Spravi’ ju torej tako, da absolutno mejo s svojo kritiko absurdno preide, ker njegova filozofija ni patološka metafizika?

Je sicer metafizika, toda v svojem času vodilna (kot tedanji kamen presoje)?

Kant je takrat na čelu vse tedanje dogmatike, saj je v tistem trenutku potuje v Prihodnost (njegova absurdna metafizika v onem času ni patologija)?

Danes meje zunaj zavesti ni?

Je v zavesti, ki biva ter eksistira in eksistira ter biva?

Tu eksistence ničesar ne loči od bivanja, bivanja pa z eksistenco nič ne poveže?

Le ‘meja, ki je ni’ ?

‘Meja brez zunanjega roba’ je, ker je ni?

Ni je, saj je?

Ni patološka; je relativna?

Pozna jo, kdor je ne spozna, spozna jo, kdor je ne pozna?

Kot tak ima Prihodnost: potuje v Utopijo, ki ne ne eksistira?

‘Meja, ki je ni’ je doslej najstrožja, ker je prehodna?

Na drugi strani ne najdeš ‘stvari na sebi’, ki ni spoznavna?

Ustvariš spoznavni ‘Predmet’ ?

Tega ustvariš, saj ga najdeš?

Najdeš ga, ker ga ustvariš?

Se ga spomniš . . . ?

Zunaj zavesti ničesar ni?

‘Tam’ je Temelj (ki je ‘Predmet’), saj zavest nima zunanjosti?

Analogija s Kantom je tale: gre za ‘stvar (samo) na sebi’, ki jo »poznamo«, ker je brez telesa; pojavi se kot predmet X, ne pa kot predmet x.)

                                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof

Gnezdim v zraku, ker nimam nog?

Vsak norec lahko ve. Bistveno je razumeti.

                                                                        Albert Einstein

Je tiger objektivno realen, ker ni odvisen od moje zavesti?

Če ni, je zunaj nje?

Se ne zavedam le tistega, kar je v moji zavesti?

Tigra razumem s predstavo, zaznavo in občutkom?

O njem imam pojem?

Brez pojma nimam občutka, ne zaznave, niti predstave?

Brez predstave, zaznave ter občutka nimam nobenega pojma?

Tigra zaznam, saj ga razumem?

Razumem ga?

Zaradi občutka, zaznave in predstave?

Je resnično objektiven?

O njem imam pojem, ker je moje izkustvo objektivno realno?

O njem imam izkušnjo, saj je moj pojem objektivno resničen?

Je tiger realno objektiven, ker imam o njem objektivno realen pojem?

Je tiger resnično objektiven, saj imam o njem objektivno resnično izkustvo?

Če imam o njem realno objektiven pojem, je tiger resničen, ker imam o njem objektivno realno izkušnjo?

Če imam o njem resnično objektivno izkustvo, je tiger realen, saj imam o njem objektivno resničen pojem?

Je tiger resničen, ker je realen?

Realen je, saj je resničen?

Zato je objektiven?

Ni ga zunaj zavesti?

Je lahko objektivno realen ter resničen (objektivno resničen in realen), če ga ni onstran zavesti?

Če ni resničen na drugi strani zavesti, ni realen na tej strani zavesti?

Če ni realen onstran zavesti, ni resničen v zavesti?

Zavest nima dveh strani?

Če ni realen v zavesti, ni resničen zunaj nje?

Če torej ni v njej resničen, ni na drugi strani realen?

Je tiger resničen, ker je objektivno resničen, saj je realen?

Realen je, ker je realno objektiven, saj je resničen?

Je lahko tiger objektivno realen, ker je resničen, saj ni realen?

More biti tiger resnično objektiven, ker je realen, saj ni resničen?

Tiger je realno objektiven, ker je resničen, saj je realen, kadar ga ni v zavesti, ker ni resničen?

Tiger je objektivno resničen, saj je realen, ker je resničen, če ga ni v zavesti, saj ni realen?

Kje je objektivno realen tiger, ki ni resničen, ker ga ni v zavesti, saj ni realen, niti resničen?

Kje je resnično objektiven tiger, ki ni realen, ker ni resničen, saj ga v zavesti ni – ni niti resničen niti realen?

Na drugi strani zavesti, ker je neodvisen od moje zavesti, saj ni resničen, ne realen, ne realno objektiven, niti objektivno resničen?

Zunaj moje zavesti, ker ni odvisen od zavesti, saj ni realen, ne resničen, ne resnično objektiven, niti objektivno realen?

Paradoks je tale.

Tiger je objektivno resničen, ker je realen, ter realno objektiven, saj je resničen, ker se ga zavedam, saj ne obstaja ne ne obstaja v moji zavesti?

Tiger je objektivno realen, ker je resničen, ter resnično objektiven, saj je realen, ker se ga zavedam, saj ne ne obstaja ne obstaja v zavesti?

Je moja zavest objektivno resnična, ker je zavest?

Zavest je realno objektivna, saj je moja zavest?

Če nimam zavesti, nimam objektivno realne svoje zavesti?

Če nimam svoje zavesti, nimam resnično objektivne zavesti?

Moja zavest je objektivno resnična, ker imam zavest, saj imam svojo zavest, ker je zavest realno objektivna?

Zavest je resnično objektivna, saj imam svojo zavest, ker imam zavest, saj je objektivno realna moja zavest?

Če se zavedam nečesa, kar je, ker ne obstaja ne ne obstaja (ne ne obstaja ne obstaja) v zavesti?

Če nekaj ne ne obstaja ne obstaja v moji zavesti, saj je, ker se ga zavedam v svoji zavesti?

Je objektivno resnično, saj ga ni ne v zavesti ne v moji zavesti?

Da, ker se ga zavedam?

Zavedam se ga, saj je realno objektivno, ker ga ni ne v moji zavesti ne v zavesti?

Kje je, saj ne obstaja ne ne obstaja?

Kje ne ne obstaja ne obstaja, ker je?

Onstran zavesti, saj moja zavest nima zunanjosti?1

Zunaj moje zavesti?

Ta nima hrbta, ker je (zavest) na hrbtu moje zavesti?

Zavest nima hrbta, saj je na njeni drugi strani (nima druge strani) moja zavest?

Tiger je resnično objektiven, ker je?

Ne obstaja ne ne obstaja na hrbtu moje zavesti, ki je zavest, saj moja zavest nima hrbta?

Tiger je, ker je objektivno realen?

Ne ne obstaja ne obstaja, saj je v zavesti?

Ni moje zavesti, ne zavesti?

Moja zavest je zavest, ker ima hrbet, saj ga nima?

Tudi zavest nima hrbta, ker ga ima, saj je moja zavest?

Tiger je objektivno resničen v zavesti, ki ima hrbet, ker ni moja zavest?

Realno objektivno je v moji zavesti?

Ta ni zavest, saj je moja zavest?

Zavedam se objektivno resničnega tigra, ki je objektivno realen v svoji zavesti, ki je zavest, ker ni moja?

Se lahko zavedam resnično objektivnega tigra iz njegove zavesti v svoji zavesti?

Da, če je moja zavest realno objektivna, ker ni zavest?

Se lahko tiger zaveda, da sem sam objektivno resničen v svoji zavesti, iz svoje zavesti?

Da, če njegova zavest ni zavest, saj je objektivno realna?

Zaspim in sanjam tigra, ki je zaspal.

Ta zaspi ter sanja, da sem zaspal.

Zaspi tiger v moji zavesti, ker je resnično objektiven, saj je moja zavest realno objektivna, ker ni zavest?

Zaspim sam v zavesti tigra, saj sem objektivno resničen, ker je njegova zavest objektivno realna, ker ni zavest?

Tiger je resnično objektiven v moji zavesti, ki ni zavest, saj je realno objektivna?

Tudi sam sem objektivno realen v zavesti?

V svoji?

Ne, v moji.

Ta je objektivno resnična, ker je tigrova, saj ta nima zavesti?

Je tiger v svoji zavesti realno objektiven v moji, ker je njegova zavest resnično objektivna, saj nimam zavesti?

Če zaspim v zavesti tigra, ker sem objektivno realen, se zbudim v svoji zavesti, saj nisem objektivno resničen?

Ne zbudim se v moji zavesti, temveč v svoji, ki je tigrova?

Tudi tiger se zbudi v moji zavesti, ker se ne zbudi v svoji, marveč v njegovi?

Je realno objektiven, saj zaspi v moji zavesti, ker se v svoji zavesti zavedam v moji, v moji pa v svoji, saj nimam zavesti?

Tiger resnično objektivno zaspi, ker se zbudi objektivno nerealen?

Zaspi v svoji zavesti na hrbtu moje zavesti?

Zbudi se v moji zavesti na hrbtu svoje zavesti?

Zbudi se v zavesti, saj je objektivno resničen, ker zavest nima hrbta?

Tudi sam nimam hrbta?

Če se zbudim realno objektiven, nisem resnično objektiven?

Če sem objektivno realen, se ne zavedam ničesar?

Tako se zavedam, da sem objektivno resničen na hrbtu tigra, ki je realno objektiven, saj nima hrbta?

Se me tiger zaveda s praznim pojmom?

Ne manjka mu ničesar, ker mu nisem dostopen?

Česa »»ne vidim«« s slepo čutnostjo?

Zavesti, ki je »…nimam…« , saj »…imam…« svojo zavest?

Svoje zavesti, ki je »…nimam…« , ker »…imam…« zavest?

Mojo zavest »vidim« s svojo, saj »…nimam…« zavesti, ker je »»ne vidim«« ?

Zavesti »»ne vidim«« , saj jo »…imam…« , ker »vidim« svojo zavest, ki je moja, in mojo, ki je »nimam« ?

Kaj postavim onstran zavesti, kjer ni ničesar, da »vidim« tigra, ki je resnično objektiven?

Kaj »vidi« tiger, ki je objektivno realen, saj »»ne vidi«« ničesar, ker ni objektivno resničen?

Danes na drugi strani zavesti, ki nima zunanjosti, »»ne vidim«« ničesar?

‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, saj je tiger realno objektiven, ker ‘Predmet’ ne eksistira, niti ne biva?

Zaspim v svoji zavesti, saj se zbudim v tigrovi iz mojih sanj?

Zaspim v tigrovi zavesti, ki sanja, da sem zaspal, ker se zbudim v svoji zavesti?

Zaspim v moji zavesti, saj sem resnično objektiven, ker se zbudim v svoji zavesti, saj sem objektivno realen?

Nimam nobene zavesti, ker nisem objektivno resničen, razen v tigrovih sanjah?

Tudi ta je realno objektiven, saj ni objektivno realen?

Zbudi se ter zaspi v zavesti, na drugi strani, kjer ni ničesar?

Njegova Fantazma je realna?

Da, potujem v Prihodnost.

Moja Pravljica je resnična.

Človek zaspi in sanja o metulju, ki je zaspal ter sanja o človeku.

Se zbudi človek, ki je sanjal o metulju?

Metulj, ki je sanjal o človeku?

Zbudi se človek, ki je sanjal o metulju, ker je metulj sanjal o človeku: da se ta zbudil kot človek?

Se zbudi metulj, ki je sanjal o človeku, saj je človek sanjal o metulju: kot da se metulj ne zbudi kot človek, ampak kot metulj?

Zavest ni organon?

Vse nosi vse?

Pterodaktila se ne zavedam?

Pogledam nazaj, ker je riba pljučarica (prehod organizmov iz vode na kopno) pogledala naprej?

Kdaj pridem do velikega poka?

Na koncu brez konca, kjer je začetek?

Danes me tako aficira ‘Predmet’ ?

To vem, saj se tega ne zavedam?

Tega se ne zavedam, ker to vem?

Kam sem postavil mejo?

Med smrt in življenje?

Meja ni ‘meja’ ?

Prva je, saj je ni: je prestopna, ker ni prehodna?

Ni na drugi strani ničesar?

Temelj, ki ga »…nimam…« , saj je onstran ‘meje’ ?

Ta ne obstaja ne ne obstaja: ‘Predmeta’ na drugi strani »»ne vidim«« ?

Prav imam, ker sem se zmotil?

Ne tako, da nimam prav?

»…Nimam…« ničesar?

Kje sem se zmotil?

Sem fanatik?

Ne pristanem na argument sile: v absurde ne verjamem, saj nisem dogmatik.

                                                    Damjan Ograjenšek, filozof 

1          Od kod se nekaj v teoriji odraza odraža v zavesti?

Od druge strani?

Te ni, ker zavest nima zunanjosti.

Med mojo zavestjo in zavestjo je rob.

Breg med zavestjo ter mojo zavestjo je samo eden.

Ni na drugem robu ničesar?

Spričo prvega stavka se pri nas uveljavi nova umetniška smer: socialistični realizem.

Oznanjala je potrebo po socialističnem (komunističnem) spreminjanju sveta.

Zavračala je vsako nerealistično umetnost, vsakršne nestvarne, pesimistične, individualistične, religiozne, bogo-iskateljske in druge teme.

S svojimi deli je pomagala ustvarjati veselo, delovno ozračje ter veselje do (socialističnega) življenja.

Literatura naj bi bila namenjena tudi preprostemu človeku, zato naj bo izražanje preprosto, vsakomur razumljivo, dostopno torej najširšemu krogu bralcev.

Pismo iz Prihodnosti

Kaj lahko stori filozofija?

Uniči idole.

To pomeni, da ne ustvari novih: na primer »odsotnost idolov«.

                                                                                                              L. Wittgenstein.

.

Je bit ‘Predmeta’, ki je Temelj kot zadnji člen (bit Temelja, ki je kot zadnji člen ‘Predmet’), ‘nič, ki nima biti’ ?

Zadnji člen je ‘bit, ki nima niča’ ?

Zadnjega člena ni?

Pot do resnice, ki je resnica sama, nima ne začetka ne konca?

Je brez zadnjega člena?

Pot do resnice nima resnice?

Resnica je sama pot, ki ne vodi nikamor?

Kam vodi pot, ki ne gre nikamor kot sled, ki nikamor ne vodi?

Kam sledi sled, ki ne vodi nikamor kot pot, ki nikamor ne gre?

Lahko sledim sledi, če nimam poti?

Kam grem po poti, če ni ta sled?

Poti ni brez cilja?

Niti ni cilja brez poti?

Je pot pot, ker vključuje cilj?

Ta vključuje pot, sicer ga ni?

Pot je razcepljena?

Ničesar je ne deli?

Sicer nima cilja?

Tudi ta ni iz enega kosa?

Kaj ga deli, saj ni razcepljen?

Ničesar, razen poti?

Ta je razcepljena, ker je sled, saj ima cilj?

Kako je torej razcepljena pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikjer se ne začne ne konča?

Sama resnica?

Od kod prihaja in kam gre?

Od resnice k resnici?

Drugače nima začetka, ne konca?

Po sledi brez konca ter začetka?

Kako naj bo sicer resnica sama?

Tako, da je pot?

Ta ne prihaja od nikoder in nikamor ne gre?

Širi se, saj nikamor ne gre, gre, ker se ne širi nikamor?

Danes je na začetku Temelj, na koncu pa ‘Predmet’ ?

Resnica sledi, ki je pot (ta je sama resnica, saj je neskončna), je na koncu?

Je resnica poti, ki je sled (ta je resnica sama, ker je pot), na začetku, saj nima niti začetka?

Lahko začetek ter konec poti, ki je sama resnica, dosežem z limito tako, da do limite nikoli ne pridem?

Da, če sem omejen kot znanstvenik?

Škandal matematike niso odkrili matematiki, ampak filozofi?

Da, pitagorejci: bili so matematiki, ne pa znanstveniki?

Tudi danes je znanstvenik slep za filozofska vprašanja, sicer ni dober znanstvenik?

Torej tudi največji znanstveniki rešujejo filozofska vprašanja na znanstven način?

Ni čudno, da se je Einsteinu na koncu zataknilo v znanosti (ki nima ne konca ne kraja)?

Odkril je posebno in splošno relativnostno teorijo?

Zakaj je Wittgenstein v svojih Filozofskih raziskavah zaostal za Traktatom ?

Zaradi znanosti?

Iskal je jezik, s katerim bi iz jezika odpravil vsa protislovja, v katera se zapleta filozofija?

Ni zanimivo, da se je razšel s svojim učiteljem?

Tudi Russell se nikoli ni odpovedal iskanju popolnega jezika?

So moji možgani v kadi?

Kako naj torej najdem popoln jezik?

So moji možgani v kadi, če je pot do resnice resnica sama?

Nisem veren, ker nisem ateist, ne kristjan . . . (saj nisem religiozen)?

Ne verjamem v Boga, niti ga nimam?

Lahko vem, če ne verjamem?

Morem verjeti, če ne vem?

Če verjamem, ne vem?

Kaj torej lahko vem, če ne vem?

Če vem, verjamem?

Ne vem?

Kaj lahko vem?

Verjamem, ker ne vem, da moji možgani niso v kadi?

Lahko vem, da tega ne verjamem?

Morem vedeti, saj to vem?

Eksistiram, ker ne bivam?

Bivam, saj me ni?

Zakaj letijo zvezde narazen?

Se je nekdanji pravnik zmotil v rdečem premiku?

Je bil Einstein obsojen na svobodo?

Danes v znanosti ne prevladuje standardni model?

Veliki fizik je bil svoboden: obsojen je bil na znanstvenika?

Na kaj je danes obsojen avtonomni filozof, ki ni znanstvenik?

Na matematika?

Od kod sicer ‘Predmet’ ?

Ta nima biti, razen tiste, ki nima niča?

Tudi Temelj je ‘Predmet’ – njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

Verjamem torej, da je pot do resnice, ki je sama resnica, pot v Prihodnost?

Te »…nimam…« , ker »…imam…« Temelj?

Tudi tega »…nimam…« , saj »imam…« ‘Predmet’ ?

Sicer sem obsojen na svobodo, ker nimam večnosti?

Stojim na mestu, saj potujem v neskončnost?

Povozil me je čas, ker je šla zgodovina Prihodnosti mimo mene?

                                                                                                     Damjan Ograjenšek, filozof

Pomladni pozdrav

Pa vse rože cveto, pa vsi tički pojo . . . , pa zakaj? Pa zato, pa zato, ker je maj!

                         Oton Župančič

Sem popoln?

Da, cel.

Kaj mi manjka?

Ničesar, ker sem popoln.

Mi kaj manjka, saj sem cel?

Da, ker sem popoln.

Cel?

Ne, popoln.

Manjka mi celota, saj sem popoln?

Ne manjka mi popolnosti, ker nisem popoln?

Tudi cel ne, saj sem popoln?

Nisem cel, ne popoln, ker sem cel?

Popoln sem in cel, saj nisem popoln?

Sem lahko cel, ker nisem ne cel ne popoln?

Kako sem lahko popoln ter cel, saj nisem popoln?

Sem celovit?

Cel in popoln?

Cel sem, ker nisem celovit, marveč popoln?

Nisem celovit?

Sem popoln, saj nisem cel?

Cel sem: nisem popoln, temveč celovit?

Sem lahko celovit le tedaj, če nisem ne cel ne popoln?

Samo, če nisem celovit, ker sem popoln ter cel?

Kako naj bom cel in popoln, če sem popoln natanko tedaj, ko nisem celovit, marveč cel, cel pa natančno takrat, ko sem celovit, saj nisem popoln?

Kako naj bom popoln ter cel, če sem cel natanko tedaj, ko sem popoln, ker nisem cel, popoln pa natančno takrat, ko sem cel, saj sem »popoln«.

Je kaj onstran zavesti, ker zavest nima zunanjosti?

Na drugi strani zavesti je moja zavest?

Je onstran moje zavesti zavest?

Cela zavest je popolna, saj je celovita?

Je popolna zavest celovita, ker je cela?

Zavest nima druge strani?

Tam je moja zavest?

Ima moja zavest samo eno stran?

Je na drugi strani zavest?

Onstran te ni ničesar?

Moja zavest nima zunanjega roba?

Danes je breg en sam?

Na hrbtu popolne in cele zavesti je celovitost, saj cela ter popolna zavest nima hrbta?

Ničesar ni onstran?

Le celovitost?

Ta je na hrbtu cele in popolne zavesti?

Na hrbtu cele zavesti je popolnost?

Zavest ni celovita?

Ni celovita, ker je na hrbtu popolne zavesti celota?

Na hrbtu cele zavesti je celovitost?

Zavest ni popolna?

Na hrbtu popolne zavesti ni celovitosti, saj je zavest cela?

Na hrbtu cele zavesti ni celovitosti, ker je zavest popolna?

Na hrbtu popolne zavesti je celovitost, saj zavest ni cela?

Zavest nima hrbta?

Ni onstran hrbta ničesar?

Tam je njena popolnost ter celost, ker je zavest celovita?

Vmes je hrbet?

Hrbet deli zavest, ta pa hrbet?

Zavest je popolna in cela ter celovita, saj nima hrbta?

Ji ničesar ne manjka?

Med njeno popolnostjo in celoto je hrbet, ker zavest ni celovita?

Zavest je celovita?

Na hrbtu popolne zavesti je cela zavest; na drugi strani popolne zavesti ničesar ni?

Zavest deli hrbet?

Ničesar ni onstran njenega hrbta?

Se hrbet zavesti zaveda, da je cel, saj je popoln, ker je celovit?

Zavest ga nima, saj ga ima, ker nima zunanjosti?

Zadnjo ima, nima pa hrbta?

Zavest ni razcepljena?

Ničesar je ne deli, saj je brez druge strani?

Kaj je onstran zavesti, ki nima druge polovice?

Kaj je na drugem robu zavesti, ki ji drugi breg manjka?

Ima en sam breg?

Na drugi strani je rob?

Med bregom ter robom je hrbet, le da zavest hrbta nima?

Kaj torej deli mojo zavest, ker sem svoboden?

Ničesar, saj delam, kar hočem?

Ni res, da hočem, kar hočem?

Hrbta nimam, ker ga imam?

Svoboden sem, saj nisem?

Nisem svoboden, ker sem?

Lahko hočem, kar hočem, saj nisem svoboden?

Svoboden sem?

Ni res, da lahko hočem, kar hočem?

Storim karkoli?

Ne morem hoteti, kar hočem?

Tako sem določen, ker sem svoboden?

Danes je en sam rob?

Onstran zavesti je moja zavest, zunaj prve pa nič?

Ni na drugi strani moje zavesti ničesar?

Tam je zavest?

Matematiki se vpraša: ‘Kaj so naravna števila?’

Preprostega odgovora ni.

Najbolj znana je izjava matematika L. Kroneckerja (1823-1891) o celih številih: ‘Cela števila je ustvaril Bog, vse drugo pa je naredil človek.’

Kaj so torej naravna števila?

V matematiko uvedemo naravna števila s Peanovimi aksiomi, ki so nastali kot plod sodelovanja med italijanskim matematikom Giuseppom Peanom (1858-1932) ter nemškim matematikom Richardom Dedekindom (1831- 1916).

Peanovi aksiomi:

A1. 1 je naravno število.

A2. Vsakemu naravnemu številu n pripada natančno določeno naravno število – neposredni naslednik n’.

A3. Različni naravni števili imata različna naslednika. Če je n’ = x’, je tudi n = x.

A4. 1 ni naslednik nobenega naravnega števila.

A5. Vsaka množica naravnih števil, ki vsebuje število 1 in je v njej obenem s številom n tudi njegov naslednik n’ = n + 1, vsebuje vsa naravna števila.

Iz Peanovih aksiomov z logičnim sklepanjem izpeljemo vso aritmetiko naravnih števil.

Od kod torej 1, če 1 ni naslednik nobenega naravnega števila?

Množica naravnih števil . . . vsebuje vsa naravna števila?

Koliko jih je?

Če vem od kod so naravna števila, vem, koliko jih je.

Če vem, koliko jih je, vem od kod so naravna števila.

Zakaj ne vem od kod so naravna števila, ne, koliko jih je?

Ker verjamem.

Lahko kaj vem, če tega ne verjamem?

Če to verjamem, kaj vem?

Česar ne vem?

Vem, kar verjamem, saj tega ne vem?

Ne vem, ker vem, saj tega ne verjamem?

Ne morem vedeti, če ne verjamem?

Ne morem verjeti, če ne vem?

Lahko verjamem, da je cela števila ustvaril Bog, vse drugo pa je naredil človek?

Ne verjamem v Boga?

Ne verjamem, da je Bog ustvaril cela števila ter da je vse drugo naredil človek, ker ne verjamem, da je Bog ustvaril naravna števila?

Verjamem, da Bog ni ustvaril naravnih števil, saj verjamem, da je človek iz naravnih števil ustvaril cela števila?

Seštevanje naravnih števil prikažemo na številski premici tako, da gremo od izhodišča 0 za toliko enakih korakov v desno, kolikor je prvi člen vsote, in nato za toliko enakih korakov v desno, kolikor je drugi člen vsote.

Točka, do katere pridemo, je slika vsote.

Obrnimo smer korakanja v levo ter se vprašajmo: ‘Kaj dobimo, če gremo od točke, ki je na številski premici slika naravnega števila 7, za 3 korake (enote) v levo?’

Točka, do katere pridemo predstavlja razliko dveh števil.

V našem primeru je to slika števila 4.

Do nje smo prišli tako, da smo od slike števila 7 odkorakali v levo za 3 korake.

Operacijo imenujemo odštevanje in račun zapišemo:

7 – 3 = 4

ter preberemo:

7 minus 3 .

Prvo število je zmanjševanec (minuend), drugo odštevanec (subtrahend).

Vidimo, da velja tudi 7 = 4 + 3 .

Splošno.

Zmanjševanec je enak vsoti razlike in odštevanca, kar zapišemo:

a – b = c <=> a = c + b .

Zapis predstavlja definicijo odštevanja.

Pove, da lahko vsako odštevanje zapišemo v obliki seštevanja.

Odštevanje moremo opisati tudi takole:

° Odštevanec ‘prenesemo’ prek enačaja ter ga prištejemo k razliki.

° Pri ‘prenosu’ prek enačaja odštevanec spremeni predznak.

Seštevanje je v množici N (naravnih števil) vedno izvedljivo; je notranja operacija.

Ni pa tako z odštevanjem, ker je 1 najmanjše naravno število.

Če odkorakamo po številski premici na primer od števila 3 za 5 korakov v levo, pridemo po dveh korakih do števila 1.

Korakati bi morali še tri korake v levo.

Tam ni več slik naravnih števil in sledi:

° Množica naravnih števil za odštevanje ni zaprta.

° Če je odštevanec večji od zmanjševanca, odštevanje v množici naravnih števil ni izvedljivo.

Razširimo množico naravnih števil, da bo odštevanje vedno izvedljivo.

Začetni točki 0 (izhodišču številske premice) priredimo število 0.

Čez to točko nato prezrcalimo slike vseh naravnih števil ter jim pripišemo znak minus.

(Na primer: naravnemu številu 1 priredimo zrcalno sliko – število -1 . . .)

Vsa števila, ki jih dobimo z zrcaljenjem, so k danim številom nasprotna števila.

Dobili smo množico celih števil: Z = {… -3, -2, -1, 0, 1, 2, 3 …} .

Sestavljajo jo naslednje podmnožice:

1. Podmnožica Z+ = N = {1, 2, 3 …}, ki ji rečemo množica pozitivnih celih števil in jo lahko zapišemo tudi kot {+1, +2, +3, …} .

2. Podmnožica {0}, ki vsebuje število nič: ni ne pozitivno ne negativno.

3. Podmnožica negativnih celih števil Z- = {-1, -2, -3 …} .

To tudi pregledno zapišemo:

Z = Z- # {0} # Z+ ; Z+ = N , # = unija.

Število nič so odkrili v Indiji v 5. stoletju; danes uporabljamo zanj znak 0 (ničla).

(Nekaj posebnosti pri računanju z ničlo:

a – a = 0      Če od danega števila odštejemo isto število, dobimo nič.

a + 0 = a     Pri seštevanju nič nima »moči«; nobeno število se ne spremeni, če mu prištejemo nič.

a . 0 = 0      Pri množenju ima nič veliko »moč«; množenje z nič vsa števila izniči.

a na 0 = 1      Pri potenciranju ima nič zanimivo »moč«, saj je vrednost potence s poljubno osnovo, različno od nič ter eksponentom 0, vedno enaka 1.

0 : 0      Deljenje z ničlo je prepovedano.)

Babilonska ničla (iz 3. stoletja pred našim štetjem v obliki poševnega dvojnega klina) je imela vlogo znaka, ne števila.

Tudi majevska ničla, v obliki polževe hišice, je imela vlogo znaka ; omogočala je nedvoumen zapis števil.

Šele indijska ničla (5. stoletje) v obliki krogca, imenovanega sunja, ki v sanskrtu pomeni praznino, je že znak za število nič.

Izraz so v arabščino prevedli kot sifr, v latinščino pa kot zephirum.

Od tod je le korak do besede zephiro in zero – ničla.

Negativna števila so v matematiko prodirala počasi.

Babilonci so jih poznali, ni pa znano, ali so z njimi računali.

Z njimi so pred dva tisoč leti računali Kitajci.

Egipčanski ter grški misleci jih niso poznali, pozneje pa tudi ne arabski matematiki.

Pri indijskih »računovodjih« najdemo negativna števila v 6. in v 7. stoletju.

Plačane zneske so zapisovali s pozitivnimi števili, dolgove pa z negativnimi.

Njihovi matematiki jih niso jemali resno.

Bhaskara (indijski matematik) – 1114/1185 – zapiše: negativna števila niso samostojna števila.

Evropski matematiki so število 0 poznali že od 12. stoletja.

Od 14. stoletja so poznali tudi zapis negativnih števil ter računska pravila zanje, vse do 17., 18. stoletja pa niso dojeli njihovega pravega pomena.

Italijanski matematik Leonardo iz Pise (1170–1250), znan kot Fibonacci, je v svoji knjigi (okoli leta 1200) zapisal okorno pravilo za računanje z negativnimi števili:

‘Treba je ugotoviti, da moramo rezultat prišteti, če pomnožimo nekaj, kar se odšteva, z nečim, kar se odšteva . . . Če pa nekaj, kar prištevamo, množimo z nečim, kar odštevamo, je treba rezultat odšteti.’

Negativna števila zasledimo pri nemškem matematiku Michaelu Stifelu (1486-1567) v računici (iz leta 1544) in pri francoskem matematiku Reneju Descartesu (1596-1650).

Oba sta negativna števila, ki sta jih dobila kot rešitev enačb, imenovala lažna ali absurdna števila.

Rene Descartes je vpeljal negativna ter pozitivna števila z enako absolutno vrednostjo kot daljice enakih dolžin, a nasprotnih smeri.

Na tej osnovi so kasneje vpeljali grafični prikaz negativnih števil s točkami, ki so na številski premici levo od ničle.

[Pogosto je potrebno določiti lego objekta v ravnini (pri šahu moramo opredeliti lego figure na šahovnici).

Lego določimo z dvema podatkoma, katerih vrstni red je pomemben.

Zapis h8 natančno opiše lego figure na šahovnici: skrajno desno zgornje polje.

V matematičnem zapisu bi lego zapisali z urejenim parom (h, 8) .

Zanj velja, da je vrstni red dvojice elementov, ki v njem nastopata, natančno določen:

(a, b) ni (b, a), če velja, da a ni b.

Urejena para sta enaka natančno tedaj, ko sta med seboj enaka njuna prva in njuna druga elementa.

Prvi element urejenega para elementov je iz množice A, drugi iz množice B.

Urejeni par je element kartezičnega ali premega produkta:

A * B = {(a, b); a € A ^ b € B} , € = je element, ^ = in .

Kartezični produkt A * B množic A ter B je množica vseh urejenih parov (a, b), pri čemer je a element množice A, b pa element množice B.

Funkcija (f) kartezičnega produkta X * Y (pišemo f: X -> Y) se imenuje preslikava.

Je podmnožica premega produkta, če iz (x,y1),(x,y2)€f sledi y1 = y2 : s preslikavo f je slehernemu x € X pridružen natanko en y € Y – označimo ga z f(x), z drugo besedo y = f(x).]

Točke krivulje z negativnimi koordinatami si je upal zapisati šele angleški matematik John Wallis sredi 17. stoletja.

Carl Friedrich Gauss (1777-1855) je trdil, da negativna števila obstajajo ter se kvantitativno razlikujejo od pozitivnih.

Razlagal jih je kot nekaj, kar obstaja, ko pri seštevanju števila z nasprotnim številom dobimo ničlo.

Za uvedbo negativnih števil si je prizadeval tudi L. Euler (1707-1783).

Naravnih števil torej ni ustvaril Bog, ker je človek naredil vse ostalo, saj je svoboden?

Svoboden sem, ker delam, kar hočem, ni pa res, da hočem, kar hočem?

V Boga ne verjamem, saj delam, kar hočem?

Vse ostalo sem naredil tako, da nisem ustvaril naravnih števil, ker sem svoboden, saj ni res, da hočem, kar hočem?

Nisem obsojen na svobodo, ker ne smem v kavarno, saj me niso (nezavedno) izvolili, ker nisem zaprt v bunkerju?

(Kam so izvolili politika?

V parlament, kjer ga vodijo politiki iz bunkerja?)

Kaj je na koncu naravnih števil, ki nimajo konca?

Kaj je na začetku naravnih števil, ki se začnejo z 1, če pot do resnice (ki je resnica sama) nima začetka ne konca?

Ustvarim v kavarni množico celih števil, če sem svoboden tako, da ne morem iz bunkerja?

Lahko v bunkerju ustvarim množico racionalnih števil, če sem zaprt v kavarni, saj sem svoboden?

Da, če sem religiozen.

Bog me je dal, čeprav vanj ne verjamem?

Bog ni ustvaril naravnih števil?

Ustvaril je človeka, ker je Descartes naredil Kartezijev produkt?

Je Kartezij izdelal Descartesov zmnožek?

Bog ni ustvaril nravnih števil, saj je Kartezij ustvaril Descartesa, Descartes pa Kartezija?

Descartes verjame v Boga, ker ima Kartezij idejo o Bogu?

Tudi Kartezij verjame v Boga: idejo o Bogu ima Descartes?

Je Kartezij ustvaril Boga, Bog pa Descartesa?

Koga je ustvaril Descartes, če je Kartezij ustvaril Descartesa?

Descartes je ustvaril Kartezijev produkt, ne pa naravnih števil?

Je Bog ustvaril naravna števila, saj se je Kartezij spomnil Descartesov produkt, ker je Bog ustvaril Kartezija?

Bog se je spomnil naravnih števil, saj je Descartes ustvaril Kartezijev produkt, ker se je Bog spomnil Descartesa?

Bogu manjkajo naravna števila?

Ni ustvaril Descartesa, saj se je spomnil Kartezija?

Ustvaril je Descartesa, ker se ni spomnil Kartezija?

Descartes, ki ni ustvaril naravnih števil, se je pa spomnil Kartezija: ta je naredil Descartesov zmnožek, saj je Bog ustvaril Descartesa?

Je Bog ustvaril Kartezijev produkt?

Kartezijev produkt se je spomnil Descartes, ker se Bog ni spomnil Descartesa, saj je ustvaril Kartezija?

Se lahko Bog spomni naravnih števil, če je Descartes Kartezij, Kartezij pa Descartes, ker je Bog ustvaril človeka?

Da, če je človek religiozen, saj verjame v absurd.

Nisem ateist, ker sem veren, saj nisem kristjan, ker ne verjamem v Boga?

David Hume, ki je skeptične elemente prignal do vrhunca, se je izognil skrajnim posledicam lastne misli z umikom v filozofijo zdravega razuma?

Po njej moramo nekatere splošne domneve o človekovem spoznanju in o svetu (zaupanje v naša čutila, splošni zakon vzročnosti) privzeti kot razumne predpostavke, saj nimamo na voljo boljših alternativ?

S filozofijo zdravega razuma je ustvaril pojem vzročnosti?

Navadil se je, da ni res, da za vrati ni sveta?

Na to sklepa po zdravi pameti?

Sklepa deduktivno na koncu indukcije, ki se nikoli ne konča?

Čutila mu povedo, da se krogli, ki trčita, vedno odbijeta, ker ne verjame v belo vrano, ki potrjuje pravilo?

Je bela vrana ista kot črne, ki so enake?

Da, če bela vrana eksistira, črne pa bivajo.

Je bela vrana enaka kot črne, ki so iste?

Da, če bela vrana biva, črne pa eksistirajo.

Ni zdravi razum zdrave pameti največji metafizik?

Nekatere splošne domneve . . . postavi kot razumne predpostavke, saj nimamo na voljo boljših alternativ?

Verjame v vzrok ter v posledico, saj ne verjame posledicam svoje misli?

Ni razumno verjeti posledicam, ker smo se navadili vzrokov, ki nimajo nobenih posledic?

Ni razumno verjeti vzrokom, saj smo se navadili posledic, ki nimajo nobenih vzrokov?

Verjame v posledico in vzrok, ker ne verjame vzrokom svoje misli?

Kako naj se veliki skeptik umakne v dedukcijo, če ne more sklepati, da je za vrati posledica?

Za vrati je vzrok?

Na to sklepa pred vrati?

Tam ni nobene posledice, razen vzroka.

Za vrati je posledica?

Da, če se je navadil, da je pred vrati vzrok, saj je ustvaril vzročnost.

Kje je ustvaril vrata?

Na koncu nikoli končane indukcije?

Da, če potuje v Bodočnost?

Neprestano prestopa vrata, ki niso prehodna?

Stoji na mestu?

Ne, potuje skozi vrata, ker med posledico ter vzrokom (vzrokom in posledico) ni nobenih vrat.

Gre s časom naprej?

Nazaj, saj plankar nima Prihodnosti.

(Se je plankar navadil na temelj, ker nima ‘Predmeta’ ?

Se je navadil na ‘predmet’, saj nima Temelja?

temelj ni Temelj, ker je Temelj ‘Predmet’ ?

Temelj ni ‘predmet’, saj ‘Predmet’ ni temelj?

‘Predmet’ je Temelj, če ni temelj: ‘predmet’ je temelj, če ni ‘Predmet’ ?

Temelj je ‘Predmet’, če ni ‘predmet’: temelj je ‘predmet’, če ni Temelj?

Plankar »…nima…« temelja, ker ima ‘Predmet’ ?

Tudi ‘predmet’ »…ima…« , saj nima Temelja?)

Plankar nima druge možnosti kot zdravi razum (zdrave pameti)?

Le tako lahko pride do konca neskončnosti?

Zaprt je v kavarni?

Kavarna je v bunkerju, kjer je Bodoči obsojen na svobodo?

Vrata med kavarno ter bunkerjem so prestopna?

Niso prehodna?

Kavarna je bunker, ker ni med bunkerjem in kavarno nobenih vrat?

Plankar je svoboden, saj nima Prihodnosti?

Od kod torej naravna števila?

Cela števila so od Boga, vse ostalo ustvari človek?

Težava je v starem matematičnem škandalu, ki se pojavi v pitagorejskih časih ter ga poznamo v sodobnem pojmu limite.

Danes popravimo težavo tako, da se vprašamo:

‘Ni Bog od ‘Predmeta’ ?’

Od kod sicer Temelj?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Tako smo ‘utemeljeni’, saj verjamemo v ‘Predmet’ ?

Tako smo ‘opredmeteni’, ker verjamemo v Temelj?

‘Predmet’ je Temelj?

Naši možgani so v kadi?

Ne vemo?

Ne verjamemo, saj nismo plankarji?

Na koncu neskončnosti »»ne vidimo«« ‘Predmeta’/Temelja, ker pot do resnice nima začetka, ne konca.

Temelj/’Predmet’ je onstran zavesti, saj zavest nima zunanjosti?

To verjamemo, ker tega ne vemo?

Nismo heteronomni, saj v absurd ne verjamemo?

Vse dni delamo, ker nas ne morejo prijeti za dividendo, saj nismo delavci.

Plankar nima Prihodnosti, ker potuje v neskončnost?

Mejo prestopimo, če preidemo limito?

Nismo od Boga?

Smo avtonomni, saj nismo kristjani, ateisti . . . .

Ne ravnamo se po vetru, ker ne gremo s časom naprej?

Od kod torej evolucija, če veter ne piha iz Prihodnosti?

‘Predmet’ »…spoznamo…« s praznim pojmom, saj smo prestopili ‘mejo’ ?

Ne gre nam za večnost, ampak za beli kruh?

V absurd ne verjamemo, ker smo večni.

Zavest nima zunanjosti, saj smo premagali smrt?

Tako verjamemo, ker bomo umrli.

Plankar ni človek?

Je.

Njegova paradigma je sinekdoha.

                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof

Še beseda

Me kdo razume?

Da, nikogar ne poznam, ker pišem za Prihodnost.

Preneumen sem, da bi me izvolili, ker sem prepameten, saj nisem politik?

Nikoli me ne bodo izvolili: nisem tako neumen, da bi bil pameten.

Tako se motim, da imam prav?

Ne tako, da nimam prav.

Nisem politik, ne tako pameten, da sem v bunkerju.

Politik je za v bunker preneumen.

Ne smem v kavarno, ker nisem obsojen na svobodo.

Sem filozof, saj me v bunker niso izvolili.

(Ljudje nimajo ‘Predmeta’ : kdor pa je izvoljen (in ni politik), »…ima…« ‘predmet’, ker nima Temelja?

Ni prestopil ‘meje’, saj potuje v neskončnost.

Stoji na mestu?

Da, zgodovina gre naprej).

                                                  Damjan Ograjenšek, filozof

Česa zadnjič nisem omenil?

. . . v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, da glasni hrup nadlog ga ne predrami.

                          France Prešeren

                                             ‘Jutri, ko se je začela vojna.’

1. Kdaj se je začela?

Jutri.

2. Se ni začela včeraj?

Da, jutri.

3. Se ni začela jutri?

Da, včeraj.

4. Se vprašam jutri?

Da, včeraj.

5. Vprašam se včeraj?

Da, jutri.

6. Kdaj se torej vprašam?

Jutri ne.

Tudi včeraj ne.

Jutri, ne pa danes.

Danes ne, temveč včeraj.

Se vprašam danes, ker se jutri vprašam včeraj?

Se danes vprašam jutri, saj se danes vprašam včeraj?

Se danes vprašam včeraj, ker se danes vprašam jutri?

Včeraj in jutri se vprašam danes?

Včeraj ne, temveč jutri, saj se danes vprašam včeraj?

Jutri ne, marveč včeraj, ker se danes vprašam jutri?

Se danes vprašam jutri, saj se danes vprašam včeraj, ne pa včeraj?

Danes se vprašam včeraj, ne pa jutri, ker se danes vprašam jutri?

Se danes lahko vprašam včeraj, če se danes vprašam jutri (včeraj pa ne jutri, jutri pa ne včeraj)?

Se danes lahko vprašam jutri, ne pa včeraj?

Da, če se danes lahko vprašam včeraj, ne pa jutri.

Se lahko danes vprašam jutri, če se včeraj ne vprašam jutri?

Da, če se danes vprašam včeraj, ne pa jutri.

Da, če se danes vprašam jutri, ne pa včeraj.

17-letno avstralsko dekle Ellie in njene prijateljice se za teden dni odpravijo na taborjenje v odročni paradiž. Vse se spremeni, ko na nebu nenadoma opazijo tuja vojaška letala, ob vrnitvi domov pa izvedo, da so vse prebivalce njihovega domačega kraja zaprli v taborišče, saj se je začela vojna.

1. Kdaj Ellie s prijateljicami na nebu opazi tuja vojaška letala?

Sedaj.

2. Kdaj se vse spremeni?

Sedaj, v trenutku vrnitve.

3. Vse se spremeni sedaj, ko Ellie s prijateljicami na nebu opazi tuja vojaška letala?

4. Da, sedaj: v trenutku vrnitve.

5. Kdaj?

Ne sedaj, ko Ellie na nebu nekaj opazi.

Tudi ne sedaj ob vrnitvi.

6. Kdaj se je za Ellie torej začela vojna?

Sedaj, ko Ellie opazi na nebu tuja vojaška letala?

Sedaj v trenutku vrnitve?

7. Kdaj se vse spremeni?

Sedaj ne, ko Ellie na nebu nekaj opazi?

Da, sedaj.

Tudi ne sedaj, ko se vrne domov?

Sedaj, da.

Kdaj?

Ko se vrne domov, sedaj pa ne.

Ko nekaj opazi na nebu?

Da, ne pa sedaj.

Sedaj, ko se Ellie vrne domov, opazi na nebu tuja sovražna letala?

Ne.

Sedaj, ko Ellie opazi na nebu tuja sovražna letala, se vrne domov?

Ne.

Kdaj se Ellie vrne domov?

Sedaj.

Sedaj na nebu opazi tuja sovražna letala?

Da.

Kaj Ellie ter prijateljice ne opazijo?

Da je sedaj, ko opazijo, isti kot tisti, ko se čez nekaj dni vrnejo, ker je enak.

Da je sedaj, ko opazijo, enak kot oni, ko se čez nekaj dni vrnejo, saj je isti.

Sedaj je isti, ker je enak?

Je enak, saj je isti?

Enak je, ko Ellie nekaj opazi?

Ko se Ellie vrne domov, je isti?

Ko torej Ellie nekaj opazi, je isti?

Enak je, ko se Ellie vrne torej domov?

Ni ga, če ni enak?

Če ni isti, ga ni?

Ne, ker je enak?

Ne, saj je isti?

Je, ker ni enak, marveč isti?

Da, ni isti, temveč enak.

Sploh ga ni, saj je isti?

Je enak?

Da, sploh ga ni?

Nobenega sedaja ni?

Ne, razen istega?

Nobenega?

Ne, razen enakega?

Prvi je enak, drugi pa isti?

Prvi je isti, drugi pa »isti« ?

Paradoks je tale:

Ni ga, ker je isti, saj je enak?

Enak je, ker je isti, saj ga ni?

Je?

Je enak, ni pa isti?

Isti je, ne pa enak?

Eksistira in biva, ker ga ni?

Ni ga, saj biva ter eksistira?

Je, če biva, ne pa eksistira?

Je, če eksistira, ne pa biva?

Če biva, ker ne eksistira, »eksistira« ?

Tedaj eksistira, saj biva?

Če eksistira, ker ne biva, »biva« ?

Takrat biva, saj eksistira?

Sedaj?

Da, »sedaj«.

»Sedaj« ?

Da, sedaj.

Kje je meja?

V »sedaju« ne?

V sedaju?

Ne v sedaju?

V »sedaju« ?

Sedaj je »sedaj« ?

Tudi »sedaj« »je« »sedaj« ?

Meje ni?

Je.

Da?

Ne.

1. Kam se 17-letno avstralsko dekle Ellie in njene prijateljice, ki se za teden dni odpravijo na taborjenje v odročni paradiž, sedaj, ko se je začela vojna, vrnejo?

2. Kje je odročni paradiž, ko na nebu sedaj nenadoma opazijo tuja vojaška letala?

3. Se Ellie vrne sedaj v »sedaj« ?

4. Je isti odročni paradiž doma, enak dom pa v odročnem paradižu?

Meja med sedajem in »sedajem« nima drugega roba?

Dom je na drugi strani meje, kjer je odročni paradiž?

Tudi paradiž je enak, ker ni isti, dom pa je isti, saj ni enak (ter vice versa)?

Meje med istim paradižem in enakim domom (istim domom ter enakim paradižem) ni, ker ni prehodna?

Je neprestopna meja prehodna ‘meja’ ?

Kaj je na drugi strani ‘meje’, ki nima bregov, ne robov (ta je onstran ‘meje’ z bregovi, ki nima robov (je na drugi strani ‘meje’, ki ima robove, ne pa bregov))?

‘Predmet’, ki ga »…nimam…« , saj je Temelj?

Tudi tega »…imam…« , ker »…nimam…« nobenega?

                                                                                              Damjan Ograjenšek, filozof