Modrost?

What is the price of Experience? do men buy it for a song

Or wisdom for a dance in the street? No it is bought with the price

Of all that a man hath, his house his wife his children.

Wisdom is sold in the desolate market where none come to buy

And in the witherd field where the farmer plows for bread in vain.   

                                                                             William Blake, Vala: Night the Second

Je kamen ‘Predmet’ ?

Da.

Človek ni kamen?

Ne.

Oba sta v svetu?

Da.

Svet je, ker je ‘Predmet’ ?

Svet je, ker je saj?

Da, saj je, ker je svet.

Ker je saj, je svet.

Saj je ker, je svet.

Svet je, ker je saj, saj je ker.

Svet je, ker?

Da, saj.

Svet je, saj?

Da, ker.

Ker je svet, je saj.

Saj je svet, je ker.

Je svet, ker, saj?

Je svet, saj, ker?

Da.

Zakaj je svet?

Ker.

Zakaj je ker?

Saj je svet.

Zakaj je saj?

Saj je ker.

Zakaj je svet?

Saj.

Zakaj je saj?

Ker je svet.

Zakaj je ker?

Ker je saj.

Saj je ker, ker je saj?

Ker je saj, saj je ker?

Da.

Saj je ker, ker je saj, ker je svet?

Svet je, ker je saj, saj je ker?

Da.

Je svet, saj je svet?

Svet je, ker je svet?

Da.

Svet ni, saj je ‘Predmet’ ?

Ne.

Ker je svet, je saj.

‘Predmet’ je, ker je svet?

Ne.

Saj je svet, je ker.

Ker ni, saj je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, ker je, saj?

Saj ni, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, saj je, ker?

Ne.

Je ‘Predmet’ smrt?

Da.

Te ni?

Ni ‘Predmet’ Temelj?

Da.

Ta je življenje?

Življenja ni?

Če rečem, da, pravim smrt?

Determinacija je negacija.

Če rečem smrt, pravim življenje?

Negacija je determinacija.

Kjer je smrt, ni življenja?

Da.

Življenje je smrt.

Kjer ni življenja, ni smrti?

Ne.

Smrt je življenje.

‘Predmet’ je Temelj, ta je ‘Predmet’.

Je bit smrti nič, ki nima biti?

Da.

Kaj je življenje?

Smrt?

Ta je ‘Predmet’ .

Ta je Temelj.

Sem svoboden, ker nisem religiozen.

Umrl bom.

Sem svoboden, saj sem večen.

Mučenec je svoboden, ker bo umrl.

Je večen?

Tako je obsojen.

V Prihodnosti?

V Bodočnosti.

Vse ve?

Da.

Prihodnosti nima.

»…Ima…« Bodočnost?

Da.

Prestopa neprehodno mejo.

Med bivanjem in eksistenco?

Tam biva, saj je ni?

Tam eksistira.

Med eksistenco ter bivanjem?

Tam je ni, ker eksistira?

Tam biva.

Na koncu Bodočnosti je ‘predmet’ ?

Da.

Mučenec ga »…nima…« , saj bo umrl.

Ve za smrt, ker vanjo ne verjame?

Da.

Ne ve, saj ne verjame v ‘Predmet’.

Ta je »viden« ?

Ne.

Je »»ne viden«« : na koncu Prihodnosti.

Se mučenec smeji ‘Predmetu’ ?

Da, ker Prihodnosti ne »vidi« ?

V žepu »…ima…« ‘predmet’, saj ni veren.

Nimam Bodočnosti, ker nisem religiozen.

Se smejem mučencu?

Da.

V žepu »…nimam…« ničesar.

V absurd ne verjamem, saj verjamem, ker ne vem.

Je paradoks navidezen?

Da, ni absurd.

Ta je paradoks, saj ni navidezen.

Pot do resnice je resnica sama.

Nima ne konca ne začetka.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’.

Prvi nima ne kvalitete ne kvantitete, drugega ni, ker ga ni.

Temelj je isti kot ‘Predmet’ ?

Da, enak.

Je ‘Predmet’ enak kot Temelj?

Isti.

‘Predmet’ je na začetku?

Da, ‘Temelj’.

Ta je na koncu?

‘Ne’, ‘Predmet’.

Temelj je ‘Predmet’, ta je Temelj.

‘Je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’ ?

Da, Temelj.

Temelj ni ‘Predmet’, temveč ‘Temelj’ ?

Da, če ‘Predmet’ ni Temelj, marveč ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj Temelj?

Da, ‘Temelj’ ?

Ta je ‘Predmet’ ?

Ne, ‘Predmet’ je Temelj, ‘Temelj’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj ‘Temelj’, saj je Temelj?

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’, ker je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je ‘Predmet’.

Na začetku je ‘Predmet’ ali ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

‘Predmet’: če je začetek na koncu, kjer je Temelj.

Konec je na začetku?

Da, če ‘je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’.

Takrat je na koncu Temelj, na začetku pa ‘Temelj’.

Če je na začetku ‘začetek’, je na koncu ‘Predmet’, ker je na koncu ‘konec’.

Konec je brez ‘konca’ ?

Da, tam je ‘konec’, saj nima konca.

‘Konec’ nima konca?

Da, tam je konec, ker je brez ‘konca’.

Je tam Temelj?

Da, ‘Predmet’.

Kje je ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Kjer je ‘Temelj’.

Ta ni Temelj?

‘Ne’.

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’?

Da.

‘Predmet’ je Temelj, ‘ ‘Predmet’ ‘ pa ‘Temelj’.

Je ‘Predmet’ na koncu, na ‘začetku’ pa ‘Temelj’ ?

Da.

Na koncu je začetek, na ‘koncu’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Pot do resnice, ki je resnica sama, nima ne začetka ne konca.

Ima ‘konec’ in ‘začetek’ ?

Da, če je ‘konec’ na začetku, ki je brez ‘konca’, začetek pa na ‘koncu’, kjer je ‘začetek’.

‘Začetek’ je na ‘koncu’ ?

Da, ‘konec’ je na ‘začetku’, če je ‘začetek’ na koncu, ki je brez ‘začetka’, konec pa na ‘začetku’, kjer je ‘konec’.

Začetek je konec, če je brez ‘konca’ ?

‘Konec’ je ‘začetek’, če je ‘začetek’ brez konca?

Da, če je konec brez ‘začetka’, saj je začetek (ki je konec) brez ‘začetka’.

‘Začetek’ je ‘konec’, če je ‘konec’ brez začetka?

Da, če je začetek brez ‘konca’, ker je konec, ki je začetek, brez ‘konca’.

Tedaj je ‘konec’ ‘začetek’, saj je ‘začetek’ brez konca.

Pot do resnice, ki je sama resnica, nima konca?

Na koncu umrem?

Smrt ni življenje?

Ne, življenje je smrt: kjer je smrt, ni življenja.

Je duša nesmrtna?

Ne.

Ni nesmrtna, ker sem večen.

Življenje ni smrt?

Da, kjer je življenje, ni smrti: smrt je življenje.

Na koncu umrem, saj sem nesmrten?

Da, nimam duše.

Sem religiozen?

Ne, sem veren.

Na koncu poti do resnice, ki je sama resnica, je ‘konec’ ?

Konec brez ‘konca’ ?

Sama resnica (ki je pot do resnice) nima ‘konca’, ampak ‘Predmet’ ?

Je na ‘koncu’ same resnice, ki je pot do resnice, resnica?

Da, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je Temelj Temelj, ker ni ‘Temelj’ ?

Resnica je večna, če je Temelj ‘Temelj’, saj je ‘Predmet’ ‘Predmet’, ker ‘je’ Temelj?

Pot do resnice je neskončna, če je na ‘koncu’ Temelj, na ‘začetku’ pa ‘Predmet’ ?

Je Temelj neskončen, če je ‘Temelj’ ?

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ večen, če je resnica Temelj?

Pot do ‘Predmeta’ je večna, saj pot do resnice nima konca?

Pot do ‘Temelja’ je ‘pot’ do Temelja, če je na koncu resnice večnost?

‘Pot’ je pot, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , ker je na koncu večnosti resnica?

Resnica nima konca.

Resničen je začetek?

Tudi večnost nima ‘začetka’ ?

Je resnična?

Kaj je resnica na koncu konca?

‘Začetek’, ki je konec brez ‘konca’ ?

( Na ‘koncu’ konca je ‘konec’?

Da.

Konec nima konca?

Da.

Na koncu konca (kjer je ‘konec’).

Na koncu ‘konca’ je konec?

Da.

‘Konec’ nima ‘konca’?

Da.

Na ‘koncu’ ‘konca’ (kjer je konec).

‘Konec’ ‘nima’ konca, ker konec ‘nima’ ‘konca’.

Na ‘koncu’ ‘konca’ je konec, na koncu konca pa ‘konec’. )

Na ‘koncu’ je ‘Temelj’ ?

Da, če je ‘Predmet’ na koncu.

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ , ki je ‘Temelj’, na ‘začetku’.

Če je pot med ‘Predmetom’ in Temeljem večna, je pot med ‘Temeljem’ ter ‘ ‘Predmetom’ ‘ neskončna.

(Če je pot med Temeljem in ‘Predmetom’ neskončna, je pot med ‘ ‘Predmetom’ ‘ ter ‘Temeljem’ večna.)

Zadnja je daljša kot prva, saj je večna, prva je daljša kot zadnja, ker je neskončna.

Resnica je večna, saj je resnična?

Večnost je resnica, ker je večna?

Resnica je resnična, saj je večna, večnost je večna, ker je resnična?

Je večnost daljša od resnice, saj je neskončna?

Da.

Pot do večnosti je pot do resnice.

Obe poti sta neskončni.

Večnost je daljša od resnice, ker je pot (ki je ‘pot’) neskončna.

Resnica je daljša kot večnost, saj je ‘pot’ (ki je pot) brez konca.

Pot je daljša kot ‘pot’, ‘pot’ pa kot pot?

Da, večnost je resnica, resnica pa večnost.

Pot do resnice, ki je sama resnica, je ‘Predmet’, ki je Temelj, ker je ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Temelj je večen, saj je neskončna pot?

Da, ker »…nimam…« ‘Predmeta’.

Naj dvomim, da »sem« ?

Kako, če eksistiram in bivam?

»Sem« Temelj.

Gre zame?

Ne.

Za Temelj: »sem« ‘Predmet’.

Sem veren?

Nisem religiozen: »…imam…« Temelj.

Kje je resnica?

Med ‘Predmetom’ ter Temeljem?

Da, sta večna.

»…Nimam…« Prihodnosti?

Da, saj bom umrl.

Sem večen?

Da, imam ‘Prihodnost’, ker nimam Bodočnosti.

Kaj izračuna matematik, ki je znanstvenik?

Matematika.

Izračuna matematik, ki ni znanstvenik, filozofa?

Da, matematika, ki je filozof, saj ni znanstvenik.

Kaj izračuna mučenec?

Svojo smrt: zanjo ve, ker vanjo ne verjame.

Filozof, ki ni mučenec, izračuna mučenca?

V smrt verjame, saj zanjo ne ve.

Ni smrti?

Za mučenca ne, ker eksistira (največ je ni, saj ne biva).

Za filozofa, ki je utemeljen tako, da »…ima…« v žepu ‘Predmet’?

Verjame v življenje, ker ni religiozen, saj verjame v smrt, ker je veren.

                                                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Severnica

Ko prižgeta Voza luči, najde Severno zvezdo z očmi – ni cvet, ni žoga sredi rož, a dolgo strmi v njo skoz noč.

                                                             Gregor Strniša

Je življenje celo in popolno, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je popolno ter celo.

Je življenje popolno in celo, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je celo ter popolno.

Celovito življenje je popolno in celo, ker je celo ter popolno: celo in popolno je, saj je popolno ter celo.

Je smrt življenje?

Smrt je cela in popolna, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je popolna ter cela.

Smrt je popolna in cela, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je cela ter popolna.

Celovita smrt je popolna in cela, ker je cela ter popolna: cela in popolna je, saj je popolna ter cela.

Življenje je smrt?

Če je celo in popolno, je smrt, ker je celovito.

Smrt je življenje, saj je celovita, če je popolna ter cela.

Je življenje lahko nepopolno?

Da, če ni celo.

Je lahko popolno, ne pa celo?

Celo, ne pa popolno?

Ne.

Če je celo, je celovito, ker je popolno.

Če je popolno, je celovito, saj je celo.

Tudi smrt ne more biti nepopolna, če je cela, niti popolna, ker ni cela.

Lahko je popolna, če ni nepopolna, saj je celovita.

Lahko je celovita, če ni necelovita ne nepopolna.

Če je življenje celovito, je cela in popolna smrt.

Celovita smrt je popolno ter celo življenje.

Smrt je celovita, če je celovito življenje.

Življenje je celovito, če je celovita smrt.

Je smrt življenje?

Kjer je življenje, ni smrti.

Življenje je smrt?

Kjer je smrt, ni življenja.

Živim, ker bom umrl?

Da.

Umrl bom, saj živim.

Ne bom umrl, ker ne živim?

Ne.

Živim, saj bom umrl.

Zakaj živim?

Ker bom umrl.

Živim, ker živim?

Da.

Umrl bom, saj bom umrl, ker bom umrl, saj živim.

Zakaj umrem?

Ker živim.

Umrem, ker umrem?

Da.

Živim, saj živim, ker živim, saj bom umrl.

Kako živim?

Tako, da živim, ker umrem.

Kako umrem?

Tako, da umrem, saj živim.

Determinacija je negacija?

Živim, ker umrem?

Ne umrem, saj živim?

Smrti ni, ker živim?

Ne.

Negacija je determinacija.

Smrt je, saj ni smrti?

Življenja ni, ker je življenje?

Da.

Če je smrt celovita, saj ni nepopolno življenje?

In če celovito življenje ni necela smrt?

Nepopolno življenje ni necela smrt, necela smrt ni nepopolno življenje?

Ne.

Smrt je celovita, ker je življenje.

Življenje je smrt, saj je celovito.

Če umrem, me ni, ker nisem religiozen?

Da.

Sem veren, saj ne verjamem v Boga.

Če umrem, smrti ni?

Determinacija ni negacija?

Bit smrti je nič, ki nima biti?

Nič, ki eksistira ter biva, ni nič, ki je, marveč nič, ki ga »ni«.

Ni nič, ki ga ni, temveč nič, ki »je«, ker biva in eksistira.

Bit smrti ni nič, ki ga ni, saj zadnji ne eksistira ter biva.

Nič, ki ga ni, ima bit, ker ne biva in eksistira ter ni bit smrti.

Je, saj ga ni, ker ni »nič«.

Ta eksistira in biva, saj ni nič, ki ne biva ter eksistira.

Nič, ki ga ni, je, ker ga ni: ni ga, saj je.

Tudi »nič« je, ker ga »ni«.

»Je«, saj ni nič.

Smrt je, ker ne biva ne eksistira.

Ni nič, ki »je«, niti nič, ki ga ni.

Nima biti, ki je, saj je ni (ki ni, ker je).

Je nič, ki nima biti: ni »nič«, ki ni nič, ne nič, ki ni »nič«.

Ni je, saj ni, ker »ni«, saj je.

Niti ni, ker je, saj »je«, ker ni.

Nima biti, saj je.

Je nič, ki nima biti.

Ni je, ker je ni, saj ne biva, ker ne eksistira.

Ni je, saj je ni, ker ne eksistira, saj ne biva.

Je?

Da, nima biti.

Negacija je determinacija?

Da.

Smrt je življenje.

Življenje je smrt.

Je celovito, ker je celo, saj je popolno, popolno pa, ker je celo, saj je celovito.

Kako živim?

Celo in popolno?

Kako naj živim celovito, ker eksistiram, saj bivam, ter bivam, ker eksistiram?

»Sem«, saj nisem, ker bivam, saj ne eksistiram?

Sem, saj »nisem«, ker eksistiram, saj ne bivam?

Spremenljivka je prazna, ker bivam, saj ne eksistiram?

Ne.

Ni me: eksistiram, ker ne bivam.

Spremenljivka ni prazna.

»Sem«, saj me ni.

»Ni me«, ker sem.

V prazni spremenljivki?

»Da«.

»V prazni spremenljivki«?

Ne.

Meje med bivanjem in eksistenco ni?

Ne, saj ni prestopna.

Med eksistenco ter bivanjem je?

Ne, je prehodna.

Če je prestopna, je med eksistenco in bivanjem ni.

Če je med bivanjem ter eksistenco ni, ni prehodna.

Ni je med bivanjem in eksistenco ter je med eksistenco in bivanjem ni?

Iz eksistence stopim v bivanje?

Da, je eksistenca.

Med njima ni meje.

Iz bivanja stopim v eksistenco?

Da, je bivanje.

Meje med njima ni.

Prva ni prestopna, druga je prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Da, ni prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Ne, je prehodna.

Eksistiram, ker bivam, saj »eksistiram«.

Stojim na meji, ker potujem v neskončnost.

Bivam, saj ‘bivam’, ker »sem«.

Nimam Prihodnosti.

Prestopam mejo, ki ni prehodna.

Prehajam mejo, ki ni prestopna.

Druge strani nima?

Ima, saj jo »prestopim«.

Meja je?

Ne.

Iz eksistence prestopim v »bivanje«, iz bivanja preidem v »eksistenco«.

Potujem na konec Bodočnosti?

Da.

Pot do resnice je resnica sama, ker se nikoli ne konča: na koncu Bodočnosti je ‘predmet’.

Je ‘predmet’ smrt?

Da.

Vanj verjamem, saj za smrt vem?

Verjamem, ker je absurdno?

Ne verjamem v Boga, ki eksistira.

Ne verjamem v nič, ki ga ni, saj ne biva: v bivajočost bivajočega.

(Prvi ima bit, ker biva.

Bivajočosti bivajočega ni, saj je eksistentno eksistentnega.

Tudi to ima bit: ni ga, ker je bivajočost bivajočega.)

Verjamem v ‘Predmet’, saj nisem religiozen.

Ta je na koncu Prihodnosti?

Je Prihodnost resnična?

Je pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikoli se ne konča, ker nima začetka?

Na začetku je Temelj?

Kaj je na koncu?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

‘Predmet’ je smrt, ki je življenje?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Paradoks je navidezen?

Da.

V žepu nimam ničesar, ker je tam ‘Predmet’?

Negacija ni determinacija?

V žepu imam Temelj?

Temelj je življenje, ki je smrt?

Prihodnost nima ne začetka ne konca.

To verjamem, saj to vem?

Da.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’?

                                                                           Damjan Ograjenšek, filozof

O ljubezen – rajski žar? (Nisem religiozen.)

Presrečne spomladi napoči naj čas, veselega petja razlega se glas.  

                                        Anton Umek Okšiški: Pevec buditelj, za Vodnikov god

Kjer je življenje, je smrt?

Je smrt, kjer je življenje?

Ne.

Smrt ni del življenja in življenje ni del smrti.

Sta popolni nasprotji.

Kot takšna sta cela ter popolna in popolna ter cela, ker sta celovita.

Smrt je popolna kot življenje, saj je celovita.

Življenje je celovito, ker je celo kot smrt.

Smrt je popolno nasprotje življenju, saj je celovita kot popolno in celo življenje.

Tudi življenje je celo ter popolno, ker je celovito, saj je popolno nasprotje smrti.

Determinacija je negacija.

Življenje je življenje, ker ni smrt?

Negacija je determinacija.

Smrt ni življenje, saj je smrt, ker je smrt?

Da.

Življenje je smrt, saj ni smrt.

Smrt ni življenje, ker je življenje.

Je življenje resnično?

Da, je celovito, saj ni in je smrt.

Smrt ni resnična?

Je ter ni življenje: ni del življenja, ker je cela in popolna ter popolna in cela, saj je življenje, ker je celovita.

Smrt je življenje ter življenje je smrt?

Da, če mi to dopušča svoboda.

Če sem svoboden, saj sem tako obsojen?

Vem, da umrem, ker tega ne verjamem.

Jutri?

Nimam časa: jutri grem k frizerju.

Jutri?

Nimam večnosti, saj nimam časa, ker potujem v neskončnost.

Večno stojim na mestu: prestopam mejo, ki ni prehodna, saj večno potujem v Bodočnost.

Je Bodočnost na koncu Prihodnosti?

Prihodnosti nimam, ker sem na večni sledi v preteklost.

(Ve sled kot pot, kam gre?

Ne, saj je sled, ki ne vodi nikamor.)

To verjamem?

Ne.

Verjamem, da večnosti ni.

Živim samo enkrat.

Smrt je?

Da, tako je.

Tako je, ker ne vem, kaj je smrt.

Kaj je življenje?

Samo enkrat živim?

Da, tako je, saj to vem.

Determinacija ni negacija?

Negacija ni determinacija?

Če imam Bodočnost, vem, kaj je življenje, ker nimam časa za smrt.

Vem, da umrem, saj tega ne verjamem.

Umrem jutri?

Da. Jutri?

Da . . .

Nikoli ne umrem?

Da.

Jutri . . .

Kaj, če pridem do jutri tako, da umrem nenadoma?

Vem, kaj je življenje, ker nikoli ne pridem do jutri.

Vem, kaj je smrt: determinacija je negacija, negacija ni determinacija.

Življenje je življenje, saj ni smrt, ker negacija ni determinacija.

Smrt ni življenje, saj ni smrti, ki je smrt?

Življenje je življenje, ker je življenje, saj ni smrt, ker smrt, ni življenje, saj ni smrt, ki je smrt?

Življenje je življenje, ker je negacija, saj negacija ni smrt, ki je smrt?

Življenje je, ker ni smrt, saj smrt ni življenje, ker ni smrti, ki je smrt?

Življenje je, saj ni smrt, ki je smrt?

Življenje je smrt, ker ni smrt, saj je smrt?

Smrt je, ker je smrt, saj ni smrt?

Vem, kaj je smrt?

Življenje, ker sem obsojen na smrt.

Vem, kaj je življenje: negacija je determinacija, determinacija ni negacija.

Smrt ni življenje, saj je smrt, ker je smrt, saj življenje, ki je življenje, ni smrt, ki ni življenje.

Življenje, ki je življenje, ni smrt, ki ni življenje?

Smrt je življenje, ker življenje ni smrt, ki ni življenje?

Smrt je življenje, saj življenje ni življenje, ki ni življenje?

Je življenje, ker ni življenje, saj ni življenje?

Vem, kaj je življenje?

Smrt, ker sem obsojen na življenje.

Determinacija je negacija, negacija je determinacija?

Ne, v smrt ne verjamem.

Potrebno se je omejiti na del?

Da.

Bolje vrabec v žepu kot sparrow, der Spaz, . . . (vrabec) na strehi?

Sem v evropski skupnosti?

Da.

Do goloba ne vidim?

Vem, kar verjamem.

Vidim vrabca.

Če verjamem, ne vem?

Vem, saj ne verjamem (absurd).

V smrt ne verjamem.

Kaj vem?

Da je življenje beg.

Pred smrtjo?

Ne.

Ker umrem jutri.

Grem jutri v kavarno na kavo?

Da, ker sem v kavarni, saj sem svoboden: zaprt sem v bunkerju.

Obsojen sem na svobodo – iz kavarne ne morem.

Šale so smešne, ker so resnične.

Je evropska skupnost resnična?

Da.

Eksistira, saj biva, in biva, ker eksistira.

Šale so resnične, saj so smešne.

Je gospod v Evropski skupnosti?

Ne more iz evropske skupnosti, ker je svoboden.

Gospodu gre za resnico?

Da, saj mu gre za Bodočnost, ker ne zna jezika Prihodnosti.

Za kaj gre gospodu, ki verjame, saj ve?

Vidi goloba, ker ne vidi ‘gospoda’.

Sem mučenec?

Ne.

Negacija je determinacija, determinacija negacija.

Se gospod smeje mučencu?

Nikoli se ne smejem eksistenci, ki je bivanje (bivanju, ki je ‘bivanje’).

So šale smešne?

‘Gospod’ nima Prihodnosti.

Gospod ni ‘gospod’, ki nima ‘Predmeta’.

So šale resnične?

Da.

Eksistiram ter bivam, saj nisem obsojen na svobodo.

‘Gospod’ je svoboden?

Da.

Obsojen je na večnost, ker biva in eksistira.

Sem dogmatik?

Sem humanist, saj nisem fanatik.

Gre mi za Človeka, ne za ljudi.

‘Gospodu’ gre za resnico?

Da, za samega sebe, ker mu ne gre za Človeka.

Je ‘gospod’ filozof?

Ni gospod, saj je fanatik.

Humanist?

Da, dogmatik.

                                                        Damjan Ograjenšek, filozof

V nasmehu nekega dneva

‘. . . ko se vrneš, si sam . . .’

Svoboden si, ker delaš, kar hočeš; ni res, da hočeš, kar hočeš, »…imaš…« pa Prihodnost.

Če si svoboden in delaš, kar hočeš ter ni res, da hočeš, kar hočeš, saj »…nimaš…« temelja?

Nimaš Prihodnosti.

‘Predmet’ ni lahek:

» . . . čutiš pot med besedo in molkom, in zemlja, na katero si stopil, ti je vzela del potovanja . . . «

Če potuješ v Bodočnost, ne » . . . čutiš poti . . . « .

Filozofija je najbolj konkretna veda?

Da, ukvarja se s celoto.

S celoto življenja?

Da, smrti.

S smrtjo nasploh?

Da, s celim življenjem.

Temeljna težava filozofije je problem življenja in smrti.

Temeljni problem filozofije je težava smrti ter življenja.

Življenje je celo?

Da, popolno.

Popolno je, ker je celo.

Celo je, saj je popolno, popolno pa, ker je celo.

Zakaj umremo?

Je smrt popolna?

Da, cela.

Cela je, saj je popolna.

Popolna je, ker je cela, cela pa, saj je popolna.

Zakaj živimo?

Umremo, ker smo celi, saj smo popolni, in smo popolni, ker smo celi, saj nismo celoviti.

Ker smo popolni, saj smo celi, ter smo celi, ker smo popolni, živimo, saj nismo celoviti.

Kaj manjka smrti, ki ni celovita, ker ji ničesar ne manjka?

Kaj manjka življenju, ki je popolno in celo ter celo in popolno, saj mu ničesar ne manjka, ker ni celovito?

Smrt.

Smrti manjka življenje.

Življenju, ki mu ničesar ne manjka, saj ni celovito, manjka smrt?

Smrti, ki ni celovita, ker je popolna ter cela (in obratno), saj ji ničesar ne manjka, manjka celovitost?

Manjka ji življenje, ki mu manjka smrt, ker mu manjka celovitost?

Zakaj manjka življenju celovitost?

Manjka mu celota.

Ni popolno?

Da, ni celovito.

Je celovito, ko mu ne manjka popolnosti, saj mu ne manjka celote.

Smrti celovitosti ne manjka?

Manjka ji popolnost.

Ni cela?

Da, ni celovita.

Ko ji ne manjka celote, ker ji ne manjka popolnosti, živi.

Življenje je, saj ne živi?

Smrti ni, ker ni mrtva?

Življenje je, saj je smrt, ki živi?

Smrti ni, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenju ničesar ne manjka, ker je celovito, saj je smrt, ker živi?

Smrt je celovita, saj ji ničesar ne manjka, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenje je, ker ga ni?

Smrti ni, saj je?

Življenje?

Da, smrt.

Smrt?

Da, življenje.

Bom kdaj umrl?

Nikoli.

Paradoks je tale: vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem.

Šale so smešne?

Da, saj so resnične.

Bojim se za življenje, ker v svojo smrt ne verjamem?

Vem, da bom umrl, saj umre vedno drugi?

Sam ne umrem?

Da, šala je resnična.

Paradoks je absurden?

Otepam se smrti, ker ne verjamem, da bom umrl?

To je najkrajša pot do smrti, saj tega ne vem?

V tem je ironija v tragediji?

Je tragedija ta, da je šala resnična?

Ne verjamem, da bom umrl – je v tem ironija?

Tragedija v ironiji je ta, da vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem?

Ne verjamem, saj vem?

Vtem je ironija?

Kaj, če verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?

Vem, če ne verjamem?

Verjamem, če ne vem?

Če verjamem v smrt, ki živi, saj je življenje, vem za življenje, ki ne umre, ker je smrt?

Če verjamem v smrt, verjamem v življenje, saj za smrt ne vem?

Kaj je smrt?

Ne vem, kam gre življenje, ker gre v smrt?

Širi se, saj nikamor ne gre?

Gre, ker se ne širi nikamor?

V smrt?

Nikoli ne pridem v smrt, saj bom umrl?

Umrl bom, ker sem večen?

So moji možgani v kadi?

Lahko vem, da jih nekdo stimulira tako, da normalno živim ter o tem ničesar ne vem?

Od kod končnemu bitju presežna ideja neskončnosti?

Zakaj gredo števila v neskončnost?

Kako, da je ena in ena dve?

Zakaj je dve, saj je ena ter ena?

Posledica je zaradi vzrok ali je vzrok zaradi posledice?

Zakaj?

Kanta konstituira ideja svobode, ki je popolnoma prazna?

Svoboden je, ker nikoli ne doseže najvišjo točko svobode?

Potuje v neskončnost, sicer ni svoboden?

Aficira ga ‘stvar’, ki jo pozna, saj mu ni znana (mu ni dostopna)?

Ima realno izkušnjo, ki je transcendentalno idealna.

Logika mu stopica na mestu, ker nikoli ne pride do konca neskončnosti.

Če pride, je svoboden?

Znanstveni metafizik?

Ne ve, da prestopa mejo, ki ni prehodna.

Te med eksistenco in bivanjem ni, saj eksistira, ker »je«.

Kaj pa notranja ‘meja’, ki je na koncu ni, saj ne biva, ker ne eksistira, ter ne eksistira, saj ne biva?

Je prestopna, ker je prehodna?

Je prehodna, saj je prestopna?

Parmenidova bit je?

Ničesar ji ne manjka, saj ni neskončna?

Ničesar ji ne manjka, ker je, saj ji manjka neskončnost?

Parmenid ne more govoriti o niču, ker ne govori le o biti?

Bit je, saj je ne presega ničesar, razen neskončnosti?

Te ni, ker nima konca, bit pa je, saj konec ima?

Kje?

Števila nimajo konca.

Jih ni?

Konec dosežem z limito, ki je ne dosežem nikoli?

Moji možgani niso v kadi?

Od kod objektivna realnost?

Je zunaj zavesti?

Me onstran zavesti aficira nekdo, ki je objektivno realen, ker ga ni v moji zavesti ne v nezavednem?

Je to paradoks, ki je absurden, ali absurd, ki je paradoksalen?

Če je absurd, sem heteronomen.

Sem avtonomen, če pravim, da gre za paradoks?

Pridem do njega po logiki, če ne verjamem v absurd?

Da, če sem filozof, ki mi gre za resnico, ki je cela, saj je popolna, ker je celovita.

Če sem metafizik, se omejim na del, saj nisem znanstvenik.

Če sem v filozofiji politik, gradim gradbene odre, za katerimi ni ničesar?

Da, ker mi ne gre za resnico.

Gre mi za to, da čim bolje eksistiram in bivam.

Tudi metafiziku, ki ni politik.

Filozofu?

Temu ne gre za eksistenco, ne za bivanje.

Gre mu za goloba na strehi, ne za vrabca v žepu.

Kaj ima v žepu?

V eksistenci ter v bivanju ničesar, razen goloba, ki ga ni, ker ga ni: filozof »»ne vidi«« celote, saj ni omejen in ne »vidi« do prvega ali drugega plota.

Do kod vidi ateist, ki ni veren, kot ni na primer kristjan?

Volili ste plankarja?

Sedaj ga imate!  

                                                         Damjan Ograjenšek, filozof

.. . . zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napačen si očitar . . .

V predlogu za izvolitev Einsteina v prusko akademijo znanosti iz leta 1913, ki so ga podpisali M.Planck, W.Nernst, H.Rubens in E.Warburg, preberemo:

‘V celoti lahko rečemo, da je komaj kak problem, s katerimi je sodobna fizika tako bogata, kjer Einsteinov prispevek ni znaten. Da v svojih razglabljanjih strelja včasih prek cilja, na primer v domnevi o svetlobnih kvantih, mu ne gre zameriti: brez tveganja ni mogoče vpeljati novih zamisli niti v najbolj eksaktne znanosti.’

Je pesnik matematik kot znanstvenik?

Je pesnik, ker je pesnik, »ni« pa filozof.

Ta »ni« pesnik, saj je matematik, »ni« pa znanstvenik.

Pesnik »ni« matematik kot znanstvenik, ker je pesnik?

 ( Je matematik, ker »ni« znanstvenik.

Je filozof?

Ta »ni« znanstvenik, saj je matematik.

Je pesnik?

Filozof »je« pesnik, ker je matematik, saj ni znanstvenik?

Pesnik »je« filozof, ker ni znanstvenik, saj je matematik?

Filozof »je« pesnik in pesnik »je« filozof. )

Je znanstvenik pesnik?

Da: znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof.

Je pesnik znanstvenik?

Da: pesnik kot pesnik, ki »ni« filozof.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« pesnik, ustvari?

Da.

Pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik, se spomni?

Da.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« pesnik, se spomni?

Da.

Pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik, ustvari?

Da.

( Pesnik ni matematik kot znanstvenik, ker »je« pesnik.

Je pesnik kot pesnik, ki je matematik, saj je znanstvenik, pesnik?

»Da«.

Je pesnik pesnik?

Da, če je matematik.

Če je znanstvenik, je ‘pesnik’.

Pesnik biva, če eksistira matematik, ki ni znanstvenik?

Da, če biva ‘pesnik’, ker eksistira ‘matematik’, ki »je« pesnik.

Je pesnik ‘pesnik’, saj je pesnik?

Da, je matematik, ker »ni« znanstvenik.

Je ‘pesnik’ pesnik, saj je ‘pesnik’ ?

Da, »ni« pesnik, ker je ‘matematik’, saj je matematik, ker »je« znanstvenik.

Če je matematik, je pesnik, saj »ni« ‘matematik’.

Če je ‘pesnik’, je ‘matematik’, ker »je« ‘pesnik’.

Pesnik »je« ‘pesnik’, ta pa »pesnik«.

(Pesnik »ni« ‘pesnik’, marveč otolaringolog?

Ne, »je« znanstvenik, saj »ni« matematik.

Je pesnik?

»Da«.

»Ni« ‘pesnik’ ?

Da.) )

Tudi filozof kot filozof ustvari, saj se spomni, in se spomni, ker ustvari.

Najde celoto?

Da, »ni« pesnik, »ne« znanstvenik.

Znanstvenik najde del, saj »ni« filozof.

Pesnik »ni« filozof, ker najde celoto s formo pesnika, ne pa z obliko filozofa.

Se znanstvenik, ki, s formo znanstvenika, ki ni oblika filozofa, saj ni forma pesnika, najde, ker ustvari, ustvari, saj najde, spomni pesnika, ki ga ustvari, ker se filozofa ne spomni (ustvari pesnika, ki se ga spomni, saj ne ustvari filozofa)?

Pesnik, ki se, z obliko pesnika, ki ni forma filozofa, ker ni oblika znanstvenika, spomni, saj ustvari, ustvari, ker se spomni, najde znanstvenika, ki ga ustvari, saj filozofa ne najde (se spomni znanstvenika, ki ga najde, ker se filozofa ne spomni)?

Znanstvenik ustvari pesnika, saj se spomni sebe samega, ker ne najde filozofa?

Tega ne najde, saj ustvari sebe, ker se spomni pesnika?

Da, »ni« filozof.

Pesnik ni filozof?

»Ne«.

»Ne« spomni se filozofa, saj najde znanstvenika, ker ustvari samega sebe.

Sebe »najde«, saj ustvari znanstvenika, ker se ne spomni filozofa.

Je znanstvenik pesnik, saj ni filozof?

Je pesnik znanstvenik, ker ni filozof?

Znanstvenik je pesnik, saj je pesnik znanstvenik?

Pesnik je znanstvenik, ker je znanstvenik pesnik?

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof, »je« pesnik, ki »ni« filozof, saj »je« pesnik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof, »je« znanstvenik, ki »ni« filozof, ker »je« znanstvenik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki ni filozof, je pesnik, ki ni filozof, saj je pesnik, ker je znanstvenik, ki ni filozof, saj je znanstvenik?

Da, je znanstvenik kot znanstvenik, ki je pesnik, ker »je« znanstvenik, ter je znanstvenik, saj »je« pesnik.

Kot tak je znanstvenik pesnik, ker ni pesnik.

Je pesnik kot pesnik kot tak, ki je znanstvenik, saj je pesnik, in je pesnik, ker je znanstvenik, znanstvenik, saj ni znanstvenik?

Da.

( Znanstvenik ustvari, ker se spomni kot pesnik.

Pesnik ustvari, saj se spomni kot znanstvenik.

Pesnik »je« znanstvenik, ker se spomni; znanstvenik »je« pesnik, saj ustvari.

Ker ustvari, se spomni: ker se spomni, ustvari.

Pesnik?

»Da«, znanstvenik.

»Znanstvenik«?

Ne, »pesnik«.

Znanstvenik »je« pesnik?

Ne, pesnik »je« znanstvenik. )

Filozof, ki je matematik, saj »ni« znanstvenik, »ni« pesnik kot pesnik, ki »ni« matematik kot znanstvenik.

Pesnik, ki »ni« znanstvenik, ker je matematik, »ni« filozof, ki je matematik, saj »ni« znanstvenik.

Pesnik »je« matematik, ki »je« filozof.

Je prvi filozof, ki ni znanstvenik?

Je drugi, pesnik, ki ni znanstvenik?

Tisti, ki je matematik, ker ni znanstvenik, ni znanstvenik, saj je matematik?

Matematik je matematik, ker je pesnik, saj je znanstvenik?

Pesnik je matematik, ker je matematik, saj je filozof?

Filozof, ki ni znanstvenik, ker je matematik, je pesnik, saj ni znanstvenik, ker je matematik?

Pesnik, ki je matematik, saj ni znanstvenik, je filozof, ki je matematik, ker ni znanstvenik?

Filozof je matematik, saj je matematik, ker je pesnik?

Filozof je pesnik, saj ni znanstvenik?

Pesnik je filozof, ker ni znanstvenik?

Pesnik ni filozof, saj je pesnik?

Filozof ni pesnik, ker je filozof?

Filozof je filozof?  

Da, »ni« pesnik kot pesnik, »ne« znanstvenik kot pesnik, »niti« pesnik kot znanstvenik.

Pesnik je pesnik?

Da, »ni« filozof kot filozof.

Pesnik, ki nujno ni znanstvenik, »je« filozof.

Je pesnik, ki je morda znanstvenik kot znanstvenik, filozof?

»Da«, pesnik, ki ni znanstvenik.

Filozof, ki nujno ni znanstven, je pesnik?

»Da«.

Je pesnik, ki ni nujno filozof, nujno znanstven?

»Da«.

Znanstvenik, ki nujno ni pesnik, je nujno znanstven?

Je znanstvenik kot znanstvenik, ki ni filozof, saj je pesnik kot pesnik, ki je znanstvenik?

Je filozof, ki »ni« znanstvenik, in znanstvenik, ki »ni« pesnik.

Znanstvenik je filozof, ker ni znanstvenik, ter je znanstvenik, saj ni pesnik, ki je znanstvenik?

Je filozof morda pesnik?

Le filozof, ki ni pesnik kot pesnik, »je« pesnik, ker »ni« znanstvenik kot znanstvenik.

Le pesnik, ki ni filozof kot filozof, »je« filozof, saj »je« pesnik, ker ni pesnik, ki je znanstvenik. Je pesnik, ki je pesnik, saj je filozof, ker ni filozof, znanstvenik?

Morda.

Če je znanstvenik, »ni« filozof.

Če je filozof, »ni« znanstvenik.

Če je znanstvenik, »ni« filozof kot filozof, saj »ni« pesnik, ker »je« filozof, marveč pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik.

Če je filozof, »ni« znanstvenik kot znanstvenik, saj »je« pesnik, ker »ni« znanstvenik, temveč filozof kot filozof, ki »ni« znanstvenik.

Pesnik, ki je znanstvenik, »ni« pesnik, marveč znanstvenik, ki »je« pesnik.

Je znanstvenik, ki je pesnik, filozof?

»Ni« pesnik kot filozof, temveč »je« pesnik kot pesnik, ki je znanstvenik.

Je pesnik, ki je znanstvenik, filozof?

»Ni« filozof kot pesnik, temveč »je« filozof kot filozof, ki ni znanstvenik.

Je znanstvenik kot znanstvenik znanstvenik?

Da, »je« pesnik, ker »ni« filozof.

Da, »je« filozof, saj »ni« pesnik.

»Je« pesnik kot pesnik, ki je pesnik, in filozof kot filozof, ki »je« filozof.

Pesnik, ki »je« znanstvenik kot znanstvenik, »ni« pesnik, marveč znanstvenik, ki »je« pesnik. Filozof, ki »je« filozof kot filozof, »ni« filozof, temveč filozof, ki »je« znanstvenik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« znanstvenik, »ni« pesnik, ampak znanstvenik kot pesnik.

Filozof kot filozof, ki »je« filozof, »je« znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« znanstvenik, ker »ni« filozof, ampak je znanstvenik kot filozof.

( Znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik, »ni« pesnik.

Znanstvenik, ki je znanstvenik, saj je znanstvenik, »ni« pesnik, temveč »je« znanstvenik, ki je pesnik.

Pesnik, ki je pesnik, ker je pesnik, »ni« znanstvenik.

Pesnik, ki je pesnik, saj je pesnik, »ni« znanstvenik, marveč »je« pesnik, ki je znanstvenik.

Znanstvenik, ki ni pesnik, »je« znanstvenik, ki je pesnik.

Znanstvenik, ki je pesnik, »je« znanstvenik, ki ni pesnik.

Pesnik, ki je znanstvenik, »je« pesnik, ki ni znanstvenik.

Pesnik, ki ni znanstvenik, »ni« pesnik, ki je znanstvenik.

Znanstvenik je in ni pesnik.

Pesnik ni ter je znanstvenik.

Filozof, ki je filozof, ker je filozof, »je« znanstvenik, ki je znanstvenik, saj je znanstvenik, »ni« filozof, temveč »je« znanstvenik, ki je filozof.

Filozof, ki je znanstvenik, »ni« filozof, ki je filozof.

Znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik, »je« filozof, ki je filozof, saj je filozof, »ni« znanstvenik, marveč »je« filozof, ki je znanstvenik.

Znanstvenik, ki je filozof, »ni« znanstvenik, ki je znanstvenik.

Filozof je in ni znanstvenik.

Znanstvenik ni ter je filozof.

Filozof »je« znanstvenik, ker je znanstvenik.

Znanstvenik »je« filozof, saj je filozof.

Filozof je in ni filozof, ker je znanstvenik.

Znanstvenik ni ter je znanstvenik, saj je filozof. Filozof je in ni znanstvenik, znanstvenik ni ter je filozof.

Filozof je znanstvenik, ker je filozof, saj je pesnik znanstvenik, ker je pesnik.

Znanstvenik je filozof, saj je znanstvenik, ker je znanstvenik pesnik, saj je znanstvenik.

Kot filozof je filozof znanstvenik, če je pesnik, ker »je« pesnik kot tak znanstvenik.

Kot znanstvenik je znanstvenik filozof, če je pesnik, saj »je« znanstvenik kot tak pesnik.

Kot tak je filozof pesnik, če je znanstvenik, ker »je« znanstvenik kot tak pesnik.

Kot tak je znanstvenik pesnik, če je filozof, saj »je« pesnik kot tak znanstvenik.

Je filozof znanstvenik?

Da, pesnik.

Ta je znanstvenik?

Da, filozof.

Filozof je filozof?

Ne, pesnik.

Da, znanstvenik.

Pesnik je znanstvenik?

Da, filozof.

Pesnik ni znanstvenik?

Da, pesnik.

Pesnik je filozof, ker je znanstvenik, saj ni pesnik . . . . . . . . . . . .

Je znanstvenik filozof?

Ne, znanstvenik.

Pesnik?

Da, filozof.

Znanstvenik je znanstvenik?

Ne, znanstvenik.

Da, pesnik.

Znanstvenik ni pesnik?

Ne.

Pesnik je znanstvenik?

Da.

Znanstvenik ni pesnik, ker je pesnik znanstvenik.

Znanstvenik je pesnik, saj je pesnik znanstvenik.

Pesnik ni znanstvenik?

Ne, znanstvenik je pesnik.

Filozof je filozof?

Ne, pesnik.

Ne, znanstvenik . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Filozof eksistira?

Da, pesnik biva.

Znanstvenik eksistira?

Ne, filozof.

Ta eksistira?

Ne, pesnik . . . . . .

Je meja med bivanjem in eksistenco meja?

Da, biva, ker eksistira, ter eksistira in biva.

Je prestopna, saj ni prehodna?

Da, je prehodna, ker ni prestopna.

Na drugi strani je filozof?

Da, pesnik.

Znanstvenik?

Da, pesnik.

temelj?

Da, filozof.

Filozof?

Ne, ‘predmet’.

Pot do resnice je resnica sama ter nima konca.

Na koncu je temelj, na začetku pa ‘predmet’.

Nima začetka?

Da, temelj je ‘predmet’.

Je pot iz sredine?

Da, srednja pot.

Je pot, ki ne ve, kam gre, kot sled, ki ne vodi nikamor?

Da.

Ustavi se na meji, saj sledi v neskončnost.

Med spoznanjem in bitjo je forma?

Da, vsebina.

Ta?

Ne, oblika.

Filozof »»ne vidi«« ‘Predmeta’ ?

Če ne moremo govoriti, moramo molčati.

Kaj reče?

temelj.

Na glas molči Temelj.

Jezik očisti ‘Predmeta’ ?

Umre?

To ve, toda tega ne verjame.

Danes filozofija ni metafizika.

Povem Temelj, ker »»vidim«« ‘mejo’ (ni meja, ki je zunaj, ampak meja, ki je znotraj: ni je, saj eksistira; je ‘meja’, ker ne biva).

Ni onstran ničesar?

Rečem ‘Predmet’, saj povem Temelj?

Da.

Nisem heteronomen, ker ne morem, sem avtonomen, saj ne smem?

»…Imam…« Prihodnost?

Da, nimam Bodočnosti. )

Matematik, ki ni znanstvenik, je znanstvenik, saj »ni« filozof, temveč »je« matematik kot filozof.

Pesnik, ki »ni« matematik, »je« znanstvenik, ker »je« pesnik, saj »je« matematik kot pesnik.

( Matematik je matematik kot filozof, ker je znanstvenik.

Pesnik je znanstvenik, saj je matematik kot pesnik.

Prvi je znanstvenik, ker ni filozof, saj je filozof.

Drugi je znanstvenik, ker je matematik.

Je pesnik, saj ni pesnik (ni matematik, ker je matematik: je znanstvenik, saj je pesnik, je pesnik, ker je matematik; kot znanstvenik je pesnik, saj ni pesnik, kot pesnik je matematik, ker ni matematik; pesnik je znanstvenik, saj je in ni matematik; kot matematik je znanstvenik, ker je ter ni pesnik. )  

Znanstvenik je človek?

Ne, človek je lahko znanstvenik.

Znanstvenik ni človek?

Ni religiozen, ne veren.

Religiozen človek je lahko znanstvenik?

Da.

Ni znanstvenik kot znanstvenik, ker ni filozof kot filozof, niti pesnik kot pesnik.

Je znanstvenik, saj je pesnik, ker ni znanstvenik, ki ni pesnik.

Je znanstvenik, saj je filozof, ker ni znanstvenik, ki ni filozof.

Ni znanstvenik, ki je znanstvenik, ter je znanstvenik, ki ni znanstvenik, saj ni znanstvenik kot znanstvenik.

Je in ni pesnik ter ni in je filozof.

Je veren človek lahko znanstvenik?

Da.

Toda le kot znanstvenik kot znanstvenik.

Kot tak je pesnik, ki ne verjame v Boga, ker ga nima, in je filozof, saj ni metafizik, ne politik.

Gre mu za resnico, ki ni bivanje kot eksistenca, ne eksistenca, ki je bivanje.

Je delavec, ker ni proletarec. Ne dela v restavraciji, saj je delaven, ampak je delaven, ker ni delaven, temveč deloven.

Sprejet je v Akademijo operosorum – Academia operosorum Labacensium – (obnovljeno)?

Da.

Ni obsojen na svobodo, saj ne sme v kavarno.

Ni svoboden, ker ne more iz restavracije.

Svoboden je, saj ga ne morejo potegniti za dividendo.

Nima ‘predmeta’ ?

Nima dividende.

( Filozof ima vsebino pesnika, ne pa njegove forme.

Pesnik nima forme filozofa, ima pa njegovo vsebino.

Oblika je vsebina, vsebina pa forma.

Filozof je po vsebini pesnik, ne pa po obliki; pesnik ni filozof po formi, je pa po vsebini.

Je filozof pesnik?

Da, ni znanstvenik.

Pesnik je filozof?

Pesnik kot pesnik je znanstvenik.

Je znanstvenik kot znanstvenik človek?

Da.

Je pesnik kot filozof in filozof kot pesnik.

Vsebina je forma, oblika je vsebina.

Ni znanstvenik, ki ni človek.

Je znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik.

Kot tak je človek, ki je znanstvenik.

Ni religiozen, saj je veren.

Je humanist?

Da.

Ne gre mu za ljudi, ampak za Človeka. )

Znanstvenik je filozof, ker ni filozof, in ni filozof, saj je filozof, ker je pesnik?

»Da«.

Filozof je filozof, saj je pesnik, ker ni mogoče, da je znanstvenik?

Je pesnik?

Da, filozof.

Pesnik je pesnik, saj ni filozof?

Morda je znanstvenik?

»Da«.

Samo filozof je lahko pesnik.

Samo pesnik je lahko filozof.

Pesnik ni filozof, filozof ni pesnik.

Pesnik je nujno filozof, ker ni nujno, da ni znanstvenik.

Filozof nujno ni znanstvenik, saj je nujno pesnik.

Samo filozof je lahko pesnik, ker je nujno filozof.

Samo pesnik je nujno pesnik, saj je lahko filozof.

Ni pesnika brez filozofa, filozofa ne brez pesnika.

Pesnik je pesnik, ker je lahko.

Filozof je lahko filozof, saj je pesnik.

Je lahko filozof pesnik?

Da, ni znanstvenik.

Je lahko pesnik filozof?

Da, znanstvenik ni filozof.

Je pesnik znanstvenik?

Samo, če ni filozof.

Če je, filozof, ni znanstvenik.

Je filozof pesnik?

Da.

Le, če znanstvenik ni pesnik.

Če je znanstvenik pesnik?

Pesnik ni filozof, ker je znanstvenik.

Filozof je nujno filozof?

Ni nujno.

Morda je pesnik, če pesnik ni nujno filozof.

Je tedaj pesnik nujno znanstvenik?

Da.

Tudi znanstvenik ni nujno znanstvenik.

Kaj, če je pesnik?

Je morda filozof?

Da, če je nujno.

Če ni nujno?

Je morda znanstvenik.

Filozof?

Ne, pesnik.

Ta ni filozof, če je znanstvenik.

Je znanstvenik nujno pesnik?

Da, če ni filozof.

Pesnik je nujno pesnik, če je filozof.

Filozof je nujno pesnik, če je pesnik nujno filozof.

Filozof je pesnik, če ni znanstvenik, znanstvenik je pesnik, če ni filozof.

Je znanstvenik nujno pesnik?

Da.

Je filozof morda znanstvenik?

Ne, nujno je pesnik.

Kdo?

Znanstvenik?

Ne, ta je pesnik.

Pesnik?

Da, ker pesnik ni nujno znanstvenik.

Znanstvenik je nujno pesnik, pesnik ni nujno znanstvenik.

Pesnik je nujno filozof, če morda ni znanstvenik.

Je filozof mogoče znanstvenik?

Je matematik, saj je pesnik, ker ni znanstvenik.

Le pesnik, ki je matematik, saj je filozof, »…nima…« ‘Predmeta’.

Le matematik, ki je pesnik, ker ni filozof, »…nima…« temelja.

Ta je ‘predmet’, saj ni Temelj. Ta je ‘Predmet’, ker ni temelj.

Matematik, ki je pesnik, ni filozof, temveč znanstvenik.

Če je filozof pesnik, ni znanstvenik, ampak matematik.

Kaj ju loči?

Pesnika in matematika?

Filozof.

Matematika ter pesnika?

Pesnik.

Filozofa in pesnika ničesar ne loči, razen, ‘meje’.

Te ni, saj »je« meja.

Pesnika ter filozofa »poveže« meja (ki poveže z ločitvijo)?

Da, »ni« ‘meja’, ker ju ničesar ne poveže, razen meje, ki ničesar ne »loči« (loči s povezavo).

Meja »je« ‘meja’ (ki poveže, ker ničesar ne loči, loči, saj ničesar ne poveže).

‘Meja’ »ni« meja.

Meja eksistira, ker je ni (»loči«, saj poveže, »poveže«, ker loči).

‘Meje’ ni, saj ne biva (poveže, ker ničesar ne »poveže«, ničesar ne »loči«, saj loči).

Je onstran meje, ki »je« ‘meja’, in na drugi strani ‘meje’, ki »ni« meja, ‘Predmet’ ?

Ne za znanstvenika, ki ni človek.

Da za znanstvenika, ki je znanstvenik.

Ta je humanist?

Da.

Je človek, saj je znanstvenik.

Ni znanstvenik, ki ni humanist.

Je pesnik, ker je humanist?

Da, je humanist, saj je filozof.

Ni znanstvenik.

Je pesnik, ki je filozof, in filozof, ki je pesnik, ker je znanstvenik kot znanstvenik.

                                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

 

      

Celota

»Odvrzi prazne analize besed. Vprašati moramo po stvareh samih. Nazaj k izkustvu, k zrenju, ki lahko našim besedam edino poda smisel in razumno pravico. Izvrstno! Toda kaj so stvari in kakšno je izkustvo, kamor se moramo vrniti?«                                             Edmund Husserl

Vsebina je forma; forma je vsebina.

Kjer je življenje, ni smrti.

Kjer je smrt, ni življenja.

Če je življenje, je smrt, ker je ni.

Če je smrt, je življenje, saj ga ni.

Če rečem življenje, povem, da ni smrti.

Kaj rečem?

Povem smrt.

Če rečem, povem: če rečem življenje, povem smrt.

Če povem smrt, rečem, da ni življenja.

Kaj povem?

Rečem življenje.

Če povem, rečem: če povem smrt, rečem življenje.

Rečem življenje, povem smrt; povem smrt, rečem življenje.

Rečem, kar povem, in povem, kar rečem.

Smrt?

Da, življenje.

Življenje?

Da, smrt.

Lahko rečem, kar rečem?

Da, to povem.

Kar povem?

Da, kar rečem.

Lahko povem, kar povem?

Da, to rečem.

Kar rečem?

Da, kar povem.

Rečem lahko, kar rečem, ker povem: povem lahko, kar povem, saj rečem.

Rečem lahko le, če povem.

Povem lahko, samo, če rečem.

Rečem lahko življenje, le, če povem smrt.

Povem lahko smrt samo, če rečem življenje.

Ne morem reči življenja, če ga ne rečem. Če ga ne rečem, ga ne morem reči.

Kaj povem?

Če ne povem smrti, je ne morem povedati. Ne morem je povedati, če je ne povem.

Kaj rečem?

Povem, česar ne morem reči, ker rečem. Povem, saj rečem, česar ne morem reči.

Rečem, ker povem, česar ne morem povedati. Rečem, česar ne morem povedati, saj povem.

Če povem smrt, rečem življenje.

Če rečem življenje, povem smrt.

Povem, ker povem, saj rečem, ker rečem: rečem, česar ne morem reči.

Rečem, saj rečem, ker povem, saj povem: povem, česar ne morem povedati.

Smrti ne morem povedati, če jo povem. Lahko jo samo rečem, ker rečem.

Ne morem je reči, če jo rečem. Lahko jo samo povem, saj povem. Povem jo lahko, če jo povem samo, če jo rečem.

Kaj povem?

Morem jo reči, če jo rečem: le, če jo povem.

Kaj rečem?

Življenja ne morem reči, če ga rečem. Lahko ga samo povem, ker povem.

Ne morem ga povedati, če ga povem. Lahko ga samo rečem, saj rečem.

Reči ga morem, če ga rečem le, če ga povem.

Kaj rečem?

Lahko ga povem, če ga povem: samo, če ga rečem.

Kaj povem?

Povem, kar rečem. To rečem, ker povem.

Rečem, kar povem.

To povem, saj rečem.

Povem, ker rečem, saj povem. Rečem, ker povem, saj rečem.

Povem, ker povem?

Da, to rečem.

To povem?

Da, rečem, saj rečem.

Ne morem reči življenja, če ga ne rečem: povem smrt.

Smrt povem, če jo povem: rečem življenje.

Smrt je forma življenja.

Oblika življenja je forma življenja.

Smrt je oblika življenja.

Forma življenja je oblika življenja, ker je oblika življenja forma življenja.

Oblika življenja je forma življenja, saj je forma življenja oblika življenja.

Forma oblike življenja je vsebina.

Življenje je oblika forme življenja.

Vsebina oblike življenja je življenje.

Vsebina življenja je forma.

Vsebina smrti je življenje. Vsebina življenja je smrt.

Življenje je smrt?

Življenje je vsebina ter oblika smrti.

Smrt je življenje?

Forma življenja je oblika smrti.

Forma smrti je življenje.

Vsebina oblike forme življenja je forma.

Oblika je vsebina vsebine smrti.

Smrt je forma in vsebina življenja. Smrt je vsebina ter forma življenja.

Vsebina oblike življenja je forma. Oblika vsebine življenja je vsebina.

Vsebina oblike je forma vsebine.

Forma oblike življenja je oblika vsebine življenja. Oblika vsebine življenja je forma oblike. Vsebina oblike življenja je oblika forme. Forma vsebine smrti je oblika forme. Vsebina forme smrti je forma oblike. Forma oblike je smrt. Oblika forme je življenje.

Forma oblike je oblika forme.

Smrt je življenje?

Da.

Življenje je smrt.

Isto?

Da, enako, ne isto.

Enaka?

Da, ista, ne enaka.

Isto življenje je ista smrt?

Enaka smrt je enako življenje?

Da, če bivam in eksistiram tako, da »…nimam…« ‘Predmeta’.

Da, če eksistiram ter bivam tako, da »…imam…« Temelj.

Prvi je Temelj, drugi je ‘Predmet’.

Sem svoboden?

Nisem na svobodo obsojen.

Nisem zaprt, ker ne morem iz kavarne, saj sem svoboden.

Svoboden sem, ker ne smem v Bodočnost, saj v kavarni ni ‘Predmeta’.

Gre za življenje?

Da, »…imam…« Prihodnost.

Za smrt?

Da, ker sem svoboden, saj nimam Bodočnosti.

Oblika življenja je smrt. Vsebina življenja je forma. Življenje je vsebina smrti. Oblika smrti je vsebina.

Filozofija je najbolj konkretna veda.

Njeni vsebini pravimo danes Temelj, njeni obliki rečemo ‘Predmet’.

Pravimo, ker rečemo?

Da, rečemo, saj pravimo . . .

Se motim?

Da, imam prav, ker sem veren.

Nisem religiozen: ateist, musliman, . . . ; ti nimajo prav, saj se motijo.

Sem dogmatik?

V absurde ne verjamem, ker nisem fanatik.

                                                                               Damjan Ograjenšek, filozof

‘črta’

          ‘… sestra, rasla na livadi z vetrom, ki se vpleta mlad v cvetove, pa ti obraz je, kot da s krili gladi ga metulj, ki skozi sanje plove …’

                                                                                                                           Oskar Davičo

          Je umetnik sveta filozof življenja?

          Je filozof sveta umetnik življenja?

          »…Ima…« ‘Predmet’ ?

          »…Nima…« temelja.

          ‘predmet’ je kontrapunkt življenja?

          Je temelj.

          Kontrapunkt sveta je ‘predmet’.

          Filozof je umetnik?

          Ni metafizik, ne politik.

          Je umetnik življenja, ker »…nima…« ‘Predmeta’, saj nima ‘predmeta’.

          temelj je ‘Predmet’ ?

          Kontrapunkt življenja je Temelj, ne temelj.

          ‘Predmet’ ?

          Ni ‘predmet’.

          ‘Predmet’ ni temelj, Temelj ni ‘predmet’.

          Filozof je umetnik, umetnik ni filozof.

          Vsebina umetnika je umetnost, ker nima forme filozofa.

          Tudi vsebina tega je umetnost, nima pa forme umetnika.

          Vsebina umetnika je vsebina filozofa s formo umetnika.

          Forma filozofa je vsebina umetnika s formo filozofa.

          Po vsebini je umetnik filozof, saj nima njegove forme.

          Tudi filozof je po formi umetnik, ker nima njegove forme.

          Je forma filozofa njegova vsebina?

          Da, nima vsebine umetnika.

          Vsebina umetnika je vsebina filozofa, le da forma umetnika ni njegova vsebina.

          Po formi ima umetnik vsebino filozofa?

          Da, ne pa po vsebini. Po tej ima svojo umetnost, ne pa po formi.

          To ima?

          Da, je umetnik.

          Tudi filozof je umetnik, saj nima vsebine umetnika.

          Po vsebini ima formo, po formi pa vsebino filozofa, ker je umetnik.

          Kaj imata skupnega?

          Umetnik ni filozof, filozof ni umetnik.

          Ničesar ju ne deli: poveže ju ‘meja’. Ta ju deli: ničesar ju ne poveže.

          ‘meja’ je meja?

          Meja je ‘meja’?

          Druga je, ‘meje’ ni.

          ‘meja’ je prehodna, prva ni prestopna.

          V celotnosti dogajanja se jezik javlja kot okvir, v katerem to »odseva« (»se zrcali«) kot način, kako pride na svetlobo smisel teh dogodkov?

          Na svetlobo zavesti tistega, kar je?

          Kako, da nekaj je, če ni treba?

          Ni treba?

          Ni potrebno, da je zavest?

          Ne.

          Ni treba, da eksistira.

          Ne?

          Ni potrebno, da biva.

          Zakaj je?

          Zaradi celote.

          Celota so vsi dogodki.

          Ti so?

          Je mogoče, da jih ni?

          Zavesti ni?

          Človek nima zavesti?

          Je.

           Tudi kamen je, saj ni človek.

          Se lahko človek zaveda kamna, če se kamen ne zaveda človeka?

          Se lahko kamen zaveda človeka, če se človek ne zaveda kamna?

          Kje potegniti črto med življenjem in smrtjo?

          Pri temelju?

          ‘predmetu’ ?

          Temelju ?

          Pri ‘Predmetu’ ?

          Je črta pri temelju, ki eksistira kot ‘predmet’ ?

          Pri ‘predmetu’, ki biva kot temelj?

          Če eksistira, biva; če biva, eksistira.

          ‘predmet’ ?

          Da, temelj.

          temelj?

          ‘predmet’.

          Kje je črta?

          Ne biva ne eksistira: ‘meja’ je prehodna.

          Ne eksistira ne biva: meja ni prestopna.

          Je ‘meja’ meja?

          Da, če je meja.

          Meje ni?

          Ne, če je ‘meja’.

          Je črta meja?

          Ne, ‘meja’.

          Ta je črta?

          Ne, meja.

          Med življenjem ter smrtjo ni nobene črte. Tam je ‘meja’. Ta ni meja, ki je črta.

          Med smrtjo in življenjem ni nobene ‘meje’. Tam je meja. Ta ni ‘meja’, ki je črta.

          ‘meje’ ni, je pa črta. Ta je meja, ki ni ‘meja’.

          Meja je, ni pa črte. Ta je ‘meja’, ki ni meja.

          Kje je ‘meja’ ?

          Kjer ni črte?

          Kje je meja?

          Kjer je ‘meja’.

          Kje je črta?

          Kjer ni meje?

          Kje je ‘meja’ ?

          Kjer je meja.

          ‘Meje’ ni, ker je črta. Črta je, saj je meja.

          ‘Meja’ ?

          ‘črta’.

          Meja?

          ‘meja’.

          Ta je črta. Je prehodna.

          Meja ni prestopna, ker »je« meja.

          Meja je, saj »eksistira«. »Je«, ker biva (je, saj »biva«: »je«, ker eksistira).

          Je črta?

          Da, »ni« ‘meja’.

          Je ‘meja’ ?

          Ne, »je« črta.

          Črta?

          Da, ‘črta’.

          Te ni?

          Ne.

          Je ‘črta’ ?

          Da, črta.

          Ta je ‘meja’ ?

          Da, »je« meja.

          Meja biva, saj »biva«. ‘Meja’ eksistira, ker ne biva. Meja eksistira, saj biva. ‘Meja’ eksistira, ker ne »eksistira«.

          Je črta meja?

          Ne, ‘črta’ ?

           Je ‘meja’ meja?

          ‘Da’, črta.

          Črte ni?

          Ne, je pa ‘črta’. Meje ni, saj biva črta. ‘Meja’ je, ker eksistira ‘črta’.

          Je ‘črta’ meja?

          Da, ‘meja’ ne ‘biva’.

          Je ‘meja’ meja?

          Da, črta eksistira.

          ‘Meja’ ?

          Ta je črta, saj eksistira, ker ni meja. Tudi meja: je ‘meja’, saj je črta, ki »ni« črta.

          Črta?

          Ne, ‘meja’.

          ‘Meja’ ?

          »Da«, ‘črta’. Črta je, saj je meja. Tudi ‘meja’ je, ker je ‘črta’. Meja ni ‘črta’, saj »je« ‘meja’. ‘Meja’ »ni« meja, ker je ‘črta’.

          Je črta absolutna?

          Da, ni ‘meja’.

          Ta je absolutna?

          Da, je črta.

          Je meja relativna?

          Da, ni ‘črta’.

          Ta je absolutna?

          Da, je ‘meja’.

          Meja je absolutna, saj je relativna ‘meja’. ‘Meja’ je absolutna, ker je relativna meja. Črta je zunanja. Ni prehodna. Bivanje je eksistenca. Tudi ta je relativna. Deli ju (s tem poveže), poveže (tako deli) absolutno neprestopna meja.

          Sta absolutno relativna. Med njima ni nobene črte. Bivanje preide mejo ter je eksistenca. Eksistenca prestopi črto in je bivanje. Meja, ki je absolutna, ni prehodna ‘črta’.

         Glede na črto sta bivanje ter eksistenca relativna. Prestopata jo stalno, saj sta zunaj meje. Črta je notranja, ker je onstran bivanja in eksistence. Oba sta zunaj, saj sta sta relativna. Med njima ni nobene meje. Ta je onstran njiju. Sta zunaj črte.

          Relativna?

          Da.

          Med njima meje ni, je pa črta, ker meja ni prehodna. Črta je prestopna ter je ‘meja’. Ni zunanja (meja je zunanja, saj »ni« zunanja, je zunanja, ker »ni« ‘meja’). Je hrbtna stran zunanje, neprehodne črte. Ta je absolutna in je prestopna. Bivanje je eksistenca, ta je bivanje.

          Sta šla čez mejo?

          Ne, sta zunaj črte. Med njima meje ni, saj je zunanja.

          Kje?

          Na hrbtni strani ‘črte’ ?

          Na drugem bregu ‘meje’ ?

          Ta nima hrbta.

          Na hrbtu črte?

          Ta »je« meja.

           Je, črta ‘črta’ ?

          Da, »ni« meja. Ta »ni« ‘črta’, ker je prehodna. Je znotraj eksistence, ki je bivanja (eksistence, ki je »eksistenca), saj ju ničesar ne deli, ker sta razcepljena. Deli ju ‘meja, ki je ni’, saj sta povezana. Med njima črte ni. Ta je prestopna, ker »je« notranja ‘črta’.

          Je absolutna?

          »Ni« zunanja meja, ki ni prehodna. Je notranja, saj »je« relativna. Prav tako zunanja črta, ker »je« absolutna. Notranja meja je prestopna ter je absolutna, saj je relativna. Zunanja meja ni prehodna in je relativna, ker je absolutna.

          Je zunanja meja ‘črta’ ?

          »Da«, je ‘meja’.

          Ta »ni« meja?

          Da, »ni« črta.

                                         Damjan Ograjenšek, filozof

Temelj

O zlato solnce zaželeno! Ko prej nam siješ spet rumeno; pregnalo si oblak teman, o svitli svet, o beli dan!

                                                                   Josip Stritar

     Dejstvo je dejansko, obstoječe stanje stvari, ki ustreza resničnemu stavku.

     Je nedejansko, neobstoječe stanje stvari, ki ustreza neresničnemu stavku, dejstvo?

     ‘Vidim deset peresno deteljico.’

     Je stavek resničen?

     Da, subjektivno.

     Objektivno ne.

     Deset peresna deteljica je logično možna, je pa mogoča v zunanjem izkustvu?

     Kot mi je znano, ne.

     Je tri peresni pterodaktil mogoč?

     Logično ne.

     V izkušnji?

     Da, izkustvo ni objektivno.

     Je mogoče, da se pogledam v obraz v ogledalu tako, da sem v ogledalu mrtev, pred njim pa živ?

     Se v ogledalu smejim, ne pa pred njim (ali obratno)?

     V ogledalu sem živ, pred ogledalom pa mrtev?

     Se živ vidim mrtvega, mrtev pa živega?

     V ogledalu?

     Zunaj ogledala?

     Kaj vidim v ogledalu (če postavim znanstveno fantastiko na stran)?

     Svojo podobo.

     Sta resnična oba svetova?

     Svet v ogledalu, kjer sem sam?

     Svet, kjer sem sam: pred ogledalom?

     V ogledalu sem isti, pred njim enak?

     Pred ogledalom sem isti, v njem enak?

     Nisem v ogledalu, ki je v svetu, kjer sem sam?

     V ogledalu le vidim svojo podobo?

     Nisem v svetu, kjer sem sam, ki je v ogledalu?

     Kaj le vidim v svetu?

     Svojo podobo?

     Svet ni podoba?

     Ni ogledala?

     Je.

     V njem je podoba sveta.

     Svet ni podoben podobi sveta?

     Ni sveta?

     Je.

     V njem je ogledalo: v ogledalu je podoba.

     Podoba ogledala?

     Da, ogledalo je v svetu.

     Svet je v ogledalu?

     Da, njegova podoba.

      Podoba ogledala?

      Ne, sveta.

       V svetu je ogledalo, v ogledalu je svet.

       Podoba ogledala je ista kot podoba sveta?

     Enaka.

     Je podoba sveta enaka kot podoba ogledala?

     Ne, je ista.

     Lahko vidim svet, ne pa njegove podobe?

     Vidim ogledalo zunaj sveta?

     V ogledalu vidim podobo sveta, v svetu podobo ogledala.

     Ogledalo ni podoba?

     Podoba je svet?

     Svet ni podoba, ta je ogledalo?

     V svetu ne primem za podobo, primem za ogledalo.

     Kaj vidim?

     Podobo sveta?

     Da, ogledalo.

     V ogledalu primem za svet, ne za podobo.

     Kaj vidim?

     Podobo ogledala?

     Da, svet.

     V ogledalu vidim svet, ki je podoba.

     V svetu vidim ogledalo, ki je podoba.

     Če ne vidim podobe, ne vidim sveta.

     Če ne vidim ogledala, ne vidim podobe.

     Ogledala?

     Da, sveta.

     Sveta?

     Da, ogledala.

     Je isti svet enaka podoba, ista podoba pa enak svet?

     Da, ker je enak svet ista podoba, enaka podoba pa isti svet.

     Vidim dva svetova: enakega in istega.

     Enak je podoba, ki ni enaka, temveč ista. Isti je podoba, ki ni ista, marveč enaka.

     Enaka podoba je isti svet, ista podoba je enak svet.

     Svet je isti?

     Da, podoba je enaka.

     Je ista podoba?

     Da, svet je enak.

     Vidim podobo, ne pa sveta?

     Vidim svet, ne pa podobe?

     Ne.

     Podoba je svet?

    Isti da, ne pa enak. Je enak svet podoba?

     Je ista podoba, ki ni ista, temveč enaka kot svet.

     Naj vidim ogledalo, če ne vidim podobe sveta, ki je ogledalo?

     Naj vidim svet, če ne vidim podobe ogledala, ki je svet?

     Ogledalo eksistira kot svet, ki biva kot ogledalo?

     Svet biva kot ogledalo, ki eksistira kot svet?

     V ogledalu ni sveta, v svetu ni ogledala?

     V ogledalu je podoba sveta, v svetu je podoba ogledala?

     Podoba sveta je v ogledalu, ki ga ni v svetu?

     Podoba ogledala je v svetu, ki ga ni v ogledalu?

     Kaj vidim v ogledalu sveta?

     Sebe mrtvega?

     Sem v svetu ogledala mrtev, v ogledalu sveta pa živ?

     Ne.

     V svetu ogledala se vidim mrtvega v ogledalu sveta. V ogledalu sveta se vidim mrtvega v svetu ogledala.

     Sem mrtev v svetu?

     Ne v ogledalu.

     V ogledalu?

     Ne v svetu.

     Ne bom umrl?

     Vem, da bom.

     V svetu?

     Da, v ogledalu.

     V ogledalu?

     Ne, v svetu.

     Svet ogledala je ogledalo sveta. Ogledalo sveta je svet ogledala.

     Ne verjamem, da bom umrl, saj bom umrl v svetu.

     Ne verjamem, da bom umrl v svetu, saj vem, da bom umrl v ogledalu.

     Umrl bom v ogledalu, ker ne verjamem, da bom umrl.

     Vem, da bom umrl v svetu, ker ne verjamem, da bom umrl v ogledalu.

     Umrl bom v podobi sveta?

     Vem, da bom umrl v ogledalu, saj ne verjamem, da bom umrl v svetu.

     Umrl bom v podobi ogledala?

     Ne verjamem, da bom umrl v ogledalu, ker vem, da bom umrl v svetu.

     Bom umrl v eksistenci?

     Ne, v bivanju.

      Tam?

     Ne, ‘tam’.

      Je eksistenca ‘eksistenca’ ?

     Da, bivanje.

     Tudi bivanje »je« eksistenca.

     ‘Tam’?

     Tam.

     Na drugi strani meje?

     Da, ‘tam’.

     Meja »je«, saj biva, ker ni prestopna.

     Meja ni prehodna, saj »je«, ker eksistira.

     Komu zvoni?

      Meni, ki slišim ‘mejo, ki je ni’, saj je prestopna.1

     Verjamem v smrt?

     Zanjo ne vem.

     Vidim do prvega plota?

     Do konca neskončnosti, saj »»ne vidim«« ‘Predmeta’.

     Ta je onstran ‘meje’ ?

     Da, ‘tam’ ni ničesar.

     Je zdravi razum največji metafizik?

     Ustrele cevi, zadene kopito?

‘Apel podobo na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo … ‘

      Kaj meni smolec, ki ogleduje obuvalo?

‘ . . . jermenov meni, da ima premalo . . . ‘

‘ Zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napačen si očitar, rekoč: ‘Le čevlje sodi naj Kopitar!’ 

      Sem v ogledalu, kjer je moj svet (nisem v svetu, kjer sem sam), ker sem v svetu, kjer sem isti (nisem v ogledalu, kjer sem enak)?

     Sem v svetu, kjer sem sam (nisem sam v ogledalu, kjer je moj svet), saj sem v ogledalu, kjer sem isti (nisem v svetu, kjer je moj svet)?

     Moj svet je v ogledalu, kjer sem sam?

     Sam sem v svetu, kjer je moje ogledalo?

     V svetu sem realen, v ogledalu pa resničen?

      Sem realen v ogledalu in resničen v svetu?

     V svetu sem realen, ker nisem sam, saj sem resničen v ogledalu.

     Tudi v ogledalu nisem sam.

     Tam sem realen, ker sem resničen v svetu.

     Resničen sem, saj sem realen.

      Realen sem, ker sem resničen.

      Svet je realen ali resničen?

      Je svet resničen ali realen?

      Tisti, ki biva v ogledalu zunaj sveta?

      Ta, ki eksistira onstran ogledala?

      Podoba v ogledalu, ki eksistira?

      Podoba, ki biva zunaj ogledala?

      Ta, ki eksistira, ali ta, ki biva … ?

      Ista ali enaka … ?

     Obe.

     Spremenljivka ni prazna: v njej ni ničesar.

    Spremenljivka je prazna: nekaj je v njej.

     Podoba v svetu?

      Da, v ogledalu.

      Podoba v ogledalu?

       Da, v svetu.2

1      Meja med eksistenco in bivanjem je absolutna.

Kot takšna je zunanja ter ni prestopna.

Prehajam jo neprestano, ker sta bivanje in eksistenca relativna: saj ju deli, s tem pa poveže, ker ju poveže ter s tem deli, absolutno neprestopna meja.

Eksistenca in bivanje sta absolutno relativna. Med njima ni nobene meje. Bivanje prestopi mejo ter je eksistenca. Eksistenca preide mejo in je bivanje.

Meja, ki je absolutna, ni prestopna.

Glede na absolutno ter neprehodo mejo sta bivanje in eksistenca relativna.

Neprenehno jo prestopata, saj sta zunaj meje.

Meja je notranja, ker je onstran bivanja ter eksistence.

Eksistenca in bivanje sta zunaj ter sta relativna. Med njima ni nobene meje. Ta je onstran njiju. Sta zunaj meje, ki je med njima ni, ker sta relativna. Meje ni, saj ni prehodna.

Meja je prestopna ter je ‘meja’, ker ni zunanja. Je hrbtna stran zunanje, neprestopne meje. Ta je absolutna in je prehodna: eksistenca je bivanje, bivanje je eksistenca. Sta zunaj meje, saj je nista prestopila. Med njima meje ni, ker je zunanja.

Je prehodna ter je znotraj bivanja in eksistence. Sta razcepljena, saj ju ničesar ne deli. Deli ju ‘meja, ki je ni’, ker sta povezana. Med njima ni nobene meje. Ta je prestopna, saj je notranja.

Je absolutna. Ni zunanja meja, ki ni prehodna, ker je absolutna. Je notranja, saj je relativna. Prav tako zunanja meja, ker je absolutna.

Notranja meja je prestopna in je absolutna, saj je relativna. Zunanja meja ni prehodna ter je relativna, ker je absolutna.

V prvem primeru sta bivanje in eksistenca relativna: med njima ni nobene meje, saj je znotraj njiju.

V drugem primeru sta eksistenca ter bivanje absolutna: med njima ni nobene meje, ker je zunaj njiju.

Notranja meja je prestopna, zunanja meja ni prehodna.

Prva je absolutna in je glede zunanje meje relativna.

Druga je absolutna ter je relativna glede na notranjo mejo.

Druga je na hrbtni strani prve, ta je na drugi strani druge.

Druga je: ima oba bregova in ni prestopna.

Prve ni ter je prehodna.

Zunanjega roba nima.

Ima en rob, ki je zunanji, saj omejuje le notranje.

Ima notranji rob, ki ni zunanji.

Ni ga, ker »je« zunanji.

Tudi tega ni, saj »je« notranji.

Notranji rob je in ni zunanji.

Zunanji rob ni ter je zunanji.

Breg je en sam.

Omejuje le notranje – ni ga zunaj.

Ni ga znotraj – omejuje le zunanje.

Kje je?

Med bivanjem in eksistenco.

Med eksistenco ter bivanjem.

Med njima ni nobene meje.

Je pa rob.

En sam breg.

Na drugi strani eksistence ni.

Tam je bivanje.

Bivanja ni na drugi strani.

Tam je eksistenca.

Kaj je na drugi strani?

Rob.

Ta je breg?

Da.

Je na drugi strani.

Tam je rob?

»Da«.

Je tam breg?

»Ne«.

‘Meje’ ni.

Ima en rob, ki je breg.

Breg je sam, ker je rob.

‘Meja’ je prestopna.

Preidem bivanje in stopim v »bivanje«, ki je eksistenca.

Prestopim eksistenco ter stopim v bivanje, ki je »eksistenca«.

Druge strani ni.

Tam je »bivanje«.

Je pa prva stran.

Tam je »eksistenca«.

Med bregovoma je rob.

Med robovoma je breg.

‘Meje’ ni.

Ima bregova, ne pa roba.

Nobenega brega nima, ima pa rob.

‘Meje’ ni.

Ima rob.

Ta »je« breg, ta pa rob.

‘Meja’ je.

Nima roba, ki je breg.

Tega ima, saj ni rob.

Rob »je« breg.

Breg »ni« rob.

Breg je v eksistenci, kjer je rob.

Rob je v bivanju, kjer je breg.

Bivanje je v »eksistenci«.

Tam je rob.

Eksistence ni v »bivanju«.

Tam ni brega.

Med njima ‘meje’ ni, marveč rob.

Brega med njima ni, temveč ‘meja’.

Ta nima roba, ampak breg.

Ta nima brega, ampak rob.

‘Meja’ ni meja, ker nima bregov, marveč rob.

Meja ni ‘meja’, saj nima brega, temveč robova.

‘Meja’ je: je absolutna in je prehodna: ima breg ter ni relativna meja.

Meja je relativna in je ni: ni prehodna ter ima robova; je relativna ‘meja’.

Je absolutna, ker »je« ‘meja’.

Ta je relativna, saj »ni« meja.

‘Meje’ ni in je prehodna.

Meja je ter ni prestopna.

‘Meja’ je in ni na hrbtu meje.

Meja hrbta nima, ker ni prehodna.

Tam je ‘meja’. 

Kaj živi?

Kar igra.

Kaj igra?

Kar živi?

Eksistenco?

Da, bivanje.

To igra?

Ne.

Je najboljši igralec.

Igra bivanje?

Ne.

Živi v eksistenci.

Igra eksistenco?

Ne.

Živi v bivanju.

Biva kot igralec?

Tako živi v eksistenci.

Eksistira kot igralec?

Tako živi v bivanju.

V bivanju igra, živi pa v eksistenci. Eksistira kot igralec, živi pa v bivanju.

V bivanju igra in eksistira kot igralec?

Kje živi?

Živi v eksistenci ter biva kot živi. V eksistenci ne živi, tam igra in biva kot živi. Ne živi v bivanju, tam igra ter živi kot eksistira.

Kje igra?

V eksistenci in igra kot biva. Ne v eksistenci. Tam živi ter biva kot igra. Ne igra v bivanju, tam živi in igra kot eksistira.

Eksistira igro?

To živi.

Živi bivanje?

To igra.

Igra življenje: živi igro: igra življenje. Živi igro: igra življenje: živi igro.

Igra življenje, ker tako živi. Živi igro, saj tako igra. Igre ne igra, marveč živi. Tako igra, ker tako živi.

Življenje?

Da, tako igra.

Igro?

Da, tako živi.

Najboljši igralec nikoli ne igra. Tako živi.

Kot igralec?

Živi kot igralec, saj tega ne igra. Je najboljši igralec, ker tako živi.

Kdo najbolje živi?

Igralec.

Tega ne igra, ampak živi.

Igralec ne živi, marveč igra.

Kaj?

Življenje.

Kaj živi igralec?

Igro, saj ne igra.

Igralec ne igra?

Ne.

Živi – je najboljši igralec.

Najboljši igralec ne živi?

Ne.

Igra.

Kaj igra najboljši igralec?

Ničesar.

»…Ima…« ‘Predmet’.

Tako živi: »…nima…« Temelja.

Temelj je tisti, ‘Predmet’ je ta.

Temelj nima ne kvalitete ne kvantitete, ‘Predmeta’ ni, ker ga ni.

Najboljši igralec ničesar ne igra.

Tako živi.

Ničesar ne živi.

Tako igra.

Igra življenje, ki ga živi, saj ničesar ne živi.

Živi igro, ki jo igra, ker ničesar ne igra.

Kam gre?

Nikamor.

Širi se.

Kam se širi?

Nikamor.

Gre.

Na konec brez konca: na začetek brez začetka.

Na koncu je Temelj, na začetku pa ‘Predmet’.

Tja vodi pot do resnice, ki je resnica sama.

Je neskončna.

Na koncu je začetek, na začetku pa konec.

Temelj je ‘Predmet’.

‘Predmet’ je Temelj.

Je ‘Predmet’ na začetku?

Da.

Tam je Temelj.

Temelj je na koncu?

Da.

Tam je ‘Predmet’.

2        Kaj torej pove dejstvo?

Resničen stavek: obstoječe stanje stvari.

Kaj reče ontološki korelat stavka?

Kar stavek pomeni, ne glede na njegovo resničnostno vrednost.

To pove pred jezikom?

Da.

Kaj reče?

‘Sredi travnika raste lepo drevo.’

Je to dejstvo?

Da.

Kaj je torej stanje stvari?

Pomen stavka.

Ga povem?

Da, rečem.

Tega ne rečem, marveč povem.

Dejstvo povem s tem, da ga rečem?

Stanje stvari rečem tako, da ga povem?

Da.

Če povem dejstvo, rečem stanje stvari.

Če rečem stanje stvari, povem dejstvo.

Če povem resničen stavek, rečem stavek, ki ga ni.

Povem resničen stavek brez besed?

Da, rečem ga z glasnim molkom.

Rečem resničen stavek?

Ne, povem.

Kdaj molčim?

Če nič ne rečem.

Če povem stavek, ki ga ni?

Rečem resničen stavek, ker molčim na glas.

Kaj rečem?

Kar povem: resničen stavek, ki ni resničen, niti neresničen.

Rečem resničen stavek, ki ni neresničen, niti resničen?

Molče povem: ‘Sredi travnika raste lepo drevo.’ ?

Da, to glasno rečem.

Rečem neodvisno od besed?

Da, povem resničen stavek.

Tega ne morem reči, če ne povem.

To povem samo, če rečem.

Kaj povem z resničnim stavkom?

Nič.

Tega ni?

Je.

Povem ga z resničnim stavkom, ker ga rečem.

Rečem nič?

Da, to povem.

Resničen stavek?

Tako rečem.

Resničnega stavka ni?

Je.

Kaj?

Nič, kar povem.

Kaj torej rečem?

Nič.

Resničen stavek?

Da, le da je resničen, ker ne eksistira, niti biva.

Resničen stavek je resničen?

Če ga povem resnično, rečem.

Kaj?

Kar molčim na glas.

Nič?

To povem za res, saj rečem.

Resničen stavek ni za res?

Če ga rečem, da.

Za res?

Da, če ga povem.

Toda samo, če nič ne rečem.

Rečem, kar povem, povem, kar rečem.

Ne smem govoriti, če ne morem govoriti?

Da: na glas, ker moram govoriti.

Kaj?

Kar na glas molčim.

Danes rečem Predmet?

To ‘Povem’.

Danes ‘Predmet’ rečem: to Povem.

Predmet?

‘Predmet’.

‘Predmet’ ?

Predmet.

Povem Temelj?

Rečem ‘Predmet’.

Je ‘Predmet’ Predmet?

Da.

Je Temelj.

Kar povem, to rečem.

Predmet?

Temelj.

Kar rečem to povem.

Temelj?

‘Predmet’.

[ Zakaj »…imam…« ‘Predmet’ ?

Ker nimam temelja.

Zakaj »…ima…« ‘predmet’ ?

Nima ‘Predmeta’ .

Sem se odrekel ‘predmetu’ ?

Da, »…nimam…« Temelja.

Je Temelj ‘Predmet’ ?

Da, ‘Predmeta’ »…nimam…« .

‘Predmet’ je Temelj?

Da, »…imam…« Temelj.

Nimam ‘predmeta’ ?

Da, temelj je ‘predmet’ .

Odrekel se je ‘Predmetu’ ?

Da, nima Temelja.

Je ‘predmet’ temelj?

Da.

Zadnji eksistira?

Da, ‘predmet’ biva.

In vice versa.

Temelja »…nimam…« , saj ne eksistira, ker je?

Da, nimam temelja.

Biva ‘predmet’, saj eksistira temelj?

Da, ‘predmeta’ nimam.

»…Imam…« pa ‘Predmet’, ker je, saj ne biva.

Temelja ni?

Ni niča.

‘Predmeta’ pa ni, ker ga ni.

Tudi Temelj ni nič, saj »ni« ‘Predmet’.

Ta je Temelj, ki ga ni, ker ga ni, saj ni ‘predmet’ .

Ta »je« nič, ker eksistira, saj ga »ni« , ker biva.

»Je« temelj?

Ni Temelj.

‘Predmet’ ni nič, saj ni Temelj, ker ni temelj.

Temelj je ‘Predmet’ , saj ni nič, ker ni »nič«.

Ta eksistira, saj Temelj ni ‘predmet’ .

Ta je »nič« , ker je temelj.

Zadnji biva, saj eksistira ‘predmet’ .

Niča ni, ker ne biva, ‘Predmet’ pa ni Temelj, saj ne eksistira, ker ne biva.

Niča ni, temelj »je« , ‘Predmeta’ ni.

Zadnji je Temelj, saj ni ‘predmet’ , ker ni nič, saj ga ni, ker ga ni.

Ne eksistira ne biva, saj ni temelj.

Niča ni, ker ne eksistira.

Ni ga, saj ne biva.

»Nič« je, ker »biva« (ga »ni« , saj eksistira).

Je, ker eksistira (ni ga, saj »biva«).

Če biva, »eksistira«, če eksistira »biva« .

Eksistenca je bivanje?

»Da«.

Je bivanje eksistenca?

»Ne«.

‘Predmet’ je nič, ker ne biva, saj ne eksistira.

Temelj je nič, ker ne eksistira, saj ne biva.

Kaj dobim, če se odrečem temelju?

Nič, v žepu »…imam…« ‘Predmet’ .

Žep imam?

Da, ker biva, saj nimam »niča«.

Če v žepu »…nimam…« »niča« , se odrečem Temelju?

Da.

Kaj dobim?

Boga.

V tega ne verjamem.

Nimam ga, ker sem veren. ]

{ Je ‘Predmet’ kontrapunkt življenja?

Da.

Njegov protipol, antipod ter pendant je Temelj.

»…Nimaš…« ne ‘Predmeta’ ne Temelja?

»…Imaš…« ‘predmet’. Je Temelj artizem sveta?

Da.

Njegov lirizem je ‘Predmet’.

Je Temelj ‘predmet’ ?

Ne ‘Predmet’ ni temelj.

Če »…nimaš…« ‘predmeta’ si najboljši?

Da, imaš Temelj.

Še boljši si, če »…nimaš…« ‘Predmeta’ ?

Da, imaš temelj.

Če »…imaš…« ‘predmet’, si najboljši: ne moreš biti boljši, ker »…nimaš…« temelja.

Če »…nimaš…« ‘Predmeta’, si najboljši: lahko si še boljši, saj nimaš ‘predmeta’.

Če »…imaš…« temelj si najboljši: ne moreš biti boljši, ker »…nimaš…« ‘predmeta’.

Če »…nimaš…« Temelja, si najboljši: lahko si še boljši, saj nimaš temelja.

‘Predmet’ ni temelj, ampak Temelj.

Tudi temelj ni Temelj, temveč ‘predmet’. Je Temelj enak kot temelj?

Isti da, ne pa enak.

‘Predmet’ je enak kot Temelj, ker je isti kot ‘Predmet’.

Je temelj isti kot ‘Predmet’ ?

Da, če je ‘Predmet’ enak, temelj pa isti.

Temelj je najboljši, če more biti še boljši: je enak, saj je enak in ne isti – je ‘Predmet’, ki je isti ter isti, ne pa enak.

Tudi temelj je najboljši, ker ne more biti boljši: je isti kot ‘predmet’, ki ni isti, marveč enak kot temelj.

Temelj je isti kot isti in je isti, ne pa enak kot ‘predmet’.

Oba sta najboljša: ‘Predmet’ je enak ter enak in ni isti kot temelj, saj je ‘predmet’ enak kot temelj, ta pa isti kot ‘predmet’.

Koliko tehta svet?

Kot njegov pendant, antipod ter protipol?

Da.

Kontrapunkt življenja je Temelj?

Da, ‘predmet’.

Je ‘Predmet’ antipod in protipol ter pendant življenja?

Da, kontrapunkt sveta je temelj.

Sem svoboden, če ne smem v kavarno?

Da, artizem sveta je Temelj. Je temelj kavarne ‘predmet’ ?

Da, če je ‘Predmet’ sveta Temelj.

In vice versa.

Tedaj je artizem kavarne temelj, lirizem sveta pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem sveta pa Temelj.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem sveta pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem sveta pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem sveta Temelj, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem sveta ‘Predmet’, artizem kavarne pa temelj. Takrat je artizem sveta ‘Predmet’, lirizem kavarne pa temelj. Tedaj je lirizem sveta Temelj, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Tedaj je artizem kavarne temelj, lirizem sveta pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem sveta pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem sveta pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem sveta pa Temelj.

Takrat je artizem sveta Temelj, lirizem kavarne pa temelj . Tedaj je lirizem sveta ‘Predmet’, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem sveta ‘Predmet’, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem sveta Temelj, artizem kavarne pa temelj .

Takrat je artizem življenja ‘Predmet’, lirizem kavarne pa temelj. Tedaj je lirizem življenja Temelj, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem kavarne temelj, lirizem življenja pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem življenja pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem življenja pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem življenja pa Temelj.

Takrat je artizem življenja Temelj, lirizem kavarne pa temelj . Tedaj je lirizem življenja ‘Predmet’, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem življenja ‘Predmet’, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem življenja Temelj, artizem kavarne pa temelj .

Takrat je artizem kavarne temelj, lirizem življenja pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem življenja pa Temelj.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem življenja pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem življenja pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem življenja Temelj, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem življenja ‘Predmet’, artizem kavarne pa temelj.

Artizem sveta je Temelj. Lirizem življenja je ‘predmet’. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’. Lirizem sveta je temelj. Artizmem življenja je Temelj.

Artizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Lirizem sveta je temelj. Artizem življenja je Temelj. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’.

Lirizem življenja je Temelj. Artize sveta je ‘predmet’. Lirizem življenja je ‘predmet’. Artizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Artizmem sveta je Temelj.

Lirizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Lirizem sveta je temelj. Artizem življenja je Temelj. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’.

Sem torej svoboden, če ne smem v kavarno?

Da, »…nimam…« Temelja.

Sem svoboden, če iz kavarne ne morem?

Da, nimam ‘Predmeta’.

Svoboden sem, saj ne smem, ker ne maram temelja.

‘Predmet’ ni temelj, Temelj ni ‘predmet’.

Svoboden sem, saj ne smem, ker ne maram ‘predmeta’.

Ne smem biti svoboden, saj ne morem?

Ne morem biti svoboden, ker ne smem?

Da.

Z ali na ščitu, saj sem svoboden.

Nimam temelja, »…imam…« ‘Predmet’. »…Nimam…« Temelja, imam ‘predmet’. }

                               Damjan Ograjenšek, filozof

    

Zenon in ‘Predmet’ Je danes mogoče, da pridejo fiziki do končnega števila delcev? Gre delitev v neskončnost? Se nikoli ne konča? Kaj pravijo pitagorejci? V nekem času se skuša pitagorejska šola prilagoditi Empedoklovim dognanjem. Zaradi njenega matematičnega stališča pa nastanejo težave. Predložijo kompromis, ki postavi temelje matematični teoriji o sestavi snovi. Elementi so sestavljeni iz delcev, ki imajo obliko navadnih trdnih teles. Dalje razvije teorijo Platon (Timai). Zdi pa se, da kasnejši pitagorejci besedo element skujejo sami. Da bi ovrgli Parmenidovo kritiko, materialisti dotlej niso bili povsem uspešni. Zgolj množenje temeljnih substanc ne privede do cilja. O tem govori vrsta dokazov Parmenidovih pristašev. Med njimi se najbolj odlikuje Zenon (okoli 490 pred našim štetjem). Dokazati skuša, da se eleatski nauk precej slabo ujema z zdravo pametjo, da pa so teorije, ki ga skušajo izpodriniti, še slabše. Parmenida ne brani neposredno, pač pa napade opozicijo na njenih tleh. Začne z nasprotnikovo domnevo, nato pa pokaže (z deduktivnim izvajanjem), da zajema nemogoče sklepe. Takšen argument je podoben argumentu reductio ad absurdum. Običajno namreč dokazujemo, da je sklep napačen, saj je napačna ena od premis. Nasprotno pa Zenon pokaže, da lahko iz neke domneve izvajamo dva nasprotujoča si sklepa, ki nista le dejansko neveljavna, marveč na sebi nemogoča. Njegovi argumenti so v splošnem napad na pitagorejsko pojmovanje enote. Meni, da pojem enote ni zadostno utemeljen. Vse, kar je, mora namreč imeti neko velikost. Če ne, ne more obstajati. Isto velja za vsak del. To pa enkrat za vselej. S tem uvede neskončno deljivost: ne moremo reči, da je nek del najmanjši. Če je reči veliko, so majhne in velike. Celo tako majhne so, da so sploh brez obsega – iz neskončne deljivosti izhaja, da so torej enote brez velikosti (število delov je neskončno). Zato je nima niti katerakoli njihova vsota. Hkrati morajo imeti vse enote neko velikost ter so zato neskončno velike. [ Iz neskončne deljivosti pri Zenonu ne sledi, da so enote brez velikosti, ampak le to, da ni najmanjšega dela, ker gre delitev v neskončnost. Prav zato tudi ni neskončno velike enote: dele pridajamo brez konca. Pa kdaj vendar pridem do konca neskončnosti? Lahko eksistiram tako, da bivam brez konca? Lahko bivam v neskončnost, saj se eksistenca sploh ne konča? V nebesih? Nisem marksist, v Boga ne verjamem, ker ga nimam. Zato tudi nisem na primer kristjan, saj nisem religiozen. Za razliko od obeh sem veren. Se končam? Da, ker sem večen. Bom umrl? Da, nisem smrten. Kaj je na začetku in na koncu neskončne poti do resnice? Danes Temelj, ki je ‘Predmet’. Nič, ki ga ni, saj ne biva ne eksistira. Njegova resnica? Nima biti: nič brez biti je bit brez niča. Kaj pa v eksistenci? Tam niča ni, ker biva. Bit pa je? Da, je eksistenca. Biti ni? Ne, je bivanje. Če biti ni, eksistira bivajoče. Če eksistirajočega ni, biva bit. Biti ni, saj eksistira. Eksistira bit, ker ne biva. Biva, saj ne eksistira; eksistira, ker ne biva. Bit torej je. Je nič v eksistenci, saj biva. Je brez niča? Eksistira. Bit biva, ker je nič. Nič eksistira, saj je bit. Ter vice versa. Zato tudi Bog. Je marksist danes kapitalist? Da: religiozen je, ker v Boga ne verjame. Kristjan ni marksist. Ima Boga? Da, kot marksist: »…ima…« temelj, tako je ‘opredmeten’. Prav tako kristjan: tako je ‘utemeljen’, da »…nima…« ‘predmeta’. Prvi je ‘predmet’, ta pa temelj. Marksist biva, kristjan eksistira – in obratno. Je ‘predmet’ ‘temelj’ ? Da: marksist »je« kristjan. Ta je ‘marksist’ ? Da; temelj »ni« ‘predmet’. Kristjan ter marksist potujeta v neskončnost: drugi k Bogu, prvi v nebesa. Bog eksistira? Da, marksist biva. Kristjan biva? Ima Boga, saj »je« marksist. Meja je, ker ni prestopna. Je ‘Predmet’ onstran meje? Da, tam je Temelj. Meje ni? Je, saj ne eksistira. Je prehodna, ker ne biva. Onstran je ‘Predmet’, ki ni Temelj. Na drugi strani je Temelj, ki je ‘Predmet’. Meja med temeljem in ‘predmetom’ je meja, ki ne eksistira ne biva med ‘Predmetom’ ter Temeljem. Druga je prestopna, prva ni prehodna. Kam vodi prva? V nebesa. Marksist potuje brez konca: v Boga ne verjame. Je kristjan nesmrten? Ni marksist, ki ve za smrt in vanjo ne verjame. Je to mogoče? Da, saj je ‘Predmet’. Kako naj bom brez Temelja, če nimam konca? Tudi začetka nimam, ker sem ‘Utemeljen’. Introspekcija? Kam letijo zvezde? Znanstvenik se moti, saj nima prav. Prav ima filozof? Da, tako se je zmotil. ] Po mnenju Russella se torej Pitagorova teorija števil v geometriji ne obnese. Koliko enot vsebuje črta? Pitagora ve. Po nauku o neskončni deljivosti se teorija enot takoj zruši. Se zruši? Ne. Le, da Pitagora ne ve, da za število enot, ki so v črti, ne ve. Zenonova teorija o neskončni deljivosti ni pravilna. Delim v neskončnost brez konca ter začetka. Kam torej vodi diahroni premik? Nikamor. Tam je ‘Predmet’. Neskončnost se ne konča? Ne. Tam je Temelj. Se Pitagora moti? Namesto Russella, ki zanika, pritrjujem. Ni res, da njegova teorija ni združljiva z naukom o neskončni deljivosti. Sta združljiva, le da nisem metafizik kot Russell, temveč filozof. Obe teoriji sta združljivi, saj sem veren človek, ne pa religiozen znanstvenik. Russell je religiozen človek: ni veren znanstvenik. Je religiozen človek lahko filozof, ki ni metafizik? Verjame v absurd. Ne more biti veren znanstvenik. Ta ni religiozen človek. Veren znanstvenik je lahko le veren človek. Samo ta verjame v paradoks, ker ne more biti metafizik. Zakaj ne? Ima Prihodnost. Metafizik ima Bodočnost? Da, na svobodo je obsojen. Z drugo besedo: enote in neskončna deljivost se ne izključujeta, če se odrečem ‘predmetu’. Kaj mi ostane? Ničesar. ‘Predmet’ ni lahek, je pa pravilen. Res? Ne vem, tako verjamem. Kaj imam v žepu, če dam vanj ‘Predmet’ ? Nič. Le, da imam toliko dela, da nisem obsojen, saj ne smem v kavarno. Sem svoboden? »…Imam…« Temelj. Je ta ‘Predmet’ ? Da, tega »…nimam…« .Damjan Ograjenšek, filozof

Mislim, torej sem.

Mislim, torej sem. Metafizik je svoboden? Ni tako obsojen. Ustvari ga Bog; njegovo idejo ima Descartes. Tudi Bog se spomni metafizika; Descartes ustvari Boga. Metafizik je svoboden; ni neodvisen od Boga. Ta je odvisen od Descartesa. Spomni se ga metafizik. Je svoboden? Da. Skrit je v nebesih. Se metafizik zakrije v Franciji? Ne. Ne priprejo ga v Holandiji. Thomas More je zaprt? Ne prizna ločitve Henrika. Vrne se k ženi in k otrokom? Podpiše? Ni obsojen na svobodo. Sem svoboden? Stanujem v Utopiji, v deželi, ki je ni. Tam je ‘Predmet’. Diahroni premik Glej! tam doli, daleč, daleč, več ko tristo ur hoda, tam deželica je mala, notri tam sem jaz doma! Josip Stritar Pri dveh različnih kotih vidim ob isti povečavi en sam predmet: pred manjšim vidnim poljem je enak, ob večjem vidnem kotu pa je isti. Prvi objekt je večji, drugi predmet je manjši. Pri enaki in isti povečavi vidim samo en objekt, če sta vidna kota ista ter enaka. Večji predmet je isto velik kakor manjši objekt. Manjši objekt je enako velik kakor večji predmet. Objekt je en sam, ker je večji predmet manjši objekt, manjši objekt pa večji predmet . Manjši predmet je večji, saj ni manjši objekt, kakor večji predmet. Večji objekt je manjši, ker ni večji predmet, kakor manjši objekt. Sta predmeta dva? Ne. En je manjši, saj je večji, drug je večji, ker je manjši. Sta objekta relativna? Da. Vidim samo enega. Ta je subjektivno relativen.1 Einstein pozna objektivno relativnost. Nisem drug po vrnitvi iz vesolja (približam se hitrosti svetlobe in se v nekem času vrnem)? Sem isti kot enak, saj nisem drug. Enak sem, ker sem isti, saj sem drug. Subjektivno sem enak ter isti: nisem drug. Sem objektivno drug, ker sem enak, saj sem objektivno isti, ker sem drug. Sem drugačen objektivno isti? Da. Objektivno sem enak drugačen. Potujem subjektivno deset let? Da, objektivno, s stališča Zemlje, recimo dvajset. Sem pijan? Ne. Na Zemlji sem star subjektivno trideset; isto stari drugi objektivno štirideset let. Drugi je ostal doma. (Subjektivno sem isti in enak. Objektivno sem enak ter isti. Subjektivno nisem drug: sem enak in isti. Drug sem objektivno: sem isti ter enak. Subjektivno nisem drug: star sem isto kot enako – subjektivno in objektivno. Drug sem objektivno: subjektivno sem isti ter objektivno enak, ker sem objektivno enak in subjektivno isti. Star sem subjektivno isto, saj sem objektivno mlajši. Subjektivno? Objektivno kot subjektivno. Objektivno sem star enako: subjektivno kot objektivno. Koliko? Isto kot enako. Toliko kot prej, le da sem mlajši. Kot isto stari prijatelj, ki je ostal na Zemlji? Da. Ta je starejši.)2 Je relativnost umevna stvarno? Sama na sebi ontološko? Vidim se manjšega, saj sem večji? Za koliko? Za toliko, da se vidim manjšega. Vidim dva? Da. Samega sebe, ki sem večji, ker sem manjši, in sebe samega, ki sem manjši, saj sem večji. Vrnem se subjektivno isti, ker sem objektivno drug? Potujem objektivno drug? Da. Vrnem se subjektivno enak. Sem subjektivno eden, saj sem objektivno dva. Ko se vrnem, sem subjektivno mlajši, kakor objektivno drug. Drug sem objektivno starejši, ker sem subjektivno isti. Isti sem kot prej, saj sva dva. Sem poslej enak? Da. Star sem isto, ker sem drug. Zgornje je dejansko jasno. Vem za smrt dejansko, saj vanjo ne verjamem? Bom kdaj umrl? Da, nikoli. Ne verjamem, da umrem. V življenju bežim pred smrtjo: dejansko pridem v grob, ker to vem. Tragedija? Bežim tako, da pridem v smrt? Je to najkrajša pot, ki zanjo vem, saj ne verjamem v smrt? Ironija? Kako bom jedel kruh brez glave? Ne bom umrl? Da. Ne verjamem. Verjamem v absurd? Sem religiozen kot marksist, morda kristjan? Če verjamem v paradoks, sem veren. Nisem religiozen ateist, niti teist. Ta verjameta v resnično realnost, ki objektivno ni odvisna od zavesti. Verjameta v absurd: ne verjameta v smrt, ker zanjo vesta. Je Parmenid politik? Ne. Je metafizik: svoj spev napiše v verzih, saj ni umetnik – je pravi umetnik. Verjame v absurd, ker ni politik. (Pravi umetnik je religiozen, ker ni politik. Pravi politik ni umetnik, saj je religiozen. Umetnik je politik, ta pa umetnik.) Misliti je isto, kakor biti. Eno biva, saj drugo eksistira. Drugo biva, ker eno eksistira. Drugo se definira, saj negira eno, ki biva, ker drugo eksistira. Eno eksistira, saj negira drugo, ki biva, ker se eno definira. Nista ločljiva, saj sta nerazločljiva. Tako tesno sta objeta. Je Descartes umetnik? Ne. Je znanstvenik: je religiozen človek. Je metafizik, ker ni politik. Mislim, torej sem. Bivam, saj sem. Mislim, torej bivam. Misel ter bit sta isto, bit in misel sta eno. Tako tesno sta objeta. Eno biva kot drugo, ki eksistira. Drugo biva kot eno, ki eksistira. Kot pri Parmenidu: sta nerazločljiva, ker nista ločljiva. Tako tesno sta objeta, da sta dvožariščna, saj sta razcepljena. Eno biva, ker drugo eksistira. To biva, saj ono eksistira. Žarišče biva, ker žarišče eksistira. Dve sta. Tako sta razcepljeni. Bivanje žari, saj eksistira. Tudi eksistenca žari, ker biva. Sta v razcepu dve žarišči? Da, tako žari. Descartes: nekatere stvari, katerih ideje so v meni, bivajo zunaj mene? Da eksistirajo v meni v obliki idej, ni dvoma. Tudi ni dvoma, da se ideje, kot zadeve mišljenja, ne razlikujejo med seboj. V tem smislu so intencionalni objekti. Z vidika mišljenja so tisto mišljeno. V korelaciji med mišljenjem ter mišljenim, na izhodišču katere sem sam (noesis), so si ideje med seboj enake. Ne razlikujejo se med seboj. Razlikujejo se kot noeme. Tu niso izraz enega in istega ega, mojega lastnega jaza. Re-prezentirajo, pred-stavljajo, različne stvari ter jih tako zastopajo (ne gre za prezentiranje kot takšno). Pred menoj, zame, za mojo misel kot zavest? Zaradi te (takšne) narave idej je zavest vselej zavest o nečem. Toda neposredno le o idejah kot intencionalnih objektih, ne pa o stvareh zunaj zavesti? Se ta nanje nanaša posredno, prek idej? Realno za metafizika ni dejansko, temveč možno. Objektivno je zanj predstavljeno, ne pa dejansko. Pred-stavljeno je pred-metno: kar je postavljeno, vrženo predme. V moji zavesti (glede na moje zavedanje in samozavedanje), ne v svetu v danes običajnem smislu. Objektivna realnost torej ni realnost stvari iz zunanjega sveta. Je realnost ideje kot nečesa predstav(lje)nega. Objektivnost objektivne realnosti ni objektivnost dejanskosti (neodvisne od zavesti), temveč intencionalnega objekta kot predmeta znotraj korelacije cogito-cogitatum (noesis-noema). Descartes razlikuje: 1. Stvari, ki bivajo zunaj mene, ter ideje, ki eksistirajo v meni. 2. Ideje med seboj: a) Tiste, ki se ne nanašajo na stvari zunaj mene. b) Ideje, ki se na te stvari nanašajo (kot ideje teh stvari). Kar re-prezentira zunanje stvari, so vendarle ideje. So misli kot predmeti mišljenja. Stvari ne reprezentira moje mišljenje kot takšno (jaz sam kot čisti subjekt, ločen od idej)? Ločen od idej, ki se razlikujejo glede tega, kar reprezentirajo. Ideja ni le idea: vselej je že ideatum. Je dvožariščna: ne razlikuje se od drugih idej kot intenca, marveč kot predstavnica in/ali zastopnica stvari. Je pri metafiziku tranzitivna? Je meja med ideo ter ideatumom prestopna? Je prehodna meja med ideo kot zastopnico in stvarjo, med intencionalnim predmetom ter noemo, med cogitom in cogitatumom? Descartes kdaj prestopi mejo med žariščema? Biva ter eksistira, tako žari. Žarišče je eno, saj biva. Eksistira, ker je eno. V razcepu sta dve žarišči. Metafizik ni razcepljen? Ne, saj žari. Žarišče je eno? Da. Descartes eksistira, ker biva, in biva, saj eksistira: žarišči sta dve. Metafizik ni razcepljen, ker žari. Žarišče je eno, saj je razcepljeno. Imam še katero objektivnost, mimo objektivnosti idej? Objektivne ideje so realne. Najbolj realna ideja je najbolj objektivna – ter obratno. Pri Descartesu je to ideja Boga. Ta je odvisen od filozofa? Je njegov vzrok kot stvarnik, ker ga presega. S svojega stališča (drugega nima) Descartes kratko in malo je: ustvari ga Bog. Težava je tale. Bog ustvari metafizika, skupaj z njegovo Idejo. Je njegov vzrok. Descartes ga kratko ter malo ima. Bog ni odvisen od metafizika? Ustvari ga tako, da Descartes misli in je. Biva ter eksistira in ima ideje. Tudi idejo Boga. Ustvarjen je tako, da Bog kratko ter malo je. Odvisen je od metafizika, saj ga Descartes »ima«. Je vzrok metafizika, ker ni odvisen od Descartesa (ni odvisen od metafizika, saj je vzrok Descartesa). Bog torej ni odvisen od metafizika: kot Bog ga mora ustvariti. Tako, da ga Descartes mora imeti kot svojo Idejo. Druge realnosti metafizik/Descartes pravzaprav nima, ker ga mora imeti od njega odvisni Bog. Bog kratko in malo je, saj biva metafizik. Tudi Descartes kratko ter malo je, ker eksistira Bog. Metafizik ni odvisen od Boga, saj ga Bog ima. Tudi Descartes ima neodvisnega Boga. Boga ni brez Descartesa? Je, ker ga mora ustvariti. Metafizik je brez Boga? Ne, saj ga mora imeti. Mora ga imeti, ker mora imeti njegovo Idejo. Te se spomni? Da. Ustvari jo Bog. Descartes se spomni, saj ustvari Boga? Misli, torej je. Biva, ker ima ideje. Se spomni, da je? Eksistira, saj ustvari ideje? Da. Bog ga »ima«. Ima Bog idejo metafizika? Te se spomni, ker jo ustvari? To ustvari, saj se jo spomni? Da, ker ga »ima« Descartes. To tudi mora; tako ga ustvari Bog. Mora ga ustvariti; tako ga »ima« metafizik. Ni Bog pred Descartesom? Ne. Metafizik ga »ima« a priori, saj Bog biva ter eksistira in je večen. Descartes je v času, Bog pa ni. Je njegov logični vzrok? Da, v času metafizika. Bog nima časa? Ne. Descartesa ustvari tako, da ima čas metafizik: Descartes se spomni Boga v vsem času metafizika, ta pa ustvari Boga v vsem času Descartesa. Boga v času ni. Ustvari čas, ker se spomni metafizika. Ta se spomni Descartesa, ki ustvari Boga. V času? Da, spomni se ga a priori. Metafizika ustvari a posteriori. Tudi ta ustvari Boga a priori. Descartesa se spomni a posteriori. To tudi mora, saj je svoboden, ker misli, saj je. »Ima« ga Bog. Tudi ta ni odvisen. Ustvari čas, ker se ga a priori spomni metafizik. Bog torej ima Descartesa, saj ga »ima« metafizik. Descartes ima Boga, ker ga »ima« Bog. Je metafizik svoboden? Da, »nima« Descartesa. Tudi ta »ima« metafizika. Bog kratko ter malo je. Je? »Je«. Descartes je metafizik, ta ni Descartes; metafizik ni Descartes, ta je metafizik. Descartes biva kot metafizik, ki eksistira kot Descartes; metafizik biva kot »Descartes«, ki eksistira, saj »eksistira«. Ne biva? Da, »biva«. »Eksistira« kot metafizik, ki biva kot »metafizik«. Ni čudno, da se mora svobodni metafizik/Descartes (svobodni Descartes/metafizik) skriti v najbolj demokratični deželi svojega časa. Pred Bogom? Ne, pred ljudmi. Te ustvari Bog. Kako? Z neskončno svobodo. Metafizik je neskončno svoboden? Da, ker ni Bog. Bog ni Descartes, saj je neskončno svoboden. Kam se torej skrije Bog pred metafizikom? V nebesa? Tam ga Descartes a priori pozna, ker je svoboden. Tudi Bog je svoboden: ustvari metafizika na Nizozemskem tako, da se ga a priori spomni Descartes. Bog je večen: skrije se onstran časa. Odvisen je od metafizika. Descartes mora umreti v času, saj ga mora za večno ustvariti Bog. Je metafizik večen? Da, Descartes živi samo enkrat. Descartes se torej skrije pred ljudmi v Holandiji, Bog pa pred metafizikom v nebesa. Tam ga Descartes pozna, ker ni spoznaven: od njega je odvisen metafizik. Tudi Descartes »ima« Boga: znan je Bogu, saj ga Bog ne pozna. Vsi lasje metafizika so prešteti? Da, Descartes ustvari Boga a priori. Kako se ga Bog torej spomni? Tako, da se ga v času spomni metafizik. Kaj mi danes napiše Bog? Da Descartes prestopi neprehodno mejo tako, da nikoli ne pride do metafizika, ker je svoboden metafizik: da metafizik preide neprestopno mejo tako, da nikoli ne pride do Descartesa, saj je svoboden Descartes. Metafizik je svoboden, ker je »Descartes«, ta je svoboden, saj je »svoboden«. To verjamem? Da, ker sem veren. Nimam Boga. Se filozofija konča z Martinom Heideggrom, ki se vpraša po smislu biti iz same filozofije, govoreč na njej imanenten način? Svojo misel ima izrecno za mišljenje biti. Naravnano je zgolj in samo na bit? Da. Zato se filozofija za misleca biti tudi ‘konča’: zadnji filozofira izključno o biti. Se pri njem mišljenje ter bit, ki sta pri Parmenidu in pri Descartesu vpeta v neločljivo, žal tudi nerazločljivo dvojico, združita v najtesnejšem objemu? Parmenid ne more misliti, če ga ni. Descartes misli, torej biva. Parmenid misli, saj eksistira; biva, ker misli. Je Parmenid brez zavesti? Ne, saj misli. Če nima zavesti, ne eksistira. Njegova zavest je njegov svet, njegov svet je njegova zavest. Se zanj svet imenuje Parmenid? Da. Se Parmenid imenuje svet? Isti da, ne pa enak. Da, enak, ne pa isti. Tudi Descartes misli, ker je. Biva, saj misli. Misli, ker je, ali je, saj misli? Je misel vzrok njegovi eksistenci ali je misel posledica njegovega bivanja? Je metafizik misel, ki eksistira, ali je bivanje, ki misli, Descartes? Metafizik biva kot Descartes, ki misli kot metafizik, Descartes eksistira kot metafizik, ki misli kot Descartes? Je bivanje metafizik, ki misli kot Descartes, je Descartes, ki misli kot metafizik, eksistenca? Je misel Descartesa bivanje metafizika? Je eksistenca Descartesa misel metafizika? Če misli Descartes, biva metafizik? Če misli metafizik, Descartes eksistira? Metafizik je Descartes, Descartes je metafizik. Sta neločljiva. Kako naj Descartes misli, če metafizik ne biva? Tudi metafizik misli, ker eksistira Descartes. Je Descartes matematik, saj biva metafizik? Da. Matematik je metafizik, ker eksistira Descartes. Je matematikov svet metafizikov ali Descartesov? Matematik biva kot metafizik, če eksistira kot Descartes. Tudi Descartes je matematik: misli kot metafizik. Metafizik misli kot matematik, saj je Descartes? Da. Zadnji je matematik, ta pa metafizik. Matematik Descartes je metafizik, metafizik Descartes je matematik. Če biva matematik, metafizik misli, da eksistira kot Descartes. Ta misli, da biva kot metafizik, ker eksistira matematik. Je matematik Descartes? Da, je isti. Descartes je enak metafiziku? Da, isti je kot matematik. Matematik je isti, saj je enak? Da, isti matematik je enak, ker je isti. Metafizik je matematik? Da, je enak. Metafizik ni isti kot Descartes? Ne, matematik je enak, saj je isti. Enak metafizik je isti, ker je enak. Ni enak Descartesu, saj je isti. Ta je metafiziku enak, ker ni isti. Sta neločljiva dvojica. Svet Descartesa je enak metafizikovemu, svet tega pa je isti kot pri Descartesu. Ter vice versa. Oba sta matematika: eden isti, drugi enak. Sta nerazločljiva? Ne. Nista ista, saj nista enaka. Nista enaka, ker nista ista. Nista ločljiva, sta razločljiva. Enaka sta, saj sta ista, ista pa, ker sta enaka. Svet je pri metafiziku isti kot pri Descartesu, pri tem pa enak kot pri prvem. In vice versa. Kako naj ločim razločljivega metafizika od enako razločljivega Descartesa, če je isti? Je razločljivi Descartes isti kot razločljivi metafizik? Da. Ne morem ju ločiti, saj sta enaka. Je svet Descartesa enak kot pri Heideggru? Da, če je metafizikov svet isti kot pri mislecu biti. Je metafizik Descartes? Da, mislec biti je Heidegger. Ista sta kot Parmenid. Ta je obema enak. Metafizik je isti kot metafizik, ki je enak metafiziku? Metafizik je enak metafiziku, ki je isti kot metafizik? Parmenid je enak Heideggru. Descartes je enak Parmenidu. Heidegger je isti kot Descartes. Parmenid je enak Heideggru, ki je isti kot Descartes: ta je enak Parmenidu. Descartes je enak Parmenidu. Descartes je isti kot Heidegger. Heidegger je enak Parmeidu. Descartes je enak Parmenidu, ker je isti kot Heidegger, ki je enak Parmeidu. Descartes je isti kot Heidegger, saj je Parmenidu enak. Je Heidegger? Da, enak. Ta je isti kot Parmenid, Descartes pa enak. Descartes je enak kot Parmenid, ker ni enak kot Heidegger, temveč isti. Je Parmenid? Ne, je isti. Je enak, saj je isti. Isti je, ker je Parmenidu enak, enak pa, saj je isti kot Heidegger. Metafizik je torej enak, ker je isti, isti pa, saj je enak. To velja tudi za Parmenida. Isto za Heideggra? Da, enako. Enako? Ne, isto. Za Heideggra ne velja enako, marveč isto; ne velja isto, temveč enako. Isto za Descartesa? Da, ker je enak kot Parmenid, ki je tak kot Heidegger, saj je isti. Isti Descartes je isti kot Heidegger, ker je Parmenidu enak. Enak Parmenid je isti kot Descartes, saj je ta isti kot Heidegger. Za Parmenida enako? Da, isto. Za Parmenida velja enako, ker ne velja isto; velja isto, saj ne velja enako. Vsi žive v svetu. Vsakdo v istem, ker so vsi enaki. Vsakdo v enakem, saj so vsi isti. Svet je Parmenidov svet? Da, isti je kot pri Descartesu ter enak kot pri Heideggru. Je svet Descartesov? Da, Heideggrov, ki je isti. Heideggrov? Ne, enak. Kako naj ločim nerazločljivega Descartesa od nerazločljivega Parmenida, če se nerazločljivi Heidegger vpraša po smislu biti? Kaj se vpraša neločljivi Descartes, ki je enak kot nerazločljivi Heidegger, ki je isti kot ločljivi Parmenid, ki ga ne morem razločiti? Po svetu? Da, po svojem. Tudi Parmenid. Tudi Heidegger. Vse razločim, ker niso ločljivi; niso razločni, saj so ločljivi. Razločim jih od sveta, ker so vsi isti. Vsi so enaki, saj jih ločim od sveta. Heidegger se vpraša po smislu Parmenida, ki se vpraša po smislu Descartesa. Se drugi vpraša po smislu prvega? Da. Ni ločljiv od Descartesa, ki je razločljiv od Heideggra. Ta je nerazločljiv od drugega? Ne, ker se loči od prvega. Se kdo vpraša po svetu? Vsi po svojem: Parmenid po Descartesovem, ta po Heideggrovem; Heidegger po svojem, saj je isti kot Descartes, ta pa enak kot Parmenid . . . Po katerem svetu se vprašam sam? Po svojem? Po ‘Predmetovem’, ker ne gre zame. Gre za njegov svet, saj »sem« ‘Predmet’, ker ga »…nimam…« . Se filozofija konča s Heglom? Zanj da. Ne pa svet. Hegel živi v svoji mrtvi metafiziki. Je mrtev v svetu, kjer živi njegova metafizika. Tudi Heidegger spregovori na koncu filozofije o njenem koncu. Kaj imanentno pravi? Kar reče. Reče, kar pravi? Da, pravi, kar reče. Kam potuje na koncu? V neskončnost. Filozofija se ne konča. ‘Razen’ s ‘Predmetom’, le da ga Kant nima. (Metafizikov pojav v času in v prostoru ter njegov predmet v času sta intencionalni objekt, ker eksistira in biva ‘stvar (sama) na sebi’. Kaj je človek? Kant upa, da predmet v notranjem čutu ter pojav v zunanjem očistil čutnosti in tako spozna neznano ‘stvar’ (zna nespoznano ‘stvar’). Da njegov intencionalni predmet postane objekt ter pojav zunaj časa in prostora. S tem doseže ‘stvar (samo) na sebi’. Doseže temelj, kar je sam. Tega nikoli ne stori: metafizik »…ima…« ‘predmet’. Kantova zavest je intencionalna; s tem, da vrže predse intencionalni pred-met, doseže temelj. Metafizik potuje v neskončnost. Nikoli ne pride do Kanta, čeprav neprestano prestopa mejo. Tudi Kant stalno prehaja mejo. Nikoli ne pride na konec neskončnosti, kjer je metafizik. Meja, ki je, ni prestopna. V tem je Kantov/metafizikov diahroni premik. Zdi se mu, da logika stoji: potuje brez konca. Se tega zaveda? Ne, marveč ve. To ve, saj se tega ne zaveda. Nikoli ne združi zavesti tostran ter nezavednega onstran meje. Od tod motiv. Zato »je«. Biva in eksistira ter je dvožariščen in razcepljen na pojav v času ter v prostoru in na predmet v času. Je ironija v tragediji, tragedija v ironiji, da čisti svoj inteligibilni predmet čutnosti? Ta je ontološko čist. Neontološko je zunaj časa, ker je v vsem času. Je to tragedija? Ni ironija. Ironija? Ni tragedija. Znanstveni metafizik ter metafizik zavesti je prvi Kopernik v filozofiji. Je religiozen tako, da je edini religiozni znanstvenik, ki »…nima…« ‘predmeta’. Je religiozen človek, ki je religiozni znanstvenik, saj je kot znanstvenik človek. Je edini astronom v zavesti 18. stoletja. Kot takšen torej žari v zgodovini filozofije. Čisti se čutnosti, ker je dvožariščen. Kot astronom vidi eno žarišče; njegova svetloba ga ne doseže. ‘Stvar’ mu je znana, saj je nikoli ne prime. Zanj ni spoznavna. Je večni stružnik z norim pogledom v sedmih očeh? Tri korake naprej, dva v stran; dva koraka naprej, tri vstran: čez mejo v neskončnost. Ga nori stvarnik postavi na čelo njegove lobanje? Ostruži jo zame . . . Ne. Je korak v diahronem premiku na poti k ‘Predmetu’, ki je na koncu neskončnosti. Na začetku je Temelj. Meja, ki je resnica sama, ker je pot do nje neskončna, je prestopna. Na eni strani je Kant, na drugi metafizik. Med njima ni meje. Sta neskončna? Da. Nista ne pojav ne predmet. Sem izračunal veliki pok? Da. To ni mogoče: opravka imam z neskončnimi veličinami. Zadnjega člena »»ne vidim«« ; dotaknem se ga s svetlobo. Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’. In vice versa. Čudež? Ne, saj sem veren.)3 Tudi sam »…ne…« . Po čem se torej sprašujem? Po svetu. »…Nimam…« ga, saj »…imam…« ‘Predmet’. Ta je Temelj sveta? Da. ‘Predmet’ sveta je Temelj. Bivajoče torej je, ker ima bit. Bit je, saj biva bivajoče. Bit je bivajočost bivajočega. Če je bivajočost, je bivajoče. Če je bivajoče, je bit. Bit »nosi« bivajoče, to bit. Heideggrove biti kot bitnosti torej ni, je pa bivajoče. Če je bit, ni bivajočega. Bit je ista kot bivajoče, ki je enako kot bit. Bit je enaka kot bivajoče, to je isto kot bit. Sta enaka in ista, ista ter enaka. Bit eksistira, ker bivajoče biva, saj ni njegova posledica. To eksistira zaradi bivanja njegove bivajočosti, ki ni njegov vzrok. Bit je, ker je ni. Tudi bivajočega ni, saj je. Sta razločljiva, ne pa ločljiva. Lahko ju ločim, ne pa razločim. Kako naj ločim vzrok od posledice, če nimam nobene posledice? Posledica vzroka je, ker nimam nobenega vzroka. Vzrok »nosi« posledico tako, da je brez posledice. Ta je brez vzroka, saj ga »nosi«. Eden eksistira, druga biva. Ena eksistira, drugi biva. Lahko ju ločim, ne pa razločim. Lahko ju razločim, ne pa ločim. Vzrok je posledica, ker nima posledice. Ta nima vzroka, saj je posledica. Posledica česa? Ničesar. Tudi vzroka ni, če ni vzrok ničesar. »Nosi« se, ker je posledica. Tudi ta je vzrok, saj se »nosi«. Posledice ni, ker se »nosi«. Ni vzrok same sebe: je vzrok vzroka, ki nima nobene posledice, saj se »nosi«. Tudi vzrok ni svoja lastna posledica: je posledica posledice, ki nima nobenega vzroka, ker se »nosi«. Posledica »nosi« samo sebe kot vzrok. Ta »nosi« posledico kot posledica. Posledice ne morem ločiti od posledice, saj je vzrok, ki nima nobene posledice. Je ta zaradi posledice? Ne. Vzrok je nerazločljiv. Ločim ga od posledice, ker je posledica. Ni njen vzrok? Ne. Posledica biva tako, da nima nobenega vzroka. Ta eksistira brez vsake posledice. Sta razločna, ne pa ločljiva. Če ju ločim, ju ne razločim. (Spremenljivka ni prazna: v njej ni ničesar.) Kakšno magnitudo imata? Raven Heideggrove ontološke diference. Ta je enak Parmenidu, ki je isti kot Descartes. Vsi eksistirajo, saj bivajo. Enaki so, ker so isti. Heidegger biva? Ne, eksistira. Ne eksistira? Da, biva. Ni biti? Ne, saj eksistira. Je eksistenca njen vzrok? Ne, ker biva. Njena posledica je bivajoče, ki nima nobenega vzroka. Tudi samo ni vzrok samega sebe, saj je posledica. Posledica »nosi« eksistenco, ki biva. Vzrok ni ne vzrok ne posledica, ker se »nosi«. Če eksistira, biva, če biva, eksistira. Med bivanjem in eksistenco je razlika. Heidegger jo imenuje ontološko diferenco. Neprestano jo prestopa, saj »je« Descartes. Tega ne morem ločiti od Parmenida, ki ni razločljiv, ker »je« Heidegger. V čem je diahroni premik? Parmenidova bit je krogla. Descartesova je zavest. Heidegger se zave, da smisla biti ni v tu-biti. Smisel biti je zanj onstran ontološke razlike, le da meja, ki jo prehaja, ni prestopna. Kaj je na drugi strani? Tu torej veliki metafizik 20. stoletja obstane, saj potuje brez konca. Bit je dvožariščna. Biva tako, da je ni, ker eksistira. Tudi eksistira tako, da biva, saj je ni. Je bivajoče, ki biva natanko takrat, kadar »biva«; biva točno tedaj, ko eksistira. Kdaj biva? Ko bit eksistira. Kdaj bit biva? Ko eksistira bivajoče. Kam stopi Heidegger, ko prestopi mejo? Nikamor, ker potuje v neskončnost. Diferenca zanj ni prehodna. Objektivno nima dovolj potenciala: ne ve, da ni na koncu neskončnosti ničesar; razen on sam. Če bivajoče eksistira, ima bit, saj ga ni. Takrat biva bit, ker eksistira bivajoče, saj ni biti. Bit je, če biva. Takrat je bivajoče, ker bit eksistira. Če je bivajoče, eksistira. Tedaj je bit, saj bivajoče biva. Če bivajoče biva, bit eksistira. Če bit biva, eksistira bivajoče. Bivajoče biva tako, da biva bit, ki eksistira. Ta eksistira tako, da eksistira bivajoče, ki biva. Bivajoče je, ker biva, saj ima bit, ki eksistira, ker je ni. Tudi bit »ima« bivajoče: je vzrok, ki se »nosi« tako, da ni bivajočega. Eksistira bit, ne pa bivajoče, ki biva. Tudi bit biva, ne pa bivajoče, ki eksistira. Bivajoče biva natanko takrat, kadar se »nosi«. Tedaj je vzrok samega sebe, ki nima nobene posledice. Njegova posledica je bit, ki nima nobenega vzroka. Je posledica biti bivajoče? Da, če eksistira. To je točno tedaj, ko bit biva. Je vzrok bivajočega, ki eksistira, saj ga ni, ker biva. Biti ni? Ne, saj eksistira. Bivajoče je? Biva, ker eksistira, eksistira, saj biva. Če prvo, ima bit, ki eksistira tako, da ni bivajočega, ki biva. Če drugo, ima bit, ki biva tako, da je bivajoče, ki eksistira. Ko bivajoče biva, eksistira, ker »biva«. Takrat eksistira bit, ki biva, saj »eksistira«. Ko bivajoče eksistira, biva, ker »eksistira«. Tedaj biva bit, ki eksistira, saj »biva«. Bit ima dve žarišči: je bivajoče natanko takrat, ko to ni. Tudi bivajoče je bit, ker je bivajoče: točno tedaj ima dve žarišči. Bit torej »je« bivajoče: eno žarišče biva, drugo eksistira. Bivajoče ni, kar je: eno žarišče eksistira, drugo biva. Zakaj marksist ne more ter ne sme razumeti ‘Predmeta’? Ker preučuje prvenstveno družbo, ljudi, kot njene elemente, pa sekundarno. Najbolj kompliciran element na svetu je človeški individuum, ki živi v svojem družbenem svetu. Marksist ne preučuje primarno njegovega družbenega sveta, marveč družbo, kjer človek živi v marksističnem svetu. To je za marksista objektivna realnost: objektivna, saj ni odvisna od človeške zavesti, realna, ker velja za vse ljudi. Ne ukvarja se z njegovim svetom (zavest sveta je svet zavesti), saj se ne ukvarja z njim samim. Ukvarja se z njegovo družbo, ne v zavesti človeka, temveč v zavesti marksista. Pot do resnice je resnica sama, le da sem namenjen v Prihodnost. Ta nima konca, ker »»ne vidim«« zadnjega člena zavesti. Zavest je neskončna: njenega roba se dotaknem s svetlobo svoje zavesti. Tam je ‘Predmet’, ki je Temelj. Ta je ‘Predmet’, saj ni ‘Temelj’. Tudi ‘Predmet’ je Temelj, ker ni ‘ ‘Predmet’ ‘ . Eden je na začetku, drugi na koncu, in vice versa. Na koncu moje zavesti? Da, na koncu zavesti. Na koncu zavesti? Da, na koncu moje zavesti. Je to absurd? Paradoks. V absurde ne verjamem. Ne grem k maši v Partijo. Sem torej »svoboden«, saj »…nimam…« ‘Predmeta’. Nisem politik. Nisem metafizik. Nimam ‘predmeta’, ker sem filozof. Kot tak se danes ukvarjam s svetom družbenega človeka, ne pa z družbo v njegovem svetu. Z njo se ukvarjajo današnji kapitalisti tako, da jim ne gre za resnico. Njihov dobiček je ‘predmet’. Moj dobiček je ‘Predmet’. Je to komu v izgubo? Nikomur. (Diahroni premik je v tem, da marksisti, kristjani . . . nimajo Prihodnosti, marveč prihodnost (z drugim imenom: Bodočnost).) Gre mi za resnico, saj ‘Predmeta’ »…nimam…« , »…imam…« pa Temelj (»…nimam…« Temelja, »…imam…« pa ‘Predmet’. Imam Prihodnost, ker ne grem v Bodočnost. Sem dogmatik? Ne verjamem v absurd, saj nisem fanatik. Mi lahko dogmatik dokaže nasprotno? Ne verjamem v Boga, ker sem veren. Verjamem Heideggru? Ta najde bit kot bitnost, ki eksistira onstran ontološke diference. Sam najdem ‘Predmet’, ki ne biva na robu onstran meje. Damjan Ograjenšek, filozof 1 Vidim torej en predmet? Subjektivno ne. Koliko je velik? Eden je večji, drugi je manjši. Koliko je velik objektivno? Ne vem, ker ga »…nimam…« . Objektivno »…imam…« namreč samo ‘Predmet’. Tega vidim? Da, vidim dva. Objektivno? Objektivno ‘Predmeta’ »»ne vidim«« . Dotaknem se ga s svetlobo. Svoje zavesti? Da, zavesti. Zavesti? Da, svoje zavesti. Je isti kot isti (enak in enak) na robu onstran meje. Moje zavesti? Da, zavesti. Zavesti? Da, moje zavesti. Paradoks je tale. Subjektivno vidim dva predmeta, ‘Predmeta’ objektivno »»ne vidim«« . Predmetov, ki ju vidim, se dotaknem s svetlobo svoje zavesti. Eden je večji, drugi manjši. Koliko sta velika? Odvisno od zornega kota ter povečave. Vidni polji sta dve, saj imam dve očesi. Kako velika sta zorna kota? Vsak trenutek drugačna. Takšna kot pri Petru? V naravi ni istih entitet, ki niso enake. (Tudi v kulturi ne, v svetu umetnosti . . . ? Ne, saj sem povedal. Kaj pa idealni trikotnik, točka brez dimenzije . . . ? Ima ju matematika, najbolj eksaktna veda. Na tablo nariše realni trikotnik, tudi točko, ki ima dimenzijo . . . Kam nariše idealni trikotnik . . . ? Tam, kjer ga »…ima…« . Kam? Na konec vrste števil, ki se končajo z zadnjim členom, z n + 1 . Ta je član? Da. Član je člen? Da. . . .) Tudi povečava je ista, ker je enaka. Kolikšna? V vsaki časovni enoti druga. Če upoštevam doslejšnje meritve velikosti obeh predmetov (kot jih opravim v nekih časovnih enotah sam in v svojih trenutkih vsi drugi), lahko izračunam poprečje. Kolikšen je standardni odklon? Odvisno od variance. Čim večja je, tem večja je napaka (lahko izračunam njene meje). Kdaj ni napake? Ko vidim ‘Predmet’, ki ga »»ne vidim«« . Kdaj? Ko izračunam poprečje iz vseh svojih meritev ter meritev vseh drugih. Koliko jih je? Nešteto. Zakaj? Vrsta števil nima konca. Kje se torej konča premica? Na koncu neskončnosti. Koliko je dolga? Kolikor čas. Človek pride do konca časa? Gre za ‘Predmet’, ne za človeka. Nikoli ne pridem do konca premice: ‘Predmeta’ »…nimam…« ? »…Imam…« ga, saj sem Človek. Ta je na koncu paradigme moje zavesti? Da, tam je ‘Predmet’. (Moja zavest je neskončna. Ne morem je preskočiti. Paradigma moje zavesti je zavest. Tudi ta je neskončna. ‘Predmet’ je na koncu moje zavesti. Je isti kot na koncu neskončne zavesti? Da, ni enak (je enak, ker ni isti). Vidim ga na koncu svoje zavesti, saj ga »»ne vidim«« . »»Ne vidim«« ga na koncu zavesti, kjer ga vidim. Vidim ga na koncu svoje zavesti na drugi strani zavesti. Tudi tam ga vidim: na koncu zavesti onstran svoje zavesti . . . Vidim ga na robu, kjer ga ni. Tam se ga dotaknem. S svetlobo? Da, ker ga »»ne vidim«« . Preskočil sem svojo zavest, ki je ne morem preskočiti? Vidim ‘Predmet’, ki ga »»ne vidim«« ? ‘Predmeta’ ni? Ne biva, saj ne eksistira. Ne eksistira, ker ne biva. Paradoks? V absurde ne verjamem.) Eksistiram in bivam ter »sem«. ‘Predmet’ ne biva in ne eksistira ter je. Vidim nekaj, kar je, ker »sem«? Sem, kar nisem, in nisem, kar sem: vidim nekaj, česar ni? Tega »»ne vidim«« , saj »nisem«? Da, ‘Predmeta’ »»ne vidim«« , ker »sem«. Kje je ‘Predmet’ ? Na koncu moje zavesti. Postavim ga ven, kjer ni ničesar. Na konec zavesti? Da. Hkrati ga iz zavesti (konca svoje paradigme) postavim na konec svoje zavesti, kjer ni ničesar. Je ‘Predmet’ objektivno realen? Da, na koncu zavesti. Subjektivno resničen je na koncu moje zavesti. Na koncu zavesti ter moje zavesti ni ničesar. Tako sem postavil ‘Predmet’. Objektivno sem ga postavil na konec zavesti. Tudi na konec svoje zavesti sem ga postavil objektivno. Ni subjektiven? Je: na koncu moje zavesti. Tja sem ga postavil objektivno. Iz konca svoje zavesti sem ga objektivno postavil na konec svoje paradigme, kjer je objektivno realen. Onstran moje zavesti je zavest, na drugi strani moje paradigme je moja zavest . . . Determinacija je negacija, negacija je determinacija. Moja zavest je, ker ni paradigma, ta je, saj ni moja zavest. Zavest je, kar ni. Tudi moja zavest je zavest. Vmes ni meje, je pa prehodna. Onstran je rob. Na drugi strani moje zavesti? Da, zavesti. Te? Da, moje zavesti. Tam je ‘Predmet’. Je objektivno realen? Da, ker ga ni. Ni subjektivno resničen? Da, saj ga ni. Objektivne realnosti torej ni zunaj zavesti. Kar je zunaj zavesti, je znotraj. Kar je znotraj, je zunaj. Znotraj je subjektivna, zunaj pa objektivna. Kar je subjektivno, je objektivno, kar je objektivno, je subjektivno. Sem to našel? Da. Tega sem se spomnil tako, da sem ustvaril. Ustvaril sem, kar sem našel, ker sem se spomnil. Ustvaril sem, kar sem se spomnil, saj sem našel. Našel sem, kar sem ustvaril, ker sem se spomnil. Spomnil sem se, kar sem ustvaril, saj sem našel. Spomnil sem se, kar sem našel, ker sem ustvaril. Kaj? Objektivno resničnost? Da, subjektivno realnost. To? Da, objektivno realnost. Rečem, da je zunaj moje zavesti objektivna resničnost; pravim, da je v zavesti. Onstran te je objektivno realna v moji zavesti. Ne morem reči, da je objektivna resničnost zunaj zavesti. Tam je moja paradigma. Je onstran zavesti objektivna realnost? Ne. Tam je moja zavest. Kdor pravi, da objektivna resničnost eksistira zunaj zavesti, reče absurd. Onstran zavesti ne biva ničesar, razen ‘Predmeta’, ki je znotraj zavesti. Hipotez si ne izmišljam: vanje verjamem. Če verjamem, ne vem. Ne verjamem v absurd. Tako sem se zmotil, da imam prav. Kdor verjame v absurd, ni veren, marveč religiozen. Zmotil se je tako, da nima prav. Ateist ne verjame v Boga? Ne. Verjame v absurd, saj ni veren. Je marksist ateist? Da. Je religiozen, ker ne verjame v Boga, saj ga ima. Nima Boga? Verjame v paradoks? Nima večnosti. Potuje torej v neskončnost (k Bogu). Je Bog v svetu? Da, v kavarni. Sam ne smem v kavarno, ker sem ‘svoboden’, saj »…nimam…« ‘Predmeta’. ‘Predmeta’ ni v kavarni: je na koncu sveta. Svet se konča na koncu Prihodnosti. Pot do resnice je sama resnica. Je večna mandala: nikoli se ne konča. Je objektivno realna? Konec je na začetku, začetek na koncu. Začetek je v moji zavesti, konec na koncu moje paradigme. Konec moje paradigme je na začetku moje zavesti, na njenem koncu je ‘Predmet’. Na začetku zavesti je moja zavest, na koncu zavesti pa Temelj. ‘Predmet’ ? Da. Sta ista in ista ter enaka in enaka. Temelj torej »…imam…« , ker »sem«. ‘Predmeta’ »…nimam…« , saj »nisem«. Ter vice versa. Temelj je večen, ker verjamem v ‘Predmet’. Verjamem v Temelj, saj je ‘Predmet’ večen. Ne vem? V absurd ne verjamem. Ne potujem torej v Bodočnost; potujem v Prihodnost. 2 Objektivna relativnost zapade pod isto in enako načelo kot subjektivna. Bivajočost bivajočega je bit kot bitnost, bit bitnosti pa ‘Predmet’. Bit bivajočega je ‘nič, ki ga ni’. Bit biti kot ‘Predmet’ pa ‘nič, ki ga ni, ker ga ni’. ‘Niča, ki ga ni’ »ni«, saj eksistira ter biva. ‘Nič, ki ga ni, ker ga ni’ ne biva, saj ne eksistira in ga ni. Bit torej »je«, ‘Predmet’ pa je. Bivajoče je razcepljeno, bit dvožariščna, ‘Predmet’ je enožariščen. Bivajoče biva in eksistira ter »je«, bit eksistira in biva ter »ni«, ‘Predmeta’ ni, ker ne biva in ne eksistira. ‘Nič, ki ga ni’ je, saj ima bit. ‘Nič, ki ga ni, ker ga ni’ nima biti, saj ga ni. Bit ‘niča, ki ga ni’ je ‘nič, ki ga ni, ker ga ni’. Bit ‘niča, ki ga ni, saj ga ni’ je ‘bit, ki nima niča’. ‘Predmet’ je Temelj ter obratno. Sem potencialen, ker sem aktualen: ‘Predmeta’, ki »je« Temelj, »…nimam…« . Aktualen sem, saj sem potencialen: »…imam…« Temelj, ki »ni« ‘Predmet’. 3 Kako naj Kant razum v izkustvu očisti čutnosti, če ima izkušnjo, kjer je čutnost ločil od razuma? Od kod torej motiv, da čisti razum? ‘Stvar (sama) na sebi’. Eksistira in biva tako, da je za Kanta negibni gibalec. Kot takšna giblje metafizičnega znanstvenika, ki razum očisti, ko ga združil s čutnostjo. Od tod njegov pomen ter smisel. Kdaj združi zavest z nezavednim? Potuje k ‘stvari’: v neskončnost prestopa mejo.