Stvarnost

A nevidna češerika vidi ko magnetna igla, kje cveti na nebu čista, daljna, sama, Severnica.

                                   Gregor Strniša

(Češerika: žleza z notranjim izločanjem, podolgovate, koničaste oblike, v možganih vseh vretenčarjev, približno v višini oči sredi glave – najbrž ostanek pradobnega čutila, morda tretjega temenskega očesa nekaterih plazilcev in prasesalcev.)

Pri normalni porazdelitvi lahko spremenljivka x (naključna spremenljivka v verjetnostnem računu) zavzame na nekem intervalu sleherno vrednost.

Funkcijo, ki ponazarja normalno porazdelitev, imenujemo zvezno.

So pa tudi funkcije, kjer more x (r) zavzeti zalogo vrednosti, ki jo lahko zapišemo kot končno ali kot neskončno zaporedje.

Takšna funkcija, in iz nje izhajajoča porazdelitev, je binomska.

V tovrstni porazdelitvi se v matematični statistiki porazdeljujejo atributivni znaki, zato je binomska porazdelitev osnova za vzorčenje atributov.

Binomska porazdelitev (gostota verjetnosti) je definirana takole:

p(r) = Crnpr(1-p)n-r

(C = število kombinacij reda r med n elementi; pr = verjetnost p pri atributivnem znaku r; (1-p)n-r = 1-verjetnost p pri n elementih ter r atributivnih znakih).

Njena porazdelitvena funkcija (zakon) se glasi:

P(r) = r=0Sn Crnpr(1-p)n-r                   za r < x < r+1 .

(r se porazdeljuje od 0 do n.)

Izraz (1-p) pogosto pišemo kot q             [(1-p) = q].

Verjetnost, da ima enota dano značilnost, je p.

Porazdelitveni zakon (funkcija) pove, da naredi porazdelitvena funkcija v vsaki točki x = r (r = 0, 1, 2, 3, …, n) skok p(r) in je zato nezvezna.

Na intervalu med sosednjima točkama nezveznosti ima konstantno vrednost: funkcija je stopničasta.

Pogosto gostoto verjetnosti (gostoto relativne frekvence) zapišemo pri binomski porazdelitvi takole:

P(r) = (nr) pr qn-r = (n!/r!(n-r)!) (pr qn-r) .

(n elementov, r zadetkov, pr = verjetnost p pri atributivnem znaku r, q pri n ter r.)  

Verjetnost, da ima neka enota dano značilnost, more biti od 0 do 1.

Podoba funkcije je tem bolj asimetrična, čim bolj je vrednost verjetnosti bližja 0 ali 1.

Če je p = q = 0,5 je slika simetrična.

Oblika binomske distribucije ni odvisna le od vrednosti p, marveč še od n.

Z večanjem n teži porazdelitev k simetriji: v določenih pogojih jo lahko nadomestimo z normalno distribucijo.

Gostota verjetnosti (število uspehov) p od 0,1 do 0,5 pri n=20 je podana v spodnji tabeli.

Gostota verjetnosti torej pove, kolikšna je verjetnost, da ima med dvajsetimi enotami vzorca dano značilnost r enot, če je verjetnost, da se enote z dano značilnostjo pojavljajo v populaciji, p.

(Matematično!

Kakšna je verjetnost, da se zgodi dogodek A pri n poizkusih natanko r krat?

(Vsi poizkusi so med seboj neodvisni in enaki, verjetnost uspeha pa je p.)

Če je verjetnost uspeha 0,1.

Nič uspehov v enem izboru se pojavi 1216-krat v 10.002 poizkusih.

En uspeh v enem izboru se pojavi 2702-krat v 10.002 poizkusih.

Dva uspeha v enem izboru se pojavita 2852-krat v 10.002 poizkusih. . . .

Devet uspehov v enem izboru se pojavi le enkrat v 10.002 poizkusih.)

Sama gostota verjetnosti je v tabeli pomnožena z 10.000. Številke v posameznih kolonah pokažejo, kolikokrat je r enot (enot z dano značilnostjo) v vzorcu dvajsetih enot, če vzorec ponavljamo 10.000 krat.

Tabela: členi binomske vrste 10.000 (p + q) za vzorec 20 enot pri vrednostih p = 0,1 do 0,5.

(p = 0,1 ; q = 1 – p = 1 – 0,1 = 0,9 ; (p + q) za vzorec(20) = (0,1 + 0,9) = 1 .

p = 0,2 ; (p + q)  = (0,2 + 0,8) = 1 .

p = 0,3 ; (p + q) = 1 . . . .

število                p=0,1    p=0,2  p=0,3   p=0,4   p=0,5

enot z                     =0,9  =0,8   =0,7     =0,6     =0,5

dano

značilnostjo r 

0                                 1216 115 8

1                                  2702 576 68 5

2                                  2852 1369 278 31 2

3                                  1901 2054 716 123 11

4                                  898 2182 1304 350 46

5                                   319 1746 1789 746 148

6                                     89 1091 1916 1244 370

7                                  20 545 1643 1659 739

8                                   4 222 1144 1797 1201

9                                        1 74 654 1597 1602

10                                           20 308 1171 1762

11                                            5 120 710 1602

12                                                    1 39 355 1201

13                                                                 10 146 739

14                                                                  2 49 370

15                                                                       13 148

16                                                                     3 46

17                                                                                                 11

18                                                                                                 2

19

20

Če v gozdu lubadarji napadejo vsako deseto drevo, je verjetnost pojavljanja drevesa z dano značilnostjo (napad lubadarja) p = 0,1.

Če je verjetnost pojavljanja drevesa z dano značilnostjo (napad lubadarja) p = 0,5, napadejo lubadarji v gozdu vsako katero drevo?

Vsako drugo.

Pri p = 0,4 je napadeno vsako dva cela peto drevo (eno na dve drevesi ter pol (1/2,5 = 0,4 (40% je napadenih, 60% ne)).

Pri p = 0,3 je napadeno eno drevo na 3,3 drevesa, pri p = 0,2 vsako peto. Pri p = 0,9 je napadenih 9/10 dreves (devet dreves na deset, kar je eno na 1,1. (napadenih je 90%, ne 10%), pri p = 0,8 eno na 1,25., pri p = 0,7 vsako 1,4. in pri p = 0,6 od desetih šest.

Če v gozdu naključno izberemo 20 dreves in opravimo 10.002 takšnih izbiranj, imamo pri p = 0,1  torej 1216 izborov, kjer lubadar ne napade nobenega drevesa, 2702 izbora, kjer napade 1 drevo, 2852 izborov, kjer napade 2 drevesi . . . ter le en izbor, kjer napade 9 dreves.

Če označimo binomsko verjetnost r uspehov v vzorcu velikosti n z že znano  formulo

p(r) = (nr) pr qn-r ,

sta srednja vrednost (aritmetična sredina) in varianca definirani takole:

M = r=0Sn rp(r) = np ; s2 = r=0Sn (r – M)2p(r) = npq .

(s2 = s na kvadrat)

Zakaj np?

Glede na zgornjo tabelo je pri p = 0,1 na 10.002 izbora 1216 zadetkov atributivnega znaka 0 .

(Zakaj ni vseh izborov 10.000?

Je zadetek atributivnega znaka 9 res samo eden?

Morda.

Vprašanje je tole: zakaj se je popisovalec zmotil?)

Pri 10.002 poizkusih je verjetnost, da v vzorcu 20. dreves ne najdemo nobenega drevesa, ki ga napade lubadar, 0,121575685: če pri 1216. ponovitvah vzorca v nobeni ponovitvi ne najdemo lubadarja v nobenem drevesu.

Če najdemo v vzorcu atributivni znak 1 pri 2702. ponovitvah, je zgornja verjetnost 0,270145971.

Pri 2852. ponovitvah ter dveh drevesih v vzorcu je p = 0,285142971 . . .

Pri atributivnem znaku 9 najdemo v vzorcu 20. dreves 9 napadenih dreves pri 10.002. ponovitvah samo v enem primeru.

Aritmetična sredina je 0,099110178, kar lahko zaradi napake popisovalca zaokrožimo na p = 0,1 .

Koliko je napadov v vzorcu v povprečju?

Spričo napake 4,5 (0,1+0,2+0.3…+0,9=4,5).

M = r=0Sn rp(r) = np

Pri 10.002 poizkusih je pri verjetnosti zadetka 0,1 srednja vrednost zadetkov 1000,2 (n.p = 10002.0,1= 1000,2).

Varianca?

s na2 = r=0Sn (r – M)2p(r) = npq = 9001,8 (90018.0,1= 9001,8) .

Če je pri 10.002 poizkusih in pri p = 0,1 v 1216 ponovitvah zadet atributivni znak 0, pri 8786 ponovitvah ni zadet (10.002-1216=8786).

Pri 2702. ponovitvah vzorca 20. dreves (vzorci se ne prekrivajo) je pri p = 0,1 7300 ponovitev od 10.002. takšnih, da v vzorcu ne najdemo enega drevesa (samo enega), kjer je lubadar, ker najdemo natanko enega pri 2702. ponovitvah. . . .

Glede na vzorec z 20. enotami pride ob verjetnosti p = 0,1 pri 1000,2. ponovitvah v povprečju, poprečno nujno do vzorca z atributivnim znakom 4,5, ko pri 9001,8. ponovitvah v poprečju, poprečno nujno ne najdem v vzorcu nobenega atributivnega znaka.

Verjetnost, da v vzorcu (ob omenjenih ponovitvah) poprečno najdem atributivni znak z nujno vrednostjo 4,5, je 0,1.

Verjetnost, da pri tem v povprečju v vzorcu nujno ne najdem nobenega atributivnega znaka, je p = 0,9.

M = 4,5 , s na 2 = 40,5 .

(p = 0,1 ; q = 1 – p = 0,9 1.0,1 + 2.0,1 + . . . + 9.0,1 = 4,5 1.0,9 + 2.0,9 + . . . + 9.0,9 = 40,5)

(Če vzamem v ozir na primer premere po debelinskih stopnjah, lahko izračunam tudi standardni odklon od aritmetične sredine, kar je napaka (+/-).)

Že je znano, da lahko binomsko porazdelitev nadomestimo z normalno, če je n velik.

Toda med porazdelitvama je bistvena razlika.

Binomska porazdelitev podaja verjetnost (relativna frekvenca) samo na celih vrednostih r = 0, 1, 2, 3, . . . , n: pri normalni porazdelitvi pa je podana za vsako vrednost na intervalu od +°° do -°°.

Če binomsko porazdelitev nadomestimo z normalno, je vprašanje naslednje: kakšen del razmaka normalne krivulje uporabimo kot aproksimacijo za ocenitev binomske verjetnosti?

Eden od načinov je, da vzamemo binom kot grupiranje normale v intervalu po eno enoto. Po tem pravilu ustreza binomska ordinata pri 4 razmaku pod normalno krivuljo od 3,5 do 4,5 , ordinata 5 razmaku od 4,5 do 5,5 . . .

Binomska porazdelitev torej poda relativne frekvence le za cele vrednosti r od 0 do n. Pri normalni porazdelitvi pa je funkcija, ki ponazarja normalno porazdelitev, zvezna.

Tu pa se je potrebno vrniti v šesto stoletje pred našim štetjem, k Pitagori.

Odkrije preprosta številčna razmerja glasbenih intervalov.

Polna struna da toniko.

Če skrčimo dolžino na tri četrtine, dobimo kvarto, ki zveni za četrtinko višje.

Če skrčimo dolžino kvarte na dve tretjini, dobimo kvinto, ki zveni še za petinko višje.

Končna dolžina je polovica prvotne dolžine ter zveni za oktavo višje.

Kvarta in kvinta sestavljata oktavo: četrinka višje ter še petinka višje je oktava višje.

3/4 . 2/3 = 1/2 = (¾)-1 . (2/3)-1 = (½)-1 = 4/3 . 3/2 = 2/1 .

Intervali ustrezajo razmerjem v harmonični progresiji 2 : 4/3 : 1 .

Je zgornje tri intervale uglašene strune mogoče primerjati s tremi načini življenja?

Odtlej zavzema uglašena struna osrednjo vlogo v grški filozofski misli.

Pojem harmonije v pomenu ravnotežja (prilagajanje ter združevanje nasprotij s pravilnim uglaševanjem), pojem poprečne ali srednje poti v etiki in nauk o štirih temperamentih: vse to izvira iz Pitagorovega odkritja.

Zgornje botruje tudi nazoru, da so vse reči števila?

Če hočemo razumeti svet, moramo v rečeh odkriti število?

Ko dojamemo številčno sestavo reči, obvladamo svet?

Nazor je pomemben. Po koncu helenistične dobe začasno zatone. Znova ga priznajo, ko renesansa obudi zanimanje za antiko.

Postane najznačilnejša poteza sodobne znanosti.

Pri Pitagori odkrijemo tudi to, da zanimanje za matematiko ne narekujejo zgolj praktične potrebe.

Egipčani sicer imajo nekaj matematičnega znanja, toda le toliko, kolikor ga potrebujejo za gradnjo piramid ter za merjenje polj.

Grki te reči preučujejo, kot bi dejal Herodot, »zavoljo raziskovanja samega«.

(Od kod motiv?)

Prvi je Pitagora.

Razvije način prikazovanja števil kot razvrstitev pik ali kamenčkov.

Latinska beseda »kalkulacija« pomeni »ravnanje« s kamenčki.

S tem je povezano preučevanje aritmetičnih serij.

a) Če sestavim vrste kamenčkov tako, da vsaka vsebuje po enega več (in če začnem z enim), dobim »trikotno« število.

Pitagorejci pripisujejo poseben pomen tetrakotnikom, ki so sestavljeni iz štirih črt in dokazujejo, da je 1 + 2 + 3 + 4 = 10 (simbol, pri katerem prisegajo).

b) Vsota zaporednih lihih števil nam da »kvadratno« število.

c) Vsota zaporednih sodih števil predstavi »podolžno« število.

V geometriji odkrije Pitagora znameniti izrek, da je kvadrat nad hipotenuzo enak vsoti kvadratov nad obema katetama – čeprav ni znano, kako to dokaže.

c na 2 = (a – b) na 2 + 4 . ½ . a . b = a na 2 + b na 2

Tudi to je zgled splošne metode ter demonstracije v nasprotju s pravili praktične izkušnje.

Odkritje tega izreka povzroči v šoli silen škandal.

Med nasledki pravila je namreč ta, da je kvadrat nad diagonalo kvadrata enak dvakrat tako velikemu kvadratu nad stranico. Ni pa mogoče nobenega »kvadratnega« števila razdeliti na dve enaki kvadratni števili.

(Če vsebuje diagonala kvadrata na primer devet enot, jih vsebuje kvadrat nad njo enainosemdeset.

Kako dolgi sta stranici?

Koliko enot diagonale vsebujeta?

Šest?

Dvakrat šestintrideset je dvainsedemdeset.

Sedem?

Dvakrat devetinštirideset je osemindevetdeset.

Kvadrata, ki vsebuje enainosemdeset enot, ne morem razdeliti na dve enaki kvadratni števili, temveč na dve neenaki »podolžni« števili.

Če vzamem racionalna števila (ulomke), je daljica enaka 9/1. Enota je 1/1.

Kvadrat nad daljico šteje 81/1.

Polovica od 81 (81/2) je 40,5 = 40 + ½ (decimalni ulomek).

Kvadratni koren iz 40,5 je (40,5) na 1/2 = 6,363961031 = 6 + 363961031/ 1000000000.

Enota ni 1.

Najbližji enoti sta 0,90913729 ( 90913729/100000000) in 1,060660172 (1 + 60660172/1000000000).)

Tega problema ni mogoče rešiti z racionalnimi števili. Diagonala ni primerljiva s stranico. Lahko ga rešimo le s teorijo iracionalnih števil, ki jo razvijejo kasnejši pitagorejci. Naziv »iracionalen« se v tej zvezi nanaša prav na ta stari matematični škandal.

V svoji teoriji sveta se Pitagora neposredno opira na miletske filozofe ter združuje njihove nauke z lastnimi teorijami o številih. Števila (razvrščena kot je omenjeno) imenuje »mejnike« (ta pojem verjetno sega nazaj in se nanaša na merjenje polj).

Brezmejni zrak razmejuje enote: šele te omogočijo, da izmerimo brezmejno. Brezmejno enači s temnim, pri tem pa se opira na nebo ter na zvezde.

Zaradi vneme pitagorejcev za matematiko se kasneje razvije teorija idej ali teorija občosti o kateremkoli liku, narisanem kjerkoli (govori o nečem, kar vidimo v mislih).

Pojavi se razlika med inteligibilnim in senzibilnim.

Od tega spoznanja je le korak do nazora, po katerem je resnično, popolno ter večno samo prvo, senzibilno pa je navidezno, pomanjkljivo in bežno.

Toda kmalu nastopi eleatski filozof Zenon, ki zada pitagorejski teoriji števil uničujoč udarec.

Števila sestavljajo enote, ki jih predstavljajo točke.

Teorija ustreza, če imamo opravka z racionalnimi števili. Kot enoto si lahko   izberemo racionalno število tako, da je sleherno racionalno število integralni mnogokratnik enote. Ko pa pridemo do iracionalnih števil, prejšnja teorija odpove. Ta števila ne moremo meriti kot racionalna.

(Grška beseda, ki jo prevajajo z ‘iracionalno’, torej pomeni (vsaj Pitagori) neizmerljivo, ne nerazumno.)

Pitagorejci skušajo premagati zgornjo težavo z iznajdbo posebne metode, po kateri bi izmikajoča se števila ugotavljali z zaporednimi aproksimacijami, kar je konstrukcija kontinuiranih ulomkov. V takšnem zaporedju sledeči si členi izmenoma presegajo ter zaostajajo za natančno določeno vrednostjo, razlike pa so vse manjše. Proces je nujno neskončen.

Iracionalno število, ki ga želimo doseči, je meja (limita) procesa.

Smisel je ta, da se lahko racionalno približamo limiti tako tesno kot hočemo (lastnost, ki jo vsebuje tudi sodobni pojem limite).

S tem si je torej mogoče zamisliti teorijo števil.

Vseeno pa skriva pojem enote temeljno nejasnost med določenim številom in kontinuirano količino.

Tako smo znova pri bistveni razliki med normalno ter binomsko porazdelitvijo (funkcija, ki ponazarja prvo je zvezna, pri drugi pa ni)?

Tu torej nastopi Zenon s svojimi paradoksi o gibanju, predvsem z zgodbo o Ahilu in želvi.

Gre za izziv pitagorejcem (?), naj pokažejo boljše Tudi z njihovo (?) teorijo namreč ni mogoče razložiti gibanja.

(Se gibljem, če potujem brez konca?

Prestopam mejo, ki ni prehodna?)

Zenon sklepa takole: če Ahil tekmuje z želvo, ki ima nekaj naskoka, je nikoli ne dohiti.

Ko pride do tja, kjer želva začne, ta že steče naprej. Ko se približa prejšnji želvini legi, se ta premakne. Vedno bolj se ji bliža, nikoli pa je ne prehiti.

Zenon se torej postavi na stališče pitagorejcev in sprejme domnevo, da je črta sestavljena iz enot ali točk.

Sklep: naj se želva giblje še tako počasi, prelesti mora neskončno razdaljo, preden bo tekma končana.

Z drugo besedo: razdalja je neskončna.

Zgornjemu sklepanju, kolikor zavrača pitagorejski nauk o enoti, ni kaj očitati.

Če opustimo pojem enote, lahko izdelamo teorijo neskončne vrste, sestavljene iz členov. Ti se nenehno ter enakomerno zmanjšujejo.

Nato izračunamo, kje Ahil dohiti želvo.

Vsoto zgornje vrste opredelimo kot število, ki je tako veliko, da ga vsota poljubnega števila členov (naj je velika kolikorkoli) nikoli ne preseže.

Temu številu se lahko poljubno približamo z vsoto, ki šteje zadosti členov (moderna teorija limite).

Takšno število torej obstaja in je za določeno vrsto samo eno. Vrsto imenujemo geometrično.

Seveda pa se moram vprašati, kam sta Ahil ter želva namenjena?

Na konec?

Če Ahil dohiti želvo z limito, nikoli ne pride do konca.

Kam prispe želva?

Koncu se poljubno približa, saj jo Ahil nikoli ne dohiti.

Cilj Ahila ni konec, ampak da dohiti želvo?

To z limito tudi vedno stori?

Tekma med želvo in Ahilom se nikoli ne konča.

Je cilj želve, ki jo Ahil nikoli ne dohiti, ker je vedno pred njim, konec?

Ta je na začetku?

Če želva začne na začetku, kje je Ahil, ki dohiti želvo, kjer ta vedno začne?

Začne želva na koncu, saj je na začetku vselej Ahil?

Tekma nima ne začetka ne konca?

Je Ahil vedno na koncu, ker dohiti želvo, ki nikoli ne začne?

Ni želva na koncu ravno takrat, ko jo Ahil dohiti?

Da, toda le, če Ahil nikjer ne začne.

Ahil je na koncu, če je konec na začetku?

Želva je na začetku, če je začetek na koncu?

Tekma se nikoli ne konča.

Ahil vselej dohiti želvo, ki je vedno pred njim. Ahil je vedno na koncu, saj nikoli ne začne.

Tudi želva je vedno na začetku, ker jo Ahil vselej dohiti.

Ahil dohiti želvo, ki je ne more dohiteti?

Želve nikoli ne dohiti, saj je želva vedno pred njim?

Prehajata mejo, ki ni prestopna?

Potujeta v neskončnost, ker stojita na mestu?

Ahil ob želvi?

Želva ob njem?

Tekma nima konca.

(Kdaj Ahil dohiti želvo tako, da doseže konec geometrične črte?

Če dohiti želvo, nikoli ne pride do omenjenega števila, ki je za vsako geometrično vrsto samo eno.

Če prispe do zadevnega števila, želve nikoli ne dohiti.

Število je poljubno veliko tako, da ga vsota poljubnega števila členov nikoli ne preseže?

Ahil torej ujame želvo natanko tedaj, ko doseže konec črte?

Takrat, ko pride Kant do najvišje točke svobode, ki je njegova popolnoma prazna ideja?

Ta filozofa konstituira tako, da je svoboden, ker nima najvišje točke svobode?

Tako ga namreč aficira ‘stvar’, ki jo pozna, saj mu ni znana?)

Do konca zaporedja števil prispem z limito, ker se matematika konča z zadnjim členom, ki je n+1.

(Kako vem, da sta trikotnika enaka, saj nista ista (sta ista, ker nista enaka), saj ju lahko na tablo narišem kot ista samo, če sta enaka (enaka pa le kot ista)?

Tako, da narišem njune stranice, ki jih ne morem prešteti, ker gredo števila v neskončnost?

Kako torej vem za konec neskončnosti?

Tako, da vem za realen trikotnik, saj zanj ne morem vedeti (ne morem narisati nobene od zgornjih treh stranic)?

Kako vem, da je idealen trikotnik popoln ter cel, ker je celovit, saj ga lahko narišem?

Tako, da moram šteti v neskončnost.

Kaj narišem?

Dejanski trikotnik, ki ni dejanski?

Stvaren trikotnik, ki je realen?

Ta je idealen?

Da.

Nikoli ne pridem do konca neskončnosti, razen z zadnjim členom?

Ta je 5?

Da, n + 1 .

6 ?

Da, n + 1 .

7 ?

Da . . .

Paradoks je tale: moram biti svoboden.

Sem svoboden, če ni treba?

Ni treba, da sem svoboden, ker moram, saj sem svoboden.

Svoboden sem, ker ne smem biti obsojen na svobodo?

Če smem, sem svoboden?

Ne, svoboden sem le, če ne smem biti obsojen.

Drugače ne morem narisati idealnega trikotnika?

Da.

Tega moram narisati, saj sem svoboden.

Na koncu neskončnosti?

Od kod sicer danes objektivna realnost, da je dva krat tri šest?

Ker moram šteti do konca, saj sem svoboden.)

V nekem drugem paradoksu, ki ga včasih imenujejo dirkališče, Zenon trdi, da človek nikoli ne pride od enega konca dirkališča do drugega, ker mora prekoračiti neskončno število točk v končnem času.

Natančneje: preden prispe do določene točke, mora doseči polovično razdaljo.

Tako pa brez konca.

Torej sploh ne more začeti.

Če pa že krene na pot, pove paradoks o Ahilu in želvi, da se ne more ustaviti.

(Stoji Ahil na meji, ki ni prestopna?

Da, saj potuje v neskončnost.

Kje stoji želva?

Na koncu, ker je na začetku?

Da, na začetku.

Ta je na kocu.

Kdaj torej pride na konec?

Ko prispe na konec Ahil.

Ta je vselej za želvo?

Kako naj sicer ujame želvo?

Potujeta, saj stojita?

Da, stojita, ker potujeta.)

Kako naj torej krene na pot, če ne more začeti?

Začne na koncu, saj se ustavi na začetku?

Konec nima konca, ker je na koncu začetek?

Črta ni sestavljena iz neskončnega števila enot?

Matematična točka je brez dimenzije, saj pridem na konec matematike z limito?

(Koliko dobim, če izmerim rob mize?

Poprečje je brez napake, če je meritev neskončno.)

Nato Zenon predstavi še dva paradoksa ter z njima dokaže, da je črta sestavljena iz končnega števila enot.

Prvi je tale.

Vzemimo tri enake vzporedne odseke črt, sestavljene iz istega končnega števila enot. Eden odsekov naj miruje, druga dva naj se premikata v nasprotnih smereh z enako hitrostjo tako, da vsi ležijo drug poleg drugega, ko premikajoče se črte preidejo mirujoče. Relativna hitrost dveh premikajočih se črt je dvakrat tolikšna kot relativna hitrost vsake in stalne.

Dokazovanje se sedaj opre na domnevo, da obstajajo enote časa ter prostora.

Hitrost torej merimo s številom točk, ki se premikajo mimo določene točke v določenem številu trenutkov.

Ko ena premikajočih se črt preide polovico dolžine stalne črte, preteče celotno dolžino druge premikajoče se črte (na primer dve točki mirujoče črte in štiri točke druge gibajoče se črte). Torej je druga premikajoča se črta dvakrat daljša od prve premikajoče se črte.

Obe gibljivi črti pa potrebujeta enak čas, da sta druga ob drugi.

Se premikajoči črti gibljeta dvakrat hitreje kot v resnici?

Če sta razdalja ter čas iz enot, se srednja vrsta giblje z dvema različnima hitrostma hkrati. V istem času preide dve enoti mirujoče črte in štiri enote druge gibajoče se črte.

Tudi druga gibajoča se črta preteče v enakem času štiri enote prve premikajoče se črte ter dve mirujoče črte.

Če prva črta miruje, preide prva premikajoča se črta, glede na drugo gibajočo se črto, vse štiri točke mirujoče črte. Prav tako druga premikajoča se črta z ozirom na prvo gibajočo se črto. Relativna hitrost premikajočih se črt je dvakrat večja kot relativna hitrost mirujoče črte. Obenem je prva gibljiva vrsta dvakrat hitrejša kot druga premikajoča se črta, glede na mirujočo črto; druga gibajoča se črta pa je, z ozirom na tisto, ki miruje, dvakrat hitrejša od prve gibljive črte.

Je relativna hitrost vseh treh črt v resnici ista?

Da, enaka.

Tu je še paradoks puščice.

V letu puščica zavzema prav tolikšen prostor kot je sama. Zato miruje. Torej vedno miruje, ker se gibanje sploh ne more začeti. Prejšnji paradoks pa dokaže, da je gibanje vedno hitrejše kot je.

(Puščica leti tako, da miruje?

Mirovanja so ista kot enako, enaka kot isto gibanje?

Med istimi mirovanji je razlika?

Te ni, ker puščica leti?

Razlika je med enakimi gibanji?

Ne, saj puščica miruje?)

Kam torej leti puščica?

Nikamor?

Puščica torej leti, ker razlika je?

Kje?

Nikjer?

S tem Zenon položi temelj teoriji o kontinuiteti. Brez te pa ni mogoče braniti teorije o Parmenidovi kontinuirani sferi.

Ta ima konec?

Da.

O tem nam pove moderna teorija o limiti.

Filozofija je danes najbolj konkretna veda, saj se kot takšna ukvarja z jezikom?

Tu se moram znova vrniti v gozd.

Če v prejšnjem primeru pri verjetnosti 0,1 (vsako deseto drevo v sestoju napade lubadar) v ponovitvi 20. dreves pri 1216. ponovitvah vzorca (ponovitve se ne prekrivajo) od 10.002 ponovitev, nujno najdem v vzorcu atributivni znak 0 (lubadar ne napade nobenega drevesa med 20. v ponovitvi), pri 8786. ponovitvah zadevnega vzorca v omenjeni ponovitvi nujno ne najdem atributivnega znaka 0?

Kaj najdem?

V prvem primeru najdem, da v vzorcu ni dreves, okuženih z lubadarjem.

Najdem sama zdrava drevesa.

V drugem primeru hkrati tega ne najdem?

Najdem samo zdrava drevesa?

To sem našel hkrati v prvem primeru.

Če tega ne najdem in ne najdem nobenega okuženega drevesa, kaj najdem?

Najdem 8786 vzorcev z 20. drevesi, ki niso ne okužena ne zdrava?

To pa v gozdu, kjer je na eno okuženo drevo deset zdravih?

Prav tako najdem 2702. ponovitvi z atributivnim znakom 1, ki ga pri 7300 vzorcih ne najdem?

Pri 10.002. ponovitvah nujno najdem atributivne znake od 0 do 9, pri 90.018. pa jih nujno ne najdem?

Teh dreves v gozdu ni?

So?

Tako jih pri verjetnosti p = 0,1 tam tudi nujno najdem?

So ponovitve enake ter iste?

So iste in enake?

Enake ter iste ponovitve so iste, ker so enake?

Da, če je vzorec isti, saj je enak.

V istem vzorcu, ki je enak, pri isti verjetnosti, ki ni ista, nujno najdem drevesa brez atributivnega znaka 0, ker atributivnega znaka nujno ne najdem?

V enakem vzorcu, ki je isti, pa pri enaki verjetnosti, ki ni enaka, nujno najdem drevesa z atributivnim znakom 0?

V gozdu, kjer vsako deseto drevo napade lubadar, opravim samo eno vzorčenje, ki obsega 10.002 ponovitve vzorca.

Pri vzorčenju z 1216. ponovitvami pri p = 0,1 nujno najdem atributivni znak 0, pri tistem, ki šteje 8786 ponovitev pa nujno najdem drevesa, ki jih v gozdu ni.

To so nujno tista, ki jih pri verjetnosti p = 0,1 ne najdem, saj jih najdem.

V istem vzorcu, ki je enak, pri isti verjetnosti, ki ni ista, nujno najdem drevesa z atributivnim znakom 0, ker nujno najdem vse ostale atributivne znake?

V enakem vzorcu, ki je isti, pa pri enaki verjetnosti, ki ni enaka, nujno najdem drevesa z atributivnimi znaki 1,2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, in 9, saj nujno najdem atributivni znak 0?

. . .

Zavest je organon?

(Kantov svet je celovit. Kot tak je popoln in cel. Med fenomenalno ter noumenalno polovico postavim enačaj, ker ju loči mejni pojem.) 

Isti vzorec z 10.002 ponovitvama je resničen, saj je enak vzorec objektivno realen?

Enak vzorec z 10.002 ponovitvama je realen, ker je isti vzorec objektivno resničen?

Je matematika nema?

Ne.

Meje mojega sveta so meje moje zavesti, meje moje zavesti so meje mojega jezika.

Je lahko pojem razuma pri Kantu prazen?

Da, če je noumen.

Njegov predmet je v filozofu nedostopnem svetu.

Kako je pri njem s pojmi razuma, ki niso kategorije?

So inteligibilni objekti v slehernem času, njihovi predmeti pa so (kot podobe pojavov) v notranjem čutu, kjer ni pojavov?

Nimam pojma o drevesu, ki je podoba predmeta v zunanjem čutu (kjer ni predmetov)?

Zaradi shematizma razuma imam pojem o njegovi podobi v notranjem čutu?

Zaradi shematizma razuma imam pojem o njegovi podobi v zunanjem čutu?

Zavedam se drevesa kot predmeta v notranjem čutu, v njegovem prostoru in času, saj se zavedam drevesa kot pojava v zunanjem čutu, v času ter v prostoru zunanjega čuta?

Zavest je po filozofu v času, ne pa v prostoru?

Se lahko zavedam drevesa v zunanjem čutu brez pojma?

Če o njem nimam pojma, se lahko zavedam drevesa v notranjem čutu?

Zavedam se drevesa kot pojava v zunanjem čutu, v njegovem prostoru in času, ker se zavedam drevesa kot predmeta v notranjem čutu, v času ter v prostoru notranjega čuta?

V notranjem čutu vidim podobo pojava, saj vidim njegovo občo podobo v zavesti?

V zunanjem čutu vidim podobo predmeta, ker v zavesti vidim njegovo občo podobo?

Shema podobe predmeta v notranjem čutu (kjer ni pojavov) je shema podobe pojava v zunanjem čutu (kjer ni predmetov)?

In obratno?

Shema podobe pojava v zunanjem čutu (kjer ni predmetov) je shema podobe predmeta v notranjem čutu (kjer ni pojavov)?

V zunanjem čutu vidim podobo predmeta, saj vidim njegovo občo podobo v zavesti?

V notranjem čutu vidim podobo pojava, ker se je zavedam kot splošne podobe?

V zavesti vidim obe podobi?

Eno v notranjem, drugo v zunanjem čutu?

O vsaki imam splošno podobo, sicer ju v čutih ne vidim?

Je pojem o predmetu pojem o pojavu?

Je pojem o pojavu pojem o predmetu?

Da, sicer nimam pojma o čutnosti.

O tej imam dva pojma?

Imam dva čuta ter dva pojma?

Rečeno drugače: imam čutnost, ki je znotraj in zunaj, o njej pa občo podobo, ki je ista, saj je enaka, ter enaka, ker je ista?

Imam splošno podobo o podobi predmeta in pojava ter enako in isto ter isto in enako čutnost?

Ničesar ni v razumu, če tega ni v čutu?

Ničesar ni v čutu, če ni tega v razumu?

Ničesar ni v razumu, če tega ni v čutu, razen razuma samega?

Ničesar ni v čutu, če ni tega v razumu, razen samega  čuta?

Imam izkustvo pred kategorijami ter čutnostjo a priori ?

Imam pojav in predmet pred časom ter prostorom a priori ?

Če nimam predmeta, nimam prostora, če nimam pojava, nimam časa?

Če nimam pojava, nimam predmeta, če nimam predmeta, nimam pojava?

Če nimam predmeta, nimam časa, če nimam pojava, nimam prostora?

Se pojav ne pojavi v notranjem čutu kot predmet, saj se predmet pojavi kot pojav v zunanjem čutu?

Se predmet ne pojavi v zunanjem čutu kot pojav, ker se pojav pojavi kot predmet v notranjem čutu?

Pojav se pojavi v notranjem čutu (kjer ni pojavov) v času, ki je v prostoru, in v prostoru, ki je v času?

Da, saj je predmet, ki se pojavi v zunanjem čutu (kjer ni predmetov) v prostoru, ki je onstran časa, ter v času, ki je zunaj prostora?

Je pojav predmet v času in v prostoru, predmet pa pojav v prostoru ter v času?

Da, če je čas prostor, ker je prostor v času (in obratno)?

Da, če je prostor čas, saj je čas onstran prostora (ter nasprotno)?

Sicer nimam dveh čutov: nimam iste in enake ter enake in iste čutnosti?

Če nimam enake ter iste in iste ter enake čutnosti, nimam dveh zavesti?

Če ju imam, je predmet pojav in pojav predmet?

Če je zadnje, imam isto ter enako in enako ter isto zavest?

Enaka zavest je zunaj, saj imam zunanje izkustvo?

Imam notranjo izkušnjo, ker je ista zavest znotraj?

Ista zavest je enaka, enaka pa ista: ena je o zunanjem, druga o notranjem čutu (in vice versa)?

Zunanji čut je notranji, notranji pa zunanji, saj imam dve zavesti?

Ta je ena, le da je znotraj, če je zunanja, zunaj pa, če je notranja?

Da, sicer Kant nima zavesti v času, ne pa v prostoru?

Filozof nima zavesti v prostoru, ampak v času, ker je čas prostor, prostor pa čas?

Če je tako, ima Kant čutnost v prostoru ter v času, saj ima realno izkustvo?

O tem ima dva pojma: enega o predmetu, drugega o pojavu?

Pojem je isti, ker je enak, in enak, saj je isti, ker je pojav predmet, ta pa pojav?

Zaradi shematizma razuma?

Ve filozof, da je čas enak, saj je isti (ker je prostor), prostor pa isti, saj je enak (ker je čas), saj je izkušnja filozofa resnična?

Ne?

Njegovo izkustvo je realno, ker tega ne ve?

Aficira ga ‘stvar (sama) na sebi’ tako, da Kant ne pozna filozofa, filozof pa ne Kanta?

Je filozof Kant?

Da?

Kant je ‘filozof’ ?

Tudi filozof je filozof, saj je ‘Kant’ ?

Kant je Kant, ker je ‘filozof’ ?

Filozof je Kant?

‘Kant’ je filozof?

[1. Filozof je Kant.

2. Kant je ‘filozof’.

3. Filozof je filozof, ker je ‘Kant’.

4. Kant je Kant, saj je ‘filozof’.

5. ‘Kant’ je filozof.

a) Filozof je ‘filozof’.

b) ‘Kant’ je ‘filozof’.

c) Kant je Kant.

d) Kant je Kant, ker je filozof.

e) Filozof je filozof, saj je filozof.

f) Kant je Kant, ker je Kant.

g) Filozof je filozof.

h) Filozof je filozof, saj je Kant.

i) Kant je Kant, ker je Kant.

j) Filozof je filozof, saj je filozof.

k) Filozof je filozof, ker je Kant Kant.

l) ‘Filozof’ je Kant, ki je Kant.

m) ‘Kant’ je filozof, ki je filozof.

n) ‘Filozof’ je filozof, ki je filozof.

o) ‘Kant’ je Kant, ki je Kant.

p) Filozof, ki je filozof, je ‘Kant’, ki je ‘filozof’.

r) Kant, ki je Kant, je ‘filozof’, ki je ‘Kant’.

s) Kant je Kant, saj je filozof filozof.

š) ‘Kant’ je filozof, ki je filozof.

t) ‘Filozof’ je Kant, ki je Kant.

u) ‘Kant’ je Kant, ki je Kant.

v) ‘Filozof’ je filozof, ki je filozof.

z) Kant, ki je Kant, je ‘filozof’, ki je ‘Kant’.

ž) Filozof, ki je filozof, je ‘Kant’, ki je ‘filozof’.]  

‘Stvar’ je a priori, ker jo Kant pozna, saj mu filozof ni znan?

Da?

Filozof pozna Kanta, ker mu ‘stvar’ ni dostopna?

Kant pozna filozofa s praznim pojmom?

Filozof ima predmet pojma?

Tudi filozof ima Kanta, le da Kant nima predmeta?

Noumen ?

Je ‘stvar’, saj je filozofu Kant nedostopen, Kantu pa filozof?

Kant ‘stvar’ pozna, ker zanj ni spoznavna?

Je filozof v času, Kant pa v prostoru (in vice versa)?

Resnična izkušnja filozofa je ‘Kant’, saj ima Kant realno izkustvo?

‘Filozofa’ ?

To Kant ve?

Filozof ali ‘Kant’?

Filozof?

Da, če ve ‘filozof’, ne pa Kant?

Realna izkušnja Kanta je ‘filozof’, ker ima filozof resnično izkustvo?

‘Kanta’ ?

To ve filozof?

Kant ali ‘filozof’ ?

Kant?

Da, če ve ‘Kant’, ne pa filozof?

‘Stvar (sama) na sebi’ je a priori, saj ni dostopna ne Kantu ne filozofu?

Ima jo Kant, ker jo ‘ima’ filozof; ima jo Kant, saj je filozof ‘Kant’ . . . ?

‘Stvar’ aficira Kanta tako, da ima filozof izkušnjo pred kategorijami ter čutnostjo a priori, ker ima ‘Kant’ realno izkustvo?

Filozof je Kant?

‘Stvar’ filozofa aficira tako, da ima Kant izkušnjo pred kategorijami in čutnostjo a priori, saj ima ‘filozof’ resnično izkustvo?

Realna izkušnja je resnična, ker je realna, saj je Kant filozof, ki je ‘Kant’ ?

Filozof je filozof, ker je Kant?

Oba imata resnično izkustvo?

Filozof pozna Kanta realno?

Kant pozna filozofa resnično?

Ima realno izkustvo?

Filozof pozna Kanta resnično?

Da, če je realni Kant pred apriornim filozofom?

Kant pozna filozofa realno, če filozof pozna Kanta resnično?

Da, Kant pozna ‘Kanta’, filozof pa ‘filozofa’ ?

Resnični Kant je v izkušnji realnega ‘Kanta’ ?

Je filozof pred sabo, saj ima apriorno izkušnjo o Kantu?

Nikogar ni pred Kantom, ker je filozof: o njem ima resnično izkustvo?

Realno?

Pred njim je Kant a priori ?

Realna izkušnja Kanta je ‘filozof’ ?

Resnična?

Realno izkustvo filozofa je ‘Kant’ ?

[ Kant pozna filozofa, saj pozna ‘Kanta’.

Filozof ne pozna ‘Kanta’, pozna pa ‘filozofa’, ki ne pozna Kanta, temveč ‘Kanta’.

Oba imata realno izkustvo.

Kant resnično pozna filozofa, realno pa ‘Kanta’.

Izkušnja obeh je resnična.

Filozof realno pozna ‘filozofa’, resnično pa Kanta.

(Rečeno drugače.

Kant ima realno izkušnjo.

Pozna filozofa, ker pozna ‘Kanta’.

Filozof ne pozna ‘Kanta’.

Filozof pozna ‘filozofa’, ‘filozof’ pa ‘Kanta’, ne pa Kanta.

Filozof ima resnično izkustvo.

Realno pozna ‘filozofa’, ki resnično pozna ‘Kanta’, ne pa Kanta, saj filozof resnično pozna Kanta.

Je ‘Kantova’ izkušnja realna?

Pozna ‘filozofa’, ki »pozna« Kanta.

‘Filozof’ realno pozna filozofa, ki resnično pozna Kanta.

‘Filozof’ Kanta »pozna«, ne pa pozna.

‘Kantovo’ izkustvo je realno, ker je resnično: pozna Kanta.

Pozna ‘filozofa’, ki ne pozna Kanta.

Je izkušnja ‘filozofa’ resnična?

Realno pozna filozofa, ki resnično pozna Kanta.

‘Filozofovo’ izkustvo je resnično, saj je realno: Kanta ne pozna.

‘Filozof’ torej pozna ‘Kanta’, ‘Kant’ pa ‘filozofa’.

Kant pozna filozofa, ne pa Kanta.

Tudi filozof pozna Kanta, ne pa filozofa.

Kant je filozof?

Da, filozof je ‘Kant’.

Je filozof Kant?

Da, Kant je ‘filozof’.

‘Kant’ pozna ‘filozofa’, ne pa Kanta.

‘Filozof’ pozna ‘Kanta’, ne pa filozofa.

‘Kant’ je ‘Kant’, ne pa Kant. Kant ni ‘Kant’, ki je ‘Kant’. 

Filozof ni ‘filozof’, ki je ‘filozof’. ‘Filozof’ je ‘filozof’, ne pa filozof. 

‘Kant’ je torej filozof, ker ni Kant. ‘Kant’ je filozof ter ‘Kant’ ni ‘filozof’.

‘Filozof’ je Kant, saj ni filozof. ‘Filozof’ je Kant in ‘filozof’ ni ‘Kant’. 

Kant ni filozof, ker ‘filozof’ ni Kant, saj ‘Kant’ ni ‘filozof’.

Filozof ni Kant, ker ‘Kant’ ni filozof, saj ‘filozof’ ni ‘Kant’. 

‘Filozof’ ni ‘Kant’, ker je ‘Kant’ ‘filozof’.

‘Kant’ ni ‘filozof’, saj je ‘filozof’ ‘Kant’.

(Kant je filozof, ker ni Kant.

Filozof je Kant, saj ni filozof.

Filozof je filozof, ker Kant ni Kant.

Kant je Kant, saj filozof ni filozof.

Kant je filozof, filozof je Kant.

Filozof se pozna in ne pozna, ker je Kant.

Kant se ne pozna ter pozna, saj je filozof.

‘Filozof’ je ‘Kant’, ‘Kant’ je ‘filozof’.

‘Kant’ se pozna in ne pozna, ker je ‘filozof’.

‘Filozof’ se ne pozna ter pozna, saj je ‘Kant’.

‘Kant’ je ‘filozof’, ker ni ‘Kant’.

‘Filozof’ je ‘Kant’, saj ni ‘filozof’.

‘Filozof’ je ‘filozof’, ker ‘Kant’ ni ‘Kant’.

‘Kant’ je ‘Kant’, saj ‘filozof’ ni ‘filozof’.)

Z drugo besedo.

 Predmet je resničen, če je transcendentalno idealen pojav.

Pojav je realen, če je transcendentalno idealen predmet.

Predmet je realen, če je pojav resničen, saj je predmet transcendentalno idealen, ker je transcendentalno idealen pojav.

Pojav je resničen, če je predmet realen, saj je pojav transcendentalno idealen, ker je transcendentalno idealen predmet.

Kant ima realno izkušnjo?

Da, če je resnična, saj je transcendentalno idealna.

Je realna, če je predmet resničen v času in v prostoru, v prostoru ter v času pa je realen pojav.

Izkustvo znanstvenega metafizika je resnično?

Da, če je realno, ker je transcendentalno idealno.

Je resnično, če je pojav resničen v času in v prostoru, v prostoru ter v času pa je realen predmet.

V notranjem čutu?

Da, če je pojav v zunanjem čutu resničen.

V zunanjem čutu?

Da, če je predmet v notranjem čutu realen.

Je Kantova resnična izkušnja izkustvo realnega metafizika?

Da, znanstvenega ‘Kanta’.

Tega metafizik-znanstvenik ne pozna?

Ne.

Tudi Kopernik v zavesti ima resnično izkustvo, ki je realno.

Pozna ‘drugega Kopernika’, ta pa ‘Kanta’.

Je Kantova izkušnja resnična?

Je realno izkustvo znanstvenega metafizika?

Da, resničnega ‘Kanta’.

Izkušnja realnega metafizika je resnična?

Je realno izkustvo znanstvenega Kanta?

Da, resničnega ‘religioznega filozofa’.

Kantova realna izkušnja ni izkustvo metafizika-znanstvenika, temveč ‘Kanta’.

Kant je Kopernik v zavesti, saj je ‘Kant’.

Resnično izkustvo drugega Kopernika ni Kantova izkušnja, marveč je izkustvo ‘Kopernika v zavesti’.

Religiozni filozof je Kant, ker je ‘metafizik znanosti’.

I.  Kant je znanstveni metafizik, saj metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’.

II. Metafizik znanosti je Kant, ker Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Znanstveni metafizik ima realno izkušnjo.

Je Kant, saj metafizik znanosti pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Resnično izkustvo znanstvenega metafizika je izkušnja ‘metafizika znanosti’, ker ‘znanstveni metafizik’ pozna ‘Kanta’.

1. Kant je metafizik znanosti. Znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’.

2. Metafizik znanosti je Kant. Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

3. Če ima Kant realno izkustvo, ni metafizik znanosti, ker je ‘Kant’.

4. Če ima resnično izkušnjo znanstveni metafizik, ni Kant, saj je ‘metafizik znanosti’.

5. Kant je znanstveni metafizik, če je Kant ‘Kant’, ker je Kant metafizik znanosti.

6. Znanstveni metafizik je Kant, saj je metafizik znanosti Kant, če je znanstveni metafizik ‘metafizik znanosti’.

7. Kant ima realno izkustvo: Kant ne pozna ‘Kanta’, ker je Kant znanstveni metafizik, saj metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’.

8. Znanstveni metafizik ima resnično izkušnjo: metafizik znanosti ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker je metafizik znanosti Kant, saj Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

9. Kant je metafizik znanosti, če je Kant ‘Kant’, ker Kant pozna ‘Kanta’.

10. Znanstveni metafizik je Kant, če je metafizik znanosti ‘znanstveni metafizik’, saj metafizik znanosti pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Če je metafizik znanosti Kant, potem Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, temveč pozna Kant ‘Kanta’, ker ima metafizik znanosti realno izkustvo.

Če je Kant znanstveni metafizik, potem metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’, marveč pozna znanstveni metafizik ‘metafizika znanosti’, saj ima Kant resnično izkušnjo.

Kopernik v zavesti je Kant, ker je Kant drugi Kopernik: znanstveni metafizik ima realno izkustvo, če ima Kant resnično izkušnjo: Kant ne pozna ‘metafizika znanosti’, temveč pozna ‘Kanta’, če znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’, marveč pozna ‘metafizika znanosti’; realno izkustvo znanstvenega metafizika je resnična izkušnja ‘metafizika znanosti’, saj znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’: drugi Kopernik je Kant, ker je Kant Kopernik v zavesti: če Kant pozna ‘Kanta’, potem je realno izkustvo Kanta resnična izkušnja ‘Kanta’.

Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, saj ‘znanstveni metafizik’ pozna ‘Kanta’ ?

Kant pozna ‘Kanta’, ker ‘Kant’ pozna ‘metafizika znanosti’ ?

Kant je Kant, saj je Kant znanstveni metafizik, ker je metafizik znanosti Kant, saj je znanstveni metafizik metafizik znanosti.

Znanstveni metafizik je metafizik znanosti, ker je znanstveni metafizik Kant, saj je Kant metafizik znanosti, ker je Kant Kant.

Kant je Kant, če je Kant Kopernik v zavesti, ki ima realno izkustvo, da je ‘Kant’.

Kopernik v zavesti je drugi Kopernik, če je religiozni filozof Kant, ki ima resnično izkušnjo, da je ‘znanstveni metafizik’.

a) Metafizik znanosti je znanstveni metafizik, saj ima realno izkustvo, da je ‘metafizik znanosti’, ker je Kant.

b) Kant je Kant, saj ima resnično izkušnjo, da je ‘Kant’, ker je znanstveni metafizik.

c) Kant ima resnično izkušnjo, da je ‘znanstveni metafizik’, saj ne pozna metafizika znanosti, ker je znanstveni metafizik.

d) Metafizik znanosti ima realno izkustvo, da je ‘Kant’, saj ne pozna Kanta, ker je Kant.

e) Kant ne pozna ‘metafizika znanosti’, saj pozna ‘Kanta’, ker je Kant.

f) Znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’, saj pozna ‘metafizika znanosti’, ker je znanstveni metafizik.

g) Kant je Kant, saj je metafizik znanosti, in znanstveni metafizik je metafizik znanosti, ker je Kant.

h) Kant pozna ‘Kanta’, saj pozna ter ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker je metafizik znanosti.

i) Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, saj pozna in ne pozna ‘Kanta’, ker je Kant.

j) Znanstveni metafizik je Kant, ki pozna ‘Kanta’, saj se metafizik znanosti pozna ter ne pozna, ker je Kant.

k) Kant je znanstveni metafizik, ki pozna ‘metafizika znanosti’, saj se Kant pozna in ne pozna, ker je znanstveni metafizik.

l) Kant je metafizik znanosti, saj se pozna ter ne pozna. Spozna se, ker si ni znan.

m) Znanstveni metafizik je Kant, saj se ne pozna in spozna. Pozna se, ker se ne spozna.

n) Kant pozna ‘Kanta’, saj ‘Kant’ pozna ter ne pozna ‘metafizika znanosti’ .

o) Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, ker ‘znanstveni metafizik’ ne pozna in pozna ‘Kanta’.

Kant je metafizik znanosti, ker je ‘znanstveni metafizik’ ‘Kant’, saj Kant pozna in ne pozna metafizika znanosti, ker ne pozna ter pozna ‘znanstvenega metafizika’.

‘Metafizik znanosti’ je ‘Kant’, saj je Kant znanstveni metafizik, ker ‘metafizik znanosti’ pozna in ne pozna ‘Kanta’, saj ne pozna ter pozna Kanta.

Metafizik znanosti je Kant, saj je ‘Kant’ ‘znanstveni metafizik’, ker metafizik znanosti ne pozna in pozna Kanta, saj pozna ter ne pozna ‘Kanta’.

‘Kant’ je ‘znanstveni metafizik’, ker je metafizik znanosti Kant, saj ‘Kant’ pozna in ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker ne pozna ter pozna metafizika znanosti.

Znanstveni metafizik pozna in ne pozna ‘metafizika znanosti’.

‘Znanstveni metafizik’ ne pozna ter pozna ‘Kanta’.

Kant ne pozna in pozna ‘Kanta’.

‘Kant’ pozna ter ne pozna ‘metafizika znanosti’.) ]

Imam torej izkušnjo pred kategorijami in čutnostjo a priori ?

Imam lahko pojav ter predmet pred apriornima časom in prostorom?

Imam čutnost a priori pred apriorno sintezo kategorij?

Prispe čas v metafizične kategorije (ki so onstran časa) prej kot vidim predmet, ki je pojav, oziroma pojav, ki je predmet?

Imam izkustvo, saj vidim predmet, ter imam izkušnjo, ker vidim pojav (imam zunanje izkustvo in notranjo izkušnjo, saj vidim podobo pojava ter podobo predmeta), ker je čutnost a priori pred transcendentalnimi kategorijami?

Metafizične kategorije so transcendentalne, saj stopijo prve v čas?

V metafizične kategorije pride čas prek transcendentalne sheme?

Od kod?

Tako me aficira ‘stvar?

Transcendentalna shema je čista kot kategorija in v času kot čutnost?

Metafizična kategorija je čista, ker je onstran časa, čutnost (ki je v prostoru ter v času) je, saj je čutnost a priori zunaj časa?

Transcendentalna shema je most med kategorijami, ki niso v času, in čutnostjo, ki je v prostoru ter v času?

Čutnost je v času, ker je v prostoru, je v prostoru, saj je v času (prostor je čas, ker je čas prostor, in čas je prostor, saj je prostor čas)?

Je čista čutnost (čutnost a priori) brez prostora a priori, ker je čas transcendentalne sheme čas mostu (po njem pride čas v metafizične kategorije)?

Transcendentalne kategorije so v času zavesti, ki je po Kantu zunaj prostora?

Je čista čutnost (čutnost a priori) brez časa a priori, saj je prostor transcendentalne sheme prostor mostu (po njem pride v metafizične kategorije prostor)?

Transcendentalne kategorije niso v prostoru, ker so v zavesti, ki je le v času?

Čas pride v metafizične kategorije preko mostu, saj so transcendentalne?

Metafizične kategorije v času so transcendentalne?

V času predmeta ali v času pojava?

Če Kant ne vidi predmeta, nima pojma?

Če filozof nima pojma, ne vidi pojava?

Je zavest pred predmetom ali je pojav pred pojmom?

Pojav pojava v notranjem čutu (kjer ni pojavov, pač pa predmeti) je resničen, če je mogoč kot pojav predmeta v zunanjem čutu (kjer so pojavi, ni pa predmetov)?

Pojav predmeta v zunanjem čutu (kjer ni predmetov, pač pa pojavi) je realen, če je mogoč kot pojav pojava v notranjem čutu (kjer so predmeti, ni pa pojavov)?

Filozof vidi v zunanjem čutu občo podobo predmeta?

Vidi v notranjem čutu predmet ter shemo predmeta?

Kaj vidi v zunanjem izkustvu?

Psa in njegovo občo podobo?

Vidi v zunanjem čutu zobato kolo s tisoč zobmi ali njegovo shemo?

Lahko vidi podobo, če njene sheme ne vidi?

Lahko vidi občo podobo, če ne vidi njene podobe?

Lahko vidi zobnik s tisoč zobmi, če ne vidi njegovega pojma?

Če nima pojma o zobniku s tisoč zobmi, ne vidi njegove sheme ne v zunanji izkušnji ne v notranjem čutu?

Kako ve, da je shema, ki jo vidi v obeh čutih, zobato kolo s tisoč zobmi, ki ga ne vidi v nobenem čutu?

Tako, da prešteje zobe?

Kaj sedaj vidi?

Shemo kolesa, ker ve, da jo vidi, saj vidi njegov pojem, podobo kolesa, ker ve, da jo vidi, saj vidi njegovo shemo?

Če nima pojma, ne vidi ne podobe ne sheme?

Vidi zobnik s sto zobmi, če zna šteti do tri?

Vidi zobnik ter zobe, ker za tri zobe ve?

Tri zobe vidi, saj zanje ve, sicer vidi zobe?

Vidi, ker ve za tri, saj vidi zobe?

Kaj vidi sinička, ki ne zna šteti?

Če ne znam šteti, ne znam govoriti?

Sinička?

Meje sveta so meje jezika?

Vidim, kar vem?

Vidim zobe, ker vidim tri, saj vem, da tri zobe vidim?

Vidim zobe, ker tri ne vidim, saj ne vem, da ne vidim treh zob?

S prostim očesom vidim zobnik, z daljnogledom zobnik s tremi zobmi?

S prostim očesom sedaj vem, kaj vidim, ker vidim zobnik s tremi zobmi (čeprav z daljnogledom ne gledam)?

Prej vidim, saj vidim?

Nato, vidim, ker vem?

Prej vidim zobe, saj gledam zobnik, sedaj gledam zobnik, ker vidim tri?

Oboje s prostim očesom?

Vidim prej in nato le to, kar vidim?

Prej zobnik, sedaj trozobi zobnik?

Prej vidim zobnik, saj ne vem, nato vem, ker vidim zobnik?

Drugič ne vidim nič več, saj več vidim?

Prvič manj vidim, ker ne vidim nič manj?

Drugič zobnik vidim, saj vidim zobnik s tremi zobmi?

Prej vidim zobnik, ker vidim zobnik z zobmi?

V obeh primerih gledam isto, le da v drugem primeru vidim enako?

V enem ter v drugem primeru gledam enako, le da v prvem primeru vidim isto?

Zobnik?

Da, trozobi zobnik?

Zobnik s tremi zobmi?

Zobnik?

Kako naj gledam trozobi zobnik, če ne vidim manj?

Kako naj gledam manj, če ne vidim več?

Če sem sinička?

Ta nima daljnogleda?

Meje sveta so meje zavesti?

Meje zavesti so meje jezika?

Obča podoba je shema v obeh čutih?

Kant vidi v zavesti pojem, ki je obča podoba?

V čutih vidi shemo, ki je obča podoba zunaj zavesti?

V čutih vidi podobo psa, ne pa njegove obče podobe, saj vidi v zavesti shemo psa?

Je zobato kolo z mnogimi zobmi, ki ga vidi v čutih, podoba ali obča podoba?

Vidi zobnik s štirimi zobni in tistega z mnogimi?

Sta konkretni podobi v čutih, ker ima v zavesti o obeh občo podobo?

V čutih vidi konkretne podobe psov, ne pa njihovih shem, saj ima zavest ter s tem občo podobo psov?

(Kdaj vidi shemo?

Ko mu je predmet mejnega pojma dostopen?

Filozofu?

Da, če ni Kant.

Če Kant nima praznega pojma, ni filozof.)

Lahko vidi zobato kolo s štirimi zobmi, če na zobniku z mnogimi zobmi ne more našteti tisoč zob?

Kakšen pojem imam o psu, če znam šteti samo do štiri?

Vidim mnoge pse, hkrati pa le štiri?

Vidim štiri pse, hkrati pa le mnoge?

Kaj če nimam potenciala, da štejem do tisoč?

Kaj če v matematiki nimam zadnjega člena, ki je n + 1 ?

Evolucija se ustavi?

Imam potencial, da pridem do konca neskončnosti?

Od kod končnemu bitju ideja neskončnosti?

So moji možgani v kadi?

Ne vem!

Verjamem v ‘Predmet’ ?

Njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

To je bit smrti?

Če verjamem v smrt, ker zanjo ne vem, sem avtonomen?

Da, če tako verjamem?

Zakaj ne vem, če verjamem?

Ne vem, ali so moji možgani v kadi.

Če sem avtonomen,’Predmeta’ » »ne vidim«« ?

Tako verjamem?

(Kje vidim shemo?

V čutnosti vidim podobo, v zavesti občo podobo?

Oboje vidim zaradi shematizma razuma?

So Kantovi možgani v kadi, saj filozof (ki je Kant) nikoli ne vidi sheme?

Filozofovi možgani so v kadi, ker je heteronomen Kant?

Tudi ta je ‘Kant’, ki mu Kant ni dostopen?

Kje so moji možgani, saj sem avtonomen?

V Prihodnosti, ker »sem« (eksistiram in bivam, bivam ter eksistiram), saj »…nimam…« ‘Predmeta’ ?

»…Imam…« Temelj, ker zanj ne vem, saj verjamem v ‘Predmet’ (in vice versa)?)

Če človeštvo propade?

Verjamem, da sem avtonomen: umrl bom, ker sem večen.

To vem, saj verjamem?

Ne, to verjamem, ker vem.

Tega ne vem, saj vem?

Tako verjamem, ker ne verjamem v absurd.

So moji možgani v kadi?

Verjamem, da ne, saj tega ne vem.

Sicer moram verjeti v absurd, da nimam Temelja.

Če ga nimam, ni ‘predmeta’. Ni meje, ne ‘meje’.

(‘predmet’ »…je…« , ker »…nimam…« ‘Predmeta’ ?

Da, nimam temelja, saj ‘Predmet’ ni vzrok.

Je vzrok temelj?

Nimam ‘predmeta’, ker ni vzrok Temelj.)

Nekaj je, saj ni treba?

Potujem na konec Prihodnosti – možgani so aktualno v kadi, ne pa potencialno: v kadi so potencialno, ne pa aktualno?

Sicer nihče ne more stati na meji, ker eksistira tako, da potuje brez konca: nihče ne biva na meji, saj  »…nima…« Bodočnosti?

Obsojen je na Bodočnost, ker nima Prihodnosti?

Obsojen je na svobodo, saj »…ima…« ‘predmet’ ?

Da, nima ‘Predmeta’.

Resnica je premica; razum se je asimptotično dotakne v neskončnosti?

Potujem v neskončnost, ker verjamem v temelj?

Če nimam Temelja, nimam ‘predmeta’.

(Če »…nimam…« ‘Predmeta’, nimam temelja?

Če »…nimam…« temelja, nimam ‘Predmeta’ ?

Če nimam Temelja, nimam ‘Predmeta’.

Če nimam ‘predmeta’, nimam temelja.

Če nimam ne ‘Predmeta’ ne Temelja, »…imam…« ‘predmet’ ?

»…Nimam…« Temelja, če nimam ne temelja ne ‘predmeta’ ?

Da, če ga »…imam…« .

Ne, če ga nimam.

Če nimam ‘Predmeta’, nimam temelja.)

Na koncu neskončnosti je ‘Predmet’ ?

Od kod sicer resnica?

Iz Bodočnosti?

Da, če se motim tako, da nimam prav.

Toda le, če potujem v Prihodnost, saj se motim tako, da imam prav.

Je mogoče, da tega ne verjamem?

Kaj je onstran meje, ki omejuje le notranje?

Ne vem, ker ne vem, ali so možgani v kadi?

Na zunanjem robu meje brez zunanjega brega je temelj?

To ni absurd, marveč paradoks?

Nikoli ne pridem do konca, saj  »…imam…« ‘predmet’ ?

Sem svoboden tako, da sem odvisen od Drugega?

Da, nisem svoboden tako, da sem drugi, ker je na koncu (brez začetka) ‘Predmet’, na začetku (brez konca) pa Temelj.

Ne verjamem v absurd, saj sem svoboden?

Da, ne verjamem v ‘predmet’, ker nisem obsojen na temelj (ter vice versa).

Je to absurd?

Ne, paradoks.

Zakaj?

To vem, saj verjamem?

To je absurd (verjamem lahko karkoli).

Verjamem, ker vem?

Ne morem verjeti karkoli, ampak le to, kar vem.

Paradoks je tale: če vem, ne vem, saj verjamem.

Kar vem?

Da, to verjamem, ker ne vem.

Kar ne vem?

Da, to vem, saj tako verjamem.

Moji možgani so v kadi?

Ne verjamem v absurd, ker verjamem v paradoks.

Moji možgani »so« v kadi, saj verjamem v smrt.

Večen sem, ker bom umrl, saj moji možgani niso v kadi?

Kje so?

V deželi, ki je ni, ker je ni?

Da, tam je ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj?

Ni pot do resnice, ki je resnica sama, večna mandala brez začetka in konca?

Da, če je nekaj, saj ni nič.

Je kamen?

Da, »…nimam…« ‘Predmeta’.

Eksistiram ter bivam in »…imam…« Temelj?

Nisem kamen, ker sva oba v svetu?

Svet je, saj biva, ker eksistira (ter vice versa), saj »je« ?

Da, tudi ‘Predmet’ je Temelj, Temelj pa ‘Predmet’, ker ne obstajata.

Ideala nimam?

Od kod sicer Temelj?

Od kod smisel, če »…ni…« ‘Predmeta’.

Od kod Pomen, če »…imam…« temelj?

Temelj je ‘Predmet’, saj nimam Bodočnosti.

Resnica prihaja iz Prihodnosti: ‘Predmet’ je Temelj.

V Utopiji?

Kako naj imam Ideal, če ni na koncu brez konca začetek, na začetku, ki nima začetka, pa konec?

Resnica je večna, ker se nikjer ne konča?

Je ‘Predmet’ resnica, saj se resnica začne z večnim Temeljem?

Je smisel večne resnice v tem, da je ‘Predmet’ večen, ker se pot brez konca začne z večnim začetkom?

Nekaj je, saj ni nič?

Kako naj sicer dvomim, da »sem«, ker eksistiram in bivam?

Smrt je?

Da, je življenje.

Življenje?

Da, smrt.

Nisem avtonomen?

Lahko verjamem, da je paradoks ‘predmet’ ?

Imam lahko ideal, če nimam Prihodnosti?

Če verjamem v Ideal, nimam Bodočnosti.

Lahko v eksistenci stojim, če bivam?

Stojim v bivanju, če eksistiram?

Ne, razen na meji, saj potujem v neskončnost (prestopam mejo, ki ni prehodna).

Bodočnost je brez konca, ker  »…imam…« temelj, ki je na začetku.

Bodočnost nima začetka, saj  »…nimam…« ‘predmeta’, ki je temelj?

‘predmet’ je temelj, ker  »…imam…« ‘predmet’ ?

temelj je ‘predmet’, saj temelja »…nimam…« ?

Nikoli ne pridem na konec Prihodnosti (ki nima začetka), ker nimam Prihodnosti.

Pridem na konec (začetek) Bodočnosti?

Da, obsojen sem na Prihodnost; »…imam…« temelj, »…ne…« pa ‘predmeta’ (ter vice versa).

Večnosti nimam?

Ne.

Obsojen sem na svobodo (»…imam…« večnost).

Nisem veren, saj sem religiozen: verjamem v paradoks?

Ta je na videz?

Da, verjamem ker je absurdno: ne vem, ali so možgani v kadi, saj sem heteronomen.

Nisem religiozen, ker sem veren: ne verjamem v absurd.

Verjamem v paradoks, ki ni navidezen.

Vem, da sem avtonomen, saj moji možgani niso v kadi.

Nisem heteronomen, ker nisem Drugi.

Sem drugi, saj nisem religiozen.

Drugi je religiozen, ker ni drugi?

Da, verjame v paradoks, saj ni veren.

Svet torej realno obstaja?

Gotovo?

Dvomim?

»Da«.

Stavek: ‘Jaz vem.’ vselej izraža ‘potešeno’ gotovost, ki jo lahko opazujemo kot življenjsko formo.

Gotovost se namreč nahaja v sami naravi jezikovne igre, ker je pojem ‘znanje’ vedno vezan s pojmom ‘jezikovna igra’, dvom pa vedno počiva na tem, kar je zunaj slehernega dvoma.

Moram govoriti, saj ne smem molčati?

‘Predmet’ je Temelj, ta pa ‘Predmet’.

                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Modrost?

What is the price of Experience? do men buy it for a song

Or wisdom for a dance in the street? No it is bought with the price

Of all that a man hath, his house his wife his children.

Wisdom is sold in the desolate market where none come to buy

And in the witherd field where the farmer plows for bread in vain.   

                                                                             William Blake, Vala: Night the Second

Je kamen ‘Predmet’ ?

Da.

Človek ni kamen?

Ne.

Oba sta v svetu?

Da.

Svet je, ker je ‘Predmet’ ?

Svet je, ker je saj?

Da, saj je, ker je svet.

Ker je saj, je svet.

Saj je ker, je svet.

Svet je, ker je saj, saj je ker.

Svet je, ker?

Da, saj.

Svet je, saj?

Da, ker.

Ker je svet, je saj.

Saj je svet, je ker.

Je svet, ker, saj?

Je svet, saj, ker?

Da.

Zakaj je svet?

Ker.

Zakaj je ker?

Saj je svet.

Zakaj je saj?

Saj je ker.

Zakaj je svet?

Saj.

Zakaj je saj?

Ker je svet.

Zakaj je ker?

Ker je saj.

Saj je ker, ker je saj?

Ker je saj, saj je ker?

Da.

Saj je ker, ker je saj, ker je svet?

Svet je, ker je saj, saj je ker?

Da.

Je svet, saj je svet?

Svet je, ker je svet?

Da.

Svet ni, saj je ‘Predmet’ ?

Ne.

Ker je svet, je saj.

‘Predmet’ je, ker je svet?

Ne.

Saj je svet, je ker.

Ker ni, saj je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, ker je, saj?

Saj ni, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, saj je, ker?

Ne.

Je ‘Predmet’ smrt?

Da.

Te ni?

Ni ‘Predmet’ Temelj?

Da.

Ta je življenje?

Življenja ni?

Če rečem, da, pravim smrt?

Determinacija je negacija.

Če rečem smrt, pravim življenje?

Negacija je determinacija.

Kjer je smrt, ni življenja?

Da.

Življenje je smrt.

Kjer ni življenja, ni smrti?

Ne.

Smrt je življenje.

‘Predmet’ je Temelj, ta je ‘Predmet’.

Je bit smrti nič, ki nima biti?

Da.

Kaj je življenje?

Smrt?

Ta je ‘Predmet’ .

Ta je Temelj.

Sem svoboden, ker nisem religiozen.

Umrl bom.

Sem svoboden, saj sem večen.

Mučenec je svoboden, ker bo umrl.

Je večen?

Tako je obsojen.

V Prihodnosti?

V Bodočnosti.

Vse ve?

Da.

Prihodnosti nima.

»…Ima…« Bodočnost?

Da.

Prestopa neprehodno mejo.

Med bivanjem in eksistenco?

Tam biva, saj je ni?

Tam eksistira.

Med eksistenco ter bivanjem?

Tam je ni, ker eksistira?

Tam biva.

Na koncu Bodočnosti je ‘predmet’ ?

Da.

Mučenec ga »…nima…« , saj bo umrl.

Ve za smrt, ker vanjo ne verjame?

Da.

Ne ve, saj ne verjame v ‘Predmet’.

Ta je »viden« ?

Ne.

Je »»ne viden«« : na koncu Prihodnosti.

Se mučenec smeji ‘Predmetu’ ?

Da, ker Prihodnosti ne »vidi« ?

V žepu »…ima…« ‘predmet’, saj ni veren.

Nimam Bodočnosti, ker nisem religiozen.

Se smejem mučencu?

Da.

V žepu »…nimam…« ničesar.

V absurd ne verjamem, saj verjamem, ker ne vem.

Je paradoks navidezen?

Da, ni absurd.

Ta je paradoks, saj ni navidezen.

Pot do resnice je resnica sama.

Nima ne konca ne začetka.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’.

Prvi nima ne kvalitete ne kvantitete, drugega ni, ker ga ni.

Temelj je isti kot ‘Predmet’ ?

Da, enak.

Je ‘Predmet’ enak kot Temelj?

Isti.

‘Predmet’ je na začetku?

Da, ‘Temelj’.

Ta je na koncu?

‘Ne’, ‘Predmet’.

Temelj je ‘Predmet’, ta je Temelj.

‘Je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’ ?

Da, Temelj.

Temelj ni ‘Predmet’, temveč ‘Temelj’ ?

Da, če ‘Predmet’ ni Temelj, marveč ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj Temelj?

Da, ‘Temelj’ ?

Ta je ‘Predmet’ ?

Ne, ‘Predmet’ je Temelj, ‘Temelj’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj ‘Temelj’, saj je Temelj?

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’, ker je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je ‘Predmet’.

Na začetku je ‘Predmet’ ali ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

‘Predmet’: če je začetek na koncu, kjer je Temelj.

Konec je na začetku?

Da, če ‘je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’.

Takrat je na koncu Temelj, na začetku pa ‘Temelj’.

Če je na začetku ‘začetek’, je na koncu ‘Predmet’, ker je na koncu ‘konec’.

Konec je brez ‘konca’ ?

Da, tam je ‘konec’, saj nima konca.

‘Konec’ nima konca?

Da, tam je konec, ker je brez ‘konca’.

Je tam Temelj?

Da, ‘Predmet’.

Kje je ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Kjer je ‘Temelj’.

Ta ni Temelj?

‘Ne’.

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’?

Da.

‘Predmet’ je Temelj, ‘ ‘Predmet’ ‘ pa ‘Temelj’.

Je ‘Predmet’ na koncu, na ‘začetku’ pa ‘Temelj’ ?

Da.

Na koncu je začetek, na ‘koncu’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Pot do resnice, ki je resnica sama, nima ne začetka ne konca.

Ima ‘konec’ in ‘začetek’ ?

Da, če je ‘konec’ na začetku, ki je brez ‘konca’, začetek pa na ‘koncu’, kjer je ‘začetek’.

‘Začetek’ je na ‘koncu’ ?

Da, ‘konec’ je na ‘začetku’, če je ‘začetek’ na koncu, ki je brez ‘začetka’, konec pa na ‘začetku’, kjer je ‘konec’.

Začetek je konec, če je brez ‘konca’ ?

‘Konec’ je ‘začetek’, če je ‘začetek’ brez konca?

Da, če je konec brez ‘začetka’, saj je začetek (ki je konec) brez ‘začetka’.

‘Začetek’ je ‘konec’, če je ‘konec’ brez začetka?

Da, če je začetek brez ‘konca’, ker je konec, ki je začetek, brez ‘konca’.

Tedaj je ‘konec’ ‘začetek’, saj je ‘začetek’ brez konca.

Pot do resnice, ki je sama resnica, nima konca?

Na koncu umrem?

Smrt ni življenje?

Ne, življenje je smrt: kjer je smrt, ni življenja.

Je duša nesmrtna?

Ne.

Ni nesmrtna, ker sem večen.

Življenje ni smrt?

Da, kjer je življenje, ni smrti: smrt je življenje.

Na koncu umrem, saj sem nesmrten?

Da, nimam duše.

Sem religiozen?

Ne, sem veren.

Na koncu poti do resnice, ki je sama resnica, je ‘konec’ ?

Konec brez ‘konca’ ?

Sama resnica (ki je pot do resnice) nima ‘konca’, ampak ‘Predmet’ ?

Je na ‘koncu’ same resnice, ki je pot do resnice, resnica?

Da, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je Temelj Temelj, ker ni ‘Temelj’ ?

Resnica je večna, če je Temelj ‘Temelj’, saj je ‘Predmet’ ‘Predmet’, ker ‘je’ Temelj?

Pot do resnice je neskončna, če je na ‘koncu’ Temelj, na ‘začetku’ pa ‘Predmet’ ?

Je Temelj neskončen, če je ‘Temelj’ ?

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ večen, če je resnica Temelj?

Pot do ‘Predmeta’ je večna, saj pot do resnice nima konca?

Pot do ‘Temelja’ je ‘pot’ do Temelja, če je na koncu resnice večnost?

‘Pot’ je pot, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , ker je na koncu večnosti resnica?

Resnica nima konca.

Resničen je začetek?

Tudi večnost nima ‘začetka’ ?

Je resnična?

Kaj je resnica na koncu konca?

‘Začetek’, ki je konec brez ‘konca’ ?

( Na ‘koncu’ konca je ‘konec’?

Da.

Konec nima konca?

Da.

Na koncu konca (kjer je ‘konec’).

Na koncu ‘konca’ je konec?

Da.

‘Konec’ nima ‘konca’?

Da.

Na ‘koncu’ ‘konca’ (kjer je konec).

‘Konec’ ‘nima’ konca, ker konec ‘nima’ ‘konca’.

Na ‘koncu’ ‘konca’ je konec, na koncu konca pa ‘konec’. )

Na ‘koncu’ je ‘Temelj’ ?

Da, če je ‘Predmet’ na koncu.

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ , ki je ‘Temelj’, na ‘začetku’.

Če je pot med ‘Predmetom’ in Temeljem večna, je pot med ‘Temeljem’ ter ‘ ‘Predmetom’ ‘ neskončna.

(Če je pot med Temeljem in ‘Predmetom’ neskončna, je pot med ‘ ‘Predmetom’ ‘ ter ‘Temeljem’ večna.)

Zadnja je daljša kot prva, saj je večna, prva je daljša kot zadnja, ker je neskončna.

Resnica je večna, saj je resnična?

Večnost je resnica, ker je večna?

Resnica je resnična, saj je večna, večnost je večna, ker je resnična?

Je večnost daljša od resnice, saj je neskončna?

Da.

Pot do večnosti je pot do resnice.

Obe poti sta neskončni.

Večnost je daljša od resnice, ker je pot (ki je ‘pot’) neskončna.

Resnica je daljša kot večnost, saj je ‘pot’ (ki je pot) brez konca.

Pot je daljša kot ‘pot’, ‘pot’ pa kot pot?

Da, večnost je resnica, resnica pa večnost.

Pot do resnice, ki je sama resnica, je ‘Predmet’, ki je Temelj, ker je ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Temelj je večen, saj je neskončna pot?

Da, ker »…nimam…« ‘Predmeta’.

Naj dvomim, da »sem« ?

Kako, če eksistiram in bivam?

»Sem« Temelj.

Gre zame?

Ne.

Za Temelj: »sem« ‘Predmet’.

Sem veren?

Nisem religiozen: »…imam…« Temelj.

Kje je resnica?

Med ‘Predmetom’ ter Temeljem?

Da, sta večna.

»…Nimam…« Prihodnosti?

Da, saj bom umrl.

Sem večen?

Da, imam ‘Prihodnost’, ker nimam Bodočnosti.

Kaj izračuna matematik, ki je znanstvenik?

Matematika.

Izračuna matematik, ki ni znanstvenik, filozofa?

Da, matematika, ki je filozof, saj ni znanstvenik.

Kaj izračuna mučenec?

Svojo smrt: zanjo ve, ker vanjo ne verjame.

Filozof, ki ni mučenec, izračuna mučenca?

V smrt verjame, saj zanjo ne ve.

Ni smrti?

Za mučenca ne, ker eksistira (največ je ni, saj ne biva).

Za filozofa, ki je utemeljen tako, da »…ima…« v žepu ‘Predmet’?

Verjame v življenje, ker ni religiozen, saj verjame v smrt, ker je veren.

                                                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Severnica

Ko prižgeta Voza luči, najde Severno zvezdo z očmi – ni cvet, ni žoga sredi rož, a dolgo strmi v njo skoz noč.

                                                             Gregor Strniša

Je življenje celo in popolno, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je popolno ter celo.

Je življenje popolno in celo, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je celo ter popolno.

Celovito življenje je popolno in celo, ker je celo ter popolno: celo in popolno je, saj je popolno ter celo.

Je smrt življenje?

Smrt je cela in popolna, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je popolna ter cela.

Smrt je popolna in cela, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je cela ter popolna.

Celovita smrt je popolna in cela, ker je cela ter popolna: cela in popolna je, saj je popolna ter cela.

Življenje je smrt?

Če je celo in popolno, je smrt, ker je celovito.

Smrt je življenje, saj je celovita, če je popolna ter cela.

Je življenje lahko nepopolno?

Da, če ni celo.

Je lahko popolno, ne pa celo?

Celo, ne pa popolno?

Ne.

Če je celo, je celovito, ker je popolno.

Če je popolno, je celovito, saj je celo.

Tudi smrt ne more biti nepopolna, če je cela, niti popolna, ker ni cela.

Lahko je popolna, če ni nepopolna, saj je celovita.

Lahko je celovita, če ni necelovita ne nepopolna.

Če je življenje celovito, je cela in popolna smrt.

Celovita smrt je popolno ter celo življenje.

Smrt je celovita, če je celovito življenje.

Življenje je celovito, če je celovita smrt.

Je smrt življenje?

Kjer je življenje, ni smrti.

Življenje je smrt?

Kjer je smrt, ni življenja.

Živim, ker bom umrl?

Da.

Umrl bom, saj živim.

Ne bom umrl, ker ne živim?

Ne.

Živim, saj bom umrl.

Zakaj živim?

Ker bom umrl.

Živim, ker živim?

Da.

Umrl bom, saj bom umrl, ker bom umrl, saj živim.

Zakaj umrem?

Ker živim.

Umrem, ker umrem?

Da.

Živim, saj živim, ker živim, saj bom umrl.

Kako živim?

Tako, da živim, ker umrem.

Kako umrem?

Tako, da umrem, saj živim.

Determinacija je negacija?

Živim, ker umrem?

Ne umrem, saj živim?

Smrti ni, ker živim?

Ne.

Negacija je determinacija.

Smrt je, saj ni smrti?

Življenja ni, ker je življenje?

Da.

Če je smrt celovita, saj ni nepopolno življenje?

In če celovito življenje ni necela smrt?

Nepopolno življenje ni necela smrt, necela smrt ni nepopolno življenje?

Ne.

Smrt je celovita, ker je življenje.

Življenje je smrt, saj je celovito.

Če umrem, me ni, ker nisem religiozen?

Da.

Sem veren, saj ne verjamem v Boga.

Če umrem, smrti ni?

Determinacija ni negacija?

Bit smrti je nič, ki nima biti?

Nič, ki eksistira ter biva, ni nič, ki je, marveč nič, ki ga »ni«.

Ni nič, ki ga ni, temveč nič, ki »je«, ker biva in eksistira.

Bit smrti ni nič, ki ga ni, saj zadnji ne eksistira ter biva.

Nič, ki ga ni, ima bit, ker ne biva in eksistira ter ni bit smrti.

Je, saj ga ni, ker ni »nič«.

Ta eksistira in biva, saj ni nič, ki ne biva ter eksistira.

Nič, ki ga ni, je, ker ga ni: ni ga, saj je.

Tudi »nič« je, ker ga »ni«.

»Je«, saj ni nič.

Smrt je, ker ne biva ne eksistira.

Ni nič, ki »je«, niti nič, ki ga ni.

Nima biti, ki je, saj je ni (ki ni, ker je).

Je nič, ki nima biti: ni »nič«, ki ni nič, ne nič, ki ni »nič«.

Ni je, saj ni, ker »ni«, saj je.

Niti ni, ker je, saj »je«, ker ni.

Nima biti, saj je.

Je nič, ki nima biti.

Ni je, ker je ni, saj ne biva, ker ne eksistira.

Ni je, saj je ni, ker ne eksistira, saj ne biva.

Je?

Da, nima biti.

Negacija je determinacija?

Da.

Smrt je življenje.

Življenje je smrt.

Je celovito, ker je celo, saj je popolno, popolno pa, ker je celo, saj je celovito.

Kako živim?

Celo in popolno?

Kako naj živim celovito, ker eksistiram, saj bivam, ter bivam, ker eksistiram?

»Sem«, saj nisem, ker bivam, saj ne eksistiram?

Sem, saj »nisem«, ker eksistiram, saj ne bivam?

Spremenljivka je prazna, ker bivam, saj ne eksistiram?

Ne.

Ni me: eksistiram, ker ne bivam.

Spremenljivka ni prazna.

»Sem«, saj me ni.

»Ni me«, ker sem.

V prazni spremenljivki?

»Da«.

»V prazni spremenljivki«?

Ne.

Meje med bivanjem in eksistenco ni?

Ne, saj ni prestopna.

Med eksistenco ter bivanjem je?

Ne, je prehodna.

Če je prestopna, je med eksistenco in bivanjem ni.

Če je med bivanjem ter eksistenco ni, ni prehodna.

Ni je med bivanjem in eksistenco ter je med eksistenco in bivanjem ni?

Iz eksistence stopim v bivanje?

Da, je eksistenca.

Med njima ni meje.

Iz bivanja stopim v eksistenco?

Da, je bivanje.

Meje med njima ni.

Prva ni prestopna, druga je prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Da, ni prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Ne, je prehodna.

Eksistiram, ker bivam, saj »eksistiram«.

Stojim na meji, ker potujem v neskončnost.

Bivam, saj ‘bivam’, ker »sem«.

Nimam Prihodnosti.

Prestopam mejo, ki ni prehodna.

Prehajam mejo, ki ni prestopna.

Druge strani nima?

Ima, saj jo »prestopim«.

Meja je?

Ne.

Iz eksistence prestopim v »bivanje«, iz bivanja preidem v »eksistenco«.

Potujem na konec Bodočnosti?

Da.

Pot do resnice je resnica sama, ker se nikoli ne konča: na koncu Bodočnosti je ‘predmet’.

Je ‘predmet’ smrt?

Da.

Vanj verjamem, saj za smrt vem?

Verjamem, ker je absurdno?

Ne verjamem v Boga, ki eksistira.

Ne verjamem v nič, ki ga ni, saj ne biva: v bivajočost bivajočega.

(Prvi ima bit, ker biva.

Bivajočosti bivajočega ni, saj je eksistentno eksistentnega.

Tudi to ima bit: ni ga, ker je bivajočost bivajočega.)

Verjamem v ‘Predmet’, saj nisem religiozen.

Ta je na koncu Prihodnosti?

Je Prihodnost resnična?

Je pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikoli se ne konča, ker nima začetka?

Na začetku je Temelj?

Kaj je na koncu?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

‘Predmet’ je smrt, ki je življenje?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Paradoks je navidezen?

Da.

V žepu nimam ničesar, ker je tam ‘Predmet’?

Negacija ni determinacija?

V žepu imam Temelj?

Temelj je življenje, ki je smrt?

Prihodnost nima ne začetka ne konca.

To verjamem, saj to vem?

Da.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’?

                                                                           Damjan Ograjenšek, filozof

O ljubezen – rajski žar? (Nisem religiozen.)

Presrečne spomladi napoči naj čas, veselega petja razlega se glas.  

                                        Anton Umek Okšiški: Pevec buditelj, za Vodnikov god

Kjer je življenje, je smrt?

Je smrt, kjer je življenje?

Ne.

Smrt ni del življenja in življenje ni del smrti.

Sta popolni nasprotji.

Kot takšna sta cela ter popolna in popolna ter cela, ker sta celovita.

Smrt je popolna kot življenje, saj je celovita.

Življenje je celovito, ker je celo kot smrt.

Smrt je popolno nasprotje življenju, saj je celovita kot popolno in celo življenje.

Tudi življenje je celo ter popolno, ker je celovito, saj je popolno nasprotje smrti.

Determinacija je negacija.

Življenje je življenje, ker ni smrt?

Negacija je determinacija.

Smrt ni življenje, saj je smrt, ker je smrt?

Da.

Življenje je smrt, saj ni smrt.

Smrt ni življenje, ker je življenje.

Je življenje resnično?

Da, je celovito, saj ni in je smrt.

Smrt ni resnična?

Je ter ni življenje: ni del življenja, ker je cela in popolna ter popolna in cela, saj je življenje, ker je celovita.

Smrt je življenje ter življenje je smrt?

Da, če mi to dopušča svoboda.

Če sem svoboden, saj sem tako obsojen?

Vem, da umrem, ker tega ne verjamem.

Jutri?

Nimam časa: jutri grem k frizerju.

Jutri?

Nimam večnosti, saj nimam časa, ker potujem v neskončnost.

Večno stojim na mestu: prestopam mejo, ki ni prehodna, saj večno potujem v Bodočnost.

Je Bodočnost na koncu Prihodnosti?

Prihodnosti nimam, ker sem na večni sledi v preteklost.

(Ve sled kot pot, kam gre?

Ne, saj je sled, ki ne vodi nikamor.)

To verjamem?

Ne.

Verjamem, da večnosti ni.

Živim samo enkrat.

Smrt je?

Da, tako je.

Tako je, ker ne vem, kaj je smrt.

Kaj je življenje?

Samo enkrat živim?

Da, tako je, saj to vem.

Determinacija ni negacija?

Negacija ni determinacija?

Če imam Bodočnost, vem, kaj je življenje, ker nimam časa za smrt.

Vem, da umrem, saj tega ne verjamem.

Umrem jutri?

Da. Jutri?

Da . . .

Nikoli ne umrem?

Da.

Jutri . . .

Kaj, če pridem do jutri tako, da umrem nenadoma?

Vem, kaj je življenje, ker nikoli ne pridem do jutri.

Vem, kaj je smrt: determinacija je negacija, negacija ni determinacija.

Življenje je življenje, saj ni smrt, ker negacija ni determinacija.

Smrt ni življenje, saj ni smrti, ki je smrt?

Življenje je življenje, ker je življenje, saj ni smrt, ker smrt, ni življenje, saj ni smrt, ki je smrt?

Življenje je življenje, ker je negacija, saj negacija ni smrt, ki je smrt?

Življenje je, ker ni smrt, saj smrt ni življenje, ker ni smrti, ki je smrt?

Življenje je, saj ni smrt, ki je smrt?

Življenje je smrt, ker ni smrt, saj je smrt?

Smrt je, ker je smrt, saj ni smrt?

Vem, kaj je smrt?

Življenje, ker sem obsojen na smrt.

Vem, kaj je življenje: negacija je determinacija, determinacija ni negacija.

Smrt ni življenje, saj je smrt, ker je smrt, saj življenje, ki je življenje, ni smrt, ki ni življenje.

Življenje, ki je življenje, ni smrt, ki ni življenje?

Smrt je življenje, ker življenje ni smrt, ki ni življenje?

Smrt je življenje, saj življenje ni življenje, ki ni življenje?

Je življenje, ker ni življenje, saj ni življenje?

Vem, kaj je življenje?

Smrt, ker sem obsojen na življenje.

Determinacija je negacija, negacija je determinacija?

Ne, v smrt ne verjamem.

Potrebno se je omejiti na del?

Da.

Bolje vrabec v žepu kot sparrow, der Spaz, . . . (vrabec) na strehi?

Sem v evropski skupnosti?

Da.

Do goloba ne vidim?

Vem, kar verjamem.

Vidim vrabca.

Če verjamem, ne vem?

Vem, saj ne verjamem (absurd).

V smrt ne verjamem.

Kaj vem?

Da je življenje beg.

Pred smrtjo?

Ne.

Ker umrem jutri.

Grem jutri v kavarno na kavo?

Da, ker sem v kavarni, saj sem svoboden: zaprt sem v bunkerju.

Obsojen sem na svobodo – iz kavarne ne morem.

Šale so smešne, ker so resnične.

Je evropska skupnost resnična?

Da.

Eksistira, saj biva, in biva, ker eksistira.

Šale so resnične, saj so smešne.

Je gospod v Evropski skupnosti?

Ne more iz evropske skupnosti, ker je svoboden.

Gospodu gre za resnico?

Da, saj mu gre za Bodočnost, ker ne zna jezika Prihodnosti.

Za kaj gre gospodu, ki verjame, saj ve?

Vidi goloba, ker ne vidi ‘gospoda’.

Sem mučenec?

Ne.

Negacija je determinacija, determinacija negacija.

Se gospod smeje mučencu?

Nikoli se ne smejem eksistenci, ki je bivanje (bivanju, ki je ‘bivanje’).

So šale smešne?

‘Gospod’ nima Prihodnosti.

Gospod ni ‘gospod’, ki nima ‘Predmeta’.

So šale resnične?

Da.

Eksistiram ter bivam, saj nisem obsojen na svobodo.

‘Gospod’ je svoboden?

Da.

Obsojen je na večnost, ker biva in eksistira.

Sem dogmatik?

Sem humanist, saj nisem fanatik.

Gre mi za Človeka, ne za ljudi.

‘Gospodu’ gre za resnico?

Da, za samega sebe, ker mu ne gre za Človeka.

Je ‘gospod’ filozof?

Ni gospod, saj je fanatik.

Humanist?

Da, dogmatik.

                                                        Damjan Ograjenšek, filozof

V nasmehu nekega dneva

‘. . . ko se vrneš, si sam . . .’

Svoboden si, ker delaš, kar hočeš; ni res, da hočeš, kar hočeš, »…imaš…« pa Prihodnost.

Če si svoboden in delaš, kar hočeš ter ni res, da hočeš, kar hočeš, saj »…nimaš…« temelja?

Nimaš Prihodnosti.

‘Predmet’ ni lahek:

» . . . čutiš pot med besedo in molkom, in zemlja, na katero si stopil, ti je vzela del potovanja . . . «

Če potuješ v Bodočnost, ne » . . . čutiš poti . . . « .

Filozofija je najbolj konkretna veda?

Da, ukvarja se s celoto.

S celoto življenja?

Da, smrti.

S smrtjo nasploh?

Da, s celim življenjem.

Temeljna težava filozofije je problem življenja in smrti.

Temeljni problem filozofije je težava smrti ter življenja.

Življenje je celo?

Da, popolno.

Popolno je, ker je celo.

Celo je, saj je popolno, popolno pa, ker je celo.

Zakaj umremo?

Je smrt popolna?

Da, cela.

Cela je, saj je popolna.

Popolna je, ker je cela, cela pa, saj je popolna.

Zakaj živimo?

Umremo, ker smo celi, saj smo popolni, in smo popolni, ker smo celi, saj nismo celoviti.

Ker smo popolni, saj smo celi, ter smo celi, ker smo popolni, živimo, saj nismo celoviti.

Kaj manjka smrti, ki ni celovita, ker ji ničesar ne manjka?

Kaj manjka življenju, ki je popolno in celo ter celo in popolno, saj mu ničesar ne manjka, ker ni celovito?

Smrt.

Smrti manjka življenje.

Življenju, ki mu ničesar ne manjka, saj ni celovito, manjka smrt?

Smrti, ki ni celovita, ker je popolna ter cela (in obratno), saj ji ničesar ne manjka, manjka celovitost?

Manjka ji življenje, ki mu manjka smrt, ker mu manjka celovitost?

Zakaj manjka življenju celovitost?

Manjka mu celota.

Ni popolno?

Da, ni celovito.

Je celovito, ko mu ne manjka popolnosti, saj mu ne manjka celote.

Smrti celovitosti ne manjka?

Manjka ji popolnost.

Ni cela?

Da, ni celovita.

Ko ji ne manjka celote, ker ji ne manjka popolnosti, živi.

Življenje je, saj ne živi?

Smrti ni, ker ni mrtva?

Življenje je, saj je smrt, ki živi?

Smrti ni, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenju ničesar ne manjka, ker je celovito, saj je smrt, ker živi?

Smrt je celovita, saj ji ničesar ne manjka, ker je življenje, saj ni mrtva?

Življenje je, ker ga ni?

Smrti ni, saj je?

Življenje?

Da, smrt.

Smrt?

Da, življenje.

Bom kdaj umrl?

Nikoli.

Paradoks je tale: vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem.

Šale so smešne?

Da, saj so resnične.

Bojim se za življenje, ker v svojo smrt ne verjamem?

Vem, da bom umrl, saj umre vedno drugi?

Sam ne umrem?

Da, šala je resnična.

Paradoks je absurden?

Otepam se smrti, ker ne verjamem, da bom umrl?

To je najkrajša pot do smrti, saj tega ne vem?

V tem je ironija v tragediji?

Je tragedija ta, da je šala resnična?

Ne verjamem, da bom umrl – je v tem ironija?

Tragedija v ironiji je ta, da vem, da bom umrl, ker tega ne verjamem?

Ne verjamem, saj vem?

Vtem je ironija?

Kaj, če verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?

Vem, če ne verjamem?

Verjamem, če ne vem?

Če verjamem v smrt, ki živi, saj je življenje, vem za življenje, ki ne umre, ker je smrt?

Če verjamem v smrt, verjamem v življenje, saj za smrt ne vem?

Kaj je smrt?

Ne vem, kam gre življenje, ker gre v smrt?

Širi se, saj nikamor ne gre?

Gre, ker se ne širi nikamor?

V smrt?

Nikoli ne pridem v smrt, saj bom umrl?

Umrl bom, ker sem večen?

So moji možgani v kadi?

Lahko vem, da jih nekdo stimulira tako, da normalno živim ter o tem ničesar ne vem?

Od kod končnemu bitju presežna ideja neskončnosti?

Zakaj gredo števila v neskončnost?

Kako, da je ena in ena dve?

Zakaj je dve, saj je ena ter ena?

Posledica je zaradi vzrok ali je vzrok zaradi posledice?

Zakaj?

Kanta konstituira ideja svobode, ki je popolnoma prazna?

Svoboden je, ker nikoli ne doseže najvišjo točko svobode?

Potuje v neskončnost, sicer ni svoboden?

Aficira ga ‘stvar’, ki jo pozna, saj mu ni znana (mu ni dostopna)?

Ima realno izkušnjo, ki je transcendentalno idealna.

Logika mu stopica na mestu, ker nikoli ne pride do konca neskončnosti.

Če pride, je svoboden?

Znanstveni metafizik?

Ne ve, da prestopa mejo, ki ni prehodna.

Te med eksistenco in bivanjem ni, saj eksistira, ker »je«.

Kaj pa notranja ‘meja’, ki je na koncu ni, saj ne biva, ker ne eksistira, ter ne eksistira, saj ne biva?

Je prestopna, ker je prehodna?

Je prehodna, saj je prestopna?

Parmenidova bit je?

Ničesar ji ne manjka, saj ni neskončna?

Ničesar ji ne manjka, ker je, saj ji manjka neskončnost?

Parmenid ne more govoriti o niču, ker ne govori le o biti?

Bit je, saj je ne presega ničesar, razen neskončnosti?

Te ni, ker nima konca, bit pa je, saj konec ima?

Kje?

Števila nimajo konca.

Jih ni?

Konec dosežem z limito, ki je ne dosežem nikoli?

Moji možgani niso v kadi?

Od kod objektivna realnost?

Je zunaj zavesti?

Me onstran zavesti aficira nekdo, ki je objektivno realen, ker ga ni v moji zavesti ne v nezavednem?

Je to paradoks, ki je absurden, ali absurd, ki je paradoksalen?

Če je absurd, sem heteronomen.

Sem avtonomen, če pravim, da gre za paradoks?

Pridem do njega po logiki, če ne verjamem v absurd?

Da, če sem filozof, ki mi gre za resnico, ki je cela, saj je popolna, ker je celovita.

Če sem metafizik, se omejim na del, saj nisem znanstvenik.

Če sem v filozofiji politik, gradim gradbene odre, za katerimi ni ničesar?

Da, ker mi ne gre za resnico.

Gre mi za to, da čim bolje eksistiram in bivam.

Tudi metafiziku, ki ni politik.

Filozofu?

Temu ne gre za eksistenco, ne za bivanje.

Gre mu za goloba na strehi, ne za vrabca v žepu.

Kaj ima v žepu?

V eksistenci ter v bivanju ničesar, razen goloba, ki ga ni, ker ga ni: filozof »»ne vidi«« celote, saj ni omejen in ne »vidi« do prvega ali drugega plota.

Do kod vidi ateist, ki ni veren, kot ni na primer kristjan?

Volili ste plankarja?

Sedaj ga imate!  

                                                         Damjan Ograjenšek, filozof

.. . . zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napačen si očitar . . .

V predlogu za izvolitev Einsteina v prusko akademijo znanosti iz leta 1913, ki so ga podpisali M.Planck, W.Nernst, H.Rubens in E.Warburg, preberemo:

‘V celoti lahko rečemo, da je komaj kak problem, s katerimi je sodobna fizika tako bogata, kjer Einsteinov prispevek ni znaten. Da v svojih razglabljanjih strelja včasih prek cilja, na primer v domnevi o svetlobnih kvantih, mu ne gre zameriti: brez tveganja ni mogoče vpeljati novih zamisli niti v najbolj eksaktne znanosti.’

Je pesnik matematik kot znanstvenik?

Je pesnik, ker je pesnik, »ni« pa filozof.

Ta »ni« pesnik, saj je matematik, »ni« pa znanstvenik.

Pesnik »ni« matematik kot znanstvenik, ker je pesnik?

 ( Je matematik, ker »ni« znanstvenik.

Je filozof?

Ta »ni« znanstvenik, saj je matematik.

Je pesnik?

Filozof »je« pesnik, ker je matematik, saj ni znanstvenik?

Pesnik »je« filozof, ker ni znanstvenik, saj je matematik?

Filozof »je« pesnik in pesnik »je« filozof. )

Je znanstvenik pesnik?

Da: znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof.

Je pesnik znanstvenik?

Da: pesnik kot pesnik, ki »ni« filozof.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« pesnik, ustvari?

Da.

Pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik, se spomni?

Da.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« pesnik, se spomni?

Da.

Pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik, ustvari?

Da.

( Pesnik ni matematik kot znanstvenik, ker »je« pesnik.

Je pesnik kot pesnik, ki je matematik, saj je znanstvenik, pesnik?

»Da«.

Je pesnik pesnik?

Da, če je matematik.

Če je znanstvenik, je ‘pesnik’.

Pesnik biva, če eksistira matematik, ki ni znanstvenik?

Da, če biva ‘pesnik’, ker eksistira ‘matematik’, ki »je« pesnik.

Je pesnik ‘pesnik’, saj je pesnik?

Da, je matematik, ker »ni« znanstvenik.

Je ‘pesnik’ pesnik, saj je ‘pesnik’ ?

Da, »ni« pesnik, ker je ‘matematik’, saj je matematik, ker »je« znanstvenik.

Če je matematik, je pesnik, saj »ni« ‘matematik’.

Če je ‘pesnik’, je ‘matematik’, ker »je« ‘pesnik’.

Pesnik »je« ‘pesnik’, ta pa »pesnik«.

(Pesnik »ni« ‘pesnik’, marveč otolaringolog?

Ne, »je« znanstvenik, saj »ni« matematik.

Je pesnik?

»Da«.

»Ni« ‘pesnik’ ?

Da.) )

Tudi filozof kot filozof ustvari, saj se spomni, in se spomni, ker ustvari.

Najde celoto?

Da, »ni« pesnik, »ne« znanstvenik.

Znanstvenik najde del, saj »ni« filozof.

Pesnik »ni« filozof, ker najde celoto s formo pesnika, ne pa z obliko filozofa.

Se znanstvenik, ki, s formo znanstvenika, ki ni oblika filozofa, saj ni forma pesnika, najde, ker ustvari, ustvari, saj najde, spomni pesnika, ki ga ustvari, ker se filozofa ne spomni (ustvari pesnika, ki se ga spomni, saj ne ustvari filozofa)?

Pesnik, ki se, z obliko pesnika, ki ni forma filozofa, ker ni oblika znanstvenika, spomni, saj ustvari, ustvari, ker se spomni, najde znanstvenika, ki ga ustvari, saj filozofa ne najde (se spomni znanstvenika, ki ga najde, ker se filozofa ne spomni)?

Znanstvenik ustvari pesnika, saj se spomni sebe samega, ker ne najde filozofa?

Tega ne najde, saj ustvari sebe, ker se spomni pesnika?

Da, »ni« filozof.

Pesnik ni filozof?

»Ne«.

»Ne« spomni se filozofa, saj najde znanstvenika, ker ustvari samega sebe.

Sebe »najde«, saj ustvari znanstvenika, ker se ne spomni filozofa.

Je znanstvenik pesnik, saj ni filozof?

Je pesnik znanstvenik, ker ni filozof?

Znanstvenik je pesnik, saj je pesnik znanstvenik?

Pesnik je znanstvenik, ker je znanstvenik pesnik?

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof, »je« pesnik, ki »ni« filozof, saj »je« pesnik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »ni« filozof, »je« znanstvenik, ki »ni« filozof, ker »je« znanstvenik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki ni filozof, je pesnik, ki ni filozof, saj je pesnik, ker je znanstvenik, ki ni filozof, saj je znanstvenik?

Da, je znanstvenik kot znanstvenik, ki je pesnik, ker »je« znanstvenik, ter je znanstvenik, saj »je« pesnik.

Kot tak je znanstvenik pesnik, ker ni pesnik.

Je pesnik kot pesnik kot tak, ki je znanstvenik, saj je pesnik, in je pesnik, ker je znanstvenik, znanstvenik, saj ni znanstvenik?

Da.

( Znanstvenik ustvari, ker se spomni kot pesnik.

Pesnik ustvari, saj se spomni kot znanstvenik.

Pesnik »je« znanstvenik, ker se spomni; znanstvenik »je« pesnik, saj ustvari.

Ker ustvari, se spomni: ker se spomni, ustvari.

Pesnik?

»Da«, znanstvenik.

»Znanstvenik«?

Ne, »pesnik«.

Znanstvenik »je« pesnik?

Ne, pesnik »je« znanstvenik. )

Filozof, ki je matematik, saj »ni« znanstvenik, »ni« pesnik kot pesnik, ki »ni« matematik kot znanstvenik.

Pesnik, ki »ni« znanstvenik, ker je matematik, »ni« filozof, ki je matematik, saj »ni« znanstvenik.

Pesnik »je« matematik, ki »je« filozof.

Je prvi filozof, ki ni znanstvenik?

Je drugi, pesnik, ki ni znanstvenik?

Tisti, ki je matematik, ker ni znanstvenik, ni znanstvenik, saj je matematik?

Matematik je matematik, ker je pesnik, saj je znanstvenik?

Pesnik je matematik, ker je matematik, saj je filozof?

Filozof, ki ni znanstvenik, ker je matematik, je pesnik, saj ni znanstvenik, ker je matematik?

Pesnik, ki je matematik, saj ni znanstvenik, je filozof, ki je matematik, ker ni znanstvenik?

Filozof je matematik, saj je matematik, ker je pesnik?

Filozof je pesnik, saj ni znanstvenik?

Pesnik je filozof, ker ni znanstvenik?

Pesnik ni filozof, saj je pesnik?

Filozof ni pesnik, ker je filozof?

Filozof je filozof?  

Da, »ni« pesnik kot pesnik, »ne« znanstvenik kot pesnik, »niti« pesnik kot znanstvenik.

Pesnik je pesnik?

Da, »ni« filozof kot filozof.

Pesnik, ki nujno ni znanstvenik, »je« filozof.

Je pesnik, ki je morda znanstvenik kot znanstvenik, filozof?

»Da«, pesnik, ki ni znanstvenik.

Filozof, ki nujno ni znanstven, je pesnik?

»Da«.

Je pesnik, ki ni nujno filozof, nujno znanstven?

»Da«.

Znanstvenik, ki nujno ni pesnik, je nujno znanstven?

Je znanstvenik kot znanstvenik, ki ni filozof, saj je pesnik kot pesnik, ki je znanstvenik?

Je filozof, ki »ni« znanstvenik, in znanstvenik, ki »ni« pesnik.

Znanstvenik je filozof, ker ni znanstvenik, ter je znanstvenik, saj ni pesnik, ki je znanstvenik?

Je filozof morda pesnik?

Le filozof, ki ni pesnik kot pesnik, »je« pesnik, ker »ni« znanstvenik kot znanstvenik.

Le pesnik, ki ni filozof kot filozof, »je« filozof, saj »je« pesnik, ker ni pesnik, ki je znanstvenik. Je pesnik, ki je pesnik, saj je filozof, ker ni filozof, znanstvenik?

Morda.

Če je znanstvenik, »ni« filozof.

Če je filozof, »ni« znanstvenik.

Če je znanstvenik, »ni« filozof kot filozof, saj »ni« pesnik, ker »je« filozof, marveč pesnik kot pesnik, ki »je« znanstvenik.

Če je filozof, »ni« znanstvenik kot znanstvenik, saj »je« pesnik, ker »ni« znanstvenik, temveč filozof kot filozof, ki »ni« znanstvenik.

Pesnik, ki je znanstvenik, »ni« pesnik, marveč znanstvenik, ki »je« pesnik.

Je znanstvenik, ki je pesnik, filozof?

»Ni« pesnik kot filozof, temveč »je« pesnik kot pesnik, ki je znanstvenik.

Je pesnik, ki je znanstvenik, filozof?

»Ni« filozof kot pesnik, temveč »je« filozof kot filozof, ki ni znanstvenik.

Je znanstvenik kot znanstvenik znanstvenik?

Da, »je« pesnik, ker »ni« filozof.

Da, »je« filozof, saj »ni« pesnik.

»Je« pesnik kot pesnik, ki je pesnik, in filozof kot filozof, ki »je« filozof.

Pesnik, ki »je« znanstvenik kot znanstvenik, »ni« pesnik, marveč znanstvenik, ki »je« pesnik. Filozof, ki »je« filozof kot filozof, »ni« filozof, temveč filozof, ki »je« znanstvenik.

Znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« znanstvenik, »ni« pesnik, ampak znanstvenik kot pesnik.

Filozof kot filozof, ki »je« filozof, »je« znanstvenik kot znanstvenik, ki »je« znanstvenik, ker »ni« filozof, ampak je znanstvenik kot filozof.

( Znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik, »ni« pesnik.

Znanstvenik, ki je znanstvenik, saj je znanstvenik, »ni« pesnik, temveč »je« znanstvenik, ki je pesnik.

Pesnik, ki je pesnik, ker je pesnik, »ni« znanstvenik.

Pesnik, ki je pesnik, saj je pesnik, »ni« znanstvenik, marveč »je« pesnik, ki je znanstvenik.

Znanstvenik, ki ni pesnik, »je« znanstvenik, ki je pesnik.

Znanstvenik, ki je pesnik, »je« znanstvenik, ki ni pesnik.

Pesnik, ki je znanstvenik, »je« pesnik, ki ni znanstvenik.

Pesnik, ki ni znanstvenik, »ni« pesnik, ki je znanstvenik.

Znanstvenik je in ni pesnik.

Pesnik ni ter je znanstvenik.

Filozof, ki je filozof, ker je filozof, »je« znanstvenik, ki je znanstvenik, saj je znanstvenik, »ni« filozof, temveč »je« znanstvenik, ki je filozof.

Filozof, ki je znanstvenik, »ni« filozof, ki je filozof.

Znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik, »je« filozof, ki je filozof, saj je filozof, »ni« znanstvenik, marveč »je« filozof, ki je znanstvenik.

Znanstvenik, ki je filozof, »ni« znanstvenik, ki je znanstvenik.

Filozof je in ni znanstvenik.

Znanstvenik ni ter je filozof.

Filozof »je« znanstvenik, ker je znanstvenik.

Znanstvenik »je« filozof, saj je filozof.

Filozof je in ni filozof, ker je znanstvenik.

Znanstvenik ni ter je znanstvenik, saj je filozof. Filozof je in ni znanstvenik, znanstvenik ni ter je filozof.

Filozof je znanstvenik, ker je filozof, saj je pesnik znanstvenik, ker je pesnik.

Znanstvenik je filozof, saj je znanstvenik, ker je znanstvenik pesnik, saj je znanstvenik.

Kot filozof je filozof znanstvenik, če je pesnik, ker »je« pesnik kot tak znanstvenik.

Kot znanstvenik je znanstvenik filozof, če je pesnik, saj »je« znanstvenik kot tak pesnik.

Kot tak je filozof pesnik, če je znanstvenik, ker »je« znanstvenik kot tak pesnik.

Kot tak je znanstvenik pesnik, če je filozof, saj »je« pesnik kot tak znanstvenik.

Je filozof znanstvenik?

Da, pesnik.

Ta je znanstvenik?

Da, filozof.

Filozof je filozof?

Ne, pesnik.

Da, znanstvenik.

Pesnik je znanstvenik?

Da, filozof.

Pesnik ni znanstvenik?

Da, pesnik.

Pesnik je filozof, ker je znanstvenik, saj ni pesnik . . . . . . . . . . . .

Je znanstvenik filozof?

Ne, znanstvenik.

Pesnik?

Da, filozof.

Znanstvenik je znanstvenik?

Ne, znanstvenik.

Da, pesnik.

Znanstvenik ni pesnik?

Ne.

Pesnik je znanstvenik?

Da.

Znanstvenik ni pesnik, ker je pesnik znanstvenik.

Znanstvenik je pesnik, saj je pesnik znanstvenik.

Pesnik ni znanstvenik?

Ne, znanstvenik je pesnik.

Filozof je filozof?

Ne, pesnik.

Ne, znanstvenik . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Filozof eksistira?

Da, pesnik biva.

Znanstvenik eksistira?

Ne, filozof.

Ta eksistira?

Ne, pesnik . . . . . .

Je meja med bivanjem in eksistenco meja?

Da, biva, ker eksistira, ter eksistira in biva.

Je prestopna, saj ni prehodna?

Da, je prehodna, ker ni prestopna.

Na drugi strani je filozof?

Da, pesnik.

Znanstvenik?

Da, pesnik.

temelj?

Da, filozof.

Filozof?

Ne, ‘predmet’.

Pot do resnice je resnica sama ter nima konca.

Na koncu je temelj, na začetku pa ‘predmet’.

Nima začetka?

Da, temelj je ‘predmet’.

Je pot iz sredine?

Da, srednja pot.

Je pot, ki ne ve, kam gre, kot sled, ki ne vodi nikamor?

Da.

Ustavi se na meji, saj sledi v neskončnost.

Med spoznanjem in bitjo je forma?

Da, vsebina.

Ta?

Ne, oblika.

Filozof »»ne vidi«« ‘Predmeta’ ?

Če ne moremo govoriti, moramo molčati.

Kaj reče?

temelj.

Na glas molči Temelj.

Jezik očisti ‘Predmeta’ ?

Umre?

To ve, toda tega ne verjame.

Danes filozofija ni metafizika.

Povem Temelj, ker »»vidim«« ‘mejo’ (ni meja, ki je zunaj, ampak meja, ki je znotraj: ni je, saj eksistira; je ‘meja’, ker ne biva).

Ni onstran ničesar?

Rečem ‘Predmet’, saj povem Temelj?

Da.

Nisem heteronomen, ker ne morem, sem avtonomen, saj ne smem?

»…Imam…« Prihodnost?

Da, nimam Bodočnosti. )

Matematik, ki ni znanstvenik, je znanstvenik, saj »ni« filozof, temveč »je« matematik kot filozof.

Pesnik, ki »ni« matematik, »je« znanstvenik, ker »je« pesnik, saj »je« matematik kot pesnik.

( Matematik je matematik kot filozof, ker je znanstvenik.

Pesnik je znanstvenik, saj je matematik kot pesnik.

Prvi je znanstvenik, ker ni filozof, saj je filozof.

Drugi je znanstvenik, ker je matematik.

Je pesnik, saj ni pesnik (ni matematik, ker je matematik: je znanstvenik, saj je pesnik, je pesnik, ker je matematik; kot znanstvenik je pesnik, saj ni pesnik, kot pesnik je matematik, ker ni matematik; pesnik je znanstvenik, saj je in ni matematik; kot matematik je znanstvenik, ker je ter ni pesnik. )  

Znanstvenik je človek?

Ne, človek je lahko znanstvenik.

Znanstvenik ni človek?

Ni religiozen, ne veren.

Religiozen človek je lahko znanstvenik?

Da.

Ni znanstvenik kot znanstvenik, ker ni filozof kot filozof, niti pesnik kot pesnik.

Je znanstvenik, saj je pesnik, ker ni znanstvenik, ki ni pesnik.

Je znanstvenik, saj je filozof, ker ni znanstvenik, ki ni filozof.

Ni znanstvenik, ki je znanstvenik, ter je znanstvenik, ki ni znanstvenik, saj ni znanstvenik kot znanstvenik.

Je in ni pesnik ter ni in je filozof.

Je veren človek lahko znanstvenik?

Da.

Toda le kot znanstvenik kot znanstvenik.

Kot tak je pesnik, ki ne verjame v Boga, ker ga nima, in je filozof, saj ni metafizik, ne politik.

Gre mu za resnico, ki ni bivanje kot eksistenca, ne eksistenca, ki je bivanje.

Je delavec, ker ni proletarec. Ne dela v restavraciji, saj je delaven, ampak je delaven, ker ni delaven, temveč deloven.

Sprejet je v Akademijo operosorum – Academia operosorum Labacensium – (obnovljeno)?

Da.

Ni obsojen na svobodo, saj ne sme v kavarno.

Ni svoboden, ker ne more iz restavracije.

Svoboden je, saj ga ne morejo potegniti za dividendo.

Nima ‘predmeta’ ?

Nima dividende.

( Filozof ima vsebino pesnika, ne pa njegove forme.

Pesnik nima forme filozofa, ima pa njegovo vsebino.

Oblika je vsebina, vsebina pa forma.

Filozof je po vsebini pesnik, ne pa po obliki; pesnik ni filozof po formi, je pa po vsebini.

Je filozof pesnik?

Da, ni znanstvenik.

Pesnik je filozof?

Pesnik kot pesnik je znanstvenik.

Je znanstvenik kot znanstvenik človek?

Da.

Je pesnik kot filozof in filozof kot pesnik.

Vsebina je forma, oblika je vsebina.

Ni znanstvenik, ki ni človek.

Je znanstvenik, ki je znanstvenik, ker je znanstvenik.

Kot tak je človek, ki je znanstvenik.

Ni religiozen, saj je veren.

Je humanist?

Da.

Ne gre mu za ljudi, ampak za Človeka. )

Znanstvenik je filozof, ker ni filozof, in ni filozof, saj je filozof, ker je pesnik?

»Da«.

Filozof je filozof, saj je pesnik, ker ni mogoče, da je znanstvenik?

Je pesnik?

Da, filozof.

Pesnik je pesnik, saj ni filozof?

Morda je znanstvenik?

»Da«.

Samo filozof je lahko pesnik.

Samo pesnik je lahko filozof.

Pesnik ni filozof, filozof ni pesnik.

Pesnik je nujno filozof, ker ni nujno, da ni znanstvenik.

Filozof nujno ni znanstvenik, saj je nujno pesnik.

Samo filozof je lahko pesnik, ker je nujno filozof.

Samo pesnik je nujno pesnik, saj je lahko filozof.

Ni pesnika brez filozofa, filozofa ne brez pesnika.

Pesnik je pesnik, ker je lahko.

Filozof je lahko filozof, saj je pesnik.

Je lahko filozof pesnik?

Da, ni znanstvenik.

Je lahko pesnik filozof?

Da, znanstvenik ni filozof.

Je pesnik znanstvenik?

Samo, če ni filozof.

Če je, filozof, ni znanstvenik.

Je filozof pesnik?

Da.

Le, če znanstvenik ni pesnik.

Če je znanstvenik pesnik?

Pesnik ni filozof, ker je znanstvenik.

Filozof je nujno filozof?

Ni nujno.

Morda je pesnik, če pesnik ni nujno filozof.

Je tedaj pesnik nujno znanstvenik?

Da.

Tudi znanstvenik ni nujno znanstvenik.

Kaj, če je pesnik?

Je morda filozof?

Da, če je nujno.

Če ni nujno?

Je morda znanstvenik.

Filozof?

Ne, pesnik.

Ta ni filozof, če je znanstvenik.

Je znanstvenik nujno pesnik?

Da, če ni filozof.

Pesnik je nujno pesnik, če je filozof.

Filozof je nujno pesnik, če je pesnik nujno filozof.

Filozof je pesnik, če ni znanstvenik, znanstvenik je pesnik, če ni filozof.

Je znanstvenik nujno pesnik?

Da.

Je filozof morda znanstvenik?

Ne, nujno je pesnik.

Kdo?

Znanstvenik?

Ne, ta je pesnik.

Pesnik?

Da, ker pesnik ni nujno znanstvenik.

Znanstvenik je nujno pesnik, pesnik ni nujno znanstvenik.

Pesnik je nujno filozof, če morda ni znanstvenik.

Je filozof mogoče znanstvenik?

Je matematik, saj je pesnik, ker ni znanstvenik.

Le pesnik, ki je matematik, saj je filozof, »…nima…« ‘Predmeta’.

Le matematik, ki je pesnik, ker ni filozof, »…nima…« temelja.

Ta je ‘predmet’, saj ni Temelj. Ta je ‘Predmet’, ker ni temelj.

Matematik, ki je pesnik, ni filozof, temveč znanstvenik.

Če je filozof pesnik, ni znanstvenik, ampak matematik.

Kaj ju loči?

Pesnika in matematika?

Filozof.

Matematika ter pesnika?

Pesnik.

Filozofa in pesnika ničesar ne loči, razen, ‘meje’.

Te ni, saj »je« meja.

Pesnika ter filozofa »poveže« meja (ki poveže z ločitvijo)?

Da, »ni« ‘meja’, ker ju ničesar ne poveže, razen meje, ki ničesar ne »loči« (loči s povezavo).

Meja »je« ‘meja’ (ki poveže, ker ničesar ne loči, loči, saj ničesar ne poveže).

‘Meja’ »ni« meja.

Meja eksistira, ker je ni (»loči«, saj poveže, »poveže«, ker loči).

‘Meje’ ni, saj ne biva (poveže, ker ničesar ne »poveže«, ničesar ne »loči«, saj loči).

Je onstran meje, ki »je« ‘meja’, in na drugi strani ‘meje’, ki »ni« meja, ‘Predmet’ ?

Ne za znanstvenika, ki ni človek.

Da za znanstvenika, ki je znanstvenik.

Ta je humanist?

Da.

Je človek, saj je znanstvenik.

Ni znanstvenik, ki ni humanist.

Je pesnik, ker je humanist?

Da, je humanist, saj je filozof.

Ni znanstvenik.

Je pesnik, ki je filozof, in filozof, ki je pesnik, ker je znanstvenik kot znanstvenik.

                                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

 

      

Celota

»Odvrzi prazne analize besed. Vprašati moramo po stvareh samih. Nazaj k izkustvu, k zrenju, ki lahko našim besedam edino poda smisel in razumno pravico. Izvrstno! Toda kaj so stvari in kakšno je izkustvo, kamor se moramo vrniti?«                                             Edmund Husserl

Vsebina je forma; forma je vsebina.

Kjer je življenje, ni smrti.

Kjer je smrt, ni življenja.

Če je življenje, je smrt, ker je ni.

Če je smrt, je življenje, saj ga ni.

Če rečem življenje, povem, da ni smrti.

Kaj rečem?

Povem smrt.

Če rečem, povem: če rečem življenje, povem smrt.

Če povem smrt, rečem, da ni življenja.

Kaj povem?

Rečem življenje.

Če povem, rečem: če povem smrt, rečem življenje.

Rečem življenje, povem smrt; povem smrt, rečem življenje.

Rečem, kar povem, in povem, kar rečem.

Smrt?

Da, življenje.

Življenje?

Da, smrt.

Lahko rečem, kar rečem?

Da, to povem.

Kar povem?

Da, kar rečem.

Lahko povem, kar povem?

Da, to rečem.

Kar rečem?

Da, kar povem.

Rečem lahko, kar rečem, ker povem: povem lahko, kar povem, saj rečem.

Rečem lahko le, če povem.

Povem lahko, samo, če rečem.

Rečem lahko življenje, le, če povem smrt.

Povem lahko smrt samo, če rečem življenje.

Ne morem reči življenja, če ga ne rečem. Če ga ne rečem, ga ne morem reči.

Kaj povem?

Če ne povem smrti, je ne morem povedati. Ne morem je povedati, če je ne povem.

Kaj rečem?

Povem, česar ne morem reči, ker rečem. Povem, saj rečem, česar ne morem reči.

Rečem, ker povem, česar ne morem povedati. Rečem, česar ne morem povedati, saj povem.

Če povem smrt, rečem življenje.

Če rečem življenje, povem smrt.

Povem, ker povem, saj rečem, ker rečem: rečem, česar ne morem reči.

Rečem, saj rečem, ker povem, saj povem: povem, česar ne morem povedati.

Smrti ne morem povedati, če jo povem. Lahko jo samo rečem, ker rečem.

Ne morem je reči, če jo rečem. Lahko jo samo povem, saj povem. Povem jo lahko, če jo povem samo, če jo rečem.

Kaj povem?

Morem jo reči, če jo rečem: le, če jo povem.

Kaj rečem?

Življenja ne morem reči, če ga rečem. Lahko ga samo povem, ker povem.

Ne morem ga povedati, če ga povem. Lahko ga samo rečem, saj rečem.

Reči ga morem, če ga rečem le, če ga povem.

Kaj rečem?

Lahko ga povem, če ga povem: samo, če ga rečem.

Kaj povem?

Povem, kar rečem. To rečem, ker povem.

Rečem, kar povem.

To povem, saj rečem.

Povem, ker rečem, saj povem. Rečem, ker povem, saj rečem.

Povem, ker povem?

Da, to rečem.

To povem?

Da, rečem, saj rečem.

Ne morem reči življenja, če ga ne rečem: povem smrt.

Smrt povem, če jo povem: rečem življenje.

Smrt je forma življenja.

Oblika življenja je forma življenja.

Smrt je oblika življenja.

Forma življenja je oblika življenja, ker je oblika življenja forma življenja.

Oblika življenja je forma življenja, saj je forma življenja oblika življenja.

Forma oblike življenja je vsebina.

Življenje je oblika forme življenja.

Vsebina oblike življenja je življenje.

Vsebina življenja je forma.

Vsebina smrti je življenje. Vsebina življenja je smrt.

Življenje je smrt?

Življenje je vsebina ter oblika smrti.

Smrt je življenje?

Forma življenja je oblika smrti.

Forma smrti je življenje.

Vsebina oblike forme življenja je forma.

Oblika je vsebina vsebine smrti.

Smrt je forma in vsebina življenja. Smrt je vsebina ter forma življenja.

Vsebina oblike življenja je forma. Oblika vsebine življenja je vsebina.

Vsebina oblike je forma vsebine.

Forma oblike življenja je oblika vsebine življenja. Oblika vsebine življenja je forma oblike. Vsebina oblike življenja je oblika forme. Forma vsebine smrti je oblika forme. Vsebina forme smrti je forma oblike. Forma oblike je smrt. Oblika forme je življenje.

Forma oblike je oblika forme.

Smrt je življenje?

Da.

Življenje je smrt.

Isto?

Da, enako, ne isto.

Enaka?

Da, ista, ne enaka.

Isto življenje je ista smrt?

Enaka smrt je enako življenje?

Da, če bivam in eksistiram tako, da »…nimam…« ‘Predmeta’.

Da, če eksistiram ter bivam tako, da »…imam…« Temelj.

Prvi je Temelj, drugi je ‘Predmet’.

Sem svoboden?

Nisem na svobodo obsojen.

Nisem zaprt, ker ne morem iz kavarne, saj sem svoboden.

Svoboden sem, ker ne smem v Bodočnost, saj v kavarni ni ‘Predmeta’.

Gre za življenje?

Da, »…imam…« Prihodnost.

Za smrt?

Da, ker sem svoboden, saj nimam Bodočnosti.

Oblika življenja je smrt. Vsebina življenja je forma. Življenje je vsebina smrti. Oblika smrti je vsebina.

Filozofija je najbolj konkretna veda.

Njeni vsebini pravimo danes Temelj, njeni obliki rečemo ‘Predmet’.

Pravimo, ker rečemo?

Da, rečemo, saj pravimo . . .

Se motim?

Da, imam prav, ker sem veren.

Nisem religiozen: ateist, musliman, . . . ; ti nimajo prav, saj se motijo.

Sem dogmatik?

V absurde ne verjamem, ker nisem fanatik.

                                                                               Damjan Ograjenšek, filozof

‘črta’

          ‘… sestra, rasla na livadi z vetrom, ki se vpleta mlad v cvetove, pa ti obraz je, kot da s krili gladi ga metulj, ki skozi sanje plove …’

                                                                                                                           Oskar Davičo

          Je umetnik sveta filozof življenja?

          Je filozof sveta umetnik življenja?

          »…Ima…« ‘Predmet’ ?

          »…Nima…« temelja.

          ‘predmet’ je kontrapunkt življenja?

          Je temelj.

          Kontrapunkt sveta je ‘predmet’.

          Filozof je umetnik?

          Ni metafizik, ne politik.

          Je umetnik življenja, ker »…nima…« ‘Predmeta’, saj nima ‘predmeta’.

          temelj je ‘Predmet’ ?

          Kontrapunkt življenja je Temelj, ne temelj.

          ‘Predmet’ ?

          Ni ‘predmet’.

          ‘Predmet’ ni temelj, Temelj ni ‘predmet’.

          Filozof je umetnik, umetnik ni filozof.

          Vsebina umetnika je umetnost, ker nima forme filozofa.

          Tudi vsebina tega je umetnost, nima pa forme umetnika.

          Vsebina umetnika je vsebina filozofa s formo umetnika.

          Forma filozofa je vsebina umetnika s formo filozofa.

          Po vsebini je umetnik filozof, saj nima njegove forme.

          Tudi filozof je po formi umetnik, ker nima njegove forme.

          Je forma filozofa njegova vsebina?

          Da, nima vsebine umetnika.

          Vsebina umetnika je vsebina filozofa, le da forma umetnika ni njegova vsebina.

          Po formi ima umetnik vsebino filozofa?

          Da, ne pa po vsebini. Po tej ima svojo umetnost, ne pa po formi.

          To ima?

          Da, je umetnik.

          Tudi filozof je umetnik, saj nima vsebine umetnika.

          Po vsebini ima formo, po formi pa vsebino filozofa, ker je umetnik.

          Kaj imata skupnega?

          Umetnik ni filozof, filozof ni umetnik.

          Ničesar ju ne deli: poveže ju ‘meja’. Ta ju deli: ničesar ju ne poveže.

          ‘meja’ je meja?

          Meja je ‘meja’?

          Druga je, ‘meje’ ni.

          ‘meja’ je prehodna, prva ni prestopna.

          V celotnosti dogajanja se jezik javlja kot okvir, v katerem to »odseva« (»se zrcali«) kot način, kako pride na svetlobo smisel teh dogodkov?

          Na svetlobo zavesti tistega, kar je?

          Kako, da nekaj je, če ni treba?

          Ni treba?

          Ni potrebno, da je zavest?

          Ne.

          Ni treba, da eksistira.

          Ne?

          Ni potrebno, da biva.

          Zakaj je?

          Zaradi celote.

          Celota so vsi dogodki.

          Ti so?

          Je mogoče, da jih ni?

          Zavesti ni?

          Človek nima zavesti?

          Je.

           Tudi kamen je, saj ni človek.

          Se lahko človek zaveda kamna, če se kamen ne zaveda človeka?

          Se lahko kamen zaveda človeka, če se človek ne zaveda kamna?

          Kje potegniti črto med življenjem in smrtjo?

          Pri temelju?

          ‘predmetu’ ?

          Temelju ?

          Pri ‘Predmetu’ ?

          Je črta pri temelju, ki eksistira kot ‘predmet’ ?

          Pri ‘predmetu’, ki biva kot temelj?

          Če eksistira, biva; če biva, eksistira.

          ‘predmet’ ?

          Da, temelj.

          temelj?

          ‘predmet’.

          Kje je črta?

          Ne biva ne eksistira: ‘meja’ je prehodna.

          Ne eksistira ne biva: meja ni prestopna.

          Je ‘meja’ meja?

          Da, če je meja.

          Meje ni?

          Ne, če je ‘meja’.

          Je črta meja?

          Ne, ‘meja’.

          Ta je črta?

          Ne, meja.

          Med življenjem ter smrtjo ni nobene črte. Tam je ‘meja’. Ta ni meja, ki je črta.

          Med smrtjo in življenjem ni nobene ‘meje’. Tam je meja. Ta ni ‘meja’, ki je črta.

          ‘meje’ ni, je pa črta. Ta je meja, ki ni ‘meja’.

          Meja je, ni pa črte. Ta je ‘meja’, ki ni meja.

          Kje je ‘meja’ ?

          Kjer ni črte?

          Kje je meja?

          Kjer je ‘meja’.

          Kje je črta?

          Kjer ni meje?

          Kje je ‘meja’ ?

          Kjer je meja.

          ‘Meje’ ni, ker je črta. Črta je, saj je meja.

          ‘Meja’ ?

          ‘črta’.

          Meja?

          ‘meja’.

          Ta je črta. Je prehodna.

          Meja ni prestopna, ker »je« meja.

          Meja je, saj »eksistira«. »Je«, ker biva (je, saj »biva«: »je«, ker eksistira).

          Je črta?

          Da, »ni« ‘meja’.

          Je ‘meja’ ?

          Ne, »je« črta.

          Črta?

          Da, ‘črta’.

          Te ni?

          Ne.

          Je ‘črta’ ?

          Da, črta.

          Ta je ‘meja’ ?

          Da, »je« meja.

          Meja biva, saj »biva«. ‘Meja’ eksistira, ker ne biva. Meja eksistira, saj biva. ‘Meja’ eksistira, ker ne »eksistira«.

          Je črta meja?

          Ne, ‘črta’ ?

           Je ‘meja’ meja?

          ‘Da’, črta.

          Črte ni?

          Ne, je pa ‘črta’. Meje ni, saj biva črta. ‘Meja’ je, ker eksistira ‘črta’.

          Je ‘črta’ meja?

          Da, ‘meja’ ne ‘biva’.

          Je ‘meja’ meja?

          Da, črta eksistira.

          ‘Meja’ ?

          Ta je črta, saj eksistira, ker ni meja. Tudi meja: je ‘meja’, saj je črta, ki »ni« črta.

          Črta?

          Ne, ‘meja’.

          ‘Meja’ ?

          »Da«, ‘črta’. Črta je, saj je meja. Tudi ‘meja’ je, ker je ‘črta’. Meja ni ‘črta’, saj »je« ‘meja’. ‘Meja’ »ni« meja, ker je ‘črta’.

          Je črta absolutna?

          Da, ni ‘meja’.

          Ta je absolutna?

          Da, je črta.

          Je meja relativna?

          Da, ni ‘črta’.

          Ta je absolutna?

          Da, je ‘meja’.

          Meja je absolutna, saj je relativna ‘meja’. ‘Meja’ je absolutna, ker je relativna meja. Črta je zunanja. Ni prehodna. Bivanje je eksistenca. Tudi ta je relativna. Deli ju (s tem poveže), poveže (tako deli) absolutno neprestopna meja.

          Sta absolutno relativna. Med njima ni nobene črte. Bivanje preide mejo ter je eksistenca. Eksistenca prestopi črto in je bivanje. Meja, ki je absolutna, ni prehodna ‘črta’.

         Glede na črto sta bivanje ter eksistenca relativna. Prestopata jo stalno, saj sta zunaj meje. Črta je notranja, ker je onstran bivanja in eksistence. Oba sta zunaj, saj sta sta relativna. Med njima ni nobene meje. Ta je onstran njiju. Sta zunaj črte.

          Relativna?

          Da.

          Med njima meje ni, je pa črta, ker meja ni prehodna. Črta je prestopna ter je ‘meja’. Ni zunanja (meja je zunanja, saj »ni« zunanja, je zunanja, ker »ni« ‘meja’). Je hrbtna stran zunanje, neprehodne črte. Ta je absolutna in je prestopna. Bivanje je eksistenca, ta je bivanje.

          Sta šla čez mejo?

          Ne, sta zunaj črte. Med njima meje ni, saj je zunanja.

          Kje?

          Na hrbtni strani ‘črte’ ?

          Na drugem bregu ‘meje’ ?

          Ta nima hrbta.

          Na hrbtu črte?

          Ta »je« meja.

           Je, črta ‘črta’ ?

          Da, »ni« meja. Ta »ni« ‘črta’, ker je prehodna. Je znotraj eksistence, ki je bivanja (eksistence, ki je »eksistenca), saj ju ničesar ne deli, ker sta razcepljena. Deli ju ‘meja, ki je ni’, saj sta povezana. Med njima črte ni. Ta je prestopna, ker »je« notranja ‘črta’.

          Je absolutna?

          »Ni« zunanja meja, ki ni prehodna. Je notranja, saj »je« relativna. Prav tako zunanja črta, ker »je« absolutna. Notranja meja je prestopna ter je absolutna, saj je relativna. Zunanja meja ni prehodna in je relativna, ker je absolutna.

          Je zunanja meja ‘črta’ ?

          »Da«, je ‘meja’.

          Ta »ni« meja?

          Da, »ni« črta.

                                         Damjan Ograjenšek, filozof

Temelj

O zlato solnce zaželeno! Ko prej nam siješ spet rumeno; pregnalo si oblak teman, o svitli svet, o beli dan!

                                                                   Josip Stritar

     Dejstvo je dejansko, obstoječe stanje stvari, ki ustreza resničnemu stavku.

     Je nedejansko, neobstoječe stanje stvari, ki ustreza neresničnemu stavku, dejstvo?

     ‘Vidim deset peresno deteljico.’

     Je stavek resničen?

     Da, subjektivno.

     Objektivno ne.

     Deset peresna deteljica je logično možna, je pa mogoča v zunanjem izkustvu?

     Kot mi je znano, ne.

     Je tri peresni pterodaktil mogoč?

     Logično ne.

     V izkušnji?

     Da, izkustvo ni objektivno.

     Je mogoče, da se pogledam v obraz v ogledalu tako, da sem v ogledalu mrtev, pred njim pa živ?

     Se v ogledalu smejim, ne pa pred njim (ali obratno)?

     V ogledalu sem živ, pred ogledalom pa mrtev?

     Se živ vidim mrtvega, mrtev pa živega?

     V ogledalu?

     Zunaj ogledala?

     Kaj vidim v ogledalu (če postavim znanstveno fantastiko na stran)?

     Svojo podobo.

     Sta resnična oba svetova?

     Svet v ogledalu, kjer sem sam?

     Svet, kjer sem sam: pred ogledalom?

     V ogledalu sem isti, pred njim enak?

     Pred ogledalom sem isti, v njem enak?

     Nisem v ogledalu, ki je v svetu, kjer sem sam?

     V ogledalu le vidim svojo podobo?

     Nisem v svetu, kjer sem sam, ki je v ogledalu?

     Kaj le vidim v svetu?

     Svojo podobo?

     Svet ni podoba?

     Ni ogledala?

     Je.

     V njem je podoba sveta.

     Svet ni podoben podobi sveta?

     Ni sveta?

     Je.

     V njem je ogledalo: v ogledalu je podoba.

     Podoba ogledala?

     Da, ogledalo je v svetu.

     Svet je v ogledalu?

     Da, njegova podoba.

      Podoba ogledala?

      Ne, sveta.

       V svetu je ogledalo, v ogledalu je svet.

       Podoba ogledala je ista kot podoba sveta?

     Enaka.

     Je podoba sveta enaka kot podoba ogledala?

     Ne, je ista.

     Lahko vidim svet, ne pa njegove podobe?

     Vidim ogledalo zunaj sveta?

     V ogledalu vidim podobo sveta, v svetu podobo ogledala.

     Ogledalo ni podoba?

     Podoba je svet?

     Svet ni podoba, ta je ogledalo?

     V svetu ne primem za podobo, primem za ogledalo.

     Kaj vidim?

     Podobo sveta?

     Da, ogledalo.

     V ogledalu primem za svet, ne za podobo.

     Kaj vidim?

     Podobo ogledala?

     Da, svet.

     V ogledalu vidim svet, ki je podoba.

     V svetu vidim ogledalo, ki je podoba.

     Če ne vidim podobe, ne vidim sveta.

     Če ne vidim ogledala, ne vidim podobe.

     Ogledala?

     Da, sveta.

     Sveta?

     Da, ogledala.

     Je isti svet enaka podoba, ista podoba pa enak svet?

     Da, ker je enak svet ista podoba, enaka podoba pa isti svet.

     Vidim dva svetova: enakega in istega.

     Enak je podoba, ki ni enaka, temveč ista. Isti je podoba, ki ni ista, marveč enaka.

     Enaka podoba je isti svet, ista podoba je enak svet.

     Svet je isti?

     Da, podoba je enaka.

     Je ista podoba?

     Da, svet je enak.

     Vidim podobo, ne pa sveta?

     Vidim svet, ne pa podobe?

     Ne.

     Podoba je svet?

    Isti da, ne pa enak. Je enak svet podoba?

     Je ista podoba, ki ni ista, temveč enaka kot svet.

     Naj vidim ogledalo, če ne vidim podobe sveta, ki je ogledalo?

     Naj vidim svet, če ne vidim podobe ogledala, ki je svet?

     Ogledalo eksistira kot svet, ki biva kot ogledalo?

     Svet biva kot ogledalo, ki eksistira kot svet?

     V ogledalu ni sveta, v svetu ni ogledala?

     V ogledalu je podoba sveta, v svetu je podoba ogledala?

     Podoba sveta je v ogledalu, ki ga ni v svetu?

     Podoba ogledala je v svetu, ki ga ni v ogledalu?

     Kaj vidim v ogledalu sveta?

     Sebe mrtvega?

     Sem v svetu ogledala mrtev, v ogledalu sveta pa živ?

     Ne.

     V svetu ogledala se vidim mrtvega v ogledalu sveta. V ogledalu sveta se vidim mrtvega v svetu ogledala.

     Sem mrtev v svetu?

     Ne v ogledalu.

     V ogledalu?

     Ne v svetu.

     Ne bom umrl?

     Vem, da bom.

     V svetu?

     Da, v ogledalu.

     V ogledalu?

     Ne, v svetu.

     Svet ogledala je ogledalo sveta. Ogledalo sveta je svet ogledala.

     Ne verjamem, da bom umrl, saj bom umrl v svetu.

     Ne verjamem, da bom umrl v svetu, saj vem, da bom umrl v ogledalu.

     Umrl bom v ogledalu, ker ne verjamem, da bom umrl.

     Vem, da bom umrl v svetu, ker ne verjamem, da bom umrl v ogledalu.

     Umrl bom v podobi sveta?

     Vem, da bom umrl v ogledalu, saj ne verjamem, da bom umrl v svetu.

     Umrl bom v podobi ogledala?

     Ne verjamem, da bom umrl v ogledalu, ker vem, da bom umrl v svetu.

     Bom umrl v eksistenci?

     Ne, v bivanju.

      Tam?

     Ne, ‘tam’.

      Je eksistenca ‘eksistenca’ ?

     Da, bivanje.

     Tudi bivanje »je« eksistenca.

     ‘Tam’?

     Tam.

     Na drugi strani meje?

     Da, ‘tam’.

     Meja »je«, saj biva, ker ni prestopna.

     Meja ni prehodna, saj »je«, ker eksistira.

     Komu zvoni?

      Meni, ki slišim ‘mejo, ki je ni’, saj je prestopna.1

     Verjamem v smrt?

     Zanjo ne vem.

     Vidim do prvega plota?

     Do konca neskončnosti, saj »»ne vidim«« ‘Predmeta’.

     Ta je onstran ‘meje’ ?

     Da, ‘tam’ ni ničesar.

     Je zdravi razum največji metafizik?

     Ustrele cevi, zadene kopito?

‘Apel podobo na ogled postavi, ker bolj resnico ljubi kakor hvalo … ‘

      Kaj meni smolec, ki ogleduje obuvalo?

‘ . . . jermenov meni, da ima premalo . . . ‘

‘ Zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napačen si očitar, rekoč: ‘Le čevlje sodi naj Kopitar!’ 

      Sem v ogledalu, kjer je moj svet (nisem v svetu, kjer sem sam), ker sem v svetu, kjer sem isti (nisem v ogledalu, kjer sem enak)?

     Sem v svetu, kjer sem sam (nisem sam v ogledalu, kjer je moj svet), saj sem v ogledalu, kjer sem isti (nisem v svetu, kjer je moj svet)?

     Moj svet je v ogledalu, kjer sem sam?

     Sam sem v svetu, kjer je moje ogledalo?

     V svetu sem realen, v ogledalu pa resničen?

      Sem realen v ogledalu in resničen v svetu?

     V svetu sem realen, ker nisem sam, saj sem resničen v ogledalu.

     Tudi v ogledalu nisem sam.

     Tam sem realen, ker sem resničen v svetu.

     Resničen sem, saj sem realen.

      Realen sem, ker sem resničen.

      Svet je realen ali resničen?

      Je svet resničen ali realen?

      Tisti, ki biva v ogledalu zunaj sveta?

      Ta, ki eksistira onstran ogledala?

      Podoba v ogledalu, ki eksistira?

      Podoba, ki biva zunaj ogledala?

      Ta, ki eksistira, ali ta, ki biva … ?

      Ista ali enaka … ?

     Obe.

     Spremenljivka ni prazna: v njej ni ničesar.

    Spremenljivka je prazna: nekaj je v njej.

     Podoba v svetu?

      Da, v ogledalu.

      Podoba v ogledalu?

       Da, v svetu.2

1      Meja med eksistenco in bivanjem je absolutna.

Kot takšna je zunanja ter ni prestopna.

Prehajam jo neprestano, ker sta bivanje in eksistenca relativna: saj ju deli, s tem pa poveže, ker ju poveže ter s tem deli, absolutno neprestopna meja.

Eksistenca in bivanje sta absolutno relativna. Med njima ni nobene meje. Bivanje prestopi mejo ter je eksistenca. Eksistenca preide mejo in je bivanje.

Meja, ki je absolutna, ni prestopna.

Glede na absolutno ter neprehodo mejo sta bivanje in eksistenca relativna.

Neprenehno jo prestopata, saj sta zunaj meje.

Meja je notranja, ker je onstran bivanja ter eksistence.

Eksistenca in bivanje sta zunaj ter sta relativna. Med njima ni nobene meje. Ta je onstran njiju. Sta zunaj meje, ki je med njima ni, ker sta relativna. Meje ni, saj ni prehodna.

Meja je prestopna ter je ‘meja’, ker ni zunanja. Je hrbtna stran zunanje, neprestopne meje. Ta je absolutna in je prehodna: eksistenca je bivanje, bivanje je eksistenca. Sta zunaj meje, saj je nista prestopila. Med njima meje ni, ker je zunanja.

Je prehodna ter je znotraj bivanja in eksistence. Sta razcepljena, saj ju ničesar ne deli. Deli ju ‘meja, ki je ni’, ker sta povezana. Med njima ni nobene meje. Ta je prestopna, saj je notranja.

Je absolutna. Ni zunanja meja, ki ni prehodna, ker je absolutna. Je notranja, saj je relativna. Prav tako zunanja meja, ker je absolutna.

Notranja meja je prestopna in je absolutna, saj je relativna. Zunanja meja ni prehodna ter je relativna, ker je absolutna.

V prvem primeru sta bivanje in eksistenca relativna: med njima ni nobene meje, saj je znotraj njiju.

V drugem primeru sta eksistenca ter bivanje absolutna: med njima ni nobene meje, ker je zunaj njiju.

Notranja meja je prestopna, zunanja meja ni prehodna.

Prva je absolutna in je glede zunanje meje relativna.

Druga je absolutna ter je relativna glede na notranjo mejo.

Druga je na hrbtni strani prve, ta je na drugi strani druge.

Druga je: ima oba bregova in ni prestopna.

Prve ni ter je prehodna.

Zunanjega roba nima.

Ima en rob, ki je zunanji, saj omejuje le notranje.

Ima notranji rob, ki ni zunanji.

Ni ga, ker »je« zunanji.

Tudi tega ni, saj »je« notranji.

Notranji rob je in ni zunanji.

Zunanji rob ni ter je zunanji.

Breg je en sam.

Omejuje le notranje – ni ga zunaj.

Ni ga znotraj – omejuje le zunanje.

Kje je?

Med bivanjem in eksistenco.

Med eksistenco ter bivanjem.

Med njima ni nobene meje.

Je pa rob.

En sam breg.

Na drugi strani eksistence ni.

Tam je bivanje.

Bivanja ni na drugi strani.

Tam je eksistenca.

Kaj je na drugi strani?

Rob.

Ta je breg?

Da.

Je na drugi strani.

Tam je rob?

»Da«.

Je tam breg?

»Ne«.

‘Meje’ ni.

Ima en rob, ki je breg.

Breg je sam, ker je rob.

‘Meja’ je prestopna.

Preidem bivanje in stopim v »bivanje«, ki je eksistenca.

Prestopim eksistenco ter stopim v bivanje, ki je »eksistenca«.

Druge strani ni.

Tam je »bivanje«.

Je pa prva stran.

Tam je »eksistenca«.

Med bregovoma je rob.

Med robovoma je breg.

‘Meje’ ni.

Ima bregova, ne pa roba.

Nobenega brega nima, ima pa rob.

‘Meje’ ni.

Ima rob.

Ta »je« breg, ta pa rob.

‘Meja’ je.

Nima roba, ki je breg.

Tega ima, saj ni rob.

Rob »je« breg.

Breg »ni« rob.

Breg je v eksistenci, kjer je rob.

Rob je v bivanju, kjer je breg.

Bivanje je v »eksistenci«.

Tam je rob.

Eksistence ni v »bivanju«.

Tam ni brega.

Med njima ‘meje’ ni, marveč rob.

Brega med njima ni, temveč ‘meja’.

Ta nima roba, ampak breg.

Ta nima brega, ampak rob.

‘Meja’ ni meja, ker nima bregov, marveč rob.

Meja ni ‘meja’, saj nima brega, temveč robova.

‘Meja’ je: je absolutna in je prehodna: ima breg ter ni relativna meja.

Meja je relativna in je ni: ni prehodna ter ima robova; je relativna ‘meja’.

Je absolutna, ker »je« ‘meja’.

Ta je relativna, saj »ni« meja.

‘Meje’ ni in je prehodna.

Meja je ter ni prestopna.

‘Meja’ je in ni na hrbtu meje.

Meja hrbta nima, ker ni prehodna.

Tam je ‘meja’. 

Kaj živi?

Kar igra.

Kaj igra?

Kar živi?

Eksistenco?

Da, bivanje.

To igra?

Ne.

Je najboljši igralec.

Igra bivanje?

Ne.

Živi v eksistenci.

Igra eksistenco?

Ne.

Živi v bivanju.

Biva kot igralec?

Tako živi v eksistenci.

Eksistira kot igralec?

Tako živi v bivanju.

V bivanju igra, živi pa v eksistenci. Eksistira kot igralec, živi pa v bivanju.

V bivanju igra in eksistira kot igralec?

Kje živi?

Živi v eksistenci ter biva kot živi. V eksistenci ne živi, tam igra in biva kot živi. Ne živi v bivanju, tam igra ter živi kot eksistira.

Kje igra?

V eksistenci in igra kot biva. Ne v eksistenci. Tam živi ter biva kot igra. Ne igra v bivanju, tam živi in igra kot eksistira.

Eksistira igro?

To živi.

Živi bivanje?

To igra.

Igra življenje: živi igro: igra življenje. Živi igro: igra življenje: živi igro.

Igra življenje, ker tako živi. Živi igro, saj tako igra. Igre ne igra, marveč živi. Tako igra, ker tako živi.

Življenje?

Da, tako igra.

Igro?

Da, tako živi.

Najboljši igralec nikoli ne igra. Tako živi.

Kot igralec?

Živi kot igralec, saj tega ne igra. Je najboljši igralec, ker tako živi.

Kdo najbolje živi?

Igralec.

Tega ne igra, ampak živi.

Igralec ne živi, marveč igra.

Kaj?

Življenje.

Kaj živi igralec?

Igro, saj ne igra.

Igralec ne igra?

Ne.

Živi – je najboljši igralec.

Najboljši igralec ne živi?

Ne.

Igra.

Kaj igra najboljši igralec?

Ničesar.

»…Ima…« ‘Predmet’.

Tako živi: »…nima…« Temelja.

Temelj je tisti, ‘Predmet’ je ta.

Temelj nima ne kvalitete ne kvantitete, ‘Predmeta’ ni, ker ga ni.

Najboljši igralec ničesar ne igra.

Tako živi.

Ničesar ne živi.

Tako igra.

Igra življenje, ki ga živi, saj ničesar ne živi.

Živi igro, ki jo igra, ker ničesar ne igra.

Kam gre?

Nikamor.

Širi se.

Kam se širi?

Nikamor.

Gre.

Na konec brez konca: na začetek brez začetka.

Na koncu je Temelj, na začetku pa ‘Predmet’.

Tja vodi pot do resnice, ki je resnica sama.

Je neskončna.

Na koncu je začetek, na začetku pa konec.

Temelj je ‘Predmet’.

‘Predmet’ je Temelj.

Je ‘Predmet’ na začetku?

Da.

Tam je Temelj.

Temelj je na koncu?

Da.

Tam je ‘Predmet’.

2        Kaj torej pove dejstvo?

Resničen stavek: obstoječe stanje stvari.

Kaj reče ontološki korelat stavka?

Kar stavek pomeni, ne glede na njegovo resničnostno vrednost.

To pove pred jezikom?

Da.

Kaj reče?

‘Sredi travnika raste lepo drevo.’

Je to dejstvo?

Da.

Kaj je torej stanje stvari?

Pomen stavka.

Ga povem?

Da, rečem.

Tega ne rečem, marveč povem.

Dejstvo povem s tem, da ga rečem?

Stanje stvari rečem tako, da ga povem?

Da.

Če povem dejstvo, rečem stanje stvari.

Če rečem stanje stvari, povem dejstvo.

Če povem resničen stavek, rečem stavek, ki ga ni.

Povem resničen stavek brez besed?

Da, rečem ga z glasnim molkom.

Rečem resničen stavek?

Ne, povem.

Kdaj molčim?

Če nič ne rečem.

Če povem stavek, ki ga ni?

Rečem resničen stavek, ker molčim na glas.

Kaj rečem?

Kar povem: resničen stavek, ki ni resničen, niti neresničen.

Rečem resničen stavek, ki ni neresničen, niti resničen?

Molče povem: ‘Sredi travnika raste lepo drevo.’ ?

Da, to glasno rečem.

Rečem neodvisno od besed?

Da, povem resničen stavek.

Tega ne morem reči, če ne povem.

To povem samo, če rečem.

Kaj povem z resničnim stavkom?

Nič.

Tega ni?

Je.

Povem ga z resničnim stavkom, ker ga rečem.

Rečem nič?

Da, to povem.

Resničen stavek?

Tako rečem.

Resničnega stavka ni?

Je.

Kaj?

Nič, kar povem.

Kaj torej rečem?

Nič.

Resničen stavek?

Da, le da je resničen, ker ne eksistira, niti biva.

Resničen stavek je resničen?

Če ga povem resnično, rečem.

Kaj?

Kar molčim na glas.

Nič?

To povem za res, saj rečem.

Resničen stavek ni za res?

Če ga rečem, da.

Za res?

Da, če ga povem.

Toda samo, če nič ne rečem.

Rečem, kar povem, povem, kar rečem.

Ne smem govoriti, če ne morem govoriti?

Da: na glas, ker moram govoriti.

Kaj?

Kar na glas molčim.

Danes rečem Predmet?

To ‘Povem’.

Danes ‘Predmet’ rečem: to Povem.

Predmet?

‘Predmet’.

‘Predmet’ ?

Predmet.

Povem Temelj?

Rečem ‘Predmet’.

Je ‘Predmet’ Predmet?

Da.

Je Temelj.

Kar povem, to rečem.

Predmet?

Temelj.

Kar rečem to povem.

Temelj?

‘Predmet’.

[ Zakaj »…imam…« ‘Predmet’ ?

Ker nimam temelja.

Zakaj »…ima…« ‘predmet’ ?

Nima ‘Predmeta’ .

Sem se odrekel ‘predmetu’ ?

Da, »…nimam…« Temelja.

Je Temelj ‘Predmet’ ?

Da, ‘Predmeta’ »…nimam…« .

‘Predmet’ je Temelj?

Da, »…imam…« Temelj.

Nimam ‘predmeta’ ?

Da, temelj je ‘predmet’ .

Odrekel se je ‘Predmetu’ ?

Da, nima Temelja.

Je ‘predmet’ temelj?

Da.

Zadnji eksistira?

Da, ‘predmet’ biva.

In vice versa.

Temelja »…nimam…« , saj ne eksistira, ker je?

Da, nimam temelja.

Biva ‘predmet’, saj eksistira temelj?

Da, ‘predmeta’ nimam.

»…Imam…« pa ‘Predmet’, ker je, saj ne biva.

Temelja ni?

Ni niča.

‘Predmeta’ pa ni, ker ga ni.

Tudi Temelj ni nič, saj »ni« ‘Predmet’.

Ta je Temelj, ki ga ni, ker ga ni, saj ni ‘predmet’ .

Ta »je« nič, ker eksistira, saj ga »ni« , ker biva.

»Je« temelj?

Ni Temelj.

‘Predmet’ ni nič, saj ni Temelj, ker ni temelj.

Temelj je ‘Predmet’ , saj ni nič, ker ni »nič«.

Ta eksistira, saj Temelj ni ‘predmet’ .

Ta je »nič« , ker je temelj.

Zadnji biva, saj eksistira ‘predmet’ .

Niča ni, ker ne biva, ‘Predmet’ pa ni Temelj, saj ne eksistira, ker ne biva.

Niča ni, temelj »je« , ‘Predmeta’ ni.

Zadnji je Temelj, saj ni ‘predmet’ , ker ni nič, saj ga ni, ker ga ni.

Ne eksistira ne biva, saj ni temelj.

Niča ni, ker ne eksistira.

Ni ga, saj ne biva.

»Nič« je, ker »biva« (ga »ni« , saj eksistira).

Je, ker eksistira (ni ga, saj »biva«).

Če biva, »eksistira«, če eksistira »biva« .

Eksistenca je bivanje?

»Da«.

Je bivanje eksistenca?

»Ne«.

‘Predmet’ je nič, ker ne biva, saj ne eksistira.

Temelj je nič, ker ne eksistira, saj ne biva.

Kaj dobim, če se odrečem temelju?

Nič, v žepu »…imam…« ‘Predmet’ .

Žep imam?

Da, ker biva, saj nimam »niča«.

Če v žepu »…nimam…« »niča« , se odrečem Temelju?

Da.

Kaj dobim?

Boga.

V tega ne verjamem.

Nimam ga, ker sem veren. ]

{ Je ‘Predmet’ kontrapunkt življenja?

Da.

Njegov protipol, antipod ter pendant je Temelj.

»…Nimaš…« ne ‘Predmeta’ ne Temelja?

»…Imaš…« ‘predmet’. Je Temelj artizem sveta?

Da.

Njegov lirizem je ‘Predmet’.

Je Temelj ‘predmet’ ?

Ne ‘Predmet’ ni temelj.

Če »…nimaš…« ‘predmeta’ si najboljši?

Da, imaš Temelj.

Še boljši si, če »…nimaš…« ‘Predmeta’ ?

Da, imaš temelj.

Če »…imaš…« ‘predmet’, si najboljši: ne moreš biti boljši, ker »…nimaš…« temelja.

Če »…nimaš…« ‘Predmeta’, si najboljši: lahko si še boljši, saj nimaš ‘predmeta’.

Če »…imaš…« temelj si najboljši: ne moreš biti boljši, ker »…nimaš…« ‘predmeta’.

Če »…nimaš…« Temelja, si najboljši: lahko si še boljši, saj nimaš temelja.

‘Predmet’ ni temelj, ampak Temelj.

Tudi temelj ni Temelj, temveč ‘predmet’. Je Temelj enak kot temelj?

Isti da, ne pa enak.

‘Predmet’ je enak kot Temelj, ker je isti kot ‘Predmet’.

Je temelj isti kot ‘Predmet’ ?

Da, če je ‘Predmet’ enak, temelj pa isti.

Temelj je najboljši, če more biti še boljši: je enak, saj je enak in ne isti – je ‘Predmet’, ki je isti ter isti, ne pa enak.

Tudi temelj je najboljši, ker ne more biti boljši: je isti kot ‘predmet’, ki ni isti, marveč enak kot temelj.

Temelj je isti kot isti in je isti, ne pa enak kot ‘predmet’.

Oba sta najboljša: ‘Predmet’ je enak ter enak in ni isti kot temelj, saj je ‘predmet’ enak kot temelj, ta pa isti kot ‘predmet’.

Koliko tehta svet?

Kot njegov pendant, antipod ter protipol?

Da.

Kontrapunkt življenja je Temelj?

Da, ‘predmet’.

Je ‘Predmet’ antipod in protipol ter pendant življenja?

Da, kontrapunkt sveta je temelj.

Sem svoboden, če ne smem v kavarno?

Da, artizem sveta je Temelj. Je temelj kavarne ‘predmet’ ?

Da, če je ‘Predmet’ sveta Temelj.

In vice versa.

Tedaj je artizem kavarne temelj, lirizem sveta pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem sveta pa Temelj.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem sveta pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem sveta pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem sveta Temelj, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem sveta ‘Predmet’, artizem kavarne pa temelj. Takrat je artizem sveta ‘Predmet’, lirizem kavarne pa temelj. Tedaj je lirizem sveta Temelj, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Tedaj je artizem kavarne temelj, lirizem sveta pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem sveta pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem sveta pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem sveta pa Temelj.

Takrat je artizem sveta Temelj, lirizem kavarne pa temelj . Tedaj je lirizem sveta ‘Predmet’, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem sveta ‘Predmet’, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem sveta Temelj, artizem kavarne pa temelj .

Takrat je artizem življenja ‘Predmet’, lirizem kavarne pa temelj. Tedaj je lirizem življenja Temelj, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem kavarne temelj, lirizem življenja pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem življenja pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem življenja pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem življenja pa Temelj.

Takrat je artizem življenja Temelj, lirizem kavarne pa temelj . Tedaj je lirizem življenja ‘Predmet’, artizem kavarne pa ‘predmet’.

Takrat je artizem življenja ‘Predmet’, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem življenja Temelj, artizem kavarne pa temelj .

Takrat je artizem kavarne temelj, lirizem življenja pa ‘Predmet’. Tedaj je lirizem kavarne ‘predmet’, artizem življenja pa Temelj.

Takrat je artizem kavarne ‘predmet’, lirizem življenja pa Temelj. Tedaj je lirizem kavarne temelj, artizem življenja pa ‘Predmet’.

Takrat je artizem življenja Temelj, lirizem kavarne pa ‘predmet’. Tedaj je lirizem življenja ‘Predmet’, artizem kavarne pa temelj.

Artizem sveta je Temelj. Lirizem življenja je ‘predmet’. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’. Lirizem sveta je temelj. Artizmem življenja je Temelj.

Artizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Lirizem sveta je temelj. Artizem življenja je Temelj. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’.

Lirizem življenja je Temelj. Artize sveta je ‘predmet’. Lirizem življenja je ‘predmet’. Artizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Artizmem sveta je Temelj.

Lirizem sveta je ‘Predmet’. Lirizem življenja je temelj. Lirizem sveta je temelj. Artizem življenja je Temelj. Lirizem sveta je ‘predmet’. Artizem življenja je ‘Predmet’.

Sem torej svoboden, če ne smem v kavarno?

Da, »…nimam…« Temelja.

Sem svoboden, če iz kavarne ne morem?

Da, nimam ‘Predmeta’.

Svoboden sem, saj ne smem, ker ne maram temelja.

‘Predmet’ ni temelj, Temelj ni ‘predmet’.

Svoboden sem, saj ne smem, ker ne maram ‘predmeta’.

Ne smem biti svoboden, saj ne morem?

Ne morem biti svoboden, ker ne smem?

Da.

Z ali na ščitu, saj sem svoboden.

Nimam temelja, »…imam…« ‘Predmet’. »…Nimam…« Temelja, imam ‘predmet’. }

                               Damjan Ograjenšek, filozof

    

Zenon in ‘Predmet’ Je danes mogoče, da pridejo fiziki do končnega števila delcev? Gre delitev v neskončnost? Se nikoli ne konča? Kaj pravijo pitagorejci? V nekem času se skuša pitagorejska šola prilagoditi Empedoklovim dognanjem. Zaradi njenega matematičnega stališča pa nastanejo težave. Predložijo kompromis, ki postavi temelje matematični teoriji o sestavi snovi. Elementi so sestavljeni iz delcev, ki imajo obliko navadnih trdnih teles. Dalje razvije teorijo Platon (Timai). Zdi pa se, da kasnejši pitagorejci besedo element skujejo sami. Da bi ovrgli Parmenidovo kritiko, materialisti dotlej niso bili povsem uspešni. Zgolj množenje temeljnih substanc ne privede do cilja. O tem govori vrsta dokazov Parmenidovih pristašev. Med njimi se najbolj odlikuje Zenon (okoli 490 pred našim štetjem). Dokazati skuša, da se eleatski nauk precej slabo ujema z zdravo pametjo, da pa so teorije, ki ga skušajo izpodriniti, še slabše. Parmenida ne brani neposredno, pač pa napade opozicijo na njenih tleh. Začne z nasprotnikovo domnevo, nato pa pokaže (z deduktivnim izvajanjem), da zajema nemogoče sklepe. Takšen argument je podoben argumentu reductio ad absurdum. Običajno namreč dokazujemo, da je sklep napačen, saj je napačna ena od premis. Nasprotno pa Zenon pokaže, da lahko iz neke domneve izvajamo dva nasprotujoča si sklepa, ki nista le dejansko neveljavna, marveč na sebi nemogoča. Njegovi argumenti so v splošnem napad na pitagorejsko pojmovanje enote. Meni, da pojem enote ni zadostno utemeljen. Vse, kar je, mora namreč imeti neko velikost. Če ne, ne more obstajati. Isto velja za vsak del. To pa enkrat za vselej. S tem uvede neskončno deljivost: ne moremo reči, da je nek del najmanjši. Če je reči veliko, so majhne in velike. Celo tako majhne so, da so sploh brez obsega – iz neskončne deljivosti izhaja, da so torej enote brez velikosti (število delov je neskončno). Zato je nima niti katerakoli njihova vsota. Hkrati morajo imeti vse enote neko velikost ter so zato neskončno velike. [ Iz neskončne deljivosti pri Zenonu ne sledi, da so enote brez velikosti, ampak le to, da ni najmanjšega dela, ker gre delitev v neskončnost. Prav zato tudi ni neskončno velike enote: dele pridajamo brez konca. Pa kdaj vendar pridem do konca neskončnosti? Lahko eksistiram tako, da bivam brez konca? Lahko bivam v neskončnost, saj se eksistenca sploh ne konča? V nebesih? Nisem marksist, v Boga ne verjamem, ker ga nimam. Zato tudi nisem na primer kristjan, saj nisem religiozen. Za razliko od obeh sem veren. Se končam? Da, ker sem večen. Bom umrl? Da, nisem smrten. Kaj je na začetku in na koncu neskončne poti do resnice? Danes Temelj, ki je ‘Predmet’. Nič, ki ga ni, saj ne biva ne eksistira. Njegova resnica? Nima biti: nič brez biti je bit brez niča. Kaj pa v eksistenci? Tam niča ni, ker biva. Bit pa je? Da, je eksistenca. Biti ni? Ne, je bivanje. Če biti ni, eksistira bivajoče. Če eksistirajočega ni, biva bit. Biti ni, saj eksistira. Eksistira bit, ker ne biva. Biva, saj ne eksistira; eksistira, ker ne biva. Bit torej je. Je nič v eksistenci, saj biva. Je brez niča? Eksistira. Bit biva, ker je nič. Nič eksistira, saj je bit. Ter vice versa. Zato tudi Bog. Je marksist danes kapitalist? Da: religiozen je, ker v Boga ne verjame. Kristjan ni marksist. Ima Boga? Da, kot marksist: »…ima…« temelj, tako je ‘opredmeten’. Prav tako kristjan: tako je ‘utemeljen’, da »…nima…« ‘predmeta’. Prvi je ‘predmet’, ta pa temelj. Marksist biva, kristjan eksistira – in obratno. Je ‘predmet’ ‘temelj’ ? Da: marksist »je« kristjan. Ta je ‘marksist’ ? Da; temelj »ni« ‘predmet’. Kristjan ter marksist potujeta v neskončnost: drugi k Bogu, prvi v nebesa. Bog eksistira? Da, marksist biva. Kristjan biva? Ima Boga, saj »je« marksist. Meja je, ker ni prestopna. Je ‘Predmet’ onstran meje? Da, tam je Temelj. Meje ni? Je, saj ne eksistira. Je prehodna, ker ne biva. Onstran je ‘Predmet’, ki ni Temelj. Na drugi strani je Temelj, ki je ‘Predmet’. Meja med temeljem in ‘predmetom’ je meja, ki ne eksistira ne biva med ‘Predmetom’ ter Temeljem. Druga je prestopna, prva ni prehodna. Kam vodi prva? V nebesa. Marksist potuje brez konca: v Boga ne verjame. Je kristjan nesmrten? Ni marksist, ki ve za smrt in vanjo ne verjame. Je to mogoče? Da, saj je ‘Predmet’. Kako naj bom brez Temelja, če nimam konca? Tudi začetka nimam, ker sem ‘Utemeljen’. Introspekcija? Kam letijo zvezde? Znanstvenik se moti, saj nima prav. Prav ima filozof? Da, tako se je zmotil. ] Po mnenju Russella se torej Pitagorova teorija števil v geometriji ne obnese. Koliko enot vsebuje črta? Pitagora ve. Po nauku o neskončni deljivosti se teorija enot takoj zruši. Se zruši? Ne. Le, da Pitagora ne ve, da za število enot, ki so v črti, ne ve. Zenonova teorija o neskončni deljivosti ni pravilna. Delim v neskončnost brez konca ter začetka. Kam torej vodi diahroni premik? Nikamor. Tam je ‘Predmet’. Neskončnost se ne konča? Ne. Tam je Temelj. Se Pitagora moti? Namesto Russella, ki zanika, pritrjujem. Ni res, da njegova teorija ni združljiva z naukom o neskončni deljivosti. Sta združljiva, le da nisem metafizik kot Russell, temveč filozof. Obe teoriji sta združljivi, saj sem veren človek, ne pa religiozen znanstvenik. Russell je religiozen človek: ni veren znanstvenik. Je religiozen človek lahko filozof, ki ni metafizik? Verjame v absurd. Ne more biti veren znanstvenik. Ta ni religiozen človek. Veren znanstvenik je lahko le veren človek. Samo ta verjame v paradoks, ker ne more biti metafizik. Zakaj ne? Ima Prihodnost. Metafizik ima Bodočnost? Da, na svobodo je obsojen. Z drugo besedo: enote in neskončna deljivost se ne izključujeta, če se odrečem ‘predmetu’. Kaj mi ostane? Ničesar. ‘Predmet’ ni lahek, je pa pravilen. Res? Ne vem, tako verjamem. Kaj imam v žepu, če dam vanj ‘Predmet’ ? Nič. Le, da imam toliko dela, da nisem obsojen, saj ne smem v kavarno. Sem svoboden? »…Imam…« Temelj. Je ta ‘Predmet’ ? Da, tega »…nimam…« .Damjan Ograjenšek, filozof