Spomini na Prihodnost

Nismo bogati po tem, kar imamo, ampak po tem, brez česar smo lahko.                                                                                                                                                  Kant

Leta 1755 (predkritiško obdobje) izide:

‘Splošna naravna zgodovina in teorija neba ali esej o zgradbi ter mehaničnem izvoru vsega vesolja, obravnavanega v skladu z Newtonovimi načeli.’

Tu Kant trdi:

– da kozmosu vladajo zakoni fizike, ne pa naključje;

– da je te zakone ustvaril Bog;

– in da se lahko vesolje razvija harmonično brez vsake naknadne potrebe po božanski intervenciji.

S pomočjo Newtonove nebesne mehanike skuša torej razložiti nastanek nebesnih teles ter sistemov. Njegov poizkus velja za vse vesolje.

Neskončni prostor je sprva (v trenutku Božjega stvarjenja sveta) zapolnjen z materijo. Njene elementarne sestavine so premešane in razredčene; takšno stanje je predstavljalo kaos.

S postopno evolucijo nastane kozmos.

Materialni delci so obdarjeni s privlačno in odbojno silo, pri čemer deluje prva (po Newtonovem zakonu) v celem prostoru, druga pa, ko se delci približajo.

Sredi kaosa je središče najgostejše materije, kjer nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo (ki ostane središčno sonce množice kasneje nastalih sonc). Od tega središča navzven je materija vse redkejša.

Po mnenju Kanta evolucijski proces vse bolj prodira v dele kaosa, realizirani kozmos pa je v vsakem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede.

Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, ne pa konca.

Nastala sonca in planetarni sistemi propadejo ter njihova urejena materija znova postane kaos, rodijo pa se nova sonca in novi planetarni sistemi. Bližje središču svetovne zgradbe je več propadlih ter ponovno nastalih svetov, bolj daleč od centra pa je vse več novih svetov, ki so šele nastali iz kaosa.

Kako iz kaosa nastane urejeni svet, pokaže Kant v genezi našega planetarnega sistema.

Da planetarni sistem nastane iz prvobitnega kaosa, z drugo besedo, da imajo vsa nebesna telesa našega planetarnega sistema skupno poreklo, sklepa na osnovi treh dejstev:

1. Vsi planeti in njihovi spremljevalci (v Kantovem času so poznali šest planetov ter deset lun) se gibljejo v isti smeri (planeti okoli sonca, sateliti okoli planetov): kot se okoli svoje osi vrti samo sonce.

2. Potovanje planetov okoli sonca je krožno.

3. Evolucije planetov ležijo v isti ravnini, ki je podaljšek ravnine sončevega ekvatorja.

Ker za sedanjo razporeditev teles našega planetarnega sistema (prostori med planeti so prazni) ni mogoče najti nobenega drugega razloga, lahko obstoječe stanje pojasnimo le s predpostavko, da je bila materija včasih v razredčenem stanju. V prostoru (s to razredčeno materijo) je najprej nastalo gostejše središčno mesto, ki je s svojo privlačno silo delovalo na okoliške materialne delce. Oddaljeni drobci so trčili z bližnjimi, se zaradi repulzije odvrnili in začeli na koncu krožiti okoli središča v isti smeri. Nekateri so se spojili s centralnim mestom, drugi pa so ohranili svojo krožno pot. Tako je na eni strani nastalo središčno telo, ki se je vrtelo okoli osi (saj so pritegnjeni delci krožili naprej), na drugi pa so se delci zunaj centralnega telesa gibali po vzporednih krožnicah, katerih središča so bila na vrtilni osi telesa v središču. Na isti ravnini, ki je šla skozi središče vrtenja, so nato nastali planeti (podobno kot sonce) – krožili so okoli sonca v smeri njegovega vrtenja – okoli večjih planetov pa sateliti. Iz še bolj oddaljenih delcev zunaj območja planetov pa so nastali kometi s svojimi ekscentričnimi potmi.

Kot so nastali planetarni, nastanejo tudi višji nebesni sistemi. Po mnenju Kanta sodijo vse vidne zvezde stalnice (ki so po njegovem prepričanju sonca, obkrožena s planeti) v sistem mlečne ceste (zvezde, ki leže zunaj ravnine mlečne ceste, ustrezajo kometom planetarnih sistemov), kjer obstaja centralno telo.

Nadalje predpostavlja, da so zunaj sistema mlečne ceste še mnogi drugi sistemi iste vrste (trdi celo, da so njene meglice daljne mlečne ceste), ter da tvorijo vsi ti sistemi nov sistem višjega reda, znova s središčnim telesom.

Tako gre vse do meje kozmosa, ki je nastal iz kaosa.

1. Bog torej ustvari svet: neskončni prostor, zapolnjen z materijo. Njene elementarne sestavine so premešane in razredčene; takšno stanje predstavlja kaos.

2. S postopno evolucijo nastaja nato kozmos.

3. Sredi kaosa je središče najgostejše materije. Tam nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo. Od tega središča navzven se materija vedno bolj redči.

4. Evolucijski proces vse bolj prodira v dele kaosa: realizirani kozmos je v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede.

5. Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, konca pa ne.

Prostor, ki ga Bog ustvari, je svet. Ta je neskončen. Bog ustvari kaos, ki nima konca.

Bog, ki je popoln, ustvari neskončni kaos?

Da, če je cel?

Neskončni kaos ustvari Bog, ki je cel?

Da, če je popoln?

Popolni Bog, ki je cel, ustvari neskončni kaos, ki ga ustvari celi Bog, ki je popoln?

Bog, ki je popoln, ker je cel, ustvari neskončnost, saj ustvari kaos?

Bog, ki je cel, ker je popoln, ustvari kaos, saj ustvari neskončnost?

Bog je Bog, ker mu manjka celovitosti?

Kaj manjka Bogu, ki je popoln in cel?

Bog, ki je cel ter popoln?

Tudi Bogu, ki je cel in popoln, manjka Bog, ki je popoln ter cel?

Celovitosti Bogu ne manjka?

Ne, manjka mu Bog?

Tisti, ki je cel in popoln?

Oni, ki je popoln ter cel?

Bogu ničesar ne manjka, saj ni celovit?

Celovitemu Bogu manjka Bog, ki je cel in popoln, temu pa Bog, ki je popoln ter cel, ker je celovit?

Celoviti Bog je Bog?

Bog je celoviti Bog?

Celoviti Bog je Bog, ki je popoln in cel?

Bog je celoviti Bog, ki je cel ter popoln?

Bog je celovit, saj mu ničesar ne manjka, razen Boga?

Je popoln in cel ter cel in popoln?

Bog je celovit: ni si dostopen, ker mu ne manjka ničesar?

Si je dostopen?

Da, ni celovit?

Bogu ničesar ne manjka:

– Ne manjka mu Bog, ki ni dostopen, če je Bog celovit?

– Če je dostopen, mu ne manjka neceloviti Bog?

Je Bog Bog, saj ni Bog?

Bog ni Bog, ker je Bog?

Bog »je« Bog, saj ni?

Bog »ni« Bog, ker je?

Je Bog »Bog«, saj je Bog?

»Da« ?

Ni »Bog«, marveč »Bog« ?

Ne?

Bog je »Bog«, ker je »Bog« ?

Bog ni »Bog«, saj ni »Bog« ?

Da, Bog je Bog?

Ne, Bog je Bog?

Bog »je« Bog, če ni Bog?

Bog je Bog, če je »Bog« ?

Če ni Bog, »je« ?

Če »ni« Bog, je?

Mu kaj manjka?

»Ne« ?

Kaj mu »manjka« ?

Ničesar?

Eksistira, ker biva, biva, saj eksistira?

Matematiko ustvari Bog, ker je 1 + 1 = 2 ?

Tisti, ki je popoln ter cel, ali oni, ki je cel in popoln?

Kaj manjka matematiki, ki je popolna ter cela, saj je stoodstotna?

Da je cela in popolna?

Tudi tej ničesar ne manjka, ker ni celovita?

2 + 3 = 5 ?

Da, logika stoji: sem se zmotil tako, da nimam prav?

Ni ga Boga, razen Boga?

Papež je njegov prerok, saj ni zmotljiv?

Tako se je zmotil, da ima vedno prav?

Ni ateist, ki se nikoli ne zmoti, ker verjame v absurd?

V Boga ne verjame, saj ga ima?

Ima ga tudi kristjan?

Ne verjame ateistu?

Črtomir je religiozen?

‘Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi

že dolgo bije za kršansko vero,

z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi;

končano njino je in marsiktero

življenje, kri po Kranji, Koratani

prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polji v bojih pokončani

trum srčni vajvodi, in njih vojšaki,

sam Črtomír se z majhnim tropam brani.

Bojuje se narmlajši med junaki

za vero staršov, lepo bognjo Živo,

za črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še tŕdjo vero krivo,

beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino,

v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,

ki Ajdovski se gradec imenuje,

v nji gledaš Črtomírovo lastnino.’

Kriv moritve je velike (kri po Kranji, Korotani prelita napolnila bi jezero)?

Tudi Valjhun, sin Kajtimara, ni zmotljiv?

‘Ko zor zasije na mrličov trope, ležé, k’ ob ajde žetvi, al pšenice po njivah tam ležé snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice, med njimi, ki so padli za malike, Valjhun zastonj tam iše mlado lice . . . ‘ ?

Spominjam se Prihodnosti?

Pišem ji iz daljne Prihodnosti?

Marksist (socialni »filozof«) prejme pismo danes, ker je zaprt v bunkerju?

Ne more iz kavarne, saj mu ne zvoni, ker je svoboden?

Je religiozen, saj »je« kristjan: ki »ni« mučenik?

Tudi ateist je obsojen na svobodo: smeji se eksistenci?

Ta je bivanje, ker umre vedno drugi?

Kristjan umre vselej jutri, saj verjame v Boga?

Tudi ateist ve, da bo umrl, ker tega ne verjame?

Danes je jutri, jutri pa danes, saj na pimer »socialni« marksist ter kristjan nikoli ne umreta?

Eden je mučenik, drugi »ni« naš?

Tudi mučenik »je« naš, saj je tako obsojen?

Logika stoji, ker je Cerkev v bunkerju?

Tam je Partija, saj je današnji »socialni filozof« »kristjan« ?

Zakaj torej pišem v sedanjost iz daljne Prihodnosti?

Da bodo v Prihodnosti razumeli Boga?

‘Predmet’ ?

Ta je Temelj?

Bistveno je razumeti?

Ve lahko vsak norec?1

‘Predmeta’ »…nimam…« , ker sem optimist?

Verjamem v Temelj, saj »…imam…« Prihodnost?

Eksistenca je tragična, ker nisem mučenik?

Tako sem se zmotil, da imam prav: ne verjamem v Boga, niti ne verjamem v absurd ateista, saj sem veren?

Verjamem v smrt, ker zanjo ne vem?

Nisem religiozen?

Ne smem v Cerkev, saj sem svoboden?

Mi zvoni?

Nisem obsojen na svobodo, ker nisem religiozen?

Boga nimam, saj vanj ne verjamem?

Sem se zmotil v matematiki?

Ne smem na otok, kjer nikomur ne zvoni, ker je 4 x 5 = 20 ?

Šale so smešne, saj so resnične?

Nikoli se ne smejem bivanju (ki je eksistenca), vselej mučeniku?

Ta je tragičen, ker eksistira, saj mu nikoli ne zvoni?

Tako je obsojen: smeji se vedno drugemu?

Drugi je umrl danes, ker je tak kot mučenik, ki nikoli ne umre, saj umre jutri?

Čestitam.

Sam sem veren: ne morem verjeti v absurd, zato se smejem?

Včerajšnji marksist je danes ob dvanajstih postal socialni »filozof« (»socialni« filozof)?

Ni plankar?

Je, ker piha veter od prvega plota?

Verjame v metonimijo, saj ni veren?

Kje ima resnico?

Na prvih plankah, ker je religiozen?

Potujem na konec neskončnosti, saj sem se zapletel v Temelj (‘Predmet’)?

Pravljica je resnična, ker nisem mučenik.

Realizirani kozmos je v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede?

Evolucija je v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, konca pa ne?

Neskončni prostor je torej zapolnjen z materijo?

Sredi kaosa je središče najgostejše materije?

Tam nastane z atrakcijo prvo centralno nebesno telo?

Od tega središča navzven se materija vedno bolj redči?

Hitri Ahil torej nikoli ne ujame počasne želve, če ima ta najmanjšo prednost?

Danes pridemo do konca z limito, saj nikoli ne pridemo do limite?

Če je realizirani kozmos v slehernem trenutku po obsegu neskončno manjši od še nerazvite prvotne zmede, ki nikoli ne pride do konca, je evolucija v vesolju večni proces, ki se nikoli ne konča: v času ima začetek, ne pa konca?

Do začetka torej pridem po znanem Zenonovem paradoksu (dirkališče), danes pa z limito?

Da, pot do resnice je resnica sama, ki nima ne začetka ne konca.

Marksist se odloči znanstveno, ker se ima za socialnega filozofa (če piha veter iz prave smeri)?

Znanstvenik kot tak »ima« predmet, saj ni človek: samo religiozni človek (»…nima…« ‘predmeta’) je lahko znanstvenik?

Znanstvenik ni filozof, filozof ni znanstvenik.

Zakaj socialni »filozof« ne more razumeti ‘Predmeta’ ?

Z njim se ukvarja filozof, ki mu gre za vprašanje življenja in smrti.

Je humanist: ne gre mu za ljudi, ampak za Človeka.

Za kaj gre »filozofu«, ki ni filozof?

Za ‘predmet’, ker ni znanstvenik.

Za kaj gre marksistu, ki ni ne znanstvenik ne »filozof« ?

Je Hitler nazadnje vodil vojno iz bunkerja?

Najbolj se je bal, da bi ga razkazovali v panoptikumu (saj ni bil nikoli ničesar kriv)?

Maršal Žukov je imel priče, ki so videle, da je 31. aprila 1945 pobegnil s podmornico?

Rečeno drugače.

So tovariši v bunkerju v Cerkvi, ker so obsojeni na svobodo?

Cerkveni ne morejo iz restavracije, saj so svobodni?

Ni to eno te isto?

(Enako ter isto, isto in enako?)

Drobtinica s Poti.

1 Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

‘Predmet’ je isti in enak, Temelj pa enak ter isti?

Paradoks je torej tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

‘Predmet’ je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je Temelj?

Temelj je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je ‘Predmet’ ?

Temelj je ‘Predmet’ : je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ter je enak in isti, ker je enak, saj ni isti?

Je isti ter enak, ker ni enak, in je enak ter isti, saj ni isti, ker je isti, saj je enak?

Je isti in enak, ker ni enak, saj ni isti, marveč enak ter isti?

Je isti in enak, ker je enak ter isti, saj ni enak, niti isti?

Temelj je ‘Predmet’, ker je isti in enak ter enak in isti kot ‘Predmet’, saj ni enak, niti isti kot ‘Predmet’ ?

Temelj »je« ‘Predmet’, ker je enak ter isti in isti ter enak kot ‘Predmet’, saj eksistira in biva, ker ni isti, niti enak, saj niti eksistira, ne biva, ker je ‘Predmet’ ?

Temelj »je« ‘Predmet’, saj je ‘Predmet’ ?

Temelj ni ‘Predmet’, ker je, temveč »je« ‘Predmet’, saj »ni« ?

»Ni« Temelj, ker »je«, saj je ‘Temelj’, ker ni?

Da, je ‘Predmet’.

‘Predmet’ je, saj »ni«, ker »je« ?

Tudi ‘Predmet’ »ni«, saj »je«, ker »ni« ?

‘Predmet’ je, saj »je«, ker »ni« ?

Tudi ‘Predmet’ »je«, saj »ni«, ker »je« ?

‘Predmet’ je, saj »ni«, ker »je«, saj »je«, ker »ni« ?

‘Predmet’ »je«, saj »ni«, ker »je«, saj »ni«, ker »je«, saj »ni« ?

Je Temelj ‘Predmet’ ?

Da, je ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj ‘Predmet’, ker je ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Ne, Temelj je ‘Predmet’, saj je Temelj.

Temelj ni ‘Predmet’, ker »je«, Temelj je ‘Predmet’, saj ni?

Temeljna ni, ker ni ‘Predmeta’, ‘Predmet’ pa »je«, saj »ni« Temelja?

Ni ‘Predmeta’, če ni Temelja: ‘Predmet’ ni Temelj, ker Temelj »ni« ‘Predmet’ ; Temelj ni ‘Predmet’, saj ‘Predmet’ ni ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Temelj je ‘Predmet’, ta pa Temelj?

‘Meje’ med njima ni, ker je prestopna?

‘Predmeta’ ni, saj ga ni: na drugi strani je Temelj, ki ne biva ne eksistira (ne eksistira, ker ne biva)?

Na drugi strani je Temelj, saj Temelj nima druge strani?

Da, ‘Predmet’, ki ne ne eksistira, ker ne biva ne ne biva (ne ne biva, saj ne eksistira ne ne eksistira): ne obstaja ne ne obstaja?

Tudi ‘Predmet’ nima druge strani?

Da, tam je Temelj – njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

Tam ni ‘Predmeta’ ?

Ta je Temelj, ki ni isti kot ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj, ker je isti kot Temelj, ni pa enak?

Ni ‘tam’ Temelja?

Da, tam je ‘Predmet’ ?

                                                 Damjan Ograjenšek, filozof

Na meji?

Kdor je voljan, ga vodi usoda, kdor se upira, ga vleče.

                                                                                                           Cicero

Je prostor brez meje neskončen?

Brezmejni čas nima konca?

Brezmejni prostor je čas brez meje?

Brezmejni čas je prostor brez meje?

Čas si narišem, ker si narišem prostor?

Narišem si prostor, saj si narišem čas?

Narišem prostor ali čas?

Prostora ne narišem v času?

Narišem čas v prostoru?

Čas narišem v prostoru tako, da narišem prostor v času?

Prostor narišem v času tako, da narišem čas v prostoru?

Kako naj narišem prostor, če ne narišem časa?

Kako naj narišem čas, če ne narišem prostora?

Čas teče zunaj prostora?

Ponazorim to s prostorom?

Prostor se širi in krči onstran časa, kar ponazorim s časom?

Nimam časa, če ga ne ponazorim s prostorom?

Nimam prostora, če tega ne ponazorim s časom?

(Če nimam časa, ničesar ne ponazorim?

Če ničesar ne ponazorim, nimam prostora?

Nimam časa, niti prostora, če ne ponazorim ničesar?)

Čas teče, če narišem premico?

Ta nima konca v času, ker čas nima konca v prostoru?

Čas teče v času?

Kam teče prostor v prostoru?

Se neskončna premica širi v čas?

Saj je v prostoru.

V prostor?

Ni v času?

Premica, ki nima meje, je prazen čas, ki nima konca?

Čas, ki nima meje, ni prazna premica, ki je neskončna?

Je prazen prostor brezmejni čas?

Prazen čas ni brezmejni prostor?

Čas, ki teče, je neskončni prostor?

Čas brez konca ni tekoči prostor?

Neskončni čas je prostor?

Prostor, ki nima meje, je neskončen, prostor brez konca pa je čas?

Čas brez meje ni brez konca?

Je prostor, ki nima konca, čas?

Neskončni čas ni prostor?

Se konča daljica v času, ker se ne začne v prostoru?

Se konča v prostoru, če je ne narišem v času?

Narišem jo v prostoru, saj čas stoji?

Kam teče čas, ker stoji prostor?

Kam teče premica, ki je pri miru?

Kje stoji daljica, ki teče v času?

Ta ne teče v prostoru, ki stoji v času?

V prostoru, kjer stoji daljica, ki je ne narišem v času, teče čas?

Miruje daljica v prostoru?

Saj ne narišem časa?

Če časa ne narišem, tudi ne prostora?

Stoji daljica, kjer je ne narišem?

Jo narišem v času, ker v prostoru ni pri miru?

Tudi v prostoru, saj ne miruje v času?

Kje torej stoji daljica?

Je ne narišem?

Kje narišem premico, ki ne stoji?

V prostoru ne miruje, kjer stoji daljica, ki jo narišem v času?

Ta v prostoru ni pri miru, kjer narišem čas?

V njem teče premica, ki je daljica?

Tedaj ter le takrat, ko je ne narišem?

Takrat in le tedaj je daljica premica?

Ker ne narišem prve?

Premico narišem v času, daljice ne v prostoru?

Ni premica v prostoru, saj je daljica?

Ta je premica, ker je v času?

Prostor stoji v času, ki ne miruje?

Tudi čas miruje v prostoru, ki ni pri miru?

Narišem daljico, če ne narišem premice: časa ne narišem v prostoru, ampak v času?

Če daljice ne narišem, ne narišem časa?

Prostora ne narišem: premica ni daljica, daljica pa ni premica?

Daljica miruje v času, kjer teče premica?

Teče ta v prostoru, kjer stoji daljica?

Premica je daljica, saj prostor teče v času?

Čas je prostor, daljica pa je premica?

Vmes je meja?

Sem v prostoru, ki teče v neskončnost, ker sem v času?

V času, saj sem v prostoru, ker teče čas v neskončnost?

Teče daljica, ki je v času, v neskončni prostor?

Kam teče premica, ki je v prostoru?

V neskončni čas?

Ta je a priori ?

A posteriori teče omejeni prostor?

Je prostor a priori ?

Omejeni čas teče a posteriori ?

Je moja meja med notranjim ter zunanjim čutom?

Meja med zunanjim in notranjim čutom ter ‘stvarjo na sebi (samo)’ je v zavesti?

Druga meja je zunanja, prva pa notranja?

Je druga onstran moje zavesti?

Prve ni na drugi strani zavesti?

Onstran zavesti je meja v moji zavesti, v zavesti je meja na drugi strani moje zavesti?

Zavest je moja, moja zavest je zavest?

Kje je meja?

V moji zavesti, če je v zavesti?

V tej, če je v moji zavesti?

Med prvo in drugo zavestjo je mejni pojem?

Determinacija je negacija?

Onstran moje zavesti je ‘(sama) stvar na sebi’, ki je prazen pojem, saj ji ne manjka nedostopen predmet?

Da, na drugi strani zavesti je moja zavest: zavesti ničesar ne manjka, ker je onstran moje zavesti?

Tudi ta je zavest, saj ji manjka ‘stvar na sebi (sama)’ ?

Ni ta na meji?

Moja zavest ni zavest, ker ji ničesar ne manjka?

Vmes je ‘stvar’ ?

Moja zavest je zavest, ki ni moja zavest; zavest je moja zavest, ki ni zavest?

Meja je prazen pojem?

Na eni strani je moja zavest?

Ni si dostopna, saj je zavest?

Je na drugi strani zavest?

Ta je moja zavest, ta pa zavest?

‘Stvar’ je med determinacijo ter negacijo, med negacijo in determinacijo?

Negacija je determinacija, determinacija pa negacija?

Meja je prestopna, ker ni prehodna?

Je prehodna, saj ni prestopna?

Vmes je prazen pojem?

Ta je nedostopen predmet?

Moja zavest je prazna, ker ji ne manjka nedostopna zavest?

Ta ni nedostopna, saj ji moja zavest manjka?

Kaj je v moji zavesti?

Ne manjka ji zavesti?

Tudi ta je prazna, ker ji ne manjka moje zavesti (ki ni dostopna)?

Je znotraj noumen, zunaj pa ‘stvar (sama) na sebi’ ?

Noumen je onstran, na drugi strani pa ‘stvar’ ?

Notranja meja je zunanja, ta pa notranja?

Moja zavest je zavest, zavest pa moja zavest?

Kaj je na koncu meje, ki je prehodna, saj ni prestopna, ter prestopna, ker ni prehodna, saj se meja nikjer ne konča?

Notranja meja?

Te ni zunaj, ker je ni?

Onstran nje je ‘Predmet’, saj »»ne vidim«« Temelja?

Ta je ‘Predmet’ ?

Tudi tega »»ne vidim«« ?

Temelj je isti in enak, ‘Predmet’ pa enak ter isti?

Paradoks je tale.

Temelj je isti in enak, ker je isti, saj ni enak, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ je enak ter isti, saj je enak, ker ni isti, saj je Temelj?

Fantastika?

Pa mi odgovori na tole vprašanje, dragi bralec:

‘Kaj je smrt?’

Če se spomnim Leibniza:

‘Kako da nekaj je, če ni treba?’

Kant:

‘. . . kako lahko nasploh v času mislimo tisto stalno, katerega hkratnost z minljivim proizvede pojem spremembe?’

Ni zdravi razum največji metafizik?

Kot zapiše Kant v 18. stoletju:

‘Metafiziki, povsem izoliranemu spekulativnemu umskemu spoznanju, ki se v celoti dviga nad izkustvene nauke, in sicer z golimi pojmi . . . , kjer naj bi bil torej um sam svoj lastni učenec, usoda doslej še ni bila tako naklonjena, da bi mogla ubrati zanesljivo pot znanosti, čeprav je starejša od vseh drugih znanosti in bi ostala, tudi če bi vse druge kdaj v celoti pogoltnilo žrelo vseuničujočega barbarstva. Kajti v njej um nenehno zahaja v težave, celo tedaj, ko hoče a priori uvideti tiste zakone, ki jih (kot si domišlja) potrjuje najobičajnejše izkustvo. V njej moramo neštetokrat iti po poti nazaj, ker ugotovimo, da ne pelje tja, kamor hočemo, in kar zadeva enoglasnost njenih privržencev v trditvah, je metafizika še tako daleč od nje, da je vse prej bojišče, ki se zdi prav posebej namenjeno urjenju moči v igranem spopadu, na katerem si še nikoli noben bojevnik ni mogel izbojevati niti najmanjšega prostora in s svojo zmago utemeljiti kake trajne posesti. Tako ni nobenega dvoma, da je bilo njeno postopanje doslej golo tipanje, in kar je najhujše, med golimi pojmi.’ (Kant, Immanuel, Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 26, 27)

                                                                                       Damjan Ograjenšek, filozof 

Dogmatizem pri Kantu?

V čem je torej Kantov dogmatizem?

V trditvi, da logika (od Aristotela dalje) stopica na mestu.

Res se mu to samo zdi, toda dinamična kritična filozofija je zato statična.

Medse in ‘stvar (samo) na sebi’ postavi mejo, ki ni prehodna.

Kant jo nenehno prehaja, ker ‘stvar na sebi (samo)’ pozna (v tem je njegov dinamizem), to pa tako, da je nikoli ne spozna (v tem je njegova statika).

Zavest namreč razdeli ter ‘stvar (samo) na sebi’ spozna v obeh polovicah: a posteriori in a priori.

– V izkustvu kot pojav ‘(same) stvari na sebi’.

– Pred izkušnjo kot ‘stvar na sebi (samo)’ kot ‘pojav’.

Pojav spozna, saj ga pozna, pozna pa, ker ga spozna.

Kolikor ga spozna, je meja prehodna.

Kot takšna je neprehodna, saj ga tedaj pozna.

Pozna ga v izkustvu, kjer ne spozna ‘stvari (same) na sebi’ (kot pojava).

To spozna a priori (kot ‘pojav’), ker tam ne spozna njenega pojava v izkušnji.

A posteriori pozna ‘stvar na sebi (samo)’ a priori (kot ‘pojav’ zunaj izkustva).

(A posteriori pojav ‘stvari (same) na sebi’ spozna, saj ga spozna kot ‘pojav’ a priori (zunaj izkušnje).

A posteriori pojav spozna, ker ‘(samo) stvar na sebi’ a posteriori pozna kot ‘pojav’.

‘Stvar (samo) na sebi’ a posteriori (kot pojav v izkustvu) pozna a priori.

A priori pojav ‘stvari (same) na sebi’ v izkušnji pozna, saj ga spozna v izkustvu a posteriori.

A priori ‘pojav’ ‘stvari na sebi’ torej spozna, ker a posteriori pozna ‘stvar na sebi’ kot ‘pojav’ (zunaj izkustva)).

V obeh primerih pojav spozna, saj ga nikjer ne pozna.

Pozna ga na eni ter na drugi strani, ker ga prav tam ne spozna.

Meja je prehodna, saj pojav spozna in pozna na obeh straneh, ker ga nikjer ne pozna ter spozna.

Pojav torej »pozna«, saj ga »spozna«, in »spozna«, ker ga »pozna«.

Zato je meja neprehodna – saj je prehodna.

Prehodna je, ker ni prehodna.

Je.

Kantova kritična filozofija jo dinamično preide, saj pojav spozna na obeh straneh.

Na vsaki strani ga torej pozna – njegova kritična filozofija je statična.

Za njen dinamizem meja (ki je) ni prehodna.

Filozof na eni strani spozna pojav ‘stvari (same) na sebi’, ne pa ‘stvari na sebi (same)’ kot ‘pojava’.

Na drugi spozna ‘stvar (samo) na sebi’ kot pojav, ne pa ‘pojava’ ‘(same) stvari na sebi’.

Spozna pojav, ki ga pozna.

Pozna ga, ker ga spozna.

Pojava nikoli ne spozna (saj ga spozna), niti pozna (ker ga pozna).

To sicer stori, toda tako, da je med spoznanjem ter spoznanjem in poznanjem ter poznanjem meja.

V prvem primeru gre za poznanje, v drugem za spoznanje.

Meja torej je.

Pojav spoznamo, saj ga ne spoznamo, ker ga poznamo.

Poznamo ga, saj ga ne poznamo, ker ga spoznamo.

Nikoli ne poznamo pojava, saj ga vedno spoznamo.

Vedno ga poznamo, ker ga nikoli ne spoznamo.

Pojav »poznamo« in »spoznamo«.

Mejo, ki je v zavesti, postavi Kant navzven.

Zanj je meja v zavesti prehodna (med predmeti notranjega ter zunanjega čuta), ne pa meja onstran zavesti (s ‘stvarjo (samo) na sebi’).

(Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je na drugi strani zavesti?

Predmeti notranjega čuta so resnični, če so mogoči kot realni pojavi v zunanjem čutu, kjer ni predmetov.

Pojavi zunanjega čuta so realni, če so mogoči kot resnični predmeti v notranjem čutu, kjer ni pojavov.

So resnični predmeti notranjega čuta realni?

Da, če se pojavijo v zunanjem čutu: tam ni ne realnih, ne resničnih predmetov.

So realni pojavi zunanjega čuta resnični?

Da, če se pojavijo v notranjem čutu: tam ni ne resničnih, ne realnih pojavov.

Kako se lahko predmeti pojavijo v zunanjem čutu, pojavi pa v notranjem?

Tako, da so realni pojavi resnični predmeti, ker je zunanji čut notranji.

Tako, da so realni predmeti resnični pojavi, saj je notranji čut zunanji.

Predmeti v notranjem čutu so resnični, ker so v času.

Pojavi v zunanjem čutu so realni, saj so v prostoru in času.

Notranji pojavi so zunanji predmeti?

Zunanji pojavi so notranji predmeti?

V času notranjega čuta se pojavi prostor ter čas zunanjega čuta, ker so v notranjem izkustvu resnični predmeti realni?

V času in prostoru zunanjega čuta se pojavi čas notranjega čuta, saj so realni pojavi resnični v zunanji izkušnji?

Notranje izkustvo je zunanja izkušnja, ker so realni predmeti resnični pojavi v času, kjer prostor ni onstran časa?

Zunanje izkustvo je notranja izkušnja, saj so realni pojavi resnični predmeti v prostoru, ki ni v času, ter v času, ki ni v prostoru?

Je notranje izkustvo pred zunanjim, ker so predmeti (resnični ali nerealni, realni ali neresnični) a priori, pojavi (realni ali nerealni, neresnični ali resnični) pa a posteriori ?

Je zunanja izkušnja pred notranjo, saj so pojavi (neresnični ali realni, nerealni ali resnični) a priori, predmeti (resnični ali neresnični, nerealni ali realni) pa a posteriori ?

Ne pri Kantu, ki je filozof, ker je ‘Kant’.

Ne pri ‘Kantu’, ki je filozof, saj je Kant.

Zavest je organon, ker stoji logika filozofa pri Kantu, ki je ‘Kant’, in pri ‘Kantu’, ki je Kant?

Zavest filozofa je razcepljena tako, da je ‘Kant’ a priori, Kant pa a posteriori, ter ‘Kant’ a posteriori in Kant a priori?

Se Drugi Kopernik vrti okrog ‘Kanta’ ali Kanta?

Okoli ‘Kanta’, saj Kant pozna Drugega Kopernika, ki mu ‘Drugi Kopernik’ ni znan?

Okrog Kanta?

Drugi Kopernik spozna Kanta, ta pa ‘Kanta’ ne spozna, marveč pozna?

Tudi Kant se spozna, ker se pozna: vrti se okoli samega sebe, saj je ‘Kant’ ?

‘Drugi Kopernik’ pozna Kanta, ta pa spozna Drugega Kopernika?

Prav tako ‘Kant’ ?

Da, v nekem trenutku ter v nekem času je znanstveni metafizik vodilni filozof med metafiziki.

Se evolucija ustavi pri Kantu?

Da, če ni ‘Kant’.

Tudi pri zgornjem, če ni Kant.

Kaj ve ‘Kant’, ki ne verjame, da je Kant?

Kaj verjame Kant, ki ne ve, da eksistira in biva?

Verjame, da ni ‘Kant’, ki ne ve, da je Kant?

‘Da je logika stopila na to zanesljivo pot že od najstarejših časov, se da razbrati od tod, da ji že od Aristotela ni bilo treba narediti nobenega koraka nazaj . . . Pri logiki je zanimivo še to, da vse doslej tudi ni mogla narediti nobenega koraka naprej in se torej po vsem videzu zdi sklenjena in dovršena.’ (Kant, Immanuel: Kritika čistega uma, Ljubljana 2019, str. 24)

Kaj torej manjka ‘Kantu’, ki mu ničesar ne manjka?

Kaj manjka Drugemu Koperniku, ki »je« ‘Drugi Kopernik’, ker je Kant?

Kaj manjka Kantu, ki »ni« ‘Kant’, saj je ‘Drugi Kopernik’ Kant, ker Drugemu Koperniku ne manjka ničesar?

‘Stvar (sama) na sebi’, ki je mejni pojem?

Ta je prazen, saj mu ne manjka predmet, ki ni dostopen zavesti?

Kaj je onstran zavesti?

Predmet praznega pojma?

Na tej strani?

Prazen pojem predmeta?

Meja je zunaj zavesti, ker ta nima predmeta?

Je znotraj, saj zavesti nedostopni predmet ne manjka?

Na drugem robu zavesti je predmet zavesti, ker zavest nima drugega brega?

Na notranjem robu zavesti, ki ima nedostopen predmet, je prazen pojem?

V prvem primeru je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ zunanja?

Notranja je v drugem primeru?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, če zavesti predmet ne manjka?

Predmet zavesti je na zunanjem bregu, saj ima zavest le en rob?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na tej strani zavesti, ker ima zavest le en breg?

Na bregu, ki je rob, je predmet, ki je zavesti nedostopen?

Na robu, ki je breg, je predmet, ki zavesti ne manjka?

Je meja med bregom ter robom?

Med robom in bregom?

Če je prvo, je ‘stvar (sama) na sebi’ onstran meje, saj je meja na drugi strani zavesti?

Če je drugo, je ‘stvar (sama) na sebi’ tostran meje, ker je meja na tej strani zavesti?

Breg je rob natanko takrat, ko meja nima drugega brega?

Natančno tedaj je rob breg, saj meja nima drugega roba?

Na drugem bregu je predmet?

Ta je na drugem robu?

Na meji je ‘stvar’, na ‘stvari’ pa meja?

Meje ni – mejni pojem je prazen?

Meja je – mejni pojem ne pogreša predmeta, ki ni dostopen?

Zavest cepi noumen, ki je ‘(sama) stvar na sebi’ ?

Razcepljena je s ‘stvarjo na sebi (samo)’, ki je noumen?

Kant ‘stvar (samo) na sebi’ pozna, ne pa noumena?

Tudi tega pozna, ne pa ‘stvari (same) na sebi’ ?

Šale so smešne, ker so resnične?

Meja je ‘stvar’, ‘stvar’ pa meja?

‘Stvar’ je meja, meja pa ‘stvar’ ?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je torej na drugi strani zavesti?

Meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ je znotraj zavesti?

‘Stvar (sama) na sebi’ je mejni pojem?

Mejni pojem je prazen, saj ‘(sami) stvari na sebi’ ne manjka predmet, ki ni dostopen noumenu ?

Ta ima nedostopni predmet, ker je meja s ‘stvarjo na sebi (samo)’ notranja, saj nima drugega brega?

Rob je breg, breg pa rob?

Predmet je zunaj pojma, ki je prazen, ker mu predmet (ta ni dostopen) ne manjka?

Predmet je znotraj pojma, ki je prazen, saj ima nedostopen predmet?

‘Stvar (sama) na sebi’ je na drugi strani zavesti, ker je meja zunanja?

Meja je notranja, saj je na tej strani zavesti, ker noumena ni onstran zavesti?

Na drugi strani zavesti je noumen ?

Saj je ‘stvar’ noumen ?

Znotraj zavesti je ‘stvar’ ?

Ker je noumen ‘stvar’ ?

Je prazen pojem zunaj zavesti, znotraj pa njegov predmet?

Na meji je noumen?

Na meji je ‘stvar’ ?

Prazen pojem je znotraj zavesti, zunaj pa njegov predmet?

Noumen je ‘stvar’, ta pa noumen ?

Natanko tedaj, ko je ‘stvar’ na hrbtu noumena, ki je ‘stvar’, ni pa noumen?

Natančno takrat, ko je noumen ‘stvar’, ‘stvar’ pa ni noumen?

Mejni pojem je prazen, saj je med ‘stvarjo’ ter ‘stvarjo’ noumen?

Med noumenom in noumenom je ‘stvar’, ker spremenljivka ni prazna?

V njej ni ničesar?

Da, v noumenu je »noumen«, saj je meja s ‘stvarjo (samo) na sebi’ na drugi strani zavesti?

Meja z noumenom je na tej strani zavesti, ker se v zavesti ‘pojavi’ ‘stvar na sebi’, saj se v zavesti ‘ ‘pojavi’ ‘ ‘stvar sama’ ?

Kant pozna mejo, ki jo spozna?

Spozna filozof mejo, ki jo pozna?

Meja je torej ista in enaka ter enaka in ista?

Kant jo preide, ker je zanj neprehodna?

Na drugi strani je vedno na isti, saj je tam vedno na enaki?

Na drugi strani je vselej na enaki, ker je tam vselej na isti?

Mejo povsod preide, saj nikamor ne pride: tako vedno pride, ker meje nikjer ne preide?

Meja je?

Na drugi strani je ‘stvar (sama) na sebi’, ki jo Kant »vidi« (saj je ne more videti)?

Potuje v utopijo, ki biva ter eksistira: potuje v Bodočnost, kjer je vedno že bil, ker je utemeljen – to pa absurdno?

Nikoli ne stopi iz eksistence, saj vedno stopi v bivanje; nikoli ne stopi iz bivanja, ker vselej stopi v eksistenco?

Meja med obema je neprehodna?

Kant jo vedno absurdno preide?

Biva; je, kar ni – zato potuje v eksistenco, kjer ni, kar je?

Tam eksistira; ni, kar je: zato potuje v bivanje, kjer je, kar ni?

Povsod je isti, saj je povsod enak?

Nikjer ni enak, ker ni nikjer isti?

Kje je?

V utopiji?

Tam je vedno že bil, saj ga od nje loči meja, ki ni prehodna?

Z njo ga absurdno poveže?

Z utopijo ga poveže, ker ga od nje absurdno loči?

Meja torej je?

‘Stvar na sebi’ je za Kanta objektivno realna, saj je zanj zunaj zavesti?

Spozna jo, ker jo pozna: pozna jo, saj jo spozna?

Spozna jo, ker je zanj nespoznavna?

Torej je ne pozna, saj jo pozna?

Kot takšno (nespoznavno) jo spozna, ker je ne pozna?

Ni Kant v svojem času s svojo filozofijo tako napreden, da ga tedaj sprva nihče ne razume?

Kritično obsodi tedanjo metafiziko, saj je takrat njegova filozofija najbolj kritična metafizika?

Razišče in utrdi mejo, ki jo tedanja metafizika absurdno prehaja, ker je patološka?

Kantova filozofija ni patološka: mejo, ki je neprehodna, absurdno preide: to pa kot vodilna metafizika?

Omenjena meja je za Kanta torej zelo stroga, saj je zanj neprehodna?

Preide jo lahko le filozofija, ki je patološka?

To pa je metafizika, ki je absurdna?

Neprehodna meja izzove Kanta s svojo strogostjo?

Kot meja, ki je pometla z Leibnizom in Humom, ker je absurdna?

Vodilnost Kantove metafizike je v tem, da spravi oba (bistrega Leibniza ter duhovitega Huma)?

Za to si prizadeva vse življenje, saj je pozni genij (ne piše tako temeljito in izborno kakor Mojzes Meldensohn (ta ni genij, ne pozni ne zgodnji))?

‘Spravi’ ju torej tako, da absolutno mejo s svojo kritiko absurdno preide, ker njegova filozofija ni patološka metafizika?

Je sicer metafizika, toda v svojem času vodilna (kot tedanji kamen presoje)?

Kant je takrat na čelu vse tedanje dogmatike, saj je v tistem trenutku potuje v Prihodnost (njegova absurdna metafizika v onem času ni patologija)?

Danes meje zunaj zavesti ni?

Je v zavesti, ki biva ter eksistira in eksistira ter biva?

Tu eksistence ničesar ne loči od bivanja, bivanja pa z eksistenco nič ne poveže?

Le ‘meja, ki je ni’ ?

‘Meja brez zunanjega roba’ je, ker je ni?

Ni je, saj je?

Ni patološka; je relativna?

Pozna jo, kdor je ne spozna, spozna jo, kdor je ne pozna?

Kot tak ima Prihodnost: potuje v Utopijo, ki ne ne eksistira?

‘Meja, ki je ni’ je doslej najstrožja, ker je prehodna?

Na drugi strani ne najdeš ‘stvari na sebi’, ki ni spoznavna?

Ustvariš spoznavni ‘Predmet’ ?

Tega ustvariš, saj ga najdeš?

Najdeš ga, ker ga ustvariš?

Se ga spomniš . . . ?

Zunaj zavesti ničesar ni?

‘Tam’ je Temelj (ki je ‘Predmet’), saj zavest nima zunanjosti?

Analogija s Kantom je tale: gre za ‘stvar (samo) na sebi’, ki jo »poznamo«, ker je brez telesa; pojavi se kot predmet X, ne pa kot predmet x.)

                                                                                      Damjan Ograjenšek, filozof