Stvarnost

A nevidna češerika vidi ko magnetna igla, kje cveti na nebu čista, daljna, sama, Severnica.

                                   Gregor Strniša

(Češerika: žleza z notranjim izločanjem, podolgovate, koničaste oblike, v možganih vseh vretenčarjev, približno v višini oči sredi glave – najbrž ostanek pradobnega čutila, morda tretjega temenskega očesa nekaterih plazilcev in prasesalcev.)

Pri normalni porazdelitvi lahko spremenljivka x (naključna spremenljivka v verjetnostnem računu) zavzame na nekem intervalu sleherno vrednost.

Funkcijo, ki ponazarja normalno porazdelitev, imenujemo zvezno.

So pa tudi funkcije, kjer more x (r) zavzeti zalogo vrednosti, ki jo lahko zapišemo kot končno ali kot neskončno zaporedje.

Takšna funkcija, in iz nje izhajajoča porazdelitev, je binomska.

V tovrstni porazdelitvi se v matematični statistiki porazdeljujejo atributivni znaki, zato je binomska porazdelitev osnova za vzorčenje atributov.

Binomska porazdelitev (gostota verjetnosti) je definirana takole:

p(r) = Crnpr(1-p)n-r

(C = število kombinacij reda r med n elementi; pr = verjetnost p pri atributivnem znaku r; (1-p)n-r = 1-verjetnost p pri n elementih ter r atributivnih znakih).

Njena porazdelitvena funkcija (zakon) se glasi:

P(r) = r=0Sn Crnpr(1-p)n-r                   za r < x < r+1 .

(r se porazdeljuje od 0 do n.)

Izraz (1-p) pogosto pišemo kot q             [(1-p) = q].

Verjetnost, da ima enota dano značilnost, je p.

Porazdelitveni zakon (funkcija) pove, da naredi porazdelitvena funkcija v vsaki točki x = r (r = 0, 1, 2, 3, …, n) skok p(r) in je zato nezvezna.

Na intervalu med sosednjima točkama nezveznosti ima konstantno vrednost: funkcija je stopničasta.

Pogosto gostoto verjetnosti (gostoto relativne frekvence) zapišemo pri binomski porazdelitvi takole:

P(r) = (nr) pr qn-r = (n!/r!(n-r)!) (pr qn-r) .

(n elementov, r zadetkov, pr = verjetnost p pri atributivnem znaku r, q pri n ter r.)  

Verjetnost, da ima neka enota dano značilnost, more biti od 0 do 1.

Podoba funkcije je tem bolj asimetrična, čim bolj je vrednost verjetnosti bližja 0 ali 1.

Če je p = q = 0,5 je slika simetrična.

Oblika binomske distribucije ni odvisna le od vrednosti p, marveč še od n.

Z večanjem n teži porazdelitev k simetriji: v določenih pogojih jo lahko nadomestimo z normalno distribucijo.

Gostota verjetnosti (število uspehov) p od 0,1 do 0,5 pri n=20 je podana v spodnji tabeli.

Gostota verjetnosti torej pove, kolikšna je verjetnost, da ima med dvajsetimi enotami vzorca dano značilnost r enot, če je verjetnost, da se enote z dano značilnostjo pojavljajo v populaciji, p.

(Matematično!

Kakšna je verjetnost, da se zgodi dogodek A pri n poizkusih natanko r krat?

(Vsi poizkusi so med seboj neodvisni in enaki, verjetnost uspeha pa je p.)

Če je verjetnost uspeha 0,1.

Nič uspehov v enem izboru se pojavi 1216-krat v 10.002 poizkusih.

En uspeh v enem izboru se pojavi 2702-krat v 10.002 poizkusih.

Dva uspeha v enem izboru se pojavita 2852-krat v 10.002 poizkusih. . . .

Devet uspehov v enem izboru se pojavi le enkrat v 10.002 poizkusih.)

Sama gostota verjetnosti je v tabeli pomnožena z 10.000. Številke v posameznih kolonah pokažejo, kolikokrat je r enot (enot z dano značilnostjo) v vzorcu dvajsetih enot, če vzorec ponavljamo 10.000 krat.

Tabela: členi binomske vrste 10.000 (p + q) za vzorec 20 enot pri vrednostih p = 0,1 do 0,5.

(p = 0,1 ; q = 1 – p = 1 – 0,1 = 0,9 ; (p + q) za vzorec(20) = (0,1 + 0,9) = 1 .

p = 0,2 ; (p + q)  = (0,2 + 0,8) = 1 .

p = 0,3 ; (p + q) = 1 . . . .

število                p=0,1    p=0,2  p=0,3   p=0,4   p=0,5

enot z                     =0,9  =0,8   =0,7     =0,6     =0,5

dano

značilnostjo r 

0                                 1216 115 8

1                                  2702 576 68 5

2                                  2852 1369 278 31 2

3                                  1901 2054 716 123 11

4                                  898 2182 1304 350 46

5                                   319 1746 1789 746 148

6                                     89 1091 1916 1244 370

7                                  20 545 1643 1659 739

8                                   4 222 1144 1797 1201

9                                        1 74 654 1597 1602

10                                           20 308 1171 1762

11                                            5 120 710 1602

12                                                    1 39 355 1201

13                                                                 10 146 739

14                                                                  2 49 370

15                                                                       13 148

16                                                                     3 46

17                                                                                                 11

18                                                                                                 2

19

20

Če v gozdu lubadarji napadejo vsako deseto drevo, je verjetnost pojavljanja drevesa z dano značilnostjo (napad lubadarja) p = 0,1.

Če je verjetnost pojavljanja drevesa z dano značilnostjo (napad lubadarja) p = 0,5, napadejo lubadarji v gozdu vsako katero drevo?

Vsako drugo.

Pri p = 0,4 je napadeno vsako dva cela peto drevo (eno na dve drevesi ter pol (1/2,5 = 0,4 (40% je napadenih, 60% ne)).

Pri p = 0,3 je napadeno eno drevo na 3,3 drevesa, pri p = 0,2 vsako peto. Pri p = 0,9 je napadenih 9/10 dreves (devet dreves na deset, kar je eno na 1,1. (napadenih je 90%, ne 10%), pri p = 0,8 eno na 1,25., pri p = 0,7 vsako 1,4. in pri p = 0,6 od desetih šest.

Če v gozdu naključno izberemo 20 dreves in opravimo 10.002 takšnih izbiranj, imamo pri p = 0,1  torej 1216 izborov, kjer lubadar ne napade nobenega drevesa, 2702 izbora, kjer napade 1 drevo, 2852 izborov, kjer napade 2 drevesi . . . ter le en izbor, kjer napade 9 dreves.

Če označimo binomsko verjetnost r uspehov v vzorcu velikosti n z že znano  formulo

p(r) = (nr) pr qn-r ,

sta srednja vrednost (aritmetična sredina) in varianca definirani takole:

M = r=0Sn rp(r) = np ; s2 = r=0Sn (r – M)2p(r) = npq .

(s2 = s na kvadrat)

Zakaj np?

Glede na zgornjo tabelo je pri p = 0,1 na 10.002 izbora 1216 zadetkov atributivnega znaka 0 .

(Zakaj ni vseh izborov 10.000?

Je zadetek atributivnega znaka 9 res samo eden?

Morda.

Vprašanje je tole: zakaj se je popisovalec zmotil?)

Pri 10.002 poizkusih je verjetnost, da v vzorcu 20. dreves ne najdemo nobenega drevesa, ki ga napade lubadar, 0,121575685: če pri 1216. ponovitvah vzorca v nobeni ponovitvi ne najdemo lubadarja v nobenem drevesu.

Če najdemo v vzorcu atributivni znak 1 pri 2702. ponovitvah, je zgornja verjetnost 0,270145971.

Pri 2852. ponovitvah ter dveh drevesih v vzorcu je p = 0,285142971 . . .

Pri atributivnem znaku 9 najdemo v vzorcu 20. dreves 9 napadenih dreves pri 10.002. ponovitvah samo v enem primeru.

Aritmetična sredina je 0,099110178, kar lahko zaradi napake popisovalca zaokrožimo na p = 0,1 .

Koliko je napadov v vzorcu v povprečju?

Spričo napake 4,5 (0,1+0,2+0.3…+0,9=4,5).

M = r=0Sn rp(r) = np

Pri 10.002 poizkusih je pri verjetnosti zadetka 0,1 srednja vrednost zadetkov 1000,2 (n.p = 10002.0,1= 1000,2).

Varianca?

s na2 = r=0Sn (r – M)2p(r) = npq = 9001,8 (90018.0,1= 9001,8) .

Če je pri 10.002 poizkusih in pri p = 0,1 v 1216 ponovitvah zadet atributivni znak 0, pri 8786 ponovitvah ni zadet (10.002-1216=8786).

Pri 2702. ponovitvah vzorca 20. dreves (vzorci se ne prekrivajo) je pri p = 0,1 7300 ponovitev od 10.002. takšnih, da v vzorcu ne najdemo enega drevesa (samo enega), kjer je lubadar, ker najdemo natanko enega pri 2702. ponovitvah. . . .

Glede na vzorec z 20. enotami pride ob verjetnosti p = 0,1 pri 1000,2. ponovitvah v povprečju, poprečno nujno do vzorca z atributivnim znakom 4,5, ko pri 9001,8. ponovitvah v poprečju, poprečno nujno ne najdem v vzorcu nobenega atributivnega znaka.

Verjetnost, da v vzorcu (ob omenjenih ponovitvah) poprečno najdem atributivni znak z nujno vrednostjo 4,5, je 0,1.

Verjetnost, da pri tem v povprečju v vzorcu nujno ne najdem nobenega atributivnega znaka, je p = 0,9.

M = 4,5 , s na 2 = 40,5 .

(p = 0,1 ; q = 1 – p = 0,9 1.0,1 + 2.0,1 + . . . + 9.0,1 = 4,5 1.0,9 + 2.0,9 + . . . + 9.0,9 = 40,5)

(Če vzamem v ozir na primer premere po debelinskih stopnjah, lahko izračunam tudi standardni odklon od aritmetične sredine, kar je napaka (+/-).)

Že je znano, da lahko binomsko porazdelitev nadomestimo z normalno, če je n velik.

Toda med porazdelitvama je bistvena razlika.

Binomska porazdelitev podaja verjetnost (relativna frekvenca) samo na celih vrednostih r = 0, 1, 2, 3, . . . , n: pri normalni porazdelitvi pa je podana za vsako vrednost na intervalu od +°° do -°°.

Če binomsko porazdelitev nadomestimo z normalno, je vprašanje naslednje: kakšen del razmaka normalne krivulje uporabimo kot aproksimacijo za ocenitev binomske verjetnosti?

Eden od načinov je, da vzamemo binom kot grupiranje normale v intervalu po eno enoto. Po tem pravilu ustreza binomska ordinata pri 4 razmaku pod normalno krivuljo od 3,5 do 4,5 , ordinata 5 razmaku od 4,5 do 5,5 . . .

Binomska porazdelitev torej poda relativne frekvence le za cele vrednosti r od 0 do n. Pri normalni porazdelitvi pa je funkcija, ki ponazarja normalno porazdelitev, zvezna.

Tu pa se je potrebno vrniti v šesto stoletje pred našim štetjem, k Pitagori.

Odkrije preprosta številčna razmerja glasbenih intervalov.

Polna struna da toniko.

Če skrčimo dolžino na tri četrtine, dobimo kvarto, ki zveni za četrtinko višje.

Če skrčimo dolžino kvarte na dve tretjini, dobimo kvinto, ki zveni še za petinko višje.

Končna dolžina je polovica prvotne dolžine ter zveni za oktavo višje.

Kvarta in kvinta sestavljata oktavo: četrinka višje ter še petinka višje je oktava višje.

3/4 . 2/3 = 1/2 = (¾)-1 . (2/3)-1 = (½)-1 = 4/3 . 3/2 = 2/1 .

Intervali ustrezajo razmerjem v harmonični progresiji 2 : 4/3 : 1 .

Je zgornje tri intervale uglašene strune mogoče primerjati s tremi načini življenja?

Odtlej zavzema uglašena struna osrednjo vlogo v grški filozofski misli.

Pojem harmonije v pomenu ravnotežja (prilagajanje ter združevanje nasprotij s pravilnim uglaševanjem), pojem poprečne ali srednje poti v etiki in nauk o štirih temperamentih: vse to izvira iz Pitagorovega odkritja.

Zgornje botruje tudi nazoru, da so vse reči števila?

Če hočemo razumeti svet, moramo v rečeh odkriti število?

Ko dojamemo številčno sestavo reči, obvladamo svet?

Nazor je pomemben. Po koncu helenistične dobe začasno zatone. Znova ga priznajo, ko renesansa obudi zanimanje za antiko.

Postane najznačilnejša poteza sodobne znanosti.

Pri Pitagori odkrijemo tudi to, da zanimanje za matematiko ne narekujejo zgolj praktične potrebe.

Egipčani sicer imajo nekaj matematičnega znanja, toda le toliko, kolikor ga potrebujejo za gradnjo piramid ter za merjenje polj.

Grki te reči preučujejo, kot bi dejal Herodot, »zavoljo raziskovanja samega«.

(Od kod motiv?)

Prvi je Pitagora.

Razvije način prikazovanja števil kot razvrstitev pik ali kamenčkov.

Latinska beseda »kalkulacija« pomeni »ravnanje« s kamenčki.

S tem je povezano preučevanje aritmetičnih serij.

a) Če sestavim vrste kamenčkov tako, da vsaka vsebuje po enega več (in če začnem z enim), dobim »trikotno« število.

Pitagorejci pripisujejo poseben pomen tetrakotnikom, ki so sestavljeni iz štirih črt in dokazujejo, da je 1 + 2 + 3 + 4 = 10 (simbol, pri katerem prisegajo).

b) Vsota zaporednih lihih števil nam da »kvadratno« število.

c) Vsota zaporednih sodih števil predstavi »podolžno« število.

V geometriji odkrije Pitagora znameniti izrek, da je kvadrat nad hipotenuzo enak vsoti kvadratov nad obema katetama – čeprav ni znano, kako to dokaže.

c na 2 = (a – b) na 2 + 4 . ½ . a . b = a na 2 + b na 2

Tudi to je zgled splošne metode ter demonstracije v nasprotju s pravili praktične izkušnje.

Odkritje tega izreka povzroči v šoli silen škandal.

Med nasledki pravila je namreč ta, da je kvadrat nad diagonalo kvadrata enak dvakrat tako velikemu kvadratu nad stranico. Ni pa mogoče nobenega »kvadratnega« števila razdeliti na dve enaki kvadratni števili.

(Če vsebuje diagonala kvadrata na primer devet enot, jih vsebuje kvadrat nad njo enainosemdeset.

Kako dolgi sta stranici?

Koliko enot diagonale vsebujeta?

Šest?

Dvakrat šestintrideset je dvainsedemdeset.

Sedem?

Dvakrat devetinštirideset je osemindevetdeset.

Kvadrata, ki vsebuje enainosemdeset enot, ne morem razdeliti na dve enaki kvadratni števili, temveč na dve neenaki »podolžni« števili.

Če vzamem racionalna števila (ulomke), je daljica enaka 9/1. Enota je 1/1.

Kvadrat nad daljico šteje 81/1.

Polovica od 81 (81/2) je 40,5 = 40 + ½ (decimalni ulomek).

Kvadratni koren iz 40,5 je (40,5) na 1/2 = 6,363961031 = 6 + 363961031/ 1000000000.

Enota ni 1.

Najbližji enoti sta 0,90913729 ( 90913729/100000000) in 1,060660172 (1 + 60660172/1000000000).)

Tega problema ni mogoče rešiti z racionalnimi števili. Diagonala ni primerljiva s stranico. Lahko ga rešimo le s teorijo iracionalnih števil, ki jo razvijejo kasnejši pitagorejci. Naziv »iracionalen« se v tej zvezi nanaša prav na ta stari matematični škandal.

V svoji teoriji sveta se Pitagora neposredno opira na miletske filozofe ter združuje njihove nauke z lastnimi teorijami o številih. Števila (razvrščena kot je omenjeno) imenuje »mejnike« (ta pojem verjetno sega nazaj in se nanaša na merjenje polj).

Brezmejni zrak razmejuje enote: šele te omogočijo, da izmerimo brezmejno. Brezmejno enači s temnim, pri tem pa se opira na nebo ter na zvezde.

Zaradi vneme pitagorejcev za matematiko se kasneje razvije teorija idej ali teorija občosti o kateremkoli liku, narisanem kjerkoli (govori o nečem, kar vidimo v mislih).

Pojavi se razlika med inteligibilnim in senzibilnim.

Od tega spoznanja je le korak do nazora, po katerem je resnično, popolno ter večno samo prvo, senzibilno pa je navidezno, pomanjkljivo in bežno.

Toda kmalu nastopi eleatski filozof Zenon, ki zada pitagorejski teoriji števil uničujoč udarec.

Števila sestavljajo enote, ki jih predstavljajo točke.

Teorija ustreza, če imamo opravka z racionalnimi števili. Kot enoto si lahko   izberemo racionalno število tako, da je sleherno racionalno število integralni mnogokratnik enote. Ko pa pridemo do iracionalnih števil, prejšnja teorija odpove. Ta števila ne moremo meriti kot racionalna.

(Grška beseda, ki jo prevajajo z ‘iracionalno’, torej pomeni (vsaj Pitagori) neizmerljivo, ne nerazumno.)

Pitagorejci skušajo premagati zgornjo težavo z iznajdbo posebne metode, po kateri bi izmikajoča se števila ugotavljali z zaporednimi aproksimacijami, kar je konstrukcija kontinuiranih ulomkov. V takšnem zaporedju sledeči si členi izmenoma presegajo ter zaostajajo za natančno določeno vrednostjo, razlike pa so vse manjše. Proces je nujno neskončen.

Iracionalno število, ki ga želimo doseči, je meja (limita) procesa.

Smisel je ta, da se lahko racionalno približamo limiti tako tesno kot hočemo (lastnost, ki jo vsebuje tudi sodobni pojem limite).

S tem si je torej mogoče zamisliti teorijo števil.

Vseeno pa skriva pojem enote temeljno nejasnost med določenim številom in kontinuirano količino.

Tako smo znova pri bistveni razliki med normalno ter binomsko porazdelitvijo (funkcija, ki ponazarja prvo je zvezna, pri drugi pa ni)?

Tu torej nastopi Zenon s svojimi paradoksi o gibanju, predvsem z zgodbo o Ahilu in želvi.

Gre za izziv pitagorejcem (?), naj pokažejo boljše Tudi z njihovo (?) teorijo namreč ni mogoče razložiti gibanja.

(Se gibljem, če potujem brez konca?

Prestopam mejo, ki ni prehodna?)

Zenon sklepa takole: če Ahil tekmuje z želvo, ki ima nekaj naskoka, je nikoli ne dohiti.

Ko pride do tja, kjer želva začne, ta že steče naprej. Ko se približa prejšnji želvini legi, se ta premakne. Vedno bolj se ji bliža, nikoli pa je ne prehiti.

Zenon se torej postavi na stališče pitagorejcev in sprejme domnevo, da je črta sestavljena iz enot ali točk.

Sklep: naj se želva giblje še tako počasi, prelesti mora neskončno razdaljo, preden bo tekma končana.

Z drugo besedo: razdalja je neskončna.

Zgornjemu sklepanju, kolikor zavrača pitagorejski nauk o enoti, ni kaj očitati.

Če opustimo pojem enote, lahko izdelamo teorijo neskončne vrste, sestavljene iz členov. Ti se nenehno ter enakomerno zmanjšujejo.

Nato izračunamo, kje Ahil dohiti želvo.

Vsoto zgornje vrste opredelimo kot število, ki je tako veliko, da ga vsota poljubnega števila členov (naj je velika kolikorkoli) nikoli ne preseže.

Temu številu se lahko poljubno približamo z vsoto, ki šteje zadosti členov (moderna teorija limite).

Takšno število torej obstaja in je za določeno vrsto samo eno. Vrsto imenujemo geometrično.

Seveda pa se moram vprašati, kam sta Ahil ter želva namenjena?

Na konec?

Če Ahil dohiti želvo z limito, nikoli ne pride do konca.

Kam prispe želva?

Koncu se poljubno približa, saj jo Ahil nikoli ne dohiti.

Cilj Ahila ni konec, ampak da dohiti želvo?

To z limito tudi vedno stori?

Tekma med želvo in Ahilom se nikoli ne konča.

Je cilj želve, ki jo Ahil nikoli ne dohiti, ker je vedno pred njim, konec?

Ta je na začetku?

Če želva začne na začetku, kje je Ahil, ki dohiti želvo, kjer ta vedno začne?

Začne želva na koncu, saj je na začetku vselej Ahil?

Tekma nima ne začetka ne konca?

Je Ahil vedno na koncu, ker dohiti želvo, ki nikoli ne začne?

Ni želva na koncu ravno takrat, ko jo Ahil dohiti?

Da, toda le, če Ahil nikjer ne začne.

Ahil je na koncu, če je konec na začetku?

Želva je na začetku, če je začetek na koncu?

Tekma se nikoli ne konča.

Ahil vselej dohiti želvo, ki je vedno pred njim. Ahil je vedno na koncu, saj nikoli ne začne.

Tudi želva je vedno na začetku, ker jo Ahil vselej dohiti.

Ahil dohiti želvo, ki je ne more dohiteti?

Želve nikoli ne dohiti, saj je želva vedno pred njim?

Prehajata mejo, ki ni prestopna?

Potujeta v neskončnost, ker stojita na mestu?

Ahil ob želvi?

Želva ob njem?

Tekma nima konca.

(Kdaj Ahil dohiti želvo tako, da doseže konec geometrične črte?

Če dohiti želvo, nikoli ne pride do omenjenega števila, ki je za vsako geometrično vrsto samo eno.

Če prispe do zadevnega števila, želve nikoli ne dohiti.

Število je poljubno veliko tako, da ga vsota poljubnega števila členov nikoli ne preseže?

Ahil torej ujame želvo natanko tedaj, ko doseže konec črte?

Takrat, ko pride Kant do najvišje točke svobode, ki je njegova popolnoma prazna ideja?

Ta filozofa konstituira tako, da je svoboden, ker nima najvišje točke svobode?

Tako ga namreč aficira ‘stvar’, ki jo pozna, saj mu ni znana?)

Do konca zaporedja števil prispem z limito, ker se matematika konča z zadnjim členom, ki je n+1.

(Kako vem, da sta trikotnika enaka, saj nista ista (sta ista, ker nista enaka), saj ju lahko na tablo narišem kot ista samo, če sta enaka (enaka pa le kot ista)?

Tako, da narišem njune stranice, ki jih ne morem prešteti, ker gredo števila v neskončnost?

Kako torej vem za konec neskončnosti?

Tako, da vem za realen trikotnik, saj zanj ne morem vedeti (ne morem narisati nobene od zgornjih treh stranic)?

Kako vem, da je idealen trikotnik popoln ter cel, ker je celovit, saj ga lahko narišem?

Tako, da moram šteti v neskončnost.

Kaj narišem?

Dejanski trikotnik, ki ni dejanski?

Stvaren trikotnik, ki je realen?

Ta je idealen?

Da.

Nikoli ne pridem do konca neskončnosti, razen z zadnjim členom?

Ta je 5?

Da, n + 1 .

6 ?

Da, n + 1 .

7 ?

Da . . .

Paradoks je tale: moram biti svoboden.

Sem svoboden, če ni treba?

Ni treba, da sem svoboden, ker moram, saj sem svoboden.

Svoboden sem, ker ne smem biti obsojen na svobodo?

Če smem, sem svoboden?

Ne, svoboden sem le, če ne smem biti obsojen.

Drugače ne morem narisati idealnega trikotnika?

Da.

Tega moram narisati, saj sem svoboden.

Na koncu neskončnosti?

Od kod sicer danes objektivna realnost, da je dva krat tri šest?

Ker moram šteti do konca, saj sem svoboden.)

V nekem drugem paradoksu, ki ga včasih imenujejo dirkališče, Zenon trdi, da človek nikoli ne pride od enega konca dirkališča do drugega, ker mora prekoračiti neskončno število točk v končnem času.

Natančneje: preden prispe do določene točke, mora doseči polovično razdaljo.

Tako pa brez konca.

Torej sploh ne more začeti.

Če pa že krene na pot, pove paradoks o Ahilu in želvi, da se ne more ustaviti.

(Stoji Ahil na meji, ki ni prestopna?

Da, saj potuje v neskončnost.

Kje stoji želva?

Na koncu, ker je na začetku?

Da, na začetku.

Ta je na kocu.

Kdaj torej pride na konec?

Ko prispe na konec Ahil.

Ta je vselej za želvo?

Kako naj sicer ujame želvo?

Potujeta, saj stojita?

Da, stojita, ker potujeta.)

Kako naj torej krene na pot, če ne more začeti?

Začne na koncu, saj se ustavi na začetku?

Konec nima konca, ker je na koncu začetek?

Črta ni sestavljena iz neskončnega števila enot?

Matematična točka je brez dimenzije, saj pridem na konec matematike z limito?

(Koliko dobim, če izmerim rob mize?

Poprečje je brez napake, če je meritev neskončno.)

Nato Zenon predstavi še dva paradoksa ter z njima dokaže, da je črta sestavljena iz končnega števila enot.

Prvi je tale.

Vzemimo tri enake vzporedne odseke črt, sestavljene iz istega končnega števila enot. Eden odsekov naj miruje, druga dva naj se premikata v nasprotnih smereh z enako hitrostjo tako, da vsi ležijo drug poleg drugega, ko premikajoče se črte preidejo mirujoče. Relativna hitrost dveh premikajočih se črt je dvakrat tolikšna kot relativna hitrost vsake in stalne.

Dokazovanje se sedaj opre na domnevo, da obstajajo enote časa ter prostora.

Hitrost torej merimo s številom točk, ki se premikajo mimo določene točke v določenem številu trenutkov.

Ko ena premikajočih se črt preide polovico dolžine stalne črte, preteče celotno dolžino druge premikajoče se črte (na primer dve točki mirujoče črte in štiri točke druge gibajoče se črte). Torej je druga premikajoča se črta dvakrat daljša od prve premikajoče se črte.

Obe gibljivi črti pa potrebujeta enak čas, da sta druga ob drugi.

Se premikajoči črti gibljeta dvakrat hitreje kot v resnici?

Če sta razdalja ter čas iz enot, se srednja vrsta giblje z dvema različnima hitrostma hkrati. V istem času preide dve enoti mirujoče črte in štiri enote druge gibajoče se črte.

Tudi druga gibajoča se črta preteče v enakem času štiri enote prve premikajoče se črte ter dve mirujoče črte.

Če prva črta miruje, preide prva premikajoča se črta, glede na drugo gibajočo se črto, vse štiri točke mirujoče črte. Prav tako druga premikajoča se črta z ozirom na prvo gibajočo se črto. Relativna hitrost premikajočih se črt je dvakrat večja kot relativna hitrost mirujoče črte. Obenem je prva gibljiva vrsta dvakrat hitrejša kot druga premikajoča se črta, glede na mirujočo črto; druga gibajoča se črta pa je, z ozirom na tisto, ki miruje, dvakrat hitrejša od prve gibljive črte.

Je relativna hitrost vseh treh črt v resnici ista?

Da, enaka.

Tu je še paradoks puščice.

V letu puščica zavzema prav tolikšen prostor kot je sama. Zato miruje. Torej vedno miruje, ker se gibanje sploh ne more začeti. Prejšnji paradoks pa dokaže, da je gibanje vedno hitrejše kot je.

(Puščica leti tako, da miruje?

Mirovanja so ista kot enako, enaka kot isto gibanje?

Med istimi mirovanji je razlika?

Te ni, ker puščica leti?

Razlika je med enakimi gibanji?

Ne, saj puščica miruje?)

Kam torej leti puščica?

Nikamor?

Puščica torej leti, ker razlika je?

Kje?

Nikjer?

S tem Zenon položi temelj teoriji o kontinuiteti. Brez te pa ni mogoče braniti teorije o Parmenidovi kontinuirani sferi.

Ta ima konec?

Da.

O tem nam pove moderna teorija o limiti.

Filozofija je danes najbolj konkretna veda, saj se kot takšna ukvarja z jezikom?

Tu se moram znova vrniti v gozd.

Če v prejšnjem primeru pri verjetnosti 0,1 (vsako deseto drevo v sestoju napade lubadar) v ponovitvi 20. dreves pri 1216. ponovitvah vzorca (ponovitve se ne prekrivajo) od 10.002 ponovitev, nujno najdem v vzorcu atributivni znak 0 (lubadar ne napade nobenega drevesa med 20. v ponovitvi), pri 8786. ponovitvah zadevnega vzorca v omenjeni ponovitvi nujno ne najdem atributivnega znaka 0?

Kaj najdem?

V prvem primeru najdem, da v vzorcu ni dreves, okuženih z lubadarjem.

Najdem sama zdrava drevesa.

V drugem primeru hkrati tega ne najdem?

Najdem samo zdrava drevesa?

To sem našel hkrati v prvem primeru.

Če tega ne najdem in ne najdem nobenega okuženega drevesa, kaj najdem?

Najdem 8786 vzorcev z 20. drevesi, ki niso ne okužena ne zdrava?

To pa v gozdu, kjer je na eno okuženo drevo deset zdravih?

Prav tako najdem 2702. ponovitvi z atributivnim znakom 1, ki ga pri 7300 vzorcih ne najdem?

Pri 10.002. ponovitvah nujno najdem atributivne znake od 0 do 9, pri 90.018. pa jih nujno ne najdem?

Teh dreves v gozdu ni?

So?

Tako jih pri verjetnosti p = 0,1 tam tudi nujno najdem?

So ponovitve enake ter iste?

So iste in enake?

Enake ter iste ponovitve so iste, ker so enake?

Da, če je vzorec isti, saj je enak.

V istem vzorcu, ki je enak, pri isti verjetnosti, ki ni ista, nujno najdem drevesa brez atributivnega znaka 0, ker atributivnega znaka nujno ne najdem?

V enakem vzorcu, ki je isti, pa pri enaki verjetnosti, ki ni enaka, nujno najdem drevesa z atributivnim znakom 0?

V gozdu, kjer vsako deseto drevo napade lubadar, opravim samo eno vzorčenje, ki obsega 10.002 ponovitve vzorca.

Pri vzorčenju z 1216. ponovitvami pri p = 0,1 nujno najdem atributivni znak 0, pri tistem, ki šteje 8786 ponovitev pa nujno najdem drevesa, ki jih v gozdu ni.

To so nujno tista, ki jih pri verjetnosti p = 0,1 ne najdem, saj jih najdem.

V istem vzorcu, ki je enak, pri isti verjetnosti, ki ni ista, nujno najdem drevesa z atributivnim znakom 0, ker nujno najdem vse ostale atributivne znake?

V enakem vzorcu, ki je isti, pa pri enaki verjetnosti, ki ni enaka, nujno najdem drevesa z atributivnimi znaki 1,2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, in 9, saj nujno najdem atributivni znak 0?

. . .

Zavest je organon?

(Kantov svet je celovit. Kot tak je popoln in cel. Med fenomenalno ter noumenalno polovico postavim enačaj, ker ju loči mejni pojem.) 

Isti vzorec z 10.002 ponovitvama je resničen, saj je enak vzorec objektivno realen?

Enak vzorec z 10.002 ponovitvama je realen, ker je isti vzorec objektivno resničen?

Je matematika nema?

Ne.

Meje mojega sveta so meje moje zavesti, meje moje zavesti so meje mojega jezika.

Je lahko pojem razuma pri Kantu prazen?

Da, če je noumen.

Njegov predmet je v filozofu nedostopnem svetu.

Kako je pri njem s pojmi razuma, ki niso kategorije?

So inteligibilni objekti v slehernem času, njihovi predmeti pa so (kot podobe pojavov) v notranjem čutu, kjer ni pojavov?

Nimam pojma o drevesu, ki je podoba predmeta v zunanjem čutu (kjer ni predmetov)?

Zaradi shematizma razuma imam pojem o njegovi podobi v notranjem čutu?

Zaradi shematizma razuma imam pojem o njegovi podobi v zunanjem čutu?

Zavedam se drevesa kot predmeta v notranjem čutu, v njegovem prostoru in času, saj se zavedam drevesa kot pojava v zunanjem čutu, v času ter v prostoru zunanjega čuta?

Zavest je po filozofu v času, ne pa v prostoru?

Se lahko zavedam drevesa v zunanjem čutu brez pojma?

Če o njem nimam pojma, se lahko zavedam drevesa v notranjem čutu?

Zavedam se drevesa kot pojava v zunanjem čutu, v njegovem prostoru in času, ker se zavedam drevesa kot predmeta v notranjem čutu, v času ter v prostoru notranjega čuta?

V notranjem čutu vidim podobo pojava, saj vidim njegovo občo podobo v zavesti?

V zunanjem čutu vidim podobo predmeta, ker v zavesti vidim njegovo občo podobo?

Shema podobe predmeta v notranjem čutu (kjer ni pojavov) je shema podobe pojava v zunanjem čutu (kjer ni predmetov)?

In obratno?

Shema podobe pojava v zunanjem čutu (kjer ni predmetov) je shema podobe predmeta v notranjem čutu (kjer ni pojavov)?

V zunanjem čutu vidim podobo predmeta, saj vidim njegovo občo podobo v zavesti?

V notranjem čutu vidim podobo pojava, ker se je zavedam kot splošne podobe?

V zavesti vidim obe podobi?

Eno v notranjem, drugo v zunanjem čutu?

O vsaki imam splošno podobo, sicer ju v čutih ne vidim?

Je pojem o predmetu pojem o pojavu?

Je pojem o pojavu pojem o predmetu?

Da, sicer nimam pojma o čutnosti.

O tej imam dva pojma?

Imam dva čuta ter dva pojma?

Rečeno drugače: imam čutnost, ki je znotraj in zunaj, o njej pa občo podobo, ki je ista, saj je enaka, ter enaka, ker je ista?

Imam splošno podobo o podobi predmeta in pojava ter enako in isto ter isto in enako čutnost?

Ničesar ni v razumu, če tega ni v čutu?

Ničesar ni v čutu, če ni tega v razumu?

Ničesar ni v razumu, če tega ni v čutu, razen razuma samega?

Ničesar ni v čutu, če ni tega v razumu, razen samega  čuta?

Imam izkustvo pred kategorijami ter čutnostjo a priori ?

Imam pojav in predmet pred časom ter prostorom a priori ?

Če nimam predmeta, nimam prostora, če nimam pojava, nimam časa?

Če nimam pojava, nimam predmeta, če nimam predmeta, nimam pojava?

Če nimam predmeta, nimam časa, če nimam pojava, nimam prostora?

Se pojav ne pojavi v notranjem čutu kot predmet, saj se predmet pojavi kot pojav v zunanjem čutu?

Se predmet ne pojavi v zunanjem čutu kot pojav, ker se pojav pojavi kot predmet v notranjem čutu?

Pojav se pojavi v notranjem čutu (kjer ni pojavov) v času, ki je v prostoru, in v prostoru, ki je v času?

Da, saj je predmet, ki se pojavi v zunanjem čutu (kjer ni predmetov) v prostoru, ki je onstran časa, ter v času, ki je zunaj prostora?

Je pojav predmet v času in v prostoru, predmet pa pojav v prostoru ter v času?

Da, če je čas prostor, ker je prostor v času (in obratno)?

Da, če je prostor čas, saj je čas onstran prostora (ter nasprotno)?

Sicer nimam dveh čutov: nimam iste in enake ter enake in iste čutnosti?

Če nimam enake ter iste in iste ter enake čutnosti, nimam dveh zavesti?

Če ju imam, je predmet pojav in pojav predmet?

Če je zadnje, imam isto ter enako in enako ter isto zavest?

Enaka zavest je zunaj, saj imam zunanje izkustvo?

Imam notranjo izkušnjo, ker je ista zavest znotraj?

Ista zavest je enaka, enaka pa ista: ena je o zunanjem, druga o notranjem čutu (in vice versa)?

Zunanji čut je notranji, notranji pa zunanji, saj imam dve zavesti?

Ta je ena, le da je znotraj, če je zunanja, zunaj pa, če je notranja?

Da, sicer Kant nima zavesti v času, ne pa v prostoru?

Filozof nima zavesti v prostoru, ampak v času, ker je čas prostor, prostor pa čas?

Če je tako, ima Kant čutnost v prostoru ter v času, saj ima realno izkustvo?

O tem ima dva pojma: enega o predmetu, drugega o pojavu?

Pojem je isti, ker je enak, in enak, saj je isti, ker je pojav predmet, ta pa pojav?

Zaradi shematizma razuma?

Ve filozof, da je čas enak, saj je isti (ker je prostor), prostor pa isti, saj je enak (ker je čas), saj je izkušnja filozofa resnična?

Ne?

Njegovo izkustvo je realno, ker tega ne ve?

Aficira ga ‘stvar (sama) na sebi’ tako, da Kant ne pozna filozofa, filozof pa ne Kanta?

Je filozof Kant?

Da?

Kant je ‘filozof’ ?

Tudi filozof je filozof, saj je ‘Kant’ ?

Kant je Kant, ker je ‘filozof’ ?

Filozof je Kant?

‘Kant’ je filozof?

[1. Filozof je Kant.

2. Kant je ‘filozof’.

3. Filozof je filozof, ker je ‘Kant’.

4. Kant je Kant, saj je ‘filozof’.

5. ‘Kant’ je filozof.

a) Filozof je ‘filozof’.

b) ‘Kant’ je ‘filozof’.

c) Kant je Kant.

d) Kant je Kant, ker je filozof.

e) Filozof je filozof, saj je filozof.

f) Kant je Kant, ker je Kant.

g) Filozof je filozof.

h) Filozof je filozof, saj je Kant.

i) Kant je Kant, ker je Kant.

j) Filozof je filozof, saj je filozof.

k) Filozof je filozof, ker je Kant Kant.

l) ‘Filozof’ je Kant, ki je Kant.

m) ‘Kant’ je filozof, ki je filozof.

n) ‘Filozof’ je filozof, ki je filozof.

o) ‘Kant’ je Kant, ki je Kant.

p) Filozof, ki je filozof, je ‘Kant’, ki je ‘filozof’.

r) Kant, ki je Kant, je ‘filozof’, ki je ‘Kant’.

s) Kant je Kant, saj je filozof filozof.

š) ‘Kant’ je filozof, ki je filozof.

t) ‘Filozof’ je Kant, ki je Kant.

u) ‘Kant’ je Kant, ki je Kant.

v) ‘Filozof’ je filozof, ki je filozof.

z) Kant, ki je Kant, je ‘filozof’, ki je ‘Kant’.

ž) Filozof, ki je filozof, je ‘Kant’, ki je ‘filozof’.]  

‘Stvar’ je a priori, ker jo Kant pozna, saj mu filozof ni znan?

Da?

Filozof pozna Kanta, ker mu ‘stvar’ ni dostopna?

Kant pozna filozofa s praznim pojmom?

Filozof ima predmet pojma?

Tudi filozof ima Kanta, le da Kant nima predmeta?

Noumen ?

Je ‘stvar’, saj je filozofu Kant nedostopen, Kantu pa filozof?

Kant ‘stvar’ pozna, ker zanj ni spoznavna?

Je filozof v času, Kant pa v prostoru (in vice versa)?

Resnična izkušnja filozofa je ‘Kant’, saj ima Kant realno izkustvo?

‘Filozofa’ ?

To Kant ve?

Filozof ali ‘Kant’?

Filozof?

Da, če ve ‘filozof’, ne pa Kant?

Realna izkušnja Kanta je ‘filozof’, ker ima filozof resnično izkustvo?

‘Kanta’ ?

To ve filozof?

Kant ali ‘filozof’ ?

Kant?

Da, če ve ‘Kant’, ne pa filozof?

‘Stvar (sama) na sebi’ je a priori, saj ni dostopna ne Kantu ne filozofu?

Ima jo Kant, ker jo ‘ima’ filozof; ima jo Kant, saj je filozof ‘Kant’ . . . ?

‘Stvar’ aficira Kanta tako, da ima filozof izkušnjo pred kategorijami ter čutnostjo a priori, ker ima ‘Kant’ realno izkustvo?

Filozof je Kant?

‘Stvar’ filozofa aficira tako, da ima Kant izkušnjo pred kategorijami in čutnostjo a priori, saj ima ‘filozof’ resnično izkustvo?

Realna izkušnja je resnična, ker je realna, saj je Kant filozof, ki je ‘Kant’ ?

Filozof je filozof, ker je Kant?

Oba imata resnično izkustvo?

Filozof pozna Kanta realno?

Kant pozna filozofa resnično?

Ima realno izkustvo?

Filozof pozna Kanta resnično?

Da, če je realni Kant pred apriornim filozofom?

Kant pozna filozofa realno, če filozof pozna Kanta resnično?

Da, Kant pozna ‘Kanta’, filozof pa ‘filozofa’ ?

Resnični Kant je v izkušnji realnega ‘Kanta’ ?

Je filozof pred sabo, saj ima apriorno izkušnjo o Kantu?

Nikogar ni pred Kantom, ker je filozof: o njem ima resnično izkustvo?

Realno?

Pred njim je Kant a priori ?

Realna izkušnja Kanta je ‘filozof’ ?

Resnična?

Realno izkustvo filozofa je ‘Kant’ ?

[ Kant pozna filozofa, saj pozna ‘Kanta’.

Filozof ne pozna ‘Kanta’, pozna pa ‘filozofa’, ki ne pozna Kanta, temveč ‘Kanta’.

Oba imata realno izkustvo.

Kant resnično pozna filozofa, realno pa ‘Kanta’.

Izkušnja obeh je resnična.

Filozof realno pozna ‘filozofa’, resnično pa Kanta.

(Rečeno drugače.

Kant ima realno izkušnjo.

Pozna filozofa, ker pozna ‘Kanta’.

Filozof ne pozna ‘Kanta’.

Filozof pozna ‘filozofa’, ‘filozof’ pa ‘Kanta’, ne pa Kanta.

Filozof ima resnično izkustvo.

Realno pozna ‘filozofa’, ki resnično pozna ‘Kanta’, ne pa Kanta, saj filozof resnično pozna Kanta.

Je ‘Kantova’ izkušnja realna?

Pozna ‘filozofa’, ki »pozna« Kanta.

‘Filozof’ realno pozna filozofa, ki resnično pozna Kanta.

‘Filozof’ Kanta »pozna«, ne pa pozna.

‘Kantovo’ izkustvo je realno, ker je resnično: pozna Kanta.

Pozna ‘filozofa’, ki ne pozna Kanta.

Je izkušnja ‘filozofa’ resnična?

Realno pozna filozofa, ki resnično pozna Kanta.

‘Filozofovo’ izkustvo je resnično, saj je realno: Kanta ne pozna.

‘Filozof’ torej pozna ‘Kanta’, ‘Kant’ pa ‘filozofa’.

Kant pozna filozofa, ne pa Kanta.

Tudi filozof pozna Kanta, ne pa filozofa.

Kant je filozof?

Da, filozof je ‘Kant’.

Je filozof Kant?

Da, Kant je ‘filozof’.

‘Kant’ pozna ‘filozofa’, ne pa Kanta.

‘Filozof’ pozna ‘Kanta’, ne pa filozofa.

‘Kant’ je ‘Kant’, ne pa Kant. Kant ni ‘Kant’, ki je ‘Kant’. 

Filozof ni ‘filozof’, ki je ‘filozof’. ‘Filozof’ je ‘filozof’, ne pa filozof. 

‘Kant’ je torej filozof, ker ni Kant. ‘Kant’ je filozof ter ‘Kant’ ni ‘filozof’.

‘Filozof’ je Kant, saj ni filozof. ‘Filozof’ je Kant in ‘filozof’ ni ‘Kant’. 

Kant ni filozof, ker ‘filozof’ ni Kant, saj ‘Kant’ ni ‘filozof’.

Filozof ni Kant, ker ‘Kant’ ni filozof, saj ‘filozof’ ni ‘Kant’. 

‘Filozof’ ni ‘Kant’, ker je ‘Kant’ ‘filozof’.

‘Kant’ ni ‘filozof’, saj je ‘filozof’ ‘Kant’.

(Kant je filozof, ker ni Kant.

Filozof je Kant, saj ni filozof.

Filozof je filozof, ker Kant ni Kant.

Kant je Kant, saj filozof ni filozof.

Kant je filozof, filozof je Kant.

Filozof se pozna in ne pozna, ker je Kant.

Kant se ne pozna ter pozna, saj je filozof.

‘Filozof’ je ‘Kant’, ‘Kant’ je ‘filozof’.

‘Kant’ se pozna in ne pozna, ker je ‘filozof’.

‘Filozof’ se ne pozna ter pozna, saj je ‘Kant’.

‘Kant’ je ‘filozof’, ker ni ‘Kant’.

‘Filozof’ je ‘Kant’, saj ni ‘filozof’.

‘Filozof’ je ‘filozof’, ker ‘Kant’ ni ‘Kant’.

‘Kant’ je ‘Kant’, saj ‘filozof’ ni ‘filozof’.)

Z drugo besedo.

 Predmet je resničen, če je transcendentalno idealen pojav.

Pojav je realen, če je transcendentalno idealen predmet.

Predmet je realen, če je pojav resničen, saj je predmet transcendentalno idealen, ker je transcendentalno idealen pojav.

Pojav je resničen, če je predmet realen, saj je pojav transcendentalno idealen, ker je transcendentalno idealen predmet.

Kant ima realno izkušnjo?

Da, če je resnična, saj je transcendentalno idealna.

Je realna, če je predmet resničen v času in v prostoru, v prostoru ter v času pa je realen pojav.

Izkustvo znanstvenega metafizika je resnično?

Da, če je realno, ker je transcendentalno idealno.

Je resnično, če je pojav resničen v času in v prostoru, v prostoru ter v času pa je realen predmet.

V notranjem čutu?

Da, če je pojav v zunanjem čutu resničen.

V zunanjem čutu?

Da, če je predmet v notranjem čutu realen.

Je Kantova resnična izkušnja izkustvo realnega metafizika?

Da, znanstvenega ‘Kanta’.

Tega metafizik-znanstvenik ne pozna?

Ne.

Tudi Kopernik v zavesti ima resnično izkustvo, ki je realno.

Pozna ‘drugega Kopernika’, ta pa ‘Kanta’.

Je Kantova izkušnja resnična?

Je realno izkustvo znanstvenega metafizika?

Da, resničnega ‘Kanta’.

Izkušnja realnega metafizika je resnična?

Je realno izkustvo znanstvenega Kanta?

Da, resničnega ‘religioznega filozofa’.

Kantova realna izkušnja ni izkustvo metafizika-znanstvenika, temveč ‘Kanta’.

Kant je Kopernik v zavesti, saj je ‘Kant’.

Resnično izkustvo drugega Kopernika ni Kantova izkušnja, marveč je izkustvo ‘Kopernika v zavesti’.

Religiozni filozof je Kant, ker je ‘metafizik znanosti’.

I.  Kant je znanstveni metafizik, saj metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’.

II. Metafizik znanosti je Kant, ker Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Znanstveni metafizik ima realno izkušnjo.

Je Kant, saj metafizik znanosti pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Resnično izkustvo znanstvenega metafizika je izkušnja ‘metafizika znanosti’, ker ‘znanstveni metafizik’ pozna ‘Kanta’.

1. Kant je metafizik znanosti. Znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’.

2. Metafizik znanosti je Kant. Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

3. Če ima Kant realno izkustvo, ni metafizik znanosti, ker je ‘Kant’.

4. Če ima resnično izkušnjo znanstveni metafizik, ni Kant, saj je ‘metafizik znanosti’.

5. Kant je znanstveni metafizik, če je Kant ‘Kant’, ker je Kant metafizik znanosti.

6. Znanstveni metafizik je Kant, saj je metafizik znanosti Kant, če je znanstveni metafizik ‘metafizik znanosti’.

7. Kant ima realno izkustvo: Kant ne pozna ‘Kanta’, ker je Kant znanstveni metafizik, saj metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’.

8. Znanstveni metafizik ima resnično izkušnjo: metafizik znanosti ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker je metafizik znanosti Kant, saj Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’.

9. Kant je metafizik znanosti, če je Kant ‘Kant’, ker Kant pozna ‘Kanta’.

10. Znanstveni metafizik je Kant, če je metafizik znanosti ‘znanstveni metafizik’, saj metafizik znanosti pozna ‘znanstvenega metafizika’.

Če je metafizik znanosti Kant, potem Kant ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, temveč pozna Kant ‘Kanta’, ker ima metafizik znanosti realno izkustvo.

Če je Kant znanstveni metafizik, potem metafizik znanosti ne pozna ‘Kanta’, marveč pozna znanstveni metafizik ‘metafizika znanosti’, saj ima Kant resnično izkušnjo.

Kopernik v zavesti je Kant, ker je Kant drugi Kopernik: znanstveni metafizik ima realno izkustvo, če ima Kant resnično izkušnjo: Kant ne pozna ‘metafizika znanosti’, temveč pozna ‘Kanta’, če znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’, marveč pozna ‘metafizika znanosti’; realno izkustvo znanstvenega metafizika je resnična izkušnja ‘metafizika znanosti’, saj znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’: drugi Kopernik je Kant, ker je Kant Kopernik v zavesti: če Kant pozna ‘Kanta’, potem je realno izkustvo Kanta resnična izkušnja ‘Kanta’.

Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, saj ‘znanstveni metafizik’ pozna ‘Kanta’ ?

Kant pozna ‘Kanta’, ker ‘Kant’ pozna ‘metafizika znanosti’ ?

Kant je Kant, saj je Kant znanstveni metafizik, ker je metafizik znanosti Kant, saj je znanstveni metafizik metafizik znanosti.

Znanstveni metafizik je metafizik znanosti, ker je znanstveni metafizik Kant, saj je Kant metafizik znanosti, ker je Kant Kant.

Kant je Kant, če je Kant Kopernik v zavesti, ki ima realno izkustvo, da je ‘Kant’.

Kopernik v zavesti je drugi Kopernik, če je religiozni filozof Kant, ki ima resnično izkušnjo, da je ‘znanstveni metafizik’.

a) Metafizik znanosti je znanstveni metafizik, saj ima realno izkustvo, da je ‘metafizik znanosti’, ker je Kant.

b) Kant je Kant, saj ima resnično izkušnjo, da je ‘Kant’, ker je znanstveni metafizik.

c) Kant ima resnično izkušnjo, da je ‘znanstveni metafizik’, saj ne pozna metafizika znanosti, ker je znanstveni metafizik.

d) Metafizik znanosti ima realno izkustvo, da je ‘Kant’, saj ne pozna Kanta, ker je Kant.

e) Kant ne pozna ‘metafizika znanosti’, saj pozna ‘Kanta’, ker je Kant.

f) Znanstveni metafizik ne pozna ‘Kanta’, saj pozna ‘metafizika znanosti’, ker je znanstveni metafizik.

g) Kant je Kant, saj je metafizik znanosti, in znanstveni metafizik je metafizik znanosti, ker je Kant.

h) Kant pozna ‘Kanta’, saj pozna ter ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker je metafizik znanosti.

i) Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, saj pozna in ne pozna ‘Kanta’, ker je Kant.

j) Znanstveni metafizik je Kant, ki pozna ‘Kanta’, saj se metafizik znanosti pozna ter ne pozna, ker je Kant.

k) Kant je znanstveni metafizik, ki pozna ‘metafizika znanosti’, saj se Kant pozna in ne pozna, ker je znanstveni metafizik.

l) Kant je metafizik znanosti, saj se pozna ter ne pozna. Spozna se, ker si ni znan.

m) Znanstveni metafizik je Kant, saj se ne pozna in spozna. Pozna se, ker se ne spozna.

n) Kant pozna ‘Kanta’, saj ‘Kant’ pozna ter ne pozna ‘metafizika znanosti’ .

o) Znanstveni metafizik pozna ‘metafizika znanosti’, ker ‘znanstveni metafizik’ ne pozna in pozna ‘Kanta’.

Kant je metafizik znanosti, ker je ‘znanstveni metafizik’ ‘Kant’, saj Kant pozna in ne pozna metafizika znanosti, ker ne pozna ter pozna ‘znanstvenega metafizika’.

‘Metafizik znanosti’ je ‘Kant’, saj je Kant znanstveni metafizik, ker ‘metafizik znanosti’ pozna in ne pozna ‘Kanta’, saj ne pozna ter pozna Kanta.

Metafizik znanosti je Kant, saj je ‘Kant’ ‘znanstveni metafizik’, ker metafizik znanosti ne pozna in pozna Kanta, saj pozna ter ne pozna ‘Kanta’.

‘Kant’ je ‘znanstveni metafizik’, ker je metafizik znanosti Kant, saj ‘Kant’ pozna in ne pozna ‘znanstvenega metafizika’, ker ne pozna ter pozna metafizika znanosti.

Znanstveni metafizik pozna in ne pozna ‘metafizika znanosti’.

‘Znanstveni metafizik’ ne pozna ter pozna ‘Kanta’.

Kant ne pozna in pozna ‘Kanta’.

‘Kant’ pozna ter ne pozna ‘metafizika znanosti’.) ]

Imam torej izkušnjo pred kategorijami in čutnostjo a priori ?

Imam lahko pojav ter predmet pred apriornima časom in prostorom?

Imam čutnost a priori pred apriorno sintezo kategorij?

Prispe čas v metafizične kategorije (ki so onstran časa) prej kot vidim predmet, ki je pojav, oziroma pojav, ki je predmet?

Imam izkustvo, saj vidim predmet, ter imam izkušnjo, ker vidim pojav (imam zunanje izkustvo in notranjo izkušnjo, saj vidim podobo pojava ter podobo predmeta), ker je čutnost a priori pred transcendentalnimi kategorijami?

Metafizične kategorije so transcendentalne, saj stopijo prve v čas?

V metafizične kategorije pride čas prek transcendentalne sheme?

Od kod?

Tako me aficira ‘stvar?

Transcendentalna shema je čista kot kategorija in v času kot čutnost?

Metafizična kategorija je čista, ker je onstran časa, čutnost (ki je v prostoru ter v času) je, saj je čutnost a priori zunaj časa?

Transcendentalna shema je most med kategorijami, ki niso v času, in čutnostjo, ki je v prostoru ter v času?

Čutnost je v času, ker je v prostoru, je v prostoru, saj je v času (prostor je čas, ker je čas prostor, in čas je prostor, saj je prostor čas)?

Je čista čutnost (čutnost a priori) brez prostora a priori, ker je čas transcendentalne sheme čas mostu (po njem pride čas v metafizične kategorije)?

Transcendentalne kategorije so v času zavesti, ki je po Kantu zunaj prostora?

Je čista čutnost (čutnost a priori) brez časa a priori, saj je prostor transcendentalne sheme prostor mostu (po njem pride v metafizične kategorije prostor)?

Transcendentalne kategorije niso v prostoru, ker so v zavesti, ki je le v času?

Čas pride v metafizične kategorije preko mostu, saj so transcendentalne?

Metafizične kategorije v času so transcendentalne?

V času predmeta ali v času pojava?

Če Kant ne vidi predmeta, nima pojma?

Če filozof nima pojma, ne vidi pojava?

Je zavest pred predmetom ali je pojav pred pojmom?

Pojav pojava v notranjem čutu (kjer ni pojavov, pač pa predmeti) je resničen, če je mogoč kot pojav predmeta v zunanjem čutu (kjer so pojavi, ni pa predmetov)?

Pojav predmeta v zunanjem čutu (kjer ni predmetov, pač pa pojavi) je realen, če je mogoč kot pojav pojava v notranjem čutu (kjer so predmeti, ni pa pojavov)?

Filozof vidi v zunanjem čutu občo podobo predmeta?

Vidi v notranjem čutu predmet ter shemo predmeta?

Kaj vidi v zunanjem izkustvu?

Psa in njegovo občo podobo?

Vidi v zunanjem čutu zobato kolo s tisoč zobmi ali njegovo shemo?

Lahko vidi podobo, če njene sheme ne vidi?

Lahko vidi občo podobo, če ne vidi njene podobe?

Lahko vidi zobnik s tisoč zobmi, če ne vidi njegovega pojma?

Če nima pojma o zobniku s tisoč zobmi, ne vidi njegove sheme ne v zunanji izkušnji ne v notranjem čutu?

Kako ve, da je shema, ki jo vidi v obeh čutih, zobato kolo s tisoč zobmi, ki ga ne vidi v nobenem čutu?

Tako, da prešteje zobe?

Kaj sedaj vidi?

Shemo kolesa, ker ve, da jo vidi, saj vidi njegov pojem, podobo kolesa, ker ve, da jo vidi, saj vidi njegovo shemo?

Če nima pojma, ne vidi ne podobe ne sheme?

Vidi zobnik s sto zobmi, če zna šteti do tri?

Vidi zobnik ter zobe, ker za tri zobe ve?

Tri zobe vidi, saj zanje ve, sicer vidi zobe?

Vidi, ker ve za tri, saj vidi zobe?

Kaj vidi sinička, ki ne zna šteti?

Če ne znam šteti, ne znam govoriti?

Sinička?

Meje sveta so meje jezika?

Vidim, kar vem?

Vidim zobe, ker vidim tri, saj vem, da tri zobe vidim?

Vidim zobe, ker tri ne vidim, saj ne vem, da ne vidim treh zob?

S prostim očesom vidim zobnik, z daljnogledom zobnik s tremi zobmi?

S prostim očesom sedaj vem, kaj vidim, ker vidim zobnik s tremi zobmi (čeprav z daljnogledom ne gledam)?

Prej vidim, saj vidim?

Nato, vidim, ker vem?

Prej vidim zobe, saj gledam zobnik, sedaj gledam zobnik, ker vidim tri?

Oboje s prostim očesom?

Vidim prej in nato le to, kar vidim?

Prej zobnik, sedaj trozobi zobnik?

Prej vidim zobnik, saj ne vem, nato vem, ker vidim zobnik?

Drugič ne vidim nič več, saj več vidim?

Prvič manj vidim, ker ne vidim nič manj?

Drugič zobnik vidim, saj vidim zobnik s tremi zobmi?

Prej vidim zobnik, ker vidim zobnik z zobmi?

V obeh primerih gledam isto, le da v drugem primeru vidim enako?

V enem ter v drugem primeru gledam enako, le da v prvem primeru vidim isto?

Zobnik?

Da, trozobi zobnik?

Zobnik s tremi zobmi?

Zobnik?

Kako naj gledam trozobi zobnik, če ne vidim manj?

Kako naj gledam manj, če ne vidim več?

Če sem sinička?

Ta nima daljnogleda?

Meje sveta so meje zavesti?

Meje zavesti so meje jezika?

Obča podoba je shema v obeh čutih?

Kant vidi v zavesti pojem, ki je obča podoba?

V čutih vidi shemo, ki je obča podoba zunaj zavesti?

V čutih vidi podobo psa, ne pa njegove obče podobe, saj vidi v zavesti shemo psa?

Je zobato kolo z mnogimi zobmi, ki ga vidi v čutih, podoba ali obča podoba?

Vidi zobnik s štirimi zobni in tistega z mnogimi?

Sta konkretni podobi v čutih, ker ima v zavesti o obeh občo podobo?

V čutih vidi konkretne podobe psov, ne pa njihovih shem, saj ima zavest ter s tem občo podobo psov?

(Kdaj vidi shemo?

Ko mu je predmet mejnega pojma dostopen?

Filozofu?

Da, če ni Kant.

Če Kant nima praznega pojma, ni filozof.)

Lahko vidi zobato kolo s štirimi zobmi, če na zobniku z mnogimi zobmi ne more našteti tisoč zob?

Kakšen pojem imam o psu, če znam šteti samo do štiri?

Vidim mnoge pse, hkrati pa le štiri?

Vidim štiri pse, hkrati pa le mnoge?

Kaj če nimam potenciala, da štejem do tisoč?

Kaj če v matematiki nimam zadnjega člena, ki je n + 1 ?

Evolucija se ustavi?

Imam potencial, da pridem do konca neskončnosti?

Od kod končnemu bitju ideja neskončnosti?

So moji možgani v kadi?

Ne vem!

Verjamem v ‘Predmet’ ?

Njegova bit je ‘nič, ki nima biti’ ?

To je bit smrti?

Če verjamem v smrt, ker zanjo ne vem, sem avtonomen?

Da, če tako verjamem?

Zakaj ne vem, če verjamem?

Ne vem, ali so moji možgani v kadi.

Če sem avtonomen,’Predmeta’ » »ne vidim«« ?

Tako verjamem?

(Kje vidim shemo?

V čutnosti vidim podobo, v zavesti občo podobo?

Oboje vidim zaradi shematizma razuma?

So Kantovi možgani v kadi, saj filozof (ki je Kant) nikoli ne vidi sheme?

Filozofovi možgani so v kadi, ker je heteronomen Kant?

Tudi ta je ‘Kant’, ki mu Kant ni dostopen?

Kje so moji možgani, saj sem avtonomen?

V Prihodnosti, ker »sem« (eksistiram in bivam, bivam ter eksistiram), saj »…nimam…« ‘Predmeta’ ?

»…Imam…« Temelj, ker zanj ne vem, saj verjamem v ‘Predmet’ (in vice versa)?)

Če človeštvo propade?

Verjamem, da sem avtonomen: umrl bom, ker sem večen.

To vem, saj verjamem?

Ne, to verjamem, ker vem.

Tega ne vem, saj vem?

Tako verjamem, ker ne verjamem v absurd.

So moji možgani v kadi?

Verjamem, da ne, saj tega ne vem.

Sicer moram verjeti v absurd, da nimam Temelja.

Če ga nimam, ni ‘predmeta’. Ni meje, ne ‘meje’.

(‘predmet’ »…je…« , ker »…nimam…« ‘Predmeta’ ?

Da, nimam temelja, saj ‘Predmet’ ni vzrok.

Je vzrok temelj?

Nimam ‘predmeta’, ker ni vzrok Temelj.)

Nekaj je, saj ni treba?

Potujem na konec Prihodnosti – možgani so aktualno v kadi, ne pa potencialno: v kadi so potencialno, ne pa aktualno?

Sicer nihče ne more stati na meji, ker eksistira tako, da potuje brez konca: nihče ne biva na meji, saj  »…nima…« Bodočnosti?

Obsojen je na Bodočnost, ker nima Prihodnosti?

Obsojen je na svobodo, saj »…ima…« ‘predmet’ ?

Da, nima ‘Predmeta’.

Resnica je premica; razum se je asimptotično dotakne v neskončnosti?

Potujem v neskončnost, ker verjamem v temelj?

Če nimam Temelja, nimam ‘predmeta’.

(Če »…nimam…« ‘Predmeta’, nimam temelja?

Če »…nimam…« temelja, nimam ‘Predmeta’ ?

Če nimam Temelja, nimam ‘Predmeta’.

Če nimam ‘predmeta’, nimam temelja.

Če nimam ne ‘Predmeta’ ne Temelja, »…imam…« ‘predmet’ ?

»…Nimam…« Temelja, če nimam ne temelja ne ‘predmeta’ ?

Da, če ga »…imam…« .

Ne, če ga nimam.

Če nimam ‘Predmeta’, nimam temelja.)

Na koncu neskončnosti je ‘Predmet’ ?

Od kod sicer resnica?

Iz Bodočnosti?

Da, če se motim tako, da nimam prav.

Toda le, če potujem v Prihodnost, saj se motim tako, da imam prav.

Je mogoče, da tega ne verjamem?

Kaj je onstran meje, ki omejuje le notranje?

Ne vem, ker ne vem, ali so možgani v kadi?

Na zunanjem robu meje brez zunanjega brega je temelj?

To ni absurd, marveč paradoks?

Nikoli ne pridem do konca, saj  »…imam…« ‘predmet’ ?

Sem svoboden tako, da sem odvisen od Drugega?

Da, nisem svoboden tako, da sem drugi, ker je na koncu (brez začetka) ‘Predmet’, na začetku (brez konca) pa Temelj.

Ne verjamem v absurd, saj sem svoboden?

Da, ne verjamem v ‘predmet’, ker nisem obsojen na temelj (ter vice versa).

Je to absurd?

Ne, paradoks.

Zakaj?

To vem, saj verjamem?

To je absurd (verjamem lahko karkoli).

Verjamem, ker vem?

Ne morem verjeti karkoli, ampak le to, kar vem.

Paradoks je tale: če vem, ne vem, saj verjamem.

Kar vem?

Da, to verjamem, ker ne vem.

Kar ne vem?

Da, to vem, saj tako verjamem.

Moji možgani so v kadi?

Ne verjamem v absurd, ker verjamem v paradoks.

Moji možgani »so« v kadi, saj verjamem v smrt.

Večen sem, ker bom umrl, saj moji možgani niso v kadi?

Kje so?

V deželi, ki je ni, ker je ni?

Da, tam je ‘Predmet’ ?

Ta je Temelj?

Ni pot do resnice, ki je resnica sama, večna mandala brez začetka in konca?

Da, če je nekaj, saj ni nič.

Je kamen?

Da, »…nimam…« ‘Predmeta’.

Eksistiram ter bivam in »…imam…« Temelj?

Nisem kamen, ker sva oba v svetu?

Svet je, saj biva, ker eksistira (ter vice versa), saj »je« ?

Da, tudi ‘Predmet’ je Temelj, Temelj pa ‘Predmet’, ker ne obstajata.

Ideala nimam?

Od kod sicer Temelj?

Od kod smisel, če »…ni…« ‘Predmeta’.

Od kod Pomen, če »…imam…« temelj?

Temelj je ‘Predmet’, saj nimam Bodočnosti.

Resnica prihaja iz Prihodnosti: ‘Predmet’ je Temelj.

V Utopiji?

Kako naj imam Ideal, če ni na koncu brez konca začetek, na začetku, ki nima začetka, pa konec?

Resnica je večna, ker se nikjer ne konča?

Je ‘Predmet’ resnica, saj se resnica začne z večnim Temeljem?

Je smisel večne resnice v tem, da je ‘Predmet’ večen, ker se pot brez konca začne z večnim začetkom?

Nekaj je, saj ni nič?

Kako naj sicer dvomim, da »sem«, ker eksistiram in bivam?

Smrt je?

Da, je življenje.

Življenje?

Da, smrt.

Nisem avtonomen?

Lahko verjamem, da je paradoks ‘predmet’ ?

Imam lahko ideal, če nimam Prihodnosti?

Če verjamem v Ideal, nimam Bodočnosti.

Lahko v eksistenci stojim, če bivam?

Stojim v bivanju, če eksistiram?

Ne, razen na meji, saj potujem v neskončnost (prestopam mejo, ki ni prehodna).

Bodočnost je brez konca, ker  »…imam…« temelj, ki je na začetku.

Bodočnost nima začetka, saj  »…nimam…« ‘predmeta’, ki je temelj?

‘predmet’ je temelj, ker  »…imam…« ‘predmet’ ?

temelj je ‘predmet’, saj temelja »…nimam…« ?

Nikoli ne pridem na konec Prihodnosti (ki nima začetka), ker nimam Prihodnosti.

Pridem na konec (začetek) Bodočnosti?

Da, obsojen sem na Prihodnost; »…imam…« temelj, »…ne…« pa ‘predmeta’ (ter vice versa).

Večnosti nimam?

Ne.

Obsojen sem na svobodo (»…imam…« večnost).

Nisem veren, saj sem religiozen: verjamem v paradoks?

Ta je na videz?

Da, verjamem ker je absurdno: ne vem, ali so možgani v kadi, saj sem heteronomen.

Nisem religiozen, ker sem veren: ne verjamem v absurd.

Verjamem v paradoks, ki ni navidezen.

Vem, da sem avtonomen, saj moji možgani niso v kadi.

Nisem heteronomen, ker nisem Drugi.

Sem drugi, saj nisem religiozen.

Drugi je religiozen, ker ni drugi?

Da, verjame v paradoks, saj ni veren.

Svet torej realno obstaja?

Gotovo?

Dvomim?

»Da«.

Stavek: ‘Jaz vem.’ vselej izraža ‘potešeno’ gotovost, ki jo lahko opazujemo kot življenjsko formo.

Gotovost se namreč nahaja v sami naravi jezikovne igre, ker je pojem ‘znanje’ vedno vezan s pojmom ‘jezikovna igra’, dvom pa vedno počiva na tem, kar je zunaj slehernega dvoma.

Moram govoriti, saj ne smem molčati?

‘Predmet’ je Temelj, ta pa ‘Predmet’.

                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Modrost?

What is the price of Experience? do men buy it for a song

Or wisdom for a dance in the street? No it is bought with the price

Of all that a man hath, his house his wife his children.

Wisdom is sold in the desolate market where none come to buy

And in the witherd field where the farmer plows for bread in vain.   

                                                                             William Blake, Vala: Night the Second

Je kamen ‘Predmet’ ?

Da.

Človek ni kamen?

Ne.

Oba sta v svetu?

Da.

Svet je, ker je ‘Predmet’ ?

Svet je, ker je saj?

Da, saj je, ker je svet.

Ker je saj, je svet.

Saj je ker, je svet.

Svet je, ker je saj, saj je ker.

Svet je, ker?

Da, saj.

Svet je, saj?

Da, ker.

Ker je svet, je saj.

Saj je svet, je ker.

Je svet, ker, saj?

Je svet, saj, ker?

Da.

Zakaj je svet?

Ker.

Zakaj je ker?

Saj je svet.

Zakaj je saj?

Saj je ker.

Zakaj je svet?

Saj.

Zakaj je saj?

Ker je svet.

Zakaj je ker?

Ker je saj.

Saj je ker, ker je saj?

Ker je saj, saj je ker?

Da.

Saj je ker, ker je saj, ker je svet?

Svet je, ker je saj, saj je ker?

Da.

Je svet, saj je svet?

Svet je, ker je svet?

Da.

Svet ni, saj je ‘Predmet’ ?

Ne.

Ker je svet, je saj.

‘Predmet’ je, ker je svet?

Ne.

Saj je svet, je ker.

Ker ni, saj je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, ker je, saj?

Saj ni, ker je ‘Predmet’ ?

‘Predmet’ ni, saj je, ker?

Ne.

Je ‘Predmet’ smrt?

Da.

Te ni?

Ni ‘Predmet’ Temelj?

Da.

Ta je življenje?

Življenja ni?

Če rečem, da, pravim smrt?

Determinacija je negacija.

Če rečem smrt, pravim življenje?

Negacija je determinacija.

Kjer je smrt, ni življenja?

Da.

Življenje je smrt.

Kjer ni življenja, ni smrti?

Ne.

Smrt je življenje.

‘Predmet’ je Temelj, ta je ‘Predmet’.

Je bit smrti nič, ki nima biti?

Da.

Kaj je življenje?

Smrt?

Ta je ‘Predmet’ .

Ta je Temelj.

Sem svoboden, ker nisem religiozen.

Umrl bom.

Sem svoboden, saj sem večen.

Mučenec je svoboden, ker bo umrl.

Je večen?

Tako je obsojen.

V Prihodnosti?

V Bodočnosti.

Vse ve?

Da.

Prihodnosti nima.

»…Ima…« Bodočnost?

Da.

Prestopa neprehodno mejo.

Med bivanjem in eksistenco?

Tam biva, saj je ni?

Tam eksistira.

Med eksistenco ter bivanjem?

Tam je ni, ker eksistira?

Tam biva.

Na koncu Bodočnosti je ‘predmet’ ?

Da.

Mučenec ga »…nima…« , saj bo umrl.

Ve za smrt, ker vanjo ne verjame?

Da.

Ne ve, saj ne verjame v ‘Predmet’.

Ta je »viden« ?

Ne.

Je »»ne viden«« : na koncu Prihodnosti.

Se mučenec smeji ‘Predmetu’ ?

Da, ker Prihodnosti ne »vidi« ?

V žepu »…ima…« ‘predmet’, saj ni veren.

Nimam Bodočnosti, ker nisem religiozen.

Se smejem mučencu?

Da.

V žepu »…nimam…« ničesar.

V absurd ne verjamem, saj verjamem, ker ne vem.

Je paradoks navidezen?

Da, ni absurd.

Ta je paradoks, saj ni navidezen.

Pot do resnice je resnica sama.

Nima ne konca ne začetka.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’.

Prvi nima ne kvalitete ne kvantitete, drugega ni, ker ga ni.

Temelj je isti kot ‘Predmet’ ?

Da, enak.

Je ‘Predmet’ enak kot Temelj?

Isti.

‘Predmet’ je na začetku?

Da, ‘Temelj’.

Ta je na koncu?

‘Ne’, ‘Predmet’.

Temelj je ‘Predmet’, ta je Temelj.

‘Je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’ ?

Da, Temelj.

Temelj ni ‘Predmet’, temveč ‘Temelj’ ?

Da, če ‘Predmet’ ni Temelj, marveč ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj Temelj?

Da, ‘Temelj’ ?

Ta je ‘Predmet’ ?

Ne, ‘Predmet’ je Temelj, ‘Temelj’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Je Temelj ‘Temelj’, saj je Temelj?

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’, ker je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je ‘Predmet’.

Na začetku je ‘Predmet’ ali ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

‘Predmet’: če je začetek na koncu, kjer je Temelj.

Konec je na začetku?

Da, če ‘je’ ‘Predmet’ ‘Predmet’.

Takrat je na koncu Temelj, na začetku pa ‘Temelj’.

Če je na začetku ‘začetek’, je na koncu ‘Predmet’, ker je na koncu ‘konec’.

Konec je brez ‘konca’ ?

Da, tam je ‘konec’, saj nima konca.

‘Konec’ nima konca?

Da, tam je konec, ker je brez ‘konca’.

Je tam Temelj?

Da, ‘Predmet’.

Kje je ‘ ‘Predmet’ ‘ ?

Kjer je ‘Temelj’.

Ta ni Temelj?

‘Ne’.

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ ‘Temelj’?

Da.

‘Predmet’ je Temelj, ‘ ‘Predmet’ ‘ pa ‘Temelj’.

Je ‘Predmet’ na koncu, na ‘začetku’ pa ‘Temelj’ ?

Da.

Na koncu je začetek, na ‘koncu’ pa ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Pot do resnice, ki je resnica sama, nima ne začetka ne konca.

Ima ‘konec’ in ‘začetek’ ?

Da, če je ‘konec’ na začetku, ki je brez ‘konca’, začetek pa na ‘koncu’, kjer je ‘začetek’.

‘Začetek’ je na ‘koncu’ ?

Da, ‘konec’ je na ‘začetku’, če je ‘začetek’ na koncu, ki je brez ‘začetka’, konec pa na ‘začetku’, kjer je ‘konec’.

Začetek je konec, če je brez ‘konca’ ?

‘Konec’ je ‘začetek’, če je ‘začetek’ brez konca?

Da, če je konec brez ‘začetka’, saj je začetek (ki je konec) brez ‘začetka’.

‘Začetek’ je ‘konec’, če je ‘konec’ brez začetka?

Da, če je začetek brez ‘konca’, ker je konec, ki je začetek, brez ‘konca’.

Tedaj je ‘konec’ ‘začetek’, saj je ‘začetek’ brez konca.

Pot do resnice, ki je sama resnica, nima konca?

Na koncu umrem?

Smrt ni življenje?

Ne, življenje je smrt: kjer je smrt, ni življenja.

Je duša nesmrtna?

Ne.

Ni nesmrtna, ker sem večen.

Življenje ni smrt?

Da, kjer je življenje, ni smrti: smrt je življenje.

Na koncu umrem, saj sem nesmrten?

Da, nimam duše.

Sem religiozen?

Ne, sem veren.

Na koncu poti do resnice, ki je sama resnica, je ‘konec’ ?

Konec brez ‘konca’ ?

Sama resnica (ki je pot do resnice) nima ‘konca’, ampak ‘Predmet’ ?

Je na ‘koncu’ same resnice, ki je pot do resnice, resnica?

Da, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , saj je Temelj Temelj, ker ni ‘Temelj’ ?

Resnica je večna, če je Temelj ‘Temelj’, saj je ‘Predmet’ ‘Predmet’, ker ‘je’ Temelj?

Pot do resnice je neskončna, če je na ‘koncu’ Temelj, na ‘začetku’ pa ‘Predmet’ ?

Je Temelj neskončen, če je ‘Temelj’ ?

Je ‘ ‘Predmet’ ‘ večen, če je resnica Temelj?

Pot do ‘Predmeta’ je večna, saj pot do resnice nima konca?

Pot do ‘Temelja’ je ‘pot’ do Temelja, če je na koncu resnice večnost?

‘Pot’ je pot, če je ‘Predmet’ ‘ ‘Predmet’ ‘ , ker je na koncu večnosti resnica?

Resnica nima konca.

Resničen je začetek?

Tudi večnost nima ‘začetka’ ?

Je resnična?

Kaj je resnica na koncu konca?

‘Začetek’, ki je konec brez ‘konca’ ?

( Na ‘koncu’ konca je ‘konec’?

Da.

Konec nima konca?

Da.

Na koncu konca (kjer je ‘konec’).

Na koncu ‘konca’ je konec?

Da.

‘Konec’ nima ‘konca’?

Da.

Na ‘koncu’ ‘konca’ (kjer je konec).

‘Konec’ ‘nima’ konca, ker konec ‘nima’ ‘konca’.

Na ‘koncu’ ‘konca’ je konec, na koncu konca pa ‘konec’. )

Na ‘koncu’ je ‘Temelj’ ?

Da, če je ‘Predmet’ na koncu.

Da, če je ‘ ‘Predmet’ ‘ , ki je ‘Temelj’, na ‘začetku’.

Če je pot med ‘Predmetom’ in Temeljem večna, je pot med ‘Temeljem’ ter ‘ ‘Predmetom’ ‘ neskončna.

(Če je pot med Temeljem in ‘Predmetom’ neskončna, je pot med ‘ ‘Predmetom’ ‘ ter ‘Temeljem’ večna.)

Zadnja je daljša kot prva, saj je večna, prva je daljša kot zadnja, ker je neskončna.

Resnica je večna, saj je resnična?

Večnost je resnica, ker je večna?

Resnica je resnična, saj je večna, večnost je večna, ker je resnična?

Je večnost daljša od resnice, saj je neskončna?

Da.

Pot do večnosti je pot do resnice.

Obe poti sta neskončni.

Večnost je daljša od resnice, ker je pot (ki je ‘pot’) neskončna.

Resnica je daljša kot večnost, saj je ‘pot’ (ki je pot) brez konca.

Pot je daljša kot ‘pot’, ‘pot’ pa kot pot?

Da, večnost je resnica, resnica pa večnost.

Pot do resnice, ki je sama resnica, je ‘Predmet’, ki je Temelj, ker je ‘ ‘Predmet’ ‘ .

Temelj je večen, saj je neskončna pot?

Da, ker »…nimam…« ‘Predmeta’.

Naj dvomim, da »sem« ?

Kako, če eksistiram in bivam?

»Sem« Temelj.

Gre zame?

Ne.

Za Temelj: »sem« ‘Predmet’.

Sem veren?

Nisem religiozen: »…imam…« Temelj.

Kje je resnica?

Med ‘Predmetom’ ter Temeljem?

Da, sta večna.

»…Nimam…« Prihodnosti?

Da, saj bom umrl.

Sem večen?

Da, imam ‘Prihodnost’, ker nimam Bodočnosti.

Kaj izračuna matematik, ki je znanstvenik?

Matematika.

Izračuna matematik, ki ni znanstvenik, filozofa?

Da, matematika, ki je filozof, saj ni znanstvenik.

Kaj izračuna mučenec?

Svojo smrt: zanjo ve, ker vanjo ne verjame.

Filozof, ki ni mučenec, izračuna mučenca?

V smrt verjame, saj zanjo ne ve.

Ni smrti?

Za mučenca ne, ker eksistira (največ je ni, saj ne biva).

Za filozofa, ki je utemeljen tako, da »…ima…« v žepu ‘Predmet’?

Verjame v življenje, ker ni religiozen, saj verjame v smrt, ker je veren.

                                                                                                   Damjan Ograjenšek, filozof

Severnica

Ko prižgeta Voza luči, najde Severno zvezdo z očmi – ni cvet, ni žoga sredi rož, a dolgo strmi v njo skoz noč.

                                                             Gregor Strniša

Je življenje celo in popolno, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je popolno ter celo.

Je življenje popolno in celo, ker je celovito?

Da, je celovito, saj je celo ter popolno.

Celovito življenje je popolno in celo, ker je celo ter popolno: celo in popolno je, saj je popolno ter celo.

Je smrt življenje?

Smrt je cela in popolna, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je popolna ter cela.

Smrt je popolna in cela, ker je celovita?

Da, je celovita, saj je cela ter popolna.

Celovita smrt je popolna in cela, ker je cela ter popolna: cela in popolna je, saj je popolna ter cela.

Življenje je smrt?

Če je celo in popolno, je smrt, ker je celovito.

Smrt je življenje, saj je celovita, če je popolna ter cela.

Je življenje lahko nepopolno?

Da, če ni celo.

Je lahko popolno, ne pa celo?

Celo, ne pa popolno?

Ne.

Če je celo, je celovito, ker je popolno.

Če je popolno, je celovito, saj je celo.

Tudi smrt ne more biti nepopolna, če je cela, niti popolna, ker ni cela.

Lahko je popolna, če ni nepopolna, saj je celovita.

Lahko je celovita, če ni necelovita ne nepopolna.

Če je življenje celovito, je cela in popolna smrt.

Celovita smrt je popolno ter celo življenje.

Smrt je celovita, če je celovito življenje.

Življenje je celovito, če je celovita smrt.

Je smrt življenje?

Kjer je življenje, ni smrti.

Življenje je smrt?

Kjer je smrt, ni življenja.

Živim, ker bom umrl?

Da.

Umrl bom, saj živim.

Ne bom umrl, ker ne živim?

Ne.

Živim, saj bom umrl.

Zakaj živim?

Ker bom umrl.

Živim, ker živim?

Da.

Umrl bom, saj bom umrl, ker bom umrl, saj živim.

Zakaj umrem?

Ker živim.

Umrem, ker umrem?

Da.

Živim, saj živim, ker živim, saj bom umrl.

Kako živim?

Tako, da živim, ker umrem.

Kako umrem?

Tako, da umrem, saj živim.

Determinacija je negacija?

Živim, ker umrem?

Ne umrem, saj živim?

Smrti ni, ker živim?

Ne.

Negacija je determinacija.

Smrt je, saj ni smrti?

Življenja ni, ker je življenje?

Da.

Če je smrt celovita, saj ni nepopolno življenje?

In če celovito življenje ni necela smrt?

Nepopolno življenje ni necela smrt, necela smrt ni nepopolno življenje?

Ne.

Smrt je celovita, ker je življenje.

Življenje je smrt, saj je celovito.

Če umrem, me ni, ker nisem religiozen?

Da.

Sem veren, saj ne verjamem v Boga.

Če umrem, smrti ni?

Determinacija ni negacija?

Bit smrti je nič, ki nima biti?

Nič, ki eksistira ter biva, ni nič, ki je, marveč nič, ki ga »ni«.

Ni nič, ki ga ni, temveč nič, ki »je«, ker biva in eksistira.

Bit smrti ni nič, ki ga ni, saj zadnji ne eksistira ter biva.

Nič, ki ga ni, ima bit, ker ne biva in eksistira ter ni bit smrti.

Je, saj ga ni, ker ni »nič«.

Ta eksistira in biva, saj ni nič, ki ne biva ter eksistira.

Nič, ki ga ni, je, ker ga ni: ni ga, saj je.

Tudi »nič« je, ker ga »ni«.

»Je«, saj ni nič.

Smrt je, ker ne biva ne eksistira.

Ni nič, ki »je«, niti nič, ki ga ni.

Nima biti, ki je, saj je ni (ki ni, ker je).

Je nič, ki nima biti: ni »nič«, ki ni nič, ne nič, ki ni »nič«.

Ni je, saj ni, ker »ni«, saj je.

Niti ni, ker je, saj »je«, ker ni.

Nima biti, saj je.

Je nič, ki nima biti.

Ni je, ker je ni, saj ne biva, ker ne eksistira.

Ni je, saj je ni, ker ne eksistira, saj ne biva.

Je?

Da, nima biti.

Negacija je determinacija?

Da.

Smrt je življenje.

Življenje je smrt.

Je celovito, ker je celo, saj je popolno, popolno pa, ker je celo, saj je celovito.

Kako živim?

Celo in popolno?

Kako naj živim celovito, ker eksistiram, saj bivam, ter bivam, ker eksistiram?

»Sem«, saj nisem, ker bivam, saj ne eksistiram?

Sem, saj »nisem«, ker eksistiram, saj ne bivam?

Spremenljivka je prazna, ker bivam, saj ne eksistiram?

Ne.

Ni me: eksistiram, ker ne bivam.

Spremenljivka ni prazna.

»Sem«, saj me ni.

»Ni me«, ker sem.

V prazni spremenljivki?

»Da«.

»V prazni spremenljivki«?

Ne.

Meje med bivanjem in eksistenco ni?

Ne, saj ni prestopna.

Med eksistenco ter bivanjem je?

Ne, je prehodna.

Če je prestopna, je med eksistenco in bivanjem ni.

Če je med bivanjem ter eksistenco ni, ni prehodna.

Ni je med bivanjem in eksistenco ter je med eksistenco in bivanjem ni?

Iz eksistence stopim v bivanje?

Da, je eksistenca.

Med njima ni meje.

Iz bivanja stopim v eksistenco?

Da, je bivanje.

Meje med njima ni.

Prva ni prestopna, druga je prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Da, ni prehodna.

Prestopim mejo, ki je ni?

Ne, je prehodna.

Eksistiram, ker bivam, saj »eksistiram«.

Stojim na meji, ker potujem v neskončnost.

Bivam, saj ‘bivam’, ker »sem«.

Nimam Prihodnosti.

Prestopam mejo, ki ni prehodna.

Prehajam mejo, ki ni prestopna.

Druge strani nima?

Ima, saj jo »prestopim«.

Meja je?

Ne.

Iz eksistence prestopim v »bivanje«, iz bivanja preidem v »eksistenco«.

Potujem na konec Bodočnosti?

Da.

Pot do resnice je resnica sama, ker se nikoli ne konča: na koncu Bodočnosti je ‘predmet’.

Je ‘predmet’ smrt?

Da.

Vanj verjamem, saj za smrt vem?

Verjamem, ker je absurdno?

Ne verjamem v Boga, ki eksistira.

Ne verjamem v nič, ki ga ni, saj ne biva: v bivajočost bivajočega.

(Prvi ima bit, ker biva.

Bivajočosti bivajočega ni, saj je eksistentno eksistentnega.

Tudi to ima bit: ni ga, ker je bivajočost bivajočega.)

Verjamem v ‘Predmet’, saj nisem religiozen.

Ta je na koncu Prihodnosti?

Je Prihodnost resnična?

Je pot do resnice, ki je sama resnica?

Nikoli se ne konča, ker nima začetka?

Na začetku je Temelj?

Kaj je na koncu?

Verjamem v smrt, saj zanjo ne vem?

‘Predmet’ je smrt, ki je življenje?

Temelj je ‘Predmet’ ?

Paradoks je navidezen?

Da.

V žepu nimam ničesar, ker je tam ‘Predmet’?

Negacija ni determinacija?

V žepu imam Temelj?

Temelj je življenje, ki je smrt?

Prihodnost nima ne začetka ne konca.

To verjamem, saj to vem?

Da.

Na začetku je Temelj, na koncu pa ‘Predmet’?

                                                                           Damjan Ograjenšek, filozof